Na ministrstvu za kulturo so danes objavili razpisa za delovno mesto direktorja javnega zavoda Narodni muzej Slovenija in za delovno mesto direktorja javnega zavoda Prirodoslovni muzej Slovenije. Rok za prijavo je 6. februar.

V besedilu razpisa je razvidno, da bo na mesto direktorja Narodnega muzeja imenovan kandidat, ki izpolnjuje naslednje pogoje: univerzitetno izobrazbo, najmanj pet let delovnih izkušenj, poznavanje področja dela muzeja, sposobnost za organiziranje in vodenje dela, aktivno znanje slovenskega jezika ter znanje najmanj enega svetovnega jezika na višji ravni in enega svetovnega jezika na osnovni ravni. Enaki pogoji veljajo tudi za kandidata, ki se želi prijaviti na delovno mesto direktorja Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Narodni muzej od lanskega julija kot vršilka dolžnosti direktorja vodi Mateja Kos Zabel, ki je funkcijo prevzela 1. julija lani po odstopu Pavla Carja. Ta je odstopil po zapletih ob napovedani razstavi Popotovanja, pred odprtjem katere je stroka opozorila, da gre pri delih, ki naj bi jih razstavili, za ponaredke.

Vršilec dolžnosti direktorja Prirodoslovnega muzeja Slovenije pa je trenutno Miha Jeršek.

Grško mesto Elevzina bo leta 2023 nosilo naziv Evropska prestolnica kulture. V antiki je bilo znano po misterijih, ki so sloneli na mitu o Demetri in Perzefoni, v 19. in zgodnjem 20. stoletju bilo eno najpomembnejših industrijskih središč v Grčiji.

V 21. stoletju je mesto doživelo zaton – in prav to nameravajo z nazivom EPK prihdnje leto popraviti.

Izvršna direktorica projekta Elevzina 2023 Nana Spyropoulou je po pisanju francoske tiskovne agencije AFP povedala, da verjamejo, da lahko majhno, a zgodovinsko pomembno mesto pritegne pozornost mednarodne in evropske kulturne javnosti. “Naš cilj je izkoristiti kulturno bogastvo Elevzine in zapustiti nekaj zanamcem,” je povedala.

EPK pomeni novo infrastrukturo
Za EPK, katerega proračun je vreden 25 milijonov evrov, so preuredili več zapuščenih stavb, med drugim nekdanjo oljarno, ki bo postala arheološki muzej, in staro kegljišče, ki se spreminja v konferenčno dvorano. “Zaradi EPK-ja bo Elevzina dobila dodatno infrastrukturo,” je povedal župan Argiris Economou in dodal, da je to velika priložnost za nadgradnjo v mestu.

V Elevzini so za moto EPK-ja izbrali Misteriji tranzicije. Program je osredotočen okoli treh glavnih tematskih osi: Ljudje/družba, Okolje in Delo. Napovedanih je 465 produkcij na 30 različnih prizoriščih. Sodelovalo bo več kot 300 umetnikov iz Evrope, ZDA in Azije, poroča spletni portal gtp.gr. Umetniški direktor EPK-ja Michail Marmarinos obljublja EPK, ki bo “različica brez primere”.

Otvoritveni spektakel
Otvoritvena slovesnost bo potekala 4. in 5. februarja. Pričela se bo zvečer na obali z osrednjim dogodkom Misterij 0_Misteriji tranzicije po zamisli in konceptu Marmarinosa ter v režiji britanskega režiserja Chrisa Baldwina. Veliki oder bo kar morje samo, pomembno vlogo bo imela glasba. Praznovanje se bo pričelo s prihodom štirih sprevodov, po kopnem in po morju, iz štirih različnih krajev iz Evrope, Atike in samega mesta Elevzina. Obiskovalci in vabljeni gostje bodo predstavljali peti, neformalni sprevod. Dogajanje se bo nadaljevalo še v naslednji dan.

Eden od vrhuncev praznovanja bo uprizoritev Nemškega rekviema Johannesa Brahmsa v izvedbi Berlinskega radijskega zbora konec septembra 2023. Na podlagi posnetkov koncerta želi avstrijski režiser David Haneke ustvariti film. Po besedah Marmarinosa uprizoritev odraža to, kar je v antiki predstavljala Elevzina in o čemer pripoveduje moto EPK-ja Misteriji tranzicije. Kot je povedal, upajo, da bodo z EPK ustvarili nov zagon. “Ne pozabite, kaj v stari grščini pomeni Eleusis: prihod pomembnega dogodka.”

Kot enega vidnejših dogodkov organizatorji izpostavljajo tudi mednarodno skupinsko razstavo Elefsina Mon Amour. Na njej bodo številni umetniki raziskovali določena poglavja zgodovine in sedanjosti Elevzine – tako javne kot zasebne – ter tako razkrili njene travme in upanja ter njihovo medsebojno povezanost. Čeprav bo veliko umetniških del izhajalo iz Elevzine, se bodo pomensko navezovala na širša aktualna družbena in geopolitična vprašanja in procese.
Elevzina, ki ima danes približno 30.000 prebivalcev, je bila vedno tesno povezana z grško prestolnico, ki leži približno 20 kilometrov vzhodneje. Mesto je bilo tudi vedno v njeni senci.

V antiki je bila znana po Elevzinskih misterijih, ki slonijo na mitu o Demetri in Perzefoni. Sama ceremonija posvetitve v misterije je trajala devet dni, od tega je prvih šest dni dogajanje potekalo v Atenah, sedmi dan pa se je sprevod začel pomikati proti svetišču v Elevzini, kamor je prispel pozno zvečer. Elevzina je tudi rojstni kraj starogrškega trageda Ajshila.

V 19. in zgodnjem 20. stoletju je mesto nazadnje doživelo razcvet. Kot žitnica regije in zaradi pristanišča je bilo eno najpomembnejših industrijskih središč v Grčiji. Ladjedelništvo, cementarne in obrati živilske industrije so delovali s polno paro. Nato je sledil zaton, skoraj vsi gospodarski sektorji so svoje delovanje prenesli v Pirej in Atene. Pristanišče se je postopoma spremenilo v pokopališče ladij in na desetine razbitin je tam mogoče videti še danes.
Naziv EPK-ja bosta letos nosila še madžarski Veszprem in romunski Temišvar.

Po šestih letih del so v cerkvi na Kostanjevici nad Novo Gorico dokončali restavracijo fresk v cerkveni ladji. Znamenita cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji bo tako 400-letnico, ki bo prihodnje leto, pričakala v novem sijaju.

Grof Matija Thurn je dal leta 1623 na manjši vzpetini nad Gorico postaviti kapelo; ob njej je zrasel tudi samostan za stanovanje redovni družini, ki bi skrbela za cerkev. Leta 1649 je grof cerkev in samostan z darilno listino izročil karmeličanom. Danes so sicer v samostanu frančiškani.

Tukaj pokopan zadnji francoski kralj iz dinastije Burbonov
Cerkev, ki ji domačini pravijo Kapela, je pomembna med drugim zato, ker je v njenem podzemlju grobnica zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Burbonov. Med njimi je tudi poslednji francoski kralj Karel X., ki se je leta 1836 v Gorico zatekel pred revolucijo.

Kot je pojasnila odgovorna konservatorka Minka Osojnik iz Zavoda za kulturno dediščino organizacijske enote Nova Gorica, je obnova cerkve v več sklopih potekala vse od leta 2017. V zadnjih dveh letih so restavrirali štukature kapitelov, pilastrov in profiliranega venca v cerkveni ladji.

Najprej so leta 2017 obnovili fresko na luneti slavoločne stene in tretjino stropa cerkvene ladje. Leto kasneje je bil restavriran preostali del stropa s štukaturami iz časa po prvi svetovni vojni. Leta 2019 so končali posege na štukaturah ograje kora, stenskih poslikavah ograje in okenskih špaletah.

Naslednji sklop je zajemal obnovo freske in štukaturnega okvirja na levi ladijski steni. Kostanjeviške štukature sicer veljajo za najlepše iz tega obdobja v Sloveniji.

V naslikani vazi vzcvetela nova lilija
Pod preteklimi preslikavami in obnovami so restavratorji odkrili tudi marsikatero dotlej neznano skrivnost. Ko so z motiva lunete, ki prikazuje Marijo kot tolažnico žalostnih, odstranili nekaj kasnejših preslikav, se je tako pokazala prvotna črna vaza, ki je med preslikavami postala modra. V njej sta bili nazadnje dve liliji, po čiščenju se je pokazala še tretja.

Omenjene motive stroka povezuje z Burboni, ki so pokopani točno pod luneto. Vaza naj bi bila nagrobna urna, tri lilije pa so simbol grba družine Burbonov.

“Restavriranje lunete na slavoločni steni, ki se je obnavljala prvo leto, je bilo izredno zahtevno, ker je bila zelo preslikana. Težko je bilo odstraniti umazanijo in neustrezne preslikave. Problem je bil tudi, ker je bila poslikava delo dveh različnih avtorjev, dveh različnih obdobij, in je bilo treba to nekako združiti,” je dejala Minka Osojnik.

Na obnovo čaka še prezbiterij
Večletna obnova ladje je stala okrog 300.000 evrov, od tega so 60.000 evrov pridobili na razpisih Mestne občine Nova Gorica, 40.000 pa na razpisih ministrstva za kulturo. Kot je povedal pater Niko Žvokelj, hišni predstojnik frančiškanskega samostana, trenutno zbirajo sredstva za obnovo prezbiterija, ki bo stala približno toliko kot zaključena obnova. Z licitacijo podarjenih vin so nedavno že zbrali več kot 60.000 evrov.

“Po tihem si želimo, da bi nam obnova prezbiterija uspela do leta 2025, ko bo Nova Gorica nosilka naziva Evropska prestolnica kulture,” je ob novembrskem blagoslovu obnovljenih fresk dejala knjižničarka Frančiškanskega samostana Mirjam Brecelj. “Glede na finančno konstrukcijo, kaj je bilo narejeno in kaj nas čaka, smo nekje na polovici. Ostal je prezbiterij, skoraj originalen iz 17. stoletja,” je dodala.

“En manjši potres in vse skupaj bi lahko letelo na tla”
Cerkev na Kostanjevici je bila med prvo svetovno vojno delno porušena, preostali del pa poškodovan. Obnovili so jo, vendar so restavratorji delali pri tem nekoliko po svoje, so ugotavljali med zadnjimi restavratorskimi deli.

Močneje sta bila cerkev in tamkajšnji frančiškanski samostan poškodovana tudi v potresu leta 1976. Odtlej je bila celo nevarna za obiskovalce, kar je potrdila tudi stroka. “En manjši potres in vse skupaj bi lahko letelo na tla. Obenem pa smo želeli začutiti prvinskost lepote v tej cerkvi,” je povedal pater.

V frančiškanskem samostanu je tudi knjižnica z izjemno pomembnimi starimi rokopisi. Med leti 1885 in 1915 je tam deloval jezikoslovec, pater Stanislav Škrabec. V času njegovega delovanja je samostanska knjižnica pridobila veliko gradiva.

Cerkev, Frančiškanski samostan s knjižnico in grobnica Burbonov so bili leta 1985 razglašeni za umetnostni in arhitekturni spomenik.