Arhitektura
Rafutski park, osrednje prizorišče EPK 2025 v Novi Gorici, bo vendarle prenovljen
V parku Laščakove vile na Rafutu pri Novi Gorici, ki je predviden tudi kot eno izmed osrednjih prizorišč Evropske prestolnice kulture 2025 (EPK) , so se začela prenovitvena dela. Vrednost obnove parka z vzdrževalnimi deli na vili znaša dobrih 2,7 milijona evrov.
Rafutski park je pomembna lokalna in nacionalna kulturna dediščina, njegova prenova pa je pomembna tudi zato, ker bo postal zeleno središče čezmejnega mesta. S povezavo zelenih območij potoka Koren, Kostanjevice in goriškega gradu na italijanski strani meje bodo z zelenim koridorjem povezali središči obeh Goric, so napovedali na Mestni občini Nova Gorica.
Tako park kot znamenita vila sta zaradi dotrajanosti in posledičnih nevarnosti zaprta za javnost. Ob zagonu prenovitvenih del so med drugim opravili zaščitna dela in uredili dostop, trenutno odstranjujejo del vegetacije. Sledila bodo dela na infrastrukturi, saj bo treba vzpostaviti kanalizacijo, vodovod in elektriko. Predvidoma bodo ta dela končali do maja 2023.
Za obnovo vile še ni časovnega okvira
Vsa usklajevanja in dela potekajo pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ter v sodelovanju z naravovarstveniki in krajinarji. To je namreč zaščiteno območje, zavarovano z odlokom o razglasitvi Rafutskega parka z vilo za kulturni spomenik lokalnega pomena.
Občina se je za prenovo vile prijavila na razpisa ministrstev za kulturo in gospodarstvo. Za obnovo vile še nimajo časovnega okvira, saj občina sama nima potrebnega denarja. “Brez sofinanciranj oz. le z lastnimi proračunskimi sredstvi bi bil zaradi drugih projektov in obveznosti finančni zalogaj za obnovo vile za občino enostavno prevelik,” so sporočili z novogoriške občine.

Laščakovo vilo želijo po prenovi nameniti vsebinam pretežno s področja kulture, odprta pa bo tudi za različne prireditve, razstave, simpozije in konference. V pritličju bodo prostor namenili tudi gostinski dejavnosti.

Park se je nekdaj ponašal s 500 drevesi in grmi
Vila v neoislamskem slogu, ki jo je leta 1914 zgradil arhitekt Anton Laščak, v svoji 100-letni zgodovini še nikoli ni bila primerno obnovljena. Njen posebni položaj tik ob meji med državama s pogledom proti Goriškemu gradu in samostanu na Kostanjevici jo je v burnem 20. stoletju postavil v središče številnih zgodb. Park, po katerem vodijo organsko zasnovane poti, je oblikovan v slogu z začetka 20. stoletja, ko so bile priljubljene eksotične rastline. V parku naj bi tako nekoč raslo 500 dreves in grmov, ki so pripadali 114 različnim vrstam.

Ostarela dama sredi parka
Sredi visokih dreves je markantna vila z umetelno izdelanim 28-metrskim stolpom. Bogato fasado krasijo kamniti in leseni detajli z orientalskimi vzorci, ki spominjajo na secesijo.
Na pročelju se še vedno bohotijo balkoni in nekdaj razkošna orientalska okna, v spodnjem delu je kamnito stopnišče z reliefi, ki jih danes obraščata bršljan in mah. Večino prvotnih gradbenih elementov so naredili v Egiptu in pripeljali v te kraje, za kar je poskrbel arhitekt in tedanji lastnik vile Rafut Anton Laščak.

Po bombardiranju med prvo svetovno vojno je stavbo obnovil Laščak, v 50. letih prejšnjega stoletja pa je bila nacionalizirana. Tedaj so zraven vile zgradili garažo, uporabili pa so material, ki je v letih propadanja odpadel z nje. Do leta 2003 je v njej deloval Zavod za zdravstveno varstvo, zato se domačini spominjajo, da so tja med drugim hodili na laboratorijske preiskave.
Zavod je stavbo prilagodil svojim potrebam. Obnova, za katero v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica ne hranijo nobenega dokumenta, se ni opirala na prvotni Laščakov načrt. Pri adaptaciji sta bili zazidani terasi s kovinsko ograjo in masivnim kotnim stebrom v prvem in drugem nadstropju. Izginili so številni dekorativni elementi.

Ob hoji po parku je moč opaziti ruševine in kose izklesanega kamenja, ki so bili nekdaj del zgradbe, a so jih zatem namestili po parku. Pogled v arhive prvih fotografij in načrte arhitekta pokaže, da dobršen del stavbe manjka: okna z mavrskimi oboki, velike terase, pa tudi notranja oprema, ki jo je v vilo prinesel arhitekt.
Danes so spodnja okna zaprta s purpenom, okrog palače ležijo kosi lesa, ki so nekdaj sestavljali skrbno izdelane balkonske ograje. Opazila sem tudi nekaj delov, ki so odpadli s kamnitih reliefnih pasov na vrhu zgradbe in z njene opečnate fasade.
Skozi eno od oken visi deblo ozkega drevesa, stene so na posameznih delih prebite, v zapuščenem kotu pa leži poškodovan kip moškega, ki spominja na antične junake.
Arhitekt s slovenskimi koreninami, ki je govoril tudi arabsko
“Ta stavba je Laščakov avtoportret, tu je lahko naredil, kar si je želel, kar mu je bilo zares všeč, tu je bil popolnoma svoboden, lahko je ustvarjal,” je za MMC povedal italijanski raziskovalec zgodovine arhitekture Diego Kuzmin.
Po poteh Antona Laščaka se je večkrat podal v Egipt in več mesecev raziskoval tamkajšnje arhive, z opusom arhitekta pa se ukvarja dobrih 30 let.
“V tem času so me preverjale tudi egipčanske tajne službe, ki so videle, da prihajam v državo za več časa in s sabo tovorim knjige. A kmalu so ugotovile, da nisem nevaren, ker se ukvarjam samo s starimi stvarmi,” pripomni.
“Ta vila v kairskem slogu mu je pomenila ogromno, tu je pokazal svoje vrednote, svoj odnos do arhitekture,” dodaja in opozarja, da so se zgradbi čudili tudi ljudje, ki so tod mimo romali k bližnjemu frančiškanskemu samostanu Kostanjevica.
“Predstavljam si, da je bil Laščak čuden lik, precej ponosen in vzvišen, druge je gledal zviška, tako si ga predstavljam jaz,” pripomni.
Laščak je vilo zgradil na stara leta, da bi se vanjo preselil, a se to nikoli ni zgodilo, saj je tu preživel le nekaj poletij.

Nerazložljiv uspeh
Palače princev in princes, konzulov ter drugih pomembnežev, bogate vile, dvorane in javne zgradbe – nekaj sto stvaritev je Laščak zgradil v Egiptu, kjer je deloval večino svoje kariere. Nekatere njegove zgradbe je mogoče videti še danes, nekaj so jih v stoletni zgodovini tudi porušili.
Ker večina stavb tega svetovljana stoji v Aleksandriji in Kairu, je bil njegov opus dolgo neraziskan, marsikateri del njegovega življenjepisa pa ostaja skrivnost.
Laščakovi starši, Slovenci, so se v italijansko govoreči del mesta preselili iz Soške doline. Rodil se je 21. septembra 1856 v Gorici, v furlanskem okolju, znal je slovensko, italijansko in furlansko, najverjetneje pa tudi francosko, nemško in arabsko. Raziskave zgodovinskega gradiva so pokazale, da je simpatiziral z iredentizmom.
Odraščal je v Gorici, študiral na Dunaju, v Egiptu pa je hitro zaslovel s svojim delom, v katerem je znal ujeti in nadgraditi tradicionalni slog iz obdobja mameluka v Kairu. Blizu so mu bile tudi tradicionalne poteze arabskih palač, med naročniki pa je bil znan tudi zato, ker je bil naklonjen klasičnim evropskim arhitekturnim slogom.

“Mislim, da je s tega vidika podoben Jožetu Plečniku,” je prepričan Kuzmin. “Tako kot Plečnik je našel arhitekturni slog, ki je bil edinstven, a hkrati klasičen in je izhajal iz tradicije nekega prostora. To je znal Laščak narediti v Egiptu, klasični egipčanski slog je prilagodil sodobnim potrebam,” pojasni Kuznim. “Poleg tega se je znal zares dobro prilagajati naročnikom,” pripomni.
V začetku 80. let 19. stoletja je šel Laščak v Aleksandrijo, ki so jo bombardirali Angleži in je bila popolnoma porušena. To mesto je bilo treba zgraditi na novo in priložnost je znal mladi arhitekt izkoristiti. Kmalu zatem je začel delati tudi v Kairu.
Kako je 26-letnemu Goričanu, ki je za sabo pustil vse in se podal v Afriko, uspelo v tako kratkem času dobiti tako izjemne projekte?
“Na to vprašanje zgodovina ne zna odgovoriti, saj so egipčanski arhivi skopi,” pojasni Kuzmin.
Laščak si je zamislil veličastne stavbe ob glavnem mestnem trgu v Kairu in z leti zaslovel ter postal uradni kraljevi arhitekt. Takoj po prihodu v Aleksandrijo leta 1882 je zaslovel z galerijo Menasce, v središču Kaira je postavil sedež nacionalne banke Misr in stavbo tržaške Assicurazioni Generali. Odlikovali so ga tudi s plemiškim nazivom beg, kar pomeni baron.

Arhitektura
Radovljica znova v znamenju Ivana Vurnika in slovenske arhitekturne dediščine
V Radovljici te dni potekajo tradicionalni Vurnikovi dnevi, festival, posvečen enemu najpomembnejših slovenskih arhitektov in urbanistov. Dogodek, ki ga ob obletnici rojstva Ivana Vurnika pripravlja Center arhitekture Slovenije v sodelovanju s številnimi lokalnimi in nacionalnimi partnerji, tudi letos povezuje arhitekturo, kulturno dediščino, izobraževanje in sodobne interpretacije prostora.
Festival, ki ga od leta 2014 gostijo Vurnikovo mesto in njegove institucije, presega okvir klasične arhitekturne prireditve. V ospredje postavlja vprašanja identitete, pripadnosti, odnosa do prostora in pomena arhitekturne dediščine v sodobni družbi.
Arhitekt, ki je zaznamoval slovensko moderno
Ivan Vurnik velja za enega ključnih pionirjev moderne arhitekture na Slovenskem. Njegovo ustvarjanje je pomembno vplivalo na razvoj slovenske arhitekturne misli v prvi polovici 20. stoletja, skupaj z ženo, slikarko in oblikovalko Heleno Kottler Vurnik, pa sta ustvarila prepoznaven oblikovalski izraz, ki še danes predstavlja pomemben del nacionalne kulturne dediščine.
Prav Radovljica, kjer je Vurnik preživel del svojega življenja, ostaja eno osrednjih prizorišč ohranjanja in predstavljanja njegove zapuščine.

Razstave, nagrade in razmislek o identiteti prostora
Letošnji festival se je začel z odprtjem razstave fotografskega natečaja ter razglasitvijo nagrajencev. V radovljiški graščini je do konca junija na ogled izbor fotografij, ki skozi različne poglede interpretirajo arhitekturo, prostor in dediščino.
Pomemben del programa predstavlja tudi razstava Sledi narodnosti v gorenjski arhitekturi, ki na Vurnikovem trgu skozi izbrane arhitekturne primere odpira razpravo o odnosu med tradicijo, identiteto, sodobnostjo in grajenim okoljem. Razstava bo obiskovalcem na voljo vse do konca avgusta.
V okviru festivala je bila podeljena tudi Vurnikova študentska nagrada, namenjena perspektivnim študentom arhitekture in urbanizma. Priznanje spodbuja razvoj novih generacij arhitektov ter izpostavlja kakovostne študijske in raziskovalne projekte.

Arhitektura kot navdih za mlade generacije
Posebna pozornost je tudi letos namenjena izobraževanju mladih. Junija v Radovljici potekajo ustvarjalne delavnice, na katerih osnovnošolci spoznavajo življenje in delo Ivana Vurnika ter Helene Kottler Vurnik. S pomočjo ustvarjalnih nalog in prostorskih eksperimentov odkrivajo arhitekturo kot del vsakdanjega življenja ter pomen oblikovanja prostora.
Takšni programi prispevajo k večjemu razumevanju arhitekture med mladimi in spodbujajo zavedanje o pomenu kakovostno oblikovanega grajenega okolja.
Vurnikova dediščina tudi skozi kulinariko in jesenski program
Festival tudi letos vključuje nekoliko drugačen pogled na dediščino zakoncev Vurnik. V radovljiški Hiši Linhart je skozi junij na voljo poseben Vurnikov meni, ki temelji na raziskovanju njunih prehranskih navad in priljubljenih jedi. Kuharski mojster Uroš Štefelin jih je interpretiral v sodobni kulinarični zgodbi.

Program se bo nadaljeval tudi v jesenskih mesecih. Septembra bo na sporedu Vurnikov filmski večer, oktobra pa sledijo arhitekturna šola, strokovna vodstva, kolesarsko doživetje ter drugi dogodki, ki bodo obiskovalcem omogočili poglobljeno spoznavanje Vurnikove arhitekturne zapuščine.
Vurnikovi dnevi tako ostajajo eden pomembnejših slovenskih festivalov, ki arhitekturo predstavlja kot živo kulturno prakso ter jo povezuje z vprašanji identitete, prostora in kakovosti bivanja.
Arhitektura
Pariški Tour Triangle dosegel končno višino in preoblikoval mestno veduto
Kontroverzni nebotičnik Tour Triangle v Parizu, ki ga je zasnoval švicarski arhitekturni biro Herzog & de Meuron, je dosegel svojo končno višino 180 metrov. S 42 etažami se je uvrstil med najvišje stavbe francoske prestolnice, ta status pa bo po vsej verjetnosti ohranil še dolgo časa. Mesto je namreč leta 2023 ponovno uvedlo strožje višinske omejitve za novogradnje, kar bistveno omejuje možnosti za nastanek podobno visokih objektov v prihodnosti.
Pomemben gradbeni mejnik je arhitekturni biro obeležil tudi na družbenem omrežju Instagram. Ob tem so zapisali, da je stavba dosegla predvideno višino in da njena prepoznavna silhueta že zaznamuje pariško obzorje. Poudarili so še, da bo Tour Triangle večnamenska mestna destinacija z javnimi površinami, trgovinami, delovnimi prostori, hotelom, terasami in panoramskim razglediščem na vrhu, ki bo dostopno širši javnosti. Po njihovih besedah bo objekt povezoval širše območje Pariza z zgodovinskim središčem ter ustvarjal stičišče domačinov in obiskovalcev z vsega sveta.

Arhitekturna zasnova med ambicijami in nasprotovanji
Herzog & de Meuron sta stavbo oblikovala tako, da se iz središča mesta kaže kot tanek stolp, medtem ko z vzhodne in zahodne strani razkriva svojo značilno trikotno obliko. V objektu bodo hotel, pisarniški prostori, trgovine, restavracije in konferenčni center. Pomemben del zasnove predstavljajo tudi solarni paneli, ki bodo nameščeni vzdolž celotne južne fasade.
Do dosežene višine je projekt prišel po dolgem in zahtevnem procesu. Prvotni načrti so predvidevali začetek gradnje že leta 2006, vendar so projekt večkrat upočasnili pravni postopki, politična nasprotovanja in kritični odzivi dela javnosti. Gradbena dela so se zato dejansko začela šele leta 2022.

Nebotičnik, ki vpliva tudi mestno politiko
Tour Triangle je skupaj z nebotičnikoma Tours Duo, visokima 125 in 180 metrov, pomembno vplival na razprave o prihodnjem razvoju pariške vedute. Prav ti projekti veljajo za enega od razlogov, da je mesto ponovno zaostrilo pravila glede višine novogradenj.
Med letoma 1977 in 2010 je bila v Parizu dovoljena gradnja stavb do največ 37 metrov višine. Omejitev je leta 2010 odpravil takratni župan Bertrand Delanoë, ki je za poslovne stolpnice določil zgornjo mejo 180 metrov, za stanovanjske objekte pa 50 metrov.
V okviru širše bioklimatske strategije razvoja mesta je bila višinska omejitev ponovno uvedena leta 2023 pod vodstvom nekdanje županje Anne Hidalgo. Namen ukrepa je bil po njenih besedah ohraniti Pariz kot privlačno, kakovostno in ljudem prijazno urbano okolje ter hkrati omejiti vpliv velikih gradbenih posegov na značilno podobo mesta.
Arhitektura
Plečnikove nagrade letos zaznamovali prenova čolnarne na Bledu, vipavski trg in Hiša B2
Plečnikovo nagrado za javni prostor letos prejme prenovljena Čolnarna Zaka ob Blejskem jezeru, ki po oceni strokovne žirije z občutljivo reinterpretacijo v sodobnem prostorskem in družbenem kontekstu ohranja kontinuiteto arhitekturne dediščine.
Največja kakovost je v premišljeni zadržanosti posegov
Avtorji projekta – Rok Oman, Špela Videčnik, Janez Martinčič, Andrej Gregorič, Rok Dolinšek, Amadej Mravlak, Matej Krajnc, Vladyslav Bondarenko, Adrien Riviere, Domen Ovsenik in Tilen Sepič – so pri prenovi Čolnarne Zaka izhajali iz ohranjanja izvorne arhitekture, njene skoraj forenzične analize ter inovativne reinterpretacije obstoječih oblikovnih elementov. Nastala je arhitekturna rešitev, ki deluje zadržano, a hkrati ustvarja izrazito bogat ambient.
Strokovna žirija je posebno vrednost projekta prepoznala prav v tem, česar arhitekti niso naredili – v zavestni odsotnosti pretiranih posegov. Prav niz majhnih, premišljeno izvedenih intervencij po njihovem mnenju vzpostavlja nov način razumevanja odnosa med arhitekturno dediščino in sodobnostjo.

Hiša B2 kot primer občutljive prenove obstoječega
Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo malega merila je prejela Hiša B2 avtorjev Matjaža Bolčine, Ernesta Milčinovića, Urške Bertok Herman in Jana Žonte.
Po besedah žirije projekt razkriva moč arhitekturne senzibilnosti in premišljenega odnosa do obstoječega prostora. Arhitekti so se skupaj z investitorji odločili, da hiše iz leta 1927 ne porušijo, temveč odkrijejo in nadgradijo njen skriti potencial.
Rezultat je subtilno prepletanje starega in novega, ki ustvarja arhitekturno kakovost, kakršne novogradnja ne bi mogla doseči. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da projekt predstavlja sodobno obliko lepote, ki opozarja na potrebo po bolj odgovornem odnosu do prostora in grajenega okolja. Odgovori na sodobne bivalne potrebe so lahko pogosto skriti prav v objektih, ki že obstajajo.


Prenova vipavskega trga poudarja značaj prostora
Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo velikega merila je prejela ureditev Glavnega trga v Vipavi, pod katero so podpisani Tomaž Krušec, Lena Krušec in Neža Novak.
Kot je poudarila žirija, projekt temelji na spoštljivi obravnavi obstoječega prostora in natančnem razumevanju njegove identitete. Prenovljeni trg ne tekmuje z okoliško arhitekturo, temveč jo z umirjenimi in premišljenimi posegi dodatno poudari.
Največja kakovost projekta se po mnenju komisije skriva prav v zadržanosti arhitekturnega jezika. Avtorji prostora niso obremenili z izrazitimi oblikovnimi gestami, ampak so ustvarili ambient, ki temelji na subtilnem dialogu z zgodovinskim kontekstom in obstoječo urbano strukturo.

Nagrade tudi za publicistiko, raziskovanje in študentski projekt
Plečnikovo medaljo za bogatitev prostorske kulture je prejela knjiga Plečnikova zelena Ljubljana avtorice Darje Pergovnik, ki jo je uredila Maja Kovač. Publikacija osvetljuje pogosto spregledane krajinskoarhitekturne elemente Plečnikovih ureditev odprtega prostora Ljubljane ter odpira nov pogled na njegovo dediščino. Na podlagi poglobljenih raziskav in konservatorskih izkušenj knjiga ponuja strokovna izhodišča za prenovo, upravljanje in vzdrževanje teh prostorov.

Plečnikovo medaljo za publicistiko je prejel Miloš Kosec za knjigo Enfilade: Življenje stanovanja. Žirija je poudarila, da delo prinaša pomemben vpogled v razvoj bivalne kulture, njene zgodovinske odklone, sodobne izzive in prihodnje možnosti ter pomembno širi področje arhitekturne publicistike.
Plečnikovo štipendijo sta letos prejeli Nika Jeromel in Erika Slovša za projekt čebelnjaka Anton, ki je nastal v okviru študijskega dela na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.
Letošnjo strokovno žirijo so sestavljali Andreas Ruby kot predsednik ter Blaž Budja, Mojca Gregorski, Uroš Rustja in Rok Žnidaršič.
Letošnja podelitev Plečnikovih nagrad je potekala na vrtu Plečnikove hiše v Ljubljani.
-
E-Mobilnost2 meseca nazajPreobrazba avtocestnega prostora: prihajajo polnilni parki visoke moči
-
Materiali2 meseca nazajKo je beton tudi arhitekturni element
-
PRENOVE/OBNOVE2 meseca nazajPrenovljeni Bloudkov park v Tivoliju: sodobna otroška krajina z dediščinskim značajem
-
Arhitektura2 meseca nazajNadomestni prostori Drame Ljubljana prejeli evropsko arhitekturno priznanje
-
KULTURA2 meseca nazajNačrtovana združitev kulturnih institucij v Novi Gorici odpira razpravo o prihodnjem upravljanju kulture
-
PRENOVE/OBNOVE2 meseca nazajObnova Partizanske bolnice Franja v zaključni fazi: odprtje predvideno leta 2027
-
Slovenija1 mesec nazajDEMO LES 2026: država z 1,1 milijona evrov spodbuja več lesenih objektov
-
DEDIŠČINA1 mesec nazajSlovenski projekt Šola prenove med prejemniki nagrade Europa Nostra 2026

