Arhitektura
Rafutski park, osrednje prizorišče EPK 2025 v Novi Gorici, bo vendarle prenovljen
V parku Laščakove vile na Rafutu pri Novi Gorici, ki je predviden tudi kot eno izmed osrednjih prizorišč Evropske prestolnice kulture 2025 (EPK) , so se začela prenovitvena dela. Vrednost obnove parka z vzdrževalnimi deli na vili znaša dobrih 2,7 milijona evrov.
Rafutski park je pomembna lokalna in nacionalna kulturna dediščina, njegova prenova pa je pomembna tudi zato, ker bo postal zeleno središče čezmejnega mesta. S povezavo zelenih območij potoka Koren, Kostanjevice in goriškega gradu na italijanski strani meje bodo z zelenim koridorjem povezali središči obeh Goric, so napovedali na Mestni občini Nova Gorica.
Tako park kot znamenita vila sta zaradi dotrajanosti in posledičnih nevarnosti zaprta za javnost. Ob zagonu prenovitvenih del so med drugim opravili zaščitna dela in uredili dostop, trenutno odstranjujejo del vegetacije. Sledila bodo dela na infrastrukturi, saj bo treba vzpostaviti kanalizacijo, vodovod in elektriko. Predvidoma bodo ta dela končali do maja 2023.
Za obnovo vile še ni časovnega okvira
Vsa usklajevanja in dela potekajo pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ter v sodelovanju z naravovarstveniki in krajinarji. To je namreč zaščiteno območje, zavarovano z odlokom o razglasitvi Rafutskega parka z vilo za kulturni spomenik lokalnega pomena.
Občina se je za prenovo vile prijavila na razpisa ministrstev za kulturo in gospodarstvo. Za obnovo vile še nimajo časovnega okvira, saj občina sama nima potrebnega denarja. “Brez sofinanciranj oz. le z lastnimi proračunskimi sredstvi bi bil zaradi drugih projektov in obveznosti finančni zalogaj za obnovo vile za občino enostavno prevelik,” so sporočili z novogoriške občine.

Laščakovo vilo želijo po prenovi nameniti vsebinam pretežno s področja kulture, odprta pa bo tudi za različne prireditve, razstave, simpozije in konference. V pritličju bodo prostor namenili tudi gostinski dejavnosti.

Park se je nekdaj ponašal s 500 drevesi in grmi
Vila v neoislamskem slogu, ki jo je leta 1914 zgradil arhitekt Anton Laščak, v svoji 100-letni zgodovini še nikoli ni bila primerno obnovljena. Njen posebni položaj tik ob meji med državama s pogledom proti Goriškemu gradu in samostanu na Kostanjevici jo je v burnem 20. stoletju postavil v središče številnih zgodb. Park, po katerem vodijo organsko zasnovane poti, je oblikovan v slogu z začetka 20. stoletja, ko so bile priljubljene eksotične rastline. V parku naj bi tako nekoč raslo 500 dreves in grmov, ki so pripadali 114 različnim vrstam.

Ostarela dama sredi parka
Sredi visokih dreves je markantna vila z umetelno izdelanim 28-metrskim stolpom. Bogato fasado krasijo kamniti in leseni detajli z orientalskimi vzorci, ki spominjajo na secesijo.
Na pročelju se še vedno bohotijo balkoni in nekdaj razkošna orientalska okna, v spodnjem delu je kamnito stopnišče z reliefi, ki jih danes obraščata bršljan in mah. Večino prvotnih gradbenih elementov so naredili v Egiptu in pripeljali v te kraje, za kar je poskrbel arhitekt in tedanji lastnik vile Rafut Anton Laščak.

Po bombardiranju med prvo svetovno vojno je stavbo obnovil Laščak, v 50. letih prejšnjega stoletja pa je bila nacionalizirana. Tedaj so zraven vile zgradili garažo, uporabili pa so material, ki je v letih propadanja odpadel z nje. Do leta 2003 je v njej deloval Zavod za zdravstveno varstvo, zato se domačini spominjajo, da so tja med drugim hodili na laboratorijske preiskave.
Zavod je stavbo prilagodil svojim potrebam. Obnova, za katero v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica ne hranijo nobenega dokumenta, se ni opirala na prvotni Laščakov načrt. Pri adaptaciji sta bili zazidani terasi s kovinsko ograjo in masivnim kotnim stebrom v prvem in drugem nadstropju. Izginili so številni dekorativni elementi.

Ob hoji po parku je moč opaziti ruševine in kose izklesanega kamenja, ki so bili nekdaj del zgradbe, a so jih zatem namestili po parku. Pogled v arhive prvih fotografij in načrte arhitekta pokaže, da dobršen del stavbe manjka: okna z mavrskimi oboki, velike terase, pa tudi notranja oprema, ki jo je v vilo prinesel arhitekt.
Danes so spodnja okna zaprta s purpenom, okrog palače ležijo kosi lesa, ki so nekdaj sestavljali skrbno izdelane balkonske ograje. Opazila sem tudi nekaj delov, ki so odpadli s kamnitih reliefnih pasov na vrhu zgradbe in z njene opečnate fasade.
Skozi eno od oken visi deblo ozkega drevesa, stene so na posameznih delih prebite, v zapuščenem kotu pa leži poškodovan kip moškega, ki spominja na antične junake.
Arhitekt s slovenskimi koreninami, ki je govoril tudi arabsko
“Ta stavba je Laščakov avtoportret, tu je lahko naredil, kar si je želel, kar mu je bilo zares všeč, tu je bil popolnoma svoboden, lahko je ustvarjal,” je za MMC povedal italijanski raziskovalec zgodovine arhitekture Diego Kuzmin.
Po poteh Antona Laščaka se je večkrat podal v Egipt in več mesecev raziskoval tamkajšnje arhive, z opusom arhitekta pa se ukvarja dobrih 30 let.
“V tem času so me preverjale tudi egipčanske tajne službe, ki so videle, da prihajam v državo za več časa in s sabo tovorim knjige. A kmalu so ugotovile, da nisem nevaren, ker se ukvarjam samo s starimi stvarmi,” pripomni.
“Ta vila v kairskem slogu mu je pomenila ogromno, tu je pokazal svoje vrednote, svoj odnos do arhitekture,” dodaja in opozarja, da so se zgradbi čudili tudi ljudje, ki so tod mimo romali k bližnjemu frančiškanskemu samostanu Kostanjevica.
“Predstavljam si, da je bil Laščak čuden lik, precej ponosen in vzvišen, druge je gledal zviška, tako si ga predstavljam jaz,” pripomni.
Laščak je vilo zgradil na stara leta, da bi se vanjo preselil, a se to nikoli ni zgodilo, saj je tu preživel le nekaj poletij.

Nerazložljiv uspeh
Palače princev in princes, konzulov ter drugih pomembnežev, bogate vile, dvorane in javne zgradbe – nekaj sto stvaritev je Laščak zgradil v Egiptu, kjer je deloval večino svoje kariere. Nekatere njegove zgradbe je mogoče videti še danes, nekaj so jih v stoletni zgodovini tudi porušili.
Ker večina stavb tega svetovljana stoji v Aleksandriji in Kairu, je bil njegov opus dolgo neraziskan, marsikateri del njegovega življenjepisa pa ostaja skrivnost.
Laščakovi starši, Slovenci, so se v italijansko govoreči del mesta preselili iz Soške doline. Rodil se je 21. septembra 1856 v Gorici, v furlanskem okolju, znal je slovensko, italijansko in furlansko, najverjetneje pa tudi francosko, nemško in arabsko. Raziskave zgodovinskega gradiva so pokazale, da je simpatiziral z iredentizmom.
Odraščal je v Gorici, študiral na Dunaju, v Egiptu pa je hitro zaslovel s svojim delom, v katerem je znal ujeti in nadgraditi tradicionalni slog iz obdobja mameluka v Kairu. Blizu so mu bile tudi tradicionalne poteze arabskih palač, med naročniki pa je bil znan tudi zato, ker je bil naklonjen klasičnim evropskim arhitekturnim slogom.

“Mislim, da je s tega vidika podoben Jožetu Plečniku,” je prepričan Kuzmin. “Tako kot Plečnik je našel arhitekturni slog, ki je bil edinstven, a hkrati klasičen in je izhajal iz tradicije nekega prostora. To je znal Laščak narediti v Egiptu, klasični egipčanski slog je prilagodil sodobnim potrebam,” pojasni Kuznim. “Poleg tega se je znal zares dobro prilagajati naročnikom,” pripomni.
V začetku 80. let 19. stoletja je šel Laščak v Aleksandrijo, ki so jo bombardirali Angleži in je bila popolnoma porušena. To mesto je bilo treba zgraditi na novo in priložnost je znal mladi arhitekt izkoristiti. Kmalu zatem je začel delati tudi v Kairu.
Kako je 26-letnemu Goričanu, ki je za sabo pustil vse in se podal v Afriko, uspelo v tako kratkem času dobiti tako izjemne projekte?
“Na to vprašanje zgodovina ne zna odgovoriti, saj so egipčanski arhivi skopi,” pojasni Kuzmin.
Laščak si je zamislil veličastne stavbe ob glavnem mestnem trgu v Kairu in z leti zaslovel ter postal uradni kraljevi arhitekt. Takoj po prihodu v Aleksandrijo leta 1882 je zaslovel z galerijo Menasce, v središču Kaira je postavil sedež nacionalne banke Misr in stavbo tržaške Assicurazioni Generali. Odlikovali so ga tudi s plemiškim nazivom beg, kar pomeni baron.

Arhitektura
Zakaj je Bauhaus znova v središču kulturnih in arhitekturnih razprav?
Bauhaus je bil že od svojih začetkov predmet političnih in ideoloških sporov. Leta 1925 se je danes legendarna šola za arhitekturo, umetnost in oblikovanje preselila iz Weimarja v Dessau, kjer je delovala do leta 1932. Zadnje mesece svojega obstoja je preživela v Berlinu, preden je bila leta 1933 dokončno zaprta.
Prav zato je večina stavb, ki jih danes razumemo kot najbolj prepoznavna dela Bauhausa, nastala v Dessauu. Obe selitvi sta bili posledica političnih razmer. Leta 1925 je v Turingiji oblast prevzela desnosredinska koalicija Thüringer Ordnungsbund, ki jo je podpiralo tudi nacionalistično okolje skupaj z NSDAP. Leta 1932 pa je na lokalnih volitvah v Dessauu zmagala nacistična stranka, kar je pomenilo začetek konca Bauhausa. Njegovo dokončno zaprtje leto pozneje je bilo neposredna posledica vzpona nacistične diktature.

Ko danes govorimo o Bauhausu, govorimo o eni najvplivnejših arhitekturnih, oblikovalskih in umetniških šol 20. stoletja. Njena zapuščina je močno zaznamovala sodobno arhitekturo po vsem svetu – tudi v Sloveniji. Manj znano pa je, da je bil Bauhaus že od svojih začetkov politično sporen.
Leta 1925 se je šola zaradi političnih pritiskov preselila iz Weimarja v Dessau, sedem let pozneje pa je morala po zmagi nacistov na lokalnih volitvah ponovno zapustiti svoje prostore. Zadnje mesece je delovala v Berlinu, dokler je leta 1933 nacistični režim ni dokončno ukinil.
Večina stavb, ki jih danes povezujemo z Bauhausom in jih občudujemo kot ikone moderne arhitekture, je nastala prav v Dessauu. Že zgodovina šole zato jasno kaže, da arhitektura nikoli ni zgolj vprašanje estetike, temveč je pogosto tudi odsev političnega časa.

Sto let pozneje je Bauhaus ponovno politična tema
Danes Bauhaus seveda ne obstaja več kot šola. Njegovo dediščino ohranjajo muzeji, fundacije, univerze in številne kulturne ustanove. Kljub temu je znova postal predmet političnih napadov.
V nemški zvezni deželi Saška – Anhalt, kjer leži Dessau, skrajno desna stranka AfD že nekaj let gradi svojo kulturnopolitično agendo tudi na kritiki Bauhausa. Oktobra 2024 je v deželnem parlamentu predlagala »kritično presojo« njegove dediščine.
Po njihovem mnenju naj bi Bauhaus predstavljal arhitekturo, ki je hladna, brezosebna in odtujena. Očitajo mu tudi, da naj bi zagovarjal univerzalne rešitve, ki zanemarjajo lokalno tradicijo in kulturno identiteto, da naj bi bil ideološko povezan z levico ter da je s svojim vplivom prispeval k poenotenju arhitekture po svetu in izginjanju regionalnih značilnosti.

Kaj pravzaprav pomeni »bauhausovski slog«?
Prav tu se začne zanimivejši del razprave.
Ena največjih zmot je prepričanje, da obstaja en sam »bauhausovski slog«. Bauhaus nikoli ni bil enotna arhitekturna smer. Združeval je različne ustvarjalce, različne poglede in različne pristope k oblikovanju prostora.
Kljub temu se izraz »Bauhaus« pogosto uporablja kot priročna oznaka za skoraj vso moderno arhitekturo 20. stoletja. Tako poenostavljanje ni značilno le za politično desnico. Pogosto ga srečamo tudi v medijih, na družbenih omrežjih in v vsakodnevnih razpravah, kjer se brez resnih argumentov ponavlja, da »ljudje moderne arhitekture ne marajo«.
Prav tako se različne arhitekturne smeri – od funkcionalizma do brutalizma – pogosto nekritično mešajo v eno samo kategorijo, čeprav gre za povsem različna zgodovinska obdobja in oblikovalske koncepte.

Je arhitektura lahko »hladna«?
Retorika AfD temelji predvsem na občutkih. Stavbe naj bi bile »hladne«, »brezdušne«, »nečloveške« ali »odtujene«. Toda takšne oznake niso arhitekturne kategorije.
Gre za vrednostne sodbe, ki jih je težko objektivno opredeliti. Kaj je lepa arhitektura? Kaj pomeni prijeten javni prostor? Kdaj je stavba res brez identitete? To so vprašanja, ki zahtevajo strokovno razpravo, ne političnih sloganov.
Prav zato številni arhitekturni zgodovinarji opozarjajo, da lahko takšna poenostavljena retorika hitro postane sredstvo kulturnega boja.

»Gradimo lepše« – toda kaj to pomeni?
V svojem programu AfD predlaga, da bi morale javne stavbe v prihodnje obvezno slediti »priznani gradbeni tradiciji«. Stranka želi preprečiti gradnjo »brezizraznih betonskih blokov« in geometrijskih oblik brez zgodovinske navezave.
Pri tem se celo sklicuje na arhitekturne smernice iz časa administracije Donalda Trumpa, ki je zagovarjala uporabo klasičnih zgodovinskih oblik pri zveznih javnih stavbah.
Toda kaj je pravzaprav »tradicionalna arhitektura«? Ali gre za regionalno gradnjo, zgodovinske stile, ljudsko arhitekturo ali zgolj za estetski vtis, da stavba deluje »domače«? Odgovora program AfD ne ponuja.

Zakaj je ta razprava pomembna tudi za Slovenijo
Vprašanja, ki jih odpira razprava v Nemčiji, niso tuja niti Sloveniji. Tudi pri nas pogosto poslušamo, da je sodobna arhitektura preveč minimalistična, hladna ali brez značaja. Po drugi strani arhitekti opozarjajo, da kakovost prostora ne izhaja iz posnemanja zgodovinskih slogov, temveč iz premišljenega načrtovanja, spoštovanja prostora, funkcionalnosti in trajnosti.
Prav dediščina Bauhausa je pomembno vplivala tudi na razvoj slovenske moderne arhitekture, industrijskega oblikovanja in razumevanja odnosa med obliko, funkcijo in kakovostjo bivanja.
Zato razprava o Bauhausu ni zgolj nemška politična zgodba. Je opomnik, da arhitektura nikoli ni samo vprašanje videza stavb. Vedno govori tudi o vrednotah družbe, o odnosu do zgodovine, kulture in prihodnosti.

Arhitektura
Hotel Sončno polje – poklon prekmurski arhitekturi in naravi
V Tešanovcih pri Moravskih Toplicah so včeraj odprli hotel Sončno polje, nov turistični objekt, ki s sodobno arhitekturo, trajnostno leseno gradnjo in spoštovanjem lokalne identitete predstavlja pomembno pridobitev za razvoj turizma v Prekmurju. Hotel s 65 ležišči v 19 nastanitvenih enotah je zasnovan kot prostor za goste, ki iščejo kakovostno bivanje v neposrednem stiku z naravo ter izhodišče za raziskovanje kulturne in naravne dediščine regije. Projekt predstavlja pomembno pridobitev za lokalno skupnost in regionalni turizem. Poleg novih delovnih mest bo hotel sodeloval s številnimi lokalnimi ponudniki ter prispeval k nadaljnjemu razvoju turistične ponudbe v regiji.
»Sončno polje je nastalo iz spoštovanja do Prekmurja – do njegove krajine, arhitekture, ljudi in miru, ki ga ta prostor ponuja. Želeli smo ustvariti hotel, ki ne izstopa iz okolja, ampak z njim diha. Gostom želimo ponuditi prostor, kjer se lahko za nekaj dni umaknejo od vsakodnevnega ritma in doživijo Prekmurje v njegovi najbolj pristni obliki,« pravi Franc Cipot, eden od investitorjev hotela Sončno polje.

Foto: Sončno polje
Hotel stoji na lokaciji nekdanje domačije, ki je bila vse do leta 1945 tudi največja gostilna v kraju in okolici. Del novega objekta povzema gabarite nekdanjega objekta, nekateri arhitekturni elementi pa predstavljajo poklon zgodovini kraja in ljudem, ki so tukaj živeli pred generacijami.
Posebnost Sončnega polja je njegova arhitekturna zasnova, ki jo podpisujeta arhitekta Goran in Maja Dominko. Pri snovanju sta izhajala iz značilnosti prekmurske krajine in tradicionalne panonske gradnje ter jih interpretirala v sodobni arhitekturni govorici. Objekt je skoraj v celoti zgrajen iz lesa, njegovo prepoznavno podobo pa dopolnjuje mogočna slamnata streha. »Pri snovanju Sončnega polja smo izhajali iz prekmurske krajine in tradicionalne arhitekture. Želeli smo ustvariti sodoben objekt, ki spoštuje prostor, v katerem stoji, ter na nov način interpretira značilne elemente panonske gradnje. Les in slamnata streha nista zgolj arhitekturna poudarka, temveč del zgodbe o povezanosti objekta z okoljem in lokalno identiteto,« sta povedala arhitekta Goran in Maja Dominko, avtorja projekta.

Projekt je bil izveden v sodelovanju s podjetjem Lumar, vodilnim slovenskim ponudnikom trajnostne lesene gradnje. Z uporabo lesa kot osnovnega gradbenega materiala objekt združuje visoko bivalno ugodje, energetsko učinkovitost in nizek okoljski odtis.
»Sončno polje je projekt, ki zelo lepo ponazarja, v kaj v Lumarju verjamemo – da lahko sodobna arhitektura, trajnostna gradnja in spoštovanje lokalnega okolja ustvarijo izjemne zgodbe. Posebej nas veseli, da je investitor prepoznal prednosti lesene gradnje in da smo lahko skupaj ustvarili objekt, ki bo pomembno prispeval k razvoju turizma v Prekmurju. Sončno polje ni samo hotel, temveč prostor, ki spoštuje zgodbo kraja in širše regije. Z uporabo naravnih materialov bo gostom ponujal visoko raven udobja in hkrati ustvarjal dolgoročno vrednost za lokalno skupnost,« je ob odprtju povedal Marko Lukić, direktor in lastnik podjetja Lumar.

Hotel poleg nastanitvenih zmogljivosti vključuje restavracijo, prostore za sprostitev s savnami, zunanji bazen, fitnes ter konferenčne prostore za poslovna srečanja in dogodke. Gostom ponuja tudi izhodišče za raziskovanje kulturne, naravne in kulinarične dediščine Prekmurja.
Odprtje hotela so pospremili recital Ferija Lainščka, nastop glasbene skupine Prašnati ter druženje ob lokalnih kulinaričnih dobrotah.


Projekt predstavlja pomembno pridobitev za prekmurski turizem in lokalno skupnost. Poleg novih delovnih mest za lokalno prebivalstvo bo Sončno polje povezovalo številne ponudnike iz regije – od kmetij, vinarjev in rokodelcev do turističnih ponudnikov, kulturnih ustanov in organizatorjev doživetij. Eden od ključnih ciljev projekta je, da gostje ob obisku hotela spoznajo in doživijo čim več pristnega Prekmurja. Sončno polje tako v Prekmurje ne prinaša le novih nastanitvenih zmogljivosti, temveč predvsem zgodbo o prostoru, ki želi ostati zvest svoji pokrajini, ljudem in načinu življenja.
Skupna vrednost investicije znaša približno 6,5 milijona evrov z DDV, pri čemer je bilo 1,8 milijona evrov zagotovljenih iz evropskih sredstev v okviru Načrta za okrevanje in odpornost.
O hotelu Sončno polje
Lokacija hotela ni naključna. Tešanovci ležijo v prostoru, kjer se stikajo Ravensko, Dolinsko in Goričko – trije geografsko, kulturno in zgodovinsko različni obrazi Prekmurja. Gostom zato hotel ponuja idealno izhodišče za raziskovanje regije, od kolesarskih poti in kulinaričnih doživetij do kulturne dediščine, vinorodnih gričev in življenja ob reki Muri.
V neposredni bližini se nahajajo Plečnikova cerkev v Bogojini, cerkev sv. Martina v Martjancih z znamenitimi freskami, Rotunda v Selu, Bukovniško jezero, številni vinotoči, domače kmetije in rokodelci. Obiskovalci lahko raziskujejo tudi bogato kulinarično ponudbo regije, od prekmurske gibanice do lokalnih vin in drugih tradicionalnih dobrot.
Hotel ponuja 19 nastanitvenih enot s skupno 65 ležišči, restavracijo, prostore za sprostitev s savnami, zunanji bazen, fitnes ter konferenčne prostore za poslovna srečanja, seminarje in dogodke. Posebnost nastanitvenega dela so prostorne lesene lože, ki gostom omogočajo neposreden stik z naravo in pogled na panonsko ravnico ter griče Goričkega.

Arhitektura
Stoletje brez Gaudija: arhitekturna dediščina, ki še vedno navdušuje
Letos mineva sto let od smrti Antonija Gaudija, enega najvplivnejših arhitektov vseh časov. Katalonski mojster je v zgodovino arhitekture vstopil predvsem z baziliko Svete družine v Barceloni, eno najbolj prepoznavnih sakralnih stavb na svetu. Gradnja bazilike traja že več kot 140 let, dokončanje pa je po trenutnih načrtih predvideno leta 2035.
Od sinovskega poklica do svetovne arhitekturne prepoznavnosti

Antonio Gaudi se je rodil leta 1852 v mestu Reus kot sin skromnega kotlarja. Arhitekturo je študiral v Barceloni, kjer je že v zgodnjih letih ustvarjanja kazal vplive viktorijanske arhitekture. Kmalu pa je razvil izrazito samosvoj slog, v katerem so se prepletali elementi mudejarja, katalonske gradbene tradicije ter srednjeevropskih arhitekturnih vplivov.
Njegov opus je obsegal najrazličnejše stavbne tipe – od družinskih hiš in stanovanjskih objektov do palač, parkov in verskih zgradb. Leta 1926 ga je med sprehodom po Barceloni zbil tramvaj. Ker pri sebi ni imel dokumentov, je bila zdravstvena oskrba prepozna in tri dni po nesreči je umrl.
Vizionar, ki ga sodobniki niso vedno razumeli
Čeprav danes velja za arhitekturnega genija, njegova dela dolgo niso uživala splošnega občudovanja. Tako v času njegovega življenja kot tudi desetletja po njegovi smrti so številni kritiki njegove stvaritve označevali za pretirano domišljijske, ekscentrične in preveč okrašene.
Valovite oblike, živahne barve in organski motivi, ki danes veljajo za zaščitni znak Gaudijeve arhitekture, so bili med strokovno javnostjo pogosto tarča posmeha. Šele pozneje je njegov izvirni pristop dobil priznanje, ki mu pripada.
Sedem del pod zaščito Unesca
Danes je sedem Gaudijevih stvaritev vpisanih na Unescov seznam svetovne dediščine. Med najbolj znanimi so bazilika Svete družine, Park Güell v Barceloni ter kripta cerkve Colònia Güell. Njegova dela veljajo za vrhunec katalonskega modernizma in predstavljajo enega najpomembnejših prispevkov evropski arhitekturi prehoda iz 19. v 20. stoletje.


Baziliki Svete družine je posvetil zadnja leta življenja
V zadnjem obdobju svojega življenja se je Gaudi skoraj povsem posvetil gradnji bazilike Svete družine. V pismu sodelavcem je zapisal: »Moji dobri prijatelji so mrtvi, nimam ne družine ne strank, nobenega premoženja ali česa drugega. Zdaj se lahko v celoti posvetim cerkvi.«
Njegova predanost projektu je bila izjemna. Zadnja leta je celo prebival v skromni sobi na gradbišču bazilike, ki jo je razumel kot življenjsko poslanstvo.

Najbolj znana nedokončana cerkev na svetu
Gradnja bazilike Svete družine se je začela leta 1882, uradno gradbeno dovoljenje za celoten projekt pa je bilo izdano šele leta 2019. Po dokončanju bo imela 18 stolpov in bo predstavljala eno največjih arhitekturnih dosežkov sodobnega časa.
Trenutno je zaključek gradnje predviden za leto 2035. Bazilika je tudi ena najbolj obiskanih znamenitosti v Španiji – lani jo je obiskalo rekordnih 4,9 milijona ljudi. Prihodki od vstopnin pomembno prispevajo k financiranju nadaljnjih gradbenih del.
Leta 2010 je cerkev posvetil papež Benedikt XVI., s čimer je postala tudi uradni prostor za bogoslužje. Ob tej priložnosti je poudaril Gaudijevo ustvarjalno genialnost in njegovo sposobnost, da je arhitekturo spremenil v izraz vere.

Na poti k svetništvu
Gaudijeva zapuščina danes presega arhitekturne okvire. Papež Frančišek je lani z odlokom katalonskega arhitekta razglasil za častitljivega Božjega služabnika, kar predstavlja eno od stopenj v postopku beatifikacije in poznejše kanonizacije.
Ob letošnji obletnici bo Barcelono obiskal tudi papež Leon XIV., ki bo obiskal baziliko Svete družine in blagoslovil stolp Jezusa Kristusa. Najvišji stolp cerkve je svojo končno višino 172,5 metra dosegel februarja letos, ko so z žerjavom namestili zadnji del križa.


Svetovni dan secesije povezuje evropska mesta
Na 10. junij, dan smrti Antonija Gaudija in madžarskega arhitekta Ödöna Lechnerja, obeležujemo tudi svetovni dan art nouveauja oziroma secesije.
Pobuda za njegovo uvedbo je nastala leta 2013 v okviru madžarske revije Art Nouveau Magazine. Danes aktivnosti koordinirata mednarodna mreža Reseau Art Nouveau Network (RANN) s sedežem v Bruslju in organizacija Ruta del Modernisme iz Barcelone, katerih članica je tudi Ljubljana.
Ob tej priložnosti v partnerskih mestih po Evropi vsako leto pripravijo številne razstave, vodstva, predavanja in druge dogodke, namenjene promociji arhitekturne dediščine obdobja secesije.
-
Slovenija2 meseca nazajDostopne slovenske plaže: novosti za invalide na Obali
-
DEDIŠČINA2 meseca nazajPrenova ptujske grajske žitnice še vedno brez premika
-
Arhitektura2 meseca nazajPlečnikove nagrade letos zaznamovali prenova čolnarne na Bledu, vipavski trg in Hiša B2
-
Arhitektura1 mesec nazajStoletje brez Gaudija: arhitekturna dediščina, ki še vedno navdušuje
-
Arhitektura2 meseca nazajPariški Tour Triangle dosegel končno višino in preoblikoval mestno veduto
-
Arhitektura2 meseca nazajRadovljica znova v znamenju Ivana Vurnika in slovenske arhitekturne dediščine
-
DEDIŠČINA1 mesec nazajBled v središču mednarodnih razprav o prihodnosti kulturne dediščine
-
ZANIMIVOSTI2 meseca nazajLjubljanski živalski vrt čaka sodobna arhitekturna prenova
