Connect with us

UMETNOST

Prva ženska na čelu Guggenheimove fundacije bo Mariet Westermann 

Objavljeno

dne

Mariet Westermann bo s 1. junijem naslednje leto prevzela vodenje Guggenheimove fundacije ter s tem Guggenheimovega muzeja v New Yorku, pa tudi muzejskih izpostav v Benetkah in Bilbau ter še neodprtega Guggenheimovega muzeja v Abu Dabiju.

Enainšestdesetletna Mariet Westermann bo prva ženska na čelu fundacije. Po besedah predsednika muzeja Jamesa Tomilsona Hilla ima “v svetu umetnosti kredibilnost in bo znala pritegniti ter obdržati izjemne kustose in druge nadarjene strokovnjake.”

Američanka je trenutno prorektorica Univerze New York v Abu Dabiju. Nasledila bo Richarda Armstronga, ki se je lani poleti upokojil po 14 letih dela na tem položaju. Fundacijo trenutno vodi začasna ekipa.

Nepričakovana izbira
Izbira Mariet Westermann, da nasledi Armstronga, je po pisanju spletnega portala Art Daily “nekoliko presenetljiva”, saj doslej ni delovala kot direktorica muzeja, poleg tega se njeno ime običajno ne pojavlja na seznamih kandidatov.

Vendar jo v svetu umetnosti poznajo mnogi, saj je bila doslej izvršna podpredsednica fundacije Andrew W. Mellon, ki podpira kulturne ustanove, direktorica newyorškega Inštituta za likovno umetnost, kjer izobražujejo umetnostne zgodovinarje, kustose in prihodnje direktorje muzejev, ter pomočnica direktorja za raziskave na inštitutu Clark Art Institute v Williamstownu v Massachusettsu. Leta 2019 je postala prorektorica Univerze New York v Abu Dabiju, kjer je tudi izvršna direktorica ter profesorica umetnosti in humanistike.

Mariet Westermann je diplomirala na kolidžu Williams ter doktorirala in magistrirala na Inštitutu za likovno umetnost newyorške univerze. Posveča se nizozemski umetnosti, med drugim je objavila knjigi A Worldly Art: The Dutch Republic 1585–1718 (Svetovna umetnost: Nizozemska republika 1585–1718) in Rembrandt – Art and Ideas (Rembrandt – Umetnost in ideje).

Guggenheimova izpostava v največjem baskovskem mestu Bilbao.

Linija voditeljic, ki seže vse do Peggy Guggenheim
Zgodovina muzejev pod okriljem Guggenheimove fundacije že ima nekaj pomembnih žensk. Lisa Dennison je bila med letoma 2005 in 2007 direktorica Guggenheimovega muzeja v New Yorku. Hilla Rebay je bila ustanoviteljica Muzeja neobjektivnega slikarstva, predhodnika Guggenheimovega muzeja, vendar se je leta 1952 poslovila, še preden je bil muzej zgrajen. Peggy Guggenheim, nečakinja Solomona R. Guggenheima, pa je zbirala sodobno umetnost, njena zbirka je leta 1976 postala del Fundacije Guggenheim.

Kot je povedala Mariet Westermann, se dobro zaveda vseh ovir, povezanih z vodenjem “štirih zelo prepoznavnih muzejev v štirih prepoznavnih stavbah v štirih zelo dinamičnih mestih”. Dodala je, da se danes direktorji muzejev spopadajo z zelo kompleksnimi zahtevami ter da so jo dosedanje izkušnje dobro pripravile na vodenje skupine štirih muzejev.

RAZSTAVA

Razstava v Umetnostni galeriji Maribor: Jokati je okej

Objavljeno

dne

Avtor

V UGM-ju na razstavi Jokati je okej predstavljajo dela umetnikov, ki se vsak na svoj način spopadajo z vsesplošno negotovostjo in kaosom kot vse bolj stalnima sopotnikoma slehernikove sedanjosti. Razstava bo v Umetnostni galeriji Maribor na ogled do 3. januarja 2024.

Če ob tem naletijo na boleča in negativna čustva, nič hudega, še več – od njih jim ni treba bežati, ampak jih samo sprejeti.

Razstava Jokati je okej, ki je do 3. januarja na ogled v Umetnostni galeriji Maribor, predstavlja neposredno prepletenost javnega in intimnega vidika družbe, v katerem je vsako telo hkrati politično in nevtralnost ne obstaja zares, obenem pa skozi posamezna umetniška dela neumorno dokazuje, kako velik vpliv imajo tudi navidezno nepovezane politične odločitve na ravnovesje in počutje posameznika.

Umetnostna galerija Maribor s projektom že drugič sodeluje s hrvaškim festivalom Organ Vida, ki se posveča sodobni fotografiji. Razstava, katere kustosinji in kustos so Barbara GregovLea Vene in Lovro Japundžić, je bila prvič pod naslovom No Tears Left to Cry predstavljena poleti 2022 v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti, vendar tokrat konceptualni okvir festivala tematsko še razširja.

Z instalacijo Ne joči butch Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald odpirata vprašanja o tem, kako ustvariti skupnost, obenem pa prilagoditi javni prostor, da bo lahko posameznik deloval kot lastna, iskrena celota v svojih podobnostih in razlikah, obenem pa z intervencijami v prostor ponujata alternative delovanja sodobne družbe. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Janez Klenovšek

Tesnoba, žalost in frustracija kot del kolektivne izkušnje
Enajst mladih umetnic in umetnikov se s fotografijo vsak na svoj način lotevajo občutij tesnobe, žalosti, frustracije in brezizhodnosti kot produktov našega časa. “To je generacija, ki je odrasla z digitalnimi mediji; drugače predeluje in izraža čustva, ker na drugačne načine išče pozornost,” je povedal kustos Lovro Japundžić. Mednarodna zasedba ustvarjalk in ustvarjalcev s sopostavitvijo prikaza lastnih izkušenj in doživljanj zato še toliko bolj nazorno kaže, da so težave, s katerimi se danes spopadamo, del večje in kompleksnejše kolektivne izkušnje, ki prehaja meje okolja, v katerem delujemo in živimo.

Trudili smo se ohraniti osrednji poudarek razstave, ki je usmerjen v raziskovanje družbenih razsežnosti čustev, v soočanje s svojimi ranljivostmi in doživljanje ranljivosti kot nečesa, kar izraža moč, ne šibkost. Sporočilo razstave je, da se moramo pomiriti in sprejeti težke in boleče izkušnje in negativna čustva kot del vsakdanjika, od katerega nam ni treba bežati, temveč ga samo sprejeti,” je še dodal Japundžić.

Ujetost v lovke splošnega kaosa in negotovosti
Razstava se ob tem tematsko naslanja na koncept afektivne dezorientiranosti kot “metaobčutka, ki v posamezniku povzroči zmedo glede tega, kaj občuti,” kot ga je v knjigi Ugly Feelings definirala teoretičarka Sianne Ngai. Umetniki se skozi svoje ustvarjanje vsak po svoje trudijo najti način za spopad z vsesplošno negotovostjo in kaosom, ki zaradi pomanjkanja prihodnosti vse bolj krojita tudi slehernikovo sedanjost.

Dela tako skozi osebne izkušnje posameznic in posameznikov kontekstualizirajo negativne občutke, ki prevevajo sodobno družbo, še posebej pa mlade, ki si v iskanju načina preživetja prihodnost šele gradijo.

Vnovično ustvarjanje spominov
Eden izmed načinov spopadanja s preteklostjo in iskanjem lastne identitete v sedanjosti je akumulacija, ki s procesom zbiranja izkušenj in spominov privede do (iz)oblikovanja posameznika kot soustvarjalca lastnega življenja. Lucija Rosc v serijah Superpozicije in Podmet z zbiranjem predmetov iz svojega družinskega okolja in postavljanjem teh v nove kompozicije iz že doživetih zgodb ustvarja nove, s tem pa prevprašuje tako objektivnost spomina kot tudi lastne realnosti.

Lucija Rosc z arhiviranjem predmetov iz svojega družinskega okolja in postavljanjem le-teh v nove kompozicije raziskuje načine, kako lahko nekaj tako naivnega in bežnega, kot je otroški spomin, vizualiziramo do mere, da ima prostor in pomen tudi v sedanjosti. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Lucija Rosc

Pri tem se avtorica naslanja na koncept “superpozicije”, geološki izraz za metodo določanja starosti fosilov, ki izhaja iz pravila, da se mlajše plasti usedlin zmeraj nalagajo na starejše, s čimer je vse, kar tvori našo realnost, že vnaprej vpeto v neštete kontekste, s katerimi se avtorica v svojih delih rada poigrava.

Zbiranje kot tehniko ustvarjanja neke večje celote pa se v svojih kolažih uporablja tudi Matej Jurčević. Avtor v seriji Tako osamljen sem, življenje v revijah z izrezki podob iz modnih revij oblikuje imaginarne krajine, v katerih daje nekdanja mladostniška negotovost podlago za premislek o razmerjih med osamljenostjo, nostalgijo in kvirovstvom, ki jih pod taktirko neizprosne avtoritete povezuje t. i. napredna, a s principi ovenčana sodobna družba.

Matej Jurčević v delu Tako osamljen sem, življenje v revijah s stapljanjem modne in katoliške ikonografije iz revij časopisov oblikuje izmišljene pokrajine, v katerih se prepletajo teme nostalgije, kvirovstva in osamljenosti. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Matej Jurčević

Položaj kvirovstva v sodobni družbi
Odnos slednje do kvirovstva v svojem delu naslavljata tudi Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki z instalacijo Ne joči butch v galerijskem prostoru ter na več javnih mestih ustvarjata utopično pokrajino, s katero ponudita zavetje vsem nenormativnim identitetam in telesom, obenem pa prevprašujeta tudi, komu je javni prostor zares namenjen in kakšni so načini, da si ga lahko vzamemo (tudi) zase. Z oblikovanjem “lezbične doline” ter odpiranjem dialoga za javnost umetnici ponujata alternativne oblike življenja, katerega vrednote bi bile namesto v uspeh posameznika usmerjene v funkcionalno, zadovoljno in empatično družbo.

Na razstavi Jokati je okej v Umetnostni galeriji Maribor umetnica Mara Jenny z instalacijo, katere del je tudi delo Obvaruj me pred mano, tematizira neujemanje podob s pomeni, ki si jih pripišemo sami, še pogosteje pa nam jih poda okolica. Foto: Umetnostna galerija Maribor

Mara Jenny se v seriji del z naslovom reference se pač ne nameravam znebiti kvirovstva loteva predvsem z vidika vprašanj (ne)zmožnosti artikulacije in reprezentacije določenih korporealnosti in subjektivitet. Z uporabo zabrisanih podob, neberljivih oz. napačno berljivih zapisov in printov na zloščene odsevne površine posameznikovo identiteto na neki način trivializira, telesa pa reducira zgolj na podobo, s čimer prevprašuje, kaj se zgodi, ko se ne identificiramo ne s sebi lastnimi ne z iz okolice podanimi pomeni in identitetami.

Razbijanje mita večno srečne družbe
Nemoč, ki jo tovrstna negotovost povzroči, ter sočasni občutek brezizhodnosti v svojem delu Limbo naslavlja Sonja Vulpes. Umetnica s serijo analognih fotografij, risb in besedil, odtisnjenih na škatlice antidepresivov, prikazuje stanje ujetosti v nekem vmesnem stanju, v katerem občutja jeze, teže in utesnjenosti dopuščajo bore malo svetlobe. S tem ko avtorica v ospredje postavi sebe v vsej svoji ranljivosti, na neki način subverzira kulturo, v kateri so ideje pomembnejše od resničnosti, sreča pa je nujni pogoj za vstop v družbo.

Sonja Vulpes se izražanja lastne ranljivosti in stiske loteva na način skrajne razgaljenosti lastne subjektivnosti, s čimer po mnenju kustosov ustvarja neke vrste “antipod sodobni kulturi selfijev, ki se opira na spolirane fotografske podobe.” Če se slednje gibljejo predvsem na območju sreče, umetnica v svojem delu skozi avtoportrete odraža stanja obupa, jeze, žalosti in strahu, kot jih doživlja sama.

Foto: Umetnostna galerija Maribor/Sonja Vulpes

To isto nemoč, ki si je kot samooklicani predstavniki najvišje razvite vrste pogosto ne upamo priznati, z oblikovanjem Pasjih postelj za ljudi na humoren način obravnava Jelisaveta Rapaić. Za posteljami, ki z obliko fetusa nakazujejo nekakšno varnost pred neizprosnostjo življenja, visi triptih iz tekstila z naslovom Darilo, ki se nikoli ne konča. Podobe, nastale z zarezami v blago, častijo “sveto trojico” intimnosti, tehnologije in farmacije, ki bedi nad spečimi, nemočnimi posamezniki, obenem pa jih s svojo avtoriteto postavlja v položaj nemočnih sužnjev. Zasvojljive lastnosti prvih umetnica z ironijo izrazi že v naslovu, saj njihova navidezno nepogrešljiva pomoč na daljši rok zahteva vse več, davek zanjo pa je vse višji.

Jelisaveta Rapaić kot del svoje instalacije humorno predstavlja Pasje postelje za ljudi, oblikovane v različnih položajih fetusa kot spomin na prostor, v katerem smo bili vsi nekoč varovani pred tegobami in pričakovanji zunanjega sveta. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Jelisaveta Rapaić

Dvorezni meč intimnosti
Ta nežna, na videz neškodljiva intimnost zaradi svoje sposobnosti razgaljanja predstavlja prav posebno vrsto nevarnosti. Kako zbrati pogum in se odpreti tujemu človeku, ko pa je tveganje za bolečino tako veliko, je vprašanje, ki ga v svojem delu zastavlja Sara Pukanić. Avtorica je delo zgradila okrog koncepta “ghostanja”, ki je v svetu virtualnih odnosov normaliziran do te mere, da si je prislužil mesto celo v slovarju.

Pukanić z instalacijo Bili ste videni problematizira neizmerno grobost družbe, ki v tovrstnem vedenju prepoznava sprejemljiv način delovanja v odnosu do drugih. Umetnica v galerijskem prostoru postavi sobo, v kateri obiskovalec skozi fotografije, ki prikazujejo fragmente njene izkušnje, odkriva proces dodeljevanja krivde, v katerem je žrtev postavljena na mesto krivca. Sara Pukanić je z instalacijo do dotične virtualne grobosti kritična, obenem pa se zaveda, da je vsak posameznik do neke mere le simptom svojega časa.

Kje je v romantičnem odnosu meja med nami in drugimi?
S prevpraševanjem krivde se ukvarja tudi Aurélie Bayad: instalacija Angel Kaosa opozarja, da prisotnost besed še ne pomeni nujno spoštljivega in ljubečega odnosa, obenem pa prikazuje, kako razdiralno lahko postane nekaj, kar nam je nekoč pomenilo varnost in uteho. Avtorica o kompleksnosti tematike razmišlja skozi zvok, video in sliko; v posnetkih z eksperimenti z lastnimi, četudi za javnost morebiti “neprimernimi” mislimi in strastmi prevprašuje vlogo, ki jo pri tem igra sodobna digitalna družba. Negotovost in hkratno moč, ki jo predstavlja njej lastna resnica, izraža skozi na blago odtisnjen portret, v katerem z osredotočenim pogledom strmi naravnost v gledalca, obenem pa v šepetu sprašuje: “Kdo si, če ni nikomur mar (zate)?”

Sara Pukanić v projektu Bili ste videni obravnava tematiko “ghostanja”, vzorca, prisotnega v digitalnem okolju, ki označuje nenadno prekinitev stika brez obrazložitve. Soba, ki jo ustvari posebej za razstavo, skozi fotografije in zgodbo avtorice prevprašuje lasten položaj ter položaj družbe v odnosu do tega izrazito grobega pojava. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Janez Klenovšek

Z rušilno močjo koncev razmerij se ukvarja tudi Karolina Wojtas, ki s fotografijami izmišljenih, a v kontekstu doživljanja morebiti resničnih scenarijev lastne smrti, svoji bolečini in izgubi postavi oltar. Avtorica na nobeni izmed fotografij, ustvarjenih z umetno inteligenco ter posnetih iz ptičje perspektive, ni sama, temveč jo vse prikazujejo na smrtni postelji, obdano z ljudmi, ki skupaj z njo žalujejo za izgubljenim. Ob tem si Karolina Wojtas sodobnemu času primerno postavi diagnozo “sindroma super bedne prve nesrečne ljubezni”, s čimer doseže, da je njena bolečina tudi uradno upravičena. Morda avtorica s to rahlo nagajivo oz. cinično nalepko prevprašuje prav čas, v katerem se posamezniki ne identificiramo oz. definiramo le s tem, kar občutimo, niti ne zgolj skozi svoje interese, izobrazbo in spolno usmerjenost, pač pa vse bolj tudi skozi lastne travme. Pa je to res korak bližje k sebi ali kvečjemu odmik od težave?

Kustosinji in kustos Barbara GregovLea Vene in Lovro Japundžić so ob razstavi zapisali, da “četudi se občutki kolektivne izčrpanosti, nezadovoljstva ali razočaranja v sodobni družbi normalizirajo, to ne pomeni, da so naravni oziroma nesprejemljivi.” Ob tem se mi zdi pomembno dodati, da tudi normalizacija joka še ne prinaša veliko k izboljšanju individualne ter kolektivne izkušnje, katere stiska je svetovni družbeni problem. Če razstava simptome prve uspešno vizualizira, pa se z izjemo nekaj del ne poda zares na pot iskanja alternativ.

Od težav k rešitvam
Jok je brez dvoma eden izmed načinov lajšanja trpljenja in bolečine, vendar je njegov učinek precej kratkotrajen. Vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno, pa je, kaj ostane, ko se solze posušijo – rešitve pa ni? Danes se ogromno govori o stiskah mladih. Če je to področje prej pokrivala umetnost, še pred njo pa socialna omrežja, lahko tovrstne debate zdaj redno zasledimo tudi na televiziji, radiu in drugih medijih.

Četudi so slednje še kako relevantne in potrebne problematiziranja, pa opažam, da se ob medijih tudi kot posamezniki zmeraj bolj osredotočamo na težave, obenem pa vse manj razvijamo orodja za iskanje alternativnih možnosti, za boj proti prevladujočemu načinu operiranja, ki tako vztrajno izključuje vse, kar ne ustreza modelu koristnega posameznika. Posledica te vdanosti ni zanemarljiva, saj na ta način postajamo vse lažje tarče nadzora in manipulacije. Zatorej jočimo, jočimo zunaj svojih predragih sob, jočimo veliko in skupaj – nikar pa se ne nehajmo tudi boriti.

Nadaljuj z branjem

DOGODKI

Na 60. beneškem bienalu bo Slovenijo predstavljala kiparka in slikarka Nika Špan

Objavljeno

dne

Slovenijo bo na 60. mednarodnem beneškem bienalu predstavljala umetnica Nika Špan. Kustos tokratne slovenske predstavitve je Vladimir Vidmar. Beneški bienale bo potekal med 20. aprilom in 24. novembrom 2024.

Projekt, ki ga Nika Špan v sodelovanju s kustosom Vidmarjem pripravlja za beneški bienale, se v zgodovinski kontekst Benetk vpisuje kot tujek, neznan in nepričakovan element, so v najavi projekta zapisali v Moderni galeriji. “Enigmatična entiteta z zelo specifično zunanjostjo, ki jo prepoznamo kot nekaj, česar ne moremo imenovati, govori o sami sebi, pripoveduje zgodbo svojega vstopa v umetnost, hkrati pa posredno naslovi še nekaj drugega. Sočasno predstavlja nenavadno vzporednico s tistim, kar je v središču paradigme umetnosti: je objekt, ki je tuj samemu sebi, in posledično potuji izkušnjo slehernika, ki se z njim sreča.”

Umetnost, ki terja aktivnega gledalca
Nika Špan je konceptualna umetnica z razvejano in medijsko raznorodno prakso, ki je globoko vpeta v koncepte avtorstva, narave umetniškega dela in umetnostne prakse, vprašanja vrednosti in legitimacije fenomena, ki ga imenujemo umetnost. Umetnica stavi na gledalčevo izkušnjo in pogosto je prav gledalec odgovoren za svojevrstno dovršitev njenih projektov. Ta razrešitev pa nikoli ni katarzična, pogosto prav nasprotno: namesto pričakovanega zadoščenja se sprosti v specifično premestitev perspektive.

Nika Špan je diplomirala iz slikarstva in opravila specializacijo iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V letih 1994–1997 se je študijsko izpopolnjevala na Kunstakademie Düsseldorf. Sodelovala je na mnogo razstavah v Sloveniji in tujini. V slovenskem prostoru so bile najbolj odmevne njene razstave in sodelovanja na U3 v Moderni galeriji s projektom Retrospektiva (1997), samostojna razstava v Mali galeriji v Ljubljani (1999) z naslovom Prodana dela, njeno sodelovanje na Manifesti 3 (2000), na kateri se je predstavljala z delom Ljubljana by Heart, ter na razstavah Was it a car or a cat I saw (Galerija Škuc, 2015) in U (Galerija Škuc, 2018). Živi in dela v Düsseldorfu in Ljubljani.

Umetnica Nika Špan (na desni) in kustos Vladimir Vidmar bosta naslednje leto zastopala Slovenijo v Benetkah. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija

Vladimir Vidmar je svobodni kustos in umetniški vodja Male galerije Banke Slovenije. Med letoma 2014 in 2018 je deloval kot umetniški vodja Galerije Škuc v Ljubljani. Diplomiral je iz filozofije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti ter iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Njegovi kuratorski projekti vključujejo številne samostojne razstave, med drugim Tadeja Pogačarja, Lale Raščić, Fokus grupe, Mladena Stropnika, Becky Beasley, Nike Špan, Nikite Kadan, Katalin Ladik, Rosselle Biscotii in Kevina van Braaka, ter mednarodne skupinske projekte. Sokuriral je pregledno razstavo Krize in novi začetki: umetnost v Sloveniji 2005–2015 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Sodeloval je pri raziskovalnih projektih zgodovine institucionalne kritike v srednji in jugovzhodni Evropi Inside Out ter pri mednarodnem razstavnem projektu Otroci si želijo komunizem v Museum of Bat Ya v Tel Avivu. Redno objavlja besedila o sodobnih umetniških praksah, deluje pa tudi kot predavatelj.

Tujci povsod: bienale v dialogu z migracijami
Glavna tema 60. mednarodnega beneškega bienala je Tujci povsod. Tema izhaja iz serije del v Parizu ustanovljenega kolektiva Claire Fontaine, ki deluje v italijanskem Palermu. Kurator 60. beneškega bienala je Brazilec Adriano Pedrosa, ki je prvi kurator beneškega bienala iz Južne Amerike.

O izboru nosilne teme je v preteklosti povedal, da je ozadje za delo kolektiva Claire Fontaine svet, ki ga pestijo številne krize v povezavi z gibanjem in obstojem ljudi med državami, narodi, ozemlji in mejami, te pa odražajo nevarnosti in pasti jezika, prevajanja in etničnosti ter izražajo razlike in neskladja, pogojena z identiteto, narodnostjo, raso, spolom, spolnostjo, premoženjem in svobodo.

Nadaljuj z branjem

DOGODKI

Razstava “Zrno zlata” Mete Grgurevič na ogled v KiBeli

Objavljeno

dne

Meta Grgurevič s svojo razstavo prevprašuje vlogo zlata, ki obenem predstavlja luksuzno dobrino in sodobni tehnološki odpad. Iz delcev, prisotnih v telefonih, je ustvarila zlate kapljice, ki ob predmetu poželenja opominjajo tudi na (ne)pomembnost človeka.

Meta Grgurevič je do zdaj s Kiblo sodelovala že dvakrat: leta 2010 v duetu z Markom Požlepom na razstavi Kraljice in kriminalci in leta 2013 v Portalu na izjemni skupinski mednarodni razstavi Materialnost. Organizatorji so ob tem zapisali, da njena prva samostojna razstava pod njihovim okriljem z naslovom Zrno zlata nakazuje nadaljevanje poti prejšnjih dveh razstav.

Za Meto Grgurevič je značilno sodelovanje z drugimi umetnicami in umetniki ter raziskovalci in raziskovalkami, v projektu Zrno zlata pa je med drugim sodelovala z Institutom Jožef Stefan.

Naslov razstave predstavlja prispodobo imetja, posedovanja in človekovih želja, ki so v domeni vsakogar, obenem pa bogastva, ki si ga deli zloglasni en odstotek. Meta Grgurevič je sicer znana po preciznih, a hkrati hudomušnih “napravah”, ki se “v preprostosti form in kompleksnosti struktur razgaljajo kot vrhunsko oblikovani objekti, ki z neposredno, a večpomensko sporočilnostjo črpajo iz izkustvenega, empiričnega in izhajajo iz znanstvenega, raziskovalnega, iskalnega, intelektualnega in fizičnega“, je o razstavi zapisal Peter Tomaž Dobrila.

Zlato je obenem luksuzna dobrina in sodobni tehnološki odpad. Njegova redkost ne izključuje množične prisotnosti, saj ga najdemo skoraj v vsaki sodobni elektronski napravi.

Simbol prestiža je tako obenem popolnoma devalviran, kovina, zaradi katere so se ljudje včasih med sabo pobijali, pa je z vsako napravo brez pomisleka zavržena, kar je eno izmed dejstev, iz katerih je v svojem projektu izhajala Meta Grgurevič.

Zbirala je mobilne telefone, iz njih jemala zlate komponente, nato pa jih zlila v zrno in s tem znova upredmetila v estetski objekt poželenja, ki pa s svojo majhnostjo odstira tudi našo (ne)pomembnost, je še dodal Dobrila.

Poetika znanosti
Meta Grgurevič je leta 2007 končala podiplomski študij slikarstva na Likovni akademiji v Benetkah. V svoji praksi raziskuje odnose med znanostjo, metafiziko in učinki čarovnije ter razvija kinetične objekte in večrazsežne scene kot popolnoma delujoče mehanizme, ki učinkujejo kot metafore za utopične sisteme izmenjave.

Umetnica je svoja dela razstavljala na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Med drugim se je predstavila s samostojno razstavo Praskanje za zlatom (Cukrarna, Ljubljana, 2022), veliko pregledno razstavo Nemogoči mehanizmi (UGM, Maribor, in Künstlerhaus, Gradec, 2020) in prejela glavno nagrado občinstva na 31. Grafičnem bienalu Ljubljana za projekt Timekeepers (Ljubljana, 2015). Umetnica živi in dela v Ljubljani.

Njena zadnja samostojna razstava v Mariboru je bila leta 2020 v prostorih Umetnostne galerije Maribor. Razstava Nemogoči mehanizmi je sočasno potekala v Mariboru in Gradcu, na njej pa so bila predstavljena osrednja avtoričina dela, nastala v zadnjih osmih letih.

Meta Grgurevič (na sliki desno) je leta 2007 končala podiplomski študij slikarstva na Likovni akademiji v Benetkah. Že v času študija je z Jasmino Cibic, Maro Ambrožič in Mary Favaretto delovala v umetniškem kolektivu Passaporta. Po razhodu skupine je začela razvijati samostojne projekte. Svoja dela je predstavila na vrsti skupinskih in samostojnih razstav; med drugim na 56. beneškem bienalu, pri projektu UTTER / Paviljon Republike Slovenije (avtorja Jaše); na 13. praškem kvadrienalu scenografije in gledališkega prostora; na 30. mednarodnem grafičnem bienalu je za projekt Mehanična galanterija / Srebrna nit s soavtorico Uršo Vidic prejela posebno omembo mednarodne žirije; na 31. mednarodnem grafičnem bienalu je njen projekt Timekeepers prejel glavno nagrado občinstva. Leta 2016 je bila rezidenčna umetnica fundacije Mahler and LeWitt Studios v ZDA. Leta 2017 je na 32. mednarodnem grafičnem bienalu v koprodukciji z SNG Opera in balet Ljubljana s projektom Silenzio odprla bienale in novi razstavni prostor Ustvarjalni center Švicarija.
Nadaljuj z branjem
EKOLOGIJA2 tedna nazaj

Čas za ekologijo in skrb za pitno vodo: liter odpadnega olja v naravi pusti zastrašujoče posledice

Tukaj je sezona, ko po številnih domovih že diši po sveže pečenih krofih. A pri tem potrebujemo precej olja. Pa...

OBLIKOVANJE3 tedni nazaj

Plavajoče okno Zero Sash by AJM nagrajeno s prestižno German Design Award Winner 2024

Podjetje AJM je prejelo prestižno mednarodno nagrado na področju oblikovanja – German Design Award 2024. Ta ugledna nagrada potrjuje prizadevanja...

KULTURA3 tedni nazaj

Otvoritev treh evropskih prestolnic kulture, tudi na daljnem severu

Potem, ko so odprli program Evropske prestolnice kulture v Bad Ischlu v Avstriji in Tartu v Estoniji, je odprtje potekalo...

Arhitektura3 tedni nazaj

Razstava Plečnik in Ljubljana: Kako si je naš največji arhitekt zamislil odprte prostore v Ljubljani?

Nova razstava v Plečnikovi hiši osvetljuje načela mojstrovega urejanja odprtega prostora v Ljubljani. Njegov pristop je bil tako do človeka...

Arhitektura3 tedni nazaj

Poslovil se je arhitekt Janez Lajovic

Janez Lajovic, rojen 1932 v Zagrebu, je študiral arhitekturo v Ljubljani in ZDA. Vodil je AB biro, prejel več nagrad,...

Arhitektura3 tedni nazaj

Na natečaju za ureditev obale med Izolo in Koprom najboljša rešitev biroja Landstudio 015

Na javnem arhitekturnem natečaju za ureditev območja nekdanje obalne ceste Koper–Izola je komisija kot strokovno najboljšo rešitev izbrala elaborat krajinsko-arhitekturnega...

GOSPODARSTVO3 tedni nazaj

Zavrnjeni obe ponudbi za osrednji del prenove ljubljanske železniške postaje

Direkcija RS za infrastrukturo je obe ponudbi za osrednji del prenove ljubljanske železniške postaje, ki bo obsegal gradnjo nadhoda in...

Arhitektura3 tedni nazaj

Svetloba je drum’n’bass arhitekture, svetloba je drama

Pogovori Daylight Talks na Svetovnem kongresu arhitektov UIA 2023 ponujajo edinstven pogled na sodobno oblikovanje. Daylight and Architecture je v...

ZELENA ENERGIJA3 tedni nazaj

Bodo Kitajci z nizkimi cenami strli evropsko solarno industrijo?

Gradnja sončnih elektrarn v Evropi je tudi lani podirala rekorde. Vsak dan so namestili dodatnih 306.000 solarnih panelov in tako...

GOSPODARSTVO4 tedni nazaj

Vlada je napovedala umik omejitev glede ogrevanja na lesno biomaso

Vlada bo predlagala umik določila v predlogu novega energetskega zakona, ki bi pri novogradnjah prepovedal vgradnjo peči na lesno biomaso...

POPULARNO