Arhitektura

Prenova železniške postaje Ljubljana: SAZU podpira Marka Mušiča

Objavljeno

1 leto nazaj

dne

07/04/2025

Avtor

Aljoša Selan

Ob napovedi odstranitve notranje ureditve Železniške postaje v Ljubljani je razred za umetnosti SAZU izrazil nasprotovanje kakršnim koli posegom v notranjo ureditev postaje. Pozivajo, naj pritličje kolodvora ostane javen, potnikom namenjen prostor.

Kot so pri razredu za umetnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) zapisali v izjavi za javnost, odločno nasprotujejo posegom “v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena”.

»Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena,« je razred za umetnosti SAZU zapisal, da odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena.

Razred za umetnosti SAZU je v izjavi za javnost spomnil, da je skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane. Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. »Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval,« so še opozorili in dodali, da je Mušič prostor oblikoval kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane. Pod izjavo se je v imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU podpisal akademik prof. dr. Jožef Muhovič.

Nihče ne vpraša občanov, čeprav gre za simbol mesta

Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt, ki je zaslovel na področju arheološkega konservatorstva. Že pred časom je opozoril, da ljubljanska oblast troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Je tudi velik nasprotnik gradnje garaže pod ljubljansko tržnico. Februarja letos je v Dnevniku pisal o tem, da je Atelje Marko Mušič 19. februarja 2025 prejel obvestilo Dejana Jurkoviča, vodje sektorja za investicije, o odstranitvi notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana – do česar naj bi prišlo v začetku junija. Atelje Marko Mušič je na podlagi originalnih načrtov z Dunaja notranjost poslopja železniške postaje obnovil med letoma 1987 in 1996. Med drugim je bil rekonstruiran tudi stolpič z uro, ki se je porušil ob potresu leta 1895. V dopisu je bil arhitekt Mušič obveščen, da ima na podlagi zakonodaje pravico pred pričetkom del fotografirati obstoječe stanje. Arhitekt Kovač je ob tem vprašal, kdo odloča o uničenju kulturne dediščine našega mesta. »Nihče ne vpraša nas, občanov, čeprav gre za simbol mesta, ki se uničuje z evropskim denarjem, tega pa bo treba vrniti,« je ocenil, da uničevanje poteka stihijsko, samovoljno ali s tihim privoljenjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana. Državnega prostorskega načrta (DPN), ki bi moral biti osnova za kakršno koli projektiranje, pa po Kovačevih besedah še vedno ni.

Mušič: Zlovešča napoved ukradenega kolodvora se ne sme uresničiti

Tudi arhitekt in Prešernov nagrajenec Mušič tej nameri seveda ostro nasprotuje in trdi, da mora pritličje kolodvora ostati takšno, kot je – marca je javno pismo naslovil na Ministrstvo za infrastrukturo. »Nikoli nisem pomislil, da je to v moji ljubljeni, kultivirani in omikani Ljubljani sploh mogoče. Najprej zato, ker sem bil in sem še vedno prepričan, da mora pritličje našega kolodvora za vedno ostati v osnovni funkciji, za katero je bila postaja takrat, leta 1848, zgrajena. Da mora torej za vedno ostati reprezentativni javni mestni, potnikom namenjeni prostor,« je Dnevnik navedel Mušičeve besede. Potniške postaje so po njegovem mnenju sodobna vrata v mesto. »Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo,« je še zatrdil. Mušičev atelje je zmagal na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično-arhitekturnem natečaju, za svoj arhitekturni dosežek pa je prejel strokovna priznanja. Notranjo ureditev kolodvora so predstavljali na razstavah in jo objavili tudi v knjigah. »Ostajam trdno prepričan, da se zlovešča napoved ukradenega kolodvora ne sme uresničiti,« je poudaril in nadaljeval: »Ne zaradi prizadetega arhitekta, temveč zaradi nepopravljivo prizadete Ljubljane ter njenih meščank in meščanov. Zato je moj glas protesta nepomemben ob glasu Ljubljančank in Ljubljančanov, ki o brisanju legendarne, nenadomestljive vrednote svojega mesta očitno sploh niso obveščeni.« Komentiral je, da je ob tem zanimivo, pa tudi srhljivo, kako zlahka sektor za investicije v železnice ministrstva za infrastrukturo uniči in izbriše vsekakor zares drago notranjo ureditev, ki so jo plačale Slovenske železnice. »Ne igra steklenih biserov, temveč igra z našim, davkoplačevalskim denarjem, s katero bodo lastniku hotela prihranili stroške preurejanja kolodvora za njegove potrebe,« je opozoril.

Arhitekt Mušič je sicer še pred novinarskim ogledom gradbišča javno s pismom nasprotoval odstranitvi notranje ureditve, ki je bila zasnovana po načrtih njegovega ateljeja in zanjo prejel tudi nagrado. Ministrica Alenka Bratušek je zatem sporočila, da so ga obvestili, če bi želel vzeti karkoli iz svoje ureditve pritličja ljubljanske železniške postaje, preden jo porušijo.

Postajno poslopje železnice je varovano kot stavbna dediščina, kar pa ne velja za prizidka

Po poročanju Dnevnika so jim z ministrstva za infrastrukturo odgovorili, da bodo Mušičevo notranjost zaenkrat ohranili takšno kot je – vse dokler ne bodo končali z izgradnjo novega nadhoda, predvidoma v drugi polovici leta 2026. Od Zavoda za varstvo kulturne dediščine so sicer dobili soglasje, da lahko objekt ljubljanske železniške postaje ohranijo samo v osnovnem gabaritu iz leta 1849. Kar pomeni, da lahko porušijo severovzhodni in severozahodni prizidek in tudi morebitne Mušičeve avtorske elemente v omenjenih dveh delih. Skladno z veljavnim zazidalnim načrtom je v objektu železniške postaje dopustno urediti poslovno upravne ter trgovsko gostinske dejavnosti, omogočena je bila tudi hotelska dejavnost. Ministrica Alenka Bratušek pa je dejala, da se bodo o prihodnosti Mušičeve dediščine pogovarjali v prihodnosti, ko bo jasno, kaj naj bi se v tej stavbi dolgoročno sploh dogajalo. Po njenih besedah je ključnega pomena, da projektanti sodelujejo z ministrstvom za kulturo oziroma z zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKD).

Izjava za javnost: Odstranitev notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana

“Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena. Skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo je med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane.

Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval. Kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane.”

V imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU – akademik prof. dr. Jožef Muhovič, tajnik razreda

Naslednja objava

Projekt Šola prenove: priznanja za kakovostno prenovo stavbne dediščine

Ne prezrite

Ministrstvo za kulturo prirodoslovnemu muzeju namenilo začetna sredstva za nove prostore

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Stoletje brez Gaudija: arhitekturna dediščina, ki še vedno navdušuje

Objavljeno

1 teden nazaj

dne

10/06/2026

Avtor

Aljoša Selan

Letos mineva sto let od smrti Antonija Gaudija, enega najvplivnejših arhitektov vseh časov. Katalonski mojster je v zgodovino arhitekture vstopil predvsem z baziliko Svete družine v Barceloni, eno najbolj prepoznavnih sakralnih stavb na svetu. Gradnja bazilike traja že več kot 140 let, dokončanje pa je po trenutnih načrtih predvideno leta 2035.

Od sinovskega poklica do svetovne arhitekturne prepoznavnosti

Antonio Gaudi se je rodil leta 1852 v mestu Reus kot sin skromnega kotlarja. Arhitekturo je študiral v Barceloni, kjer je že v zgodnjih letih ustvarjanja kazal vplive viktorijanske arhitekture. Kmalu pa je razvil izrazito samosvoj slog, v katerem so se prepletali elementi mudejarja, katalonske gradbene tradicije ter srednjeevropskih arhitekturnih vplivov.

Njegov opus je obsegal najrazličnejše stavbne tipe – od družinskih hiš in stanovanjskih objektov do palač, parkov in verskih zgradb. Leta 1926 ga je med sprehodom po Barceloni zbil tramvaj. Ker pri sebi ni imel dokumentov, je bila zdravstvena oskrba prepozna in tri dni po nesreči je umrl.

Vizionar, ki ga sodobniki niso vedno razumeli

Čeprav danes velja za arhitekturnega genija, njegova dela dolgo niso uživala splošnega občudovanja. Tako v času njegovega življenja kot tudi desetletja po njegovi smrti so številni kritiki njegove stvaritve označevali za pretirano domišljijske, ekscentrične in preveč okrašene.

Valovite oblike, živahne barve in organski motivi, ki danes veljajo za zaščitni znak Gaudijeve arhitekture, so bili med strokovno javnostjo pogosto tarča posmeha. Šele pozneje je njegov izvirni pristop dobil priznanje, ki mu pripada.

Sedem del pod zaščito Unesca

Danes je sedem Gaudijevih stvaritev vpisanih na Unescov seznam svetovne dediščine. Med najbolj znanimi so bazilika Svete družine, Park Güell v Barceloni ter kripta cerkve Colònia Güell. Njegova dela veljajo za vrhunec katalonskega modernizma in predstavljajo enega najpomembnejših prispevkov evropski arhitekturi prehoda iz 19. v 20. stoletje.

Baziliki Svete družine je posvetil zadnja leta življenja

V zadnjem obdobju svojega življenja se je Gaudi skoraj povsem posvetil gradnji bazilike Svete družine. V pismu sodelavcem je zapisal: »Moji dobri prijatelji so mrtvi, nimam ne družine ne strank, nobenega premoženja ali česa drugega. Zdaj se lahko v celoti posvetim cerkvi.«

Njegova predanost projektu je bila izjemna. Zadnja leta je celo prebival v skromni sobi na gradbišču bazilike, ki jo je razumel kot življenjsko poslanstvo.

*Bazilika Sagrada Familia naj bi bila končana leta 2035.*

Najbolj znana nedokončana cerkev na svetu

Gradnja bazilike Svete družine se je začela leta 1882, uradno gradbeno dovoljenje za celoten projekt pa je bilo izdano šele leta 2019. Po dokončanju bo imela 18 stolpov in bo predstavljala eno največjih arhitekturnih dosežkov sodobnega časa.

Trenutno je zaključek gradnje predviden za leto 2035. Bazilika je tudi ena najbolj obiskanih znamenitosti v Španiji – lani jo je obiskalo rekordnih 4,9 milijona ljudi. Prihodki od vstopnin pomembno prispevajo k financiranju nadaljnjih gradbenih del.

Leta 2010 je cerkev posvetil papež Benedikt XVI., s čimer je postala tudi uradni prostor za bogoslužje. Ob tej priložnosti je poudaril Gaudijevo ustvarjalno genialnost in njegovo sposobnost, da je arhitekturo spremenil v izraz vere.

Na poti k svetništvu

Gaudijeva zapuščina danes presega arhitekturne okvire. Papež Frančišek je lani z odlokom katalonskega arhitekta razglasil za častitljivega Božjega služabnika, kar predstavlja eno od stopenj v postopku beatifikacije in poznejše kanonizacije.

Ob letošnji obletnici bo Barcelono obiskal tudi papež Leon XIV., ki bo obiskal baziliko Svete družine in blagoslovil stolp Jezusa Kristusa. Najvišji stolp cerkve je svojo končno višino 172,5 metra dosegel februarja letos, ko so z žerjavom namestili zadnji del križa.

Svetovni dan secesije povezuje evropska mesta

Na 10. junij, dan smrti Antonija Gaudija in madžarskega arhitekta Ödöna Lechnerja, obeležujemo tudi svetovni dan art nouveauja oziroma secesije.

Pobuda za njegovo uvedbo je nastala leta 2013 v okviru madžarske revije Art Nouveau Magazine. Danes aktivnosti koordinirata mednarodna mreža Reseau Art Nouveau Network (RANN) s sedežem v Bruslju in organizacija Ruta del Modernisme iz Barcelone, katerih članica je tudi Ljubljana.

Ob tej priložnosti v partnerskih mestih po Evropi vsako leto pripravijo številne razstave, vodstva, predavanja in druge dogodke, namenjene promociji arhitekturne dediščine obdobja secesije.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Radovljica znova v znamenju Ivana Vurnika in slovenske arhitekturne dediščine

Objavljeno

2 tedna nazaj

dne

03/06/2026

Avtor

Danijel Kmetec

V Radovljici te dni potekajo tradicionalni Vurnikovi dnevi, festival, posvečen enemu najpomembnejših slovenskih arhitektov in urbanistov. Dogodek, ki ga ob obletnici rojstva Ivana Vurnika pripravlja Center arhitekture Slovenije v sodelovanju s številnimi lokalnimi in nacionalnimi partnerji, tudi letos povezuje arhitekturo, kulturno dediščino, izobraževanje in sodobne interpretacije prostora.

Festival, ki ga od leta 2014 gostijo Vurnikovo mesto in njegove institucije, presega okvir klasične arhitekturne prireditve. V ospredje postavlja vprašanja identitete, pripadnosti, odnosa do prostora in pomena arhitekturne dediščine v sodobni družbi.

Arhitekt, ki je zaznamoval slovensko moderno

Ivan Vurnik velja za enega ključnih pionirjev moderne arhitekture na Slovenskem. Njegovo ustvarjanje je pomembno vplivalo na razvoj slovenske arhitekturne misli v prvi polovici 20. stoletja, skupaj z ženo, slikarko in oblikovalko Heleno Kottler Vurnik, pa sta ustvarila prepoznaven oblikovalski izraz, ki še danes predstavlja pomemben del nacionalne kulturne dediščine.

Prav Radovljica, kjer je Vurnik preživel del svojega življenja, ostaja eno osrednjih prizorišč ohranjanja in predstavljanja njegove zapuščine.

Ivan Vurnik je bil **rojen 1. junija 1884 v Radovljici** v na videz preprosti kmečki hiši ne daleč od vhoda v staro mestno jedro. Hišo v nekdanjem Podmestu je leta 1843 kupil podobar Janez Vurnik starejši in v njej osnoval in vodil uspešno podobarsko delavnico. Obrt je zatem nadaljeval njegov sin, Janez Vurnik ml., ki je bil v svojem delu prav tako zelo uspešen. Izklesal je tudi kip Marije z detetom, ki krasi vogalno nišo hiše. Danes je original hranjen v Narodni galeriji v Ljubljani, nišo pa krasi kopija. Foto: Radolca.si

Razstave, nagrade in razmislek o identiteti prostora

Letošnji festival se je začel z odprtjem razstave fotografskega natečaja ter razglasitvijo nagrajencev. V radovljiški graščini je do konca junija na ogled izbor fotografij, ki skozi različne poglede interpretirajo arhitekturo, prostor in dediščino.

Pomemben del programa predstavlja tudi razstava Sledi narodnosti v gorenjski arhitekturi, ki na Vurnikovem trgu skozi izbrane arhitekturne primere odpira razpravo o odnosu med tradicijo, identiteto, sodobnostjo in grajenim okoljem. Razstava bo obiskovalcem na voljo vse do konca avgusta.

V okviru festivala je bila podeljena tudi Vurnikova študentska nagrada, namenjena perspektivnim študentom arhitekture in urbanizma. Priznanje spodbuja razvoj novih generacij arhitektov ter izpostavlja kakovostne študijske in raziskovalne projekte.

Ivan Vurnik, ki je študiral na Dunaju in v Rimu, se je leta 1911 **poročil z dunajsko slikarko Heleno Kottler**, kar je pomembno vplivalo tudi na njegovo delo. Z ženo sta namreč veliko in dobro sodelovala, tudi pri že omenjeni fasadi Zadružne gospodarske zbornice. V Radovljici je najboljši primer njunega sodelovanja tabernakelj v stranski kapeli cerkve sv. Petra. Foto: Radolca.si

Arhitektura kot navdih za mlade generacije

Posebna pozornost je tudi letos namenjena izobraževanju mladih. Junija v Radovljici potekajo ustvarjalne delavnice, na katerih osnovnošolci spoznavajo življenje in delo Ivana Vurnika ter Helene Kottler Vurnik. S pomočjo ustvarjalnih nalog in prostorskih eksperimentov odkrivajo arhitekturo kot del vsakdanjega življenja ter pomen oblikovanja prostora.

Takšni programi prispevajo k večjemu razumevanju arhitekture med mladimi in spodbujajo zavedanje o pomenu kakovostno oblikovanega grajenega okolja.

Vurnikova dediščina tudi skozi kulinariko in jesenski program

Festival tudi letos vključuje nekoliko drugačen pogled na dediščino zakoncev Vurnik. V radovljiški Hiši Linhart je skozi junij na voljo poseben Vurnikov meni, ki temelji na raziskovanju njunih prehranskih navad in priljubljenih jedi. Kuharski mojster Uroš Štefelin jih je interpretiral v sodobni kulinarični zgodbi.

Ena od njegovih najbolj znanih stavb stoji na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Njegova najbolj znana stavba je Zadružna gospodarska banka s pisanim pročeljem na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Foto: Radolca.si

Program se bo nadaljeval tudi v jesenskih mesecih. Septembra bo na sporedu Vurnikov filmski večer, oktobra pa sledijo arhitekturna šola, strokovna vodstva, kolesarsko doživetje ter drugi dogodki, ki bodo obiskovalcem omogočili poglobljeno spoznavanje Vurnikove arhitekturne zapuščine.

Vurnikovi dnevi tako ostajajo eden pomembnejših slovenskih festivalov, ki arhitekturo predstavlja kot živo kulturno prakso ter jo povezuje z vprašanji identitete, prostora in kakovosti bivanja.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Pariški Tour Triangle dosegel končno višino in preoblikoval mestno veduto

Objavljeno

2 tedna nazaj

dne

01/06/2026

Avtor

Žane Kurent

Kontroverzni nebotičnik Tour Triangle v Parizu, ki ga je zasnoval švicarski arhitekturni biro Herzog & de Meuron, je dosegel svojo končno višino 180 metrov. S 42 etažami se je uvrstil med najvišje stavbe francoske prestolnice, ta status pa bo po vsej verjetnosti ohranil še dolgo časa. Mesto je namreč leta 2023 ponovno uvedlo strožje višinske omejitve za novogradnje, kar bistveno omejuje možnosti za nastanek podobno visokih objektov v prihodnosti.

Pomemben gradbeni mejnik je arhitekturni biro obeležil tudi na družbenem omrežju Instagram. Ob tem so zapisali, da je stavba dosegla predvideno višino in da njena prepoznavna silhueta že zaznamuje pariško obzorje. Poudarili so še, da bo Tour Triangle večnamenska mestna destinacija z javnimi površinami, trgovinami, delovnimi prostori, hotelom, terasami in panoramskim razglediščem na vrhu, ki bo dostopno širši javnosti. Po njihovih besedah bo objekt povezoval širše območje Pariza z zgodovinskim središčem ter ustvarjal stičišče domačinov in obiskovalcev z vsega sveta.

Arhitekturna zasnova med ambicijami in nasprotovanji

Herzog & de Meuron sta stavbo oblikovala tako, da se iz središča mesta kaže kot tanek stolp, medtem ko z vzhodne in zahodne strani razkriva svojo značilno trikotno obliko. V objektu bodo hotel, pisarniški prostori, trgovine, restavracije in konferenčni center. Pomemben del zasnove predstavljajo tudi solarni paneli, ki bodo nameščeni vzdolž celotne južne fasade.

Do dosežene višine je projekt prišel po dolgem in zahtevnem procesu. Prvotni načrti so predvidevali začetek gradnje že leta 2006, vendar so projekt večkrat upočasnili pravni postopki, politična nasprotovanja in kritični odzivi dela javnosti. Gradbena dela so se zato dejansko začela šele leta 2022.

Nebotičnik, ki vpliva tudi mestno politiko

Tour Triangle je skupaj z nebotičnikoma Tours Duo, visokima 125 in 180 metrov, pomembno vplival na razprave o prihodnjem razvoju pariške vedute. Prav ti projekti veljajo za enega od razlogov, da je mesto ponovno zaostrilo pravila glede višine novogradenj.

Med letoma 1977 in 2010 je bila v Parizu dovoljena gradnja stavb do največ 37 metrov višine. Omejitev je leta 2010 odpravil takratni župan Bertrand Delanoë, ki je za poslovne stolpnice določil zgornjo mejo 180 metrov, za stanovanjske objekte pa 50 metrov.

V okviru širše bioklimatske strategije razvoja mesta je bila višinska omejitev ponovno uvedena leta 2023 pod vodstvom nekdanje županje Anne Hidalgo. Namen ukrepa je bil po njenih besedah ohraniti Pariz kot privlačno, kakovostno in ljudem prijazno urbano okolje ter hkrati omejiti vpliv velikih gradbenih posegov na značilno podobo mesta.

Nadaljuj z branjem