Arhitektura

Prenova železniške postaje Ljubljana: SAZU podpira Marka Mušiča

Objavljeno

1 leto nazaj

dne

07/04/2025

Avtor

Aljoša Selan

Ob napovedi odstranitve notranje ureditve Železniške postaje v Ljubljani je razred za umetnosti SAZU izrazil nasprotovanje kakršnim koli posegom v notranjo ureditev postaje. Pozivajo, naj pritličje kolodvora ostane javen, potnikom namenjen prostor.

Kot so pri razredu za umetnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) zapisali v izjavi za javnost, odločno nasprotujejo posegom “v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena”.

»Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena,« je razred za umetnosti SAZU zapisal, da odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena.

Razred za umetnosti SAZU je v izjavi za javnost spomnil, da je skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane. Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. »Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval,« so še opozorili in dodali, da je Mušič prostor oblikoval kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane. Pod izjavo se je v imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU podpisal akademik prof. dr. Jožef Muhovič.

Nihče ne vpraša občanov, čeprav gre za simbol mesta

Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt, ki je zaslovel na področju arheološkega konservatorstva. Že pred časom je opozoril, da ljubljanska oblast troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Je tudi velik nasprotnik gradnje garaže pod ljubljansko tržnico. Februarja letos je v Dnevniku pisal o tem, da je Atelje Marko Mušič 19. februarja 2025 prejel obvestilo Dejana Jurkoviča, vodje sektorja za investicije, o odstranitvi notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana – do česar naj bi prišlo v začetku junija. Atelje Marko Mušič je na podlagi originalnih načrtov z Dunaja notranjost poslopja železniške postaje obnovil med letoma 1987 in 1996. Med drugim je bil rekonstruiran tudi stolpič z uro, ki se je porušil ob potresu leta 1895. V dopisu je bil arhitekt Mušič obveščen, da ima na podlagi zakonodaje pravico pred pričetkom del fotografirati obstoječe stanje. Arhitekt Kovač je ob tem vprašal, kdo odloča o uničenju kulturne dediščine našega mesta. »Nihče ne vpraša nas, občanov, čeprav gre za simbol mesta, ki se uničuje z evropskim denarjem, tega pa bo treba vrniti,« je ocenil, da uničevanje poteka stihijsko, samovoljno ali s tihim privoljenjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana. Državnega prostorskega načrta (DPN), ki bi moral biti osnova za kakršno koli projektiranje, pa po Kovačevih besedah še vedno ni.

Mušič: Zlovešča napoved ukradenega kolodvora se ne sme uresničiti

Tudi arhitekt in Prešernov nagrajenec Mušič tej nameri seveda ostro nasprotuje in trdi, da mora pritličje kolodvora ostati takšno, kot je – marca je javno pismo naslovil na Ministrstvo za infrastrukturo. »Nikoli nisem pomislil, da je to v moji ljubljeni, kultivirani in omikani Ljubljani sploh mogoče. Najprej zato, ker sem bil in sem še vedno prepričan, da mora pritličje našega kolodvora za vedno ostati v osnovni funkciji, za katero je bila postaja takrat, leta 1848, zgrajena. Da mora torej za vedno ostati reprezentativni javni mestni, potnikom namenjeni prostor,« je Dnevnik navedel Mušičeve besede. Potniške postaje so po njegovem mnenju sodobna vrata v mesto. »Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo,« je še zatrdil. Mušičev atelje je zmagal na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično-arhitekturnem natečaju, za svoj arhitekturni dosežek pa je prejel strokovna priznanja. Notranjo ureditev kolodvora so predstavljali na razstavah in jo objavili tudi v knjigah. »Ostajam trdno prepričan, da se zlovešča napoved ukradenega kolodvora ne sme uresničiti,« je poudaril in nadaljeval: »Ne zaradi prizadetega arhitekta, temveč zaradi nepopravljivo prizadete Ljubljane ter njenih meščank in meščanov. Zato je moj glas protesta nepomemben ob glasu Ljubljančank in Ljubljančanov, ki o brisanju legendarne, nenadomestljive vrednote svojega mesta očitno sploh niso obveščeni.« Komentiral je, da je ob tem zanimivo, pa tudi srhljivo, kako zlahka sektor za investicije v železnice ministrstva za infrastrukturo uniči in izbriše vsekakor zares drago notranjo ureditev, ki so jo plačale Slovenske železnice. »Ne igra steklenih biserov, temveč igra z našim, davkoplačevalskim denarjem, s katero bodo lastniku hotela prihranili stroške preurejanja kolodvora za njegove potrebe,« je opozoril.

Arhitekt Mušič je sicer še pred novinarskim ogledom gradbišča javno s pismom nasprotoval odstranitvi notranje ureditve, ki je bila zasnovana po načrtih njegovega ateljeja in zanjo prejel tudi nagrado. Ministrica Alenka Bratušek je zatem sporočila, da so ga obvestili, če bi želel vzeti karkoli iz svoje ureditve pritličja ljubljanske železniške postaje, preden jo porušijo.

Postajno poslopje železnice je varovano kot stavbna dediščina, kar pa ne velja za prizidka

Po poročanju Dnevnika so jim z ministrstva za infrastrukturo odgovorili, da bodo Mušičevo notranjost zaenkrat ohranili takšno kot je – vse dokler ne bodo končali z izgradnjo novega nadhoda, predvidoma v drugi polovici leta 2026. Od Zavoda za varstvo kulturne dediščine so sicer dobili soglasje, da lahko objekt ljubljanske železniške postaje ohranijo samo v osnovnem gabaritu iz leta 1849. Kar pomeni, da lahko porušijo severovzhodni in severozahodni prizidek in tudi morebitne Mušičeve avtorske elemente v omenjenih dveh delih. Skladno z veljavnim zazidalnim načrtom je v objektu železniške postaje dopustno urediti poslovno upravne ter trgovsko gostinske dejavnosti, omogočena je bila tudi hotelska dejavnost. Ministrica Alenka Bratušek pa je dejala, da se bodo o prihodnosti Mušičeve dediščine pogovarjali v prihodnosti, ko bo jasno, kaj naj bi se v tej stavbi dolgoročno sploh dogajalo. Po njenih besedah je ključnega pomena, da projektanti sodelujejo z ministrstvom za kulturo oziroma z zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKD).

Izjava za javnost: Odstranitev notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana

“Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena. Skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo je med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane.

Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval. Kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane.”

V imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU – akademik prof. dr. Jožef Muhovič, tajnik razreda

Naslednja objava

Projekt Šola prenove: priznanja za kakovostno prenovo stavbne dediščine

Ne prezrite

Ministrstvo za kulturo prirodoslovnemu muzeju namenilo začetna sredstva za nove prostore

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Pariški Tour Triangle dosegel končno višino in preoblikoval mestno veduto

Objavljeno

2 dneva nazaj

dne

01/06/2026

Avtor

Žane Kurent

Kontroverzni nebotičnik Tour Triangle v Parizu, ki ga je zasnoval švicarski arhitekturni biro Herzog & de Meuron, je dosegel svojo končno višino 180 metrov. S 42 etažami se je uvrstil med najvišje stavbe francoske prestolnice, ta status pa bo po vsej verjetnosti ohranil še dolgo časa. Mesto je namreč leta 2023 ponovno uvedlo strožje višinske omejitve za novogradnje, kar bistveno omejuje možnosti za nastanek podobno visokih objektov v prihodnosti.

Pomemben gradbeni mejnik je arhitekturni biro obeležil tudi na družbenem omrežju Instagram. Ob tem so zapisali, da je stavba dosegla predvideno višino in da njena prepoznavna silhueta že zaznamuje pariško obzorje. Poudarili so še, da bo Tour Triangle večnamenska mestna destinacija z javnimi površinami, trgovinami, delovnimi prostori, hotelom, terasami in panoramskim razglediščem na vrhu, ki bo dostopno širši javnosti. Po njihovih besedah bo objekt povezoval širše območje Pariza z zgodovinskim središčem ter ustvarjal stičišče domačinov in obiskovalcev z vsega sveta.

Arhitekturna zasnova med ambicijami in nasprotovanji

Herzog & de Meuron sta stavbo oblikovala tako, da se iz središča mesta kaže kot tanek stolp, medtem ko z vzhodne in zahodne strani razkriva svojo značilno trikotno obliko. V objektu bodo hotel, pisarniški prostori, trgovine, restavracije in konferenčni center. Pomemben del zasnove predstavljajo tudi solarni paneli, ki bodo nameščeni vzdolž celotne južne fasade.

Do dosežene višine je projekt prišel po dolgem in zahtevnem procesu. Prvotni načrti so predvidevali začetek gradnje že leta 2006, vendar so projekt večkrat upočasnili pravni postopki, politična nasprotovanja in kritični odzivi dela javnosti. Gradbena dela so se zato dejansko začela šele leta 2022.

Nebotičnik, ki vpliva tudi mestno politiko

Tour Triangle je skupaj z nebotičnikoma Tours Duo, visokima 125 in 180 metrov, pomembno vplival na razprave o prihodnjem razvoju pariške vedute. Prav ti projekti veljajo za enega od razlogov, da je mesto ponovno zaostrilo pravila glede višine novogradenj.

Med letoma 1977 in 2010 je bila v Parizu dovoljena gradnja stavb do največ 37 metrov višine. Omejitev je leta 2010 odpravil takratni župan Bertrand Delanoë, ki je za poslovne stolpnice določil zgornjo mejo 180 metrov, za stanovanjske objekte pa 50 metrov.

V okviru širše bioklimatske strategije razvoja mesta je bila višinska omejitev ponovno uvedena leta 2023 pod vodstvom nekdanje županje Anne Hidalgo. Namen ukrepa je bil po njenih besedah ohraniti Pariz kot privlačno, kakovostno in ljudem prijazno urbano okolje ter hkrati omejiti vpliv velikih gradbenih posegov na značilno podobo mesta.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Plečnikove nagrade letos zaznamovali prenova čolnarne na Bledu, vipavski trg in Hiša B2

Objavljeno

1 teden nazaj

dne

26/05/2026

Avtor

Aljoša Selan

Plečnikovo nagrado za javni prostor letos prejme prenovljena Čolnarna Zaka ob Blejskem jezeru, ki po oceni strokovne žirije z občutljivo reinterpretacijo v sodobnem prostorskem in družbenem kontekstu ohranja kontinuiteto arhitekturne dediščine.

Največja kakovost je v premišljeni zadržanosti posegov

Avtorji projekta – Rok Oman, Špela Videčnik, Janez Martinčič, Andrej Gregorič, Rok Dolinšek, Amadej Mravlak, Matej Krajnc, Vladyslav Bondarenko, Adrien Riviere, Domen Ovsenik in Tilen Sepič – so pri prenovi Čolnarne Zaka izhajali iz ohranjanja izvorne arhitekture, njene skoraj forenzične analize ter inovativne reinterpretacije obstoječih oblikovnih elementov. Nastala je arhitekturna rešitev, ki deluje zadržano, a hkrati ustvarja izrazito bogat ambient.

Strokovna žirija je posebno vrednost projekta prepoznala prav v tem, česar arhitekti niso naredili – v zavestni odsotnosti pretiranih posegov. Prav niz majhnih, premišljeno izvedenih intervencij po njihovem mnenju vzpostavlja nov način razumevanja odnosa med arhitekturno dediščino in sodobnostjo.

Čolnarna Zaka ob Blejskem jezeru služi kot skladiščni objekt za raziskovalna čolna Agencije RS za okolje. Prenovljeni objekt je zasnovan zadržano in spoštljivo do prostora ter z diskretnim posegom poudarja naravno in kulturno vrednost območja, poudarjajo v biroju Ofis. Foto: Miran Kambič

Hiša B2 kot primer občutljive prenove obstoječega

Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo malega merila je prejela Hiša B2 avtorjev Matjaža Bolčine, Ernesta Milčinovića, Urške Bertok Herman in Jana Žonte.

Po besedah žirije projekt razkriva moč arhitekturne senzibilnosti in premišljenega odnosa do obstoječega prostora. Arhitekti so se skupaj z investitorji odločili, da hiše iz leta 1927 ne porušijo, temveč odkrijejo in nadgradijo njen skriti potencial.

Rezultat je subtilno prepletanje starega in novega, ki ustvarja arhitekturno kakovost, kakršne novogradnja ne bi mogla doseči. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da projekt predstavlja sodobno obliko lepote, ki opozarja na potrebo po bolj odgovornem odnosu do prostora in grajenega okolja. Odgovori na sodobne bivalne potrebe so lahko pogosto skriti prav v objektih, ki že obstajajo.

Prenova vipavskega trga poudarja značaj prostora

Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo velikega merila je prejela ureditev Glavnega trga v Vipavi, pod katero so podpisani Tomaž Krušec, Lena Krušec in Neža Novak.

Kot je poudarila žirija, projekt temelji na spoštljivi obravnavi obstoječega prostora in natančnem razumevanju njegove identitete. Prenovljeni trg ne tekmuje z okoliško arhitekturo, temveč jo z umirjenimi in premišljenimi posegi dodatno poudari.

Največja kakovost projekta se po mnenju komisije skriva prav v zadržanosti arhitekturnega jezika. Avtorji prostora niso obremenili z izrazitimi oblikovnimi gestami, ampak so ustvarili ambient, ki temelji na subtilnem dialogu z zgodovinskim kontekstom in obstoječo urbano strukturo.

»Obstajajo prostori in projekti, pri katerih se mora arhitekt zavedati, da obstajajo arhitekture, ki presegajo njegovo vlogo. Takrat je treba stopiti korak nazaj in dati prednost strukturam, ki so prostor zaznamovale že prej. Nova podoba trga zato z okolico ne tekmuje, temveč jo posluša in spoštljivo nadgrajuje,« so povedali pri biroju Krušec. Foto: Arhitektura Krušec/Miran Kambič

Nagrade tudi za publicistiko, raziskovanje in študentski projekt

Plečnikovo medaljo za bogatitev prostorske kulture je prejela knjiga Plečnikova zelena Ljubljana avtorice Darje Pergovnik, ki jo je uredila Maja Kovač. Publikacija osvetljuje pogosto spregledane krajinskoarhitekturne elemente Plečnikovih ureditev odprtega prostora Ljubljane ter odpira nov pogled na njegovo dediščino. Na podlagi poglobljenih raziskav in konservatorskih izkušenj knjiga ponuja strokovna izhodišča za prenovo, upravljanje in vzdrževanje teh prostorov.

Plečnikovo medaljo za publicistiko je prejel Miloš Kosec za knjigo Enfilade: Življenje stanovanja. Žirija je poudarila, da delo prinaša pomemben vpogled v razvoj bivalne kulture, njene zgodovinske odklone, sodobne izzive in prihodnje možnosti ter pomembno širi področje arhitekturne publicistike.

Plečnikovo štipendijo sta letos prejeli Nika Jeromel in Erika Slovša za projekt čebelnjaka Anton, ki je nastal v okviru študijskega dela na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.

Letošnjo strokovno žirijo so sestavljali Andreas Ruby kot predsednik ter Blaž Budja, Mojca Gregorski, Uroš Rustja in Rok Žnidaršič.

Letošnja podelitev Plečnikovih nagrad je potekala na vrtu Plečnikove hiše v Ljubljani.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Prenovljena Natalijina hiša v Štanjelu oživlja dediščino Maksa Fabianija

Objavljeno

3 tedni nazaj

dne

14/05/2026

Avtor

Žane Kurent

Natalijina hiša, ki stoji na vzhodnem robu Štanjela, je po dveh desetletjih ponovno odprla vrata. Nekdanji objekt ob Ferrarijevem vrtu, ki ga je skupaj z okolico zasnoval arhitekt in urbanist Maks Fabiani, je z obnovo dobil novo vsebino in pomembno vlogo v življenju kraja. Prenova je prinesla novo vstopno točko v Ferrarijev vrt, prostor za predstavitev Fabianijeve dediščine ter stičišče domačinov in obiskovalcev.

V pritličju hiše je urejen informacijski center za obiskovalce, prvo nadstropje pa gosti večjezično stalno razstavo o življenju in delu Maksa Fabianija. Del prostora je namenjen tudi srečevanju in dejavnostim lokalne skupnosti. Župan občine Komen Erik Modic ob tem poudarja, da turizem poleg pozitivnih učinkov prinaša tudi izzive za domačine. Po njegovih besedah želijo s prenovo Štanjelcem vrniti del prostora za druženje, ustvarjanje in povezovanje ter s tem še dodatno okrepiti lokalno skupnost.

Novo pridobitev pozdravljajo tudi člani domačih društev. Livija Fabjan iz Kulturno-etnološkega društva Venček meni, da bo hiša postala pomembno središče njihovega delovanja. Tradicija izdelovanja venčkov ima v kraju dolgo zgodovino, od leta 2013 pa je spletanje venčkov vpisano tudi v register nesnovne kulturne dediščine. Kot pravi, domačini verjamejo, da venčki simbolično varujejo pred nesrečami, ognjem in drugimi nevarnostmi.

V drugem nadstropju so predstavljeni Fabianijevi izumi, zamisli in tehnične rešitve. Med zanimivejšimi elementi je še danes delujoči vodovodni sistem, ki oskrbuje bazen v Ferrarijevem vrtu. Obiskovalci si lahko v posebnem prostoru natočijo tudi kozarec vode iz javnega vodovoda, ki velja za del Fabianijeve dediščine in premišljenega načrtovanja prostora.

Natalijino hišo bo v imenu občine upravljala Območna razvojna agencija Krasa in Brkinov. Njena direktorica Karmen Rodman poudarja, da prenovljeni objekt pomembno prispeva k identiteti Štanjela ter povezuje zgodovinsko dediščino s sodobnim časom. Po njenem mnenju takšni projekti omogočajo, da stik z zgodovino ostaja živ tudi za prihodnje generacije.

Obnova Natalijine hiše, poimenovane po soprogi enega izmed Fabianijevih nečakov, je stala približno 900 tisoč evrov. Ob odprtju je objekt prejel tudi mednarodni okoljski znak Zeleni ključ, ki potrjuje zavezanost trajnostnemu razvoju in odgovornemu upravljanju turističnih vsebin.