V kratkem nameravajo odstraniti del ljubljanske železniške postaje, ki ga je v preteklosti zasnoval arhitekturni atelje akademika in arhitekta Marka Mušiča. Ta tej nameri ostro nasprotuje in trdi, da mora pritličje kolodvora ostati takšno, kot je.

Ministrstvo za infrastrukturo, natančneje sektor za investicije v železnice, je arhitekta in akademika Marka Mušiča februarja obvestilo, da bodo odstranili notranjo ureditev pritličja ljubljanske železniške postaje, ki jo je med letoma 1987 in 1996 obnovil Mušičev arhitekturni atelje. To naj bi se zgodilo v začetku junija v okviru nadgradnje železniške infrastrukture na območju ljubljanske železniške postaje. Dela bodo zajemala rušitev severozahodnega in severovzhodnega prizidka ter odstranitev notranje ureditve.

Marka Mušiča je novica, da so ljubljanskemu kolodvoru, kot ga poznamo, šteti dnevi, presenetila. »Nikoli nisem pomislil, da je to v moji ljubljeni, kultivirani in omikani Ljubljani sploh mogoče. Najprej zato, ker sem bil in sem še vedno prepričan, da mora pritličje našega kolodvora za vedno ostati v osnovni funkciji, za katero je bila postaja takrat, leta 1848, zgrajena. Da mora torej za vedno ostati reprezentativni javni mestni, potnikom namenjeni prostor.« Kot glavni arhitekt in avtor prenove stavbe ter notranje ureditve javnih, potnikom namenjenih prostorov pritličja se z namero odstranitve ne strinja. »Medtem ko so bila v preteklosti vrata v mesto v mestnem obzidju in daleč od njegovega jedra, so dandanes potniške postaje v njegovem središču sodobna vrata v mesto. Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo,« meni Mušič.

Mušičev atelje za arhitekturni dosežek prejel strokovna priznanja

Mušičev atelje se je ureditve ljubljanske potniške postaje lotil po tem, ko je zmagal na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično-arhitekturnem natečaju. O kvaliteti njihove prenove in notranje ureditve so pisali ugledni presojevalci arhitekture, nadaljuje gospod Mušič: »Peter Krečič je v pritličju zahodnega krila urejeno mestno sprejemnico, ki so jo ob otvoritvi ponosno poimenovali tudi postajna vrata Evrope, označil kot remek izjemnih kvalitet. Ivan Sedej pa je med drugim zapisal, da je naša notranja ureditev vzorčni in vzorni primer občutljive prenove ter nauk za prihodnost preteklosti.«

Mušičev atelje je za svoj arhitekturni dosežek prejel strokovna priznanja. Notranjo ureditev kolodvora so predstavljali na razstavah in jo objavili v knjigah. Za danes 84-letnega Mušiča, njegove kolegice in kolege, ki so pri uresničenju te arhitekturne vizije sodelovali, je načrtovana odstranitev boleča izguba. »Zato ostajam trdno prepričan, da se zlovešča napoved ukradenega kolodvora ne sme uresničiti. Ne zaradi prizadetega arhitekta, temveč zaradi nepopravljivo prizadete Ljubljane ter njenih meščank in meščanov. Zato je moj glas protesta nepomemben ob glasu Ljubljančank in Ljubljančanov, ki o brisanju legendarne, nenadomestljive vrednote svojega mesta očitno sploh niso obveščeni.«

Sogovornik se je obregnil še ob izvajalce, ki načrtujejo novo podobo ljubljanskega železniškega prometa, med drugim naj bi na območju železnice nastal hotel. »Ob tem je zanimivo pa tudi srhljivo, kako zlahka sektor za investicije v železnice ministrstva za infrastrukturo uniči in izbriše vsekakor zares drago notranjo ureditev, ki so jo plačale Slovenske železnice. Ne igra steklenih biserov, temveč igra z našim, davkoplačevalskim denarjem, s katero bodo lastniku hotela prihranili stroške preurejanja kolodvora za njegove potrebe.«

Stekleni paviljon, ki poleg poštne službe vključuje tudi filatelistično ponudbo, subtilno vstopa v prostor Trga sv. Petra v Rimu, kjer vzpostavlja dialog z monumentalno Berninijevo kolonado.

Mobilno pošto Vatikana sta za jubilejno leto 2025 zasnovala arhitekturni studio AMDL Circle in Michele De Lucchi kot mnogokotno arhitekturno strukturo, ki se v eni najbolj prepoznavnih javnih površin na svetu – na Trgu sv. Petra – umešča z izrazitim občutkom za prostor in simboliko.

Postavljena v neposredni bližini Berninijeve kolonade iz 17. stoletja, je lahka in začasna struktura oblikovana z lastno estetsko in tehnično identiteto, hkrati pa z globokim spoštovanjem do arhitekturno in zgodovinsko izjemno pomembnega konteksta, ki predstavlja enega ključnih simbolov krščanstva.

Projekt uteleša raziskovanje začasne arhitekture, ki v duhu AMDL Circle išče ravnotežje med sodobnimi potrebami hitro spreminjajoče se družbe in občutljivim vklapljanjem v obstoječe prostorske okoliščine. Objekt je bil javnosti predstavljen decembra – le nekaj dni pred tem, ko je papež Frančišek odprl sveta vrata bazilike. Mobilno pošto je naročila družba Poste Italiane, ki jo je nato podarila Poste Vaticane.

Dialog med sodobnimi materiali in zgodovinskim prostorom

Paviljon se nahaja v delu kolonade pod Charlemagneovim krilom in se z zgodovinsko kamnito arhitekturo povezuje preko skrbno izbranih materialov, kot so les, bron in steklo. Konstrukcija je zasnovana kot montažni sistem, ki omogoča hitro sestavo in razstavo – celoten objekt je mogoče postaviti ali razstaviti v 48 urah. Vsebuje tako filatelistično razstavo kot poštno poslovalnico ter tako združuje funkcijo razstavnega prostora in javne storitve.

Zgradba ne vključuje nobenih arhitekturnih ovir, popolnoma je dostopna vsem uporabnikom. Osnovni tloris ima šestnajst stranic, konstrukcijski elementi so izdelani iz lesa z zaključki iz kovine, zunanji ovoj pa je popolnoma zastekljen, kar omogoča stalno vizualno povezanost med notranjostjo paviljona in trgom. Vrh paviljona zaključuje lebdeča strešna plošča iz kovine v bronastem odtenku, ki nudi zavetje okoli celotnega oboda. Vhod je oblikovan iz enakega materiala.

Modularna notranjost – med funkcionalnostjo in doživetjem

Notranjost paviljona združuje razstavni prostor za filatelistične zbirke in poštne storitve. Razporeditev je zasnovana z uporabo premičnih sten iz navpičnih lesenih letvic, ki omogočajo prilagodljivo členitev prostora brez popolne ločitve posameznih območij.

Vitrina za filatelistične eksponate poteka v krožnem gibanju in vodi do treh pultov – dveh za prodajo filatelističnih izdelkov ter enega za klasične poštne storitve. Sledijo namensko oblikovane mize za svetovanje in osrednji prostor za udobno čakanje.

Naravna svetloba se prek prosojnega ovoja bogato razliva po prostoru, medtem ko enakomerna umetna osvetlitev zagotavlja optimalno osvetljenost skozi ves dan. Notranja oprema iz lesa, zasnovana po meri, v prostoru ustvarja topel, nevtralen ambient in hkrati odraža identiteto znamke Poste Italiane, za katero je interier posebej oblikoval AMDL Circle.

Paviljon s svojo transparentno zasnovo ponuja izjemne poglede na trg, baziliko in kolonado, ter s tem deluje tudi kot razgledna točka – prostor, kjer obiskovalec ob opravkih doživi tudi arhitekturno in duhovno veličino kraja.

Lokacija: Rim (Italija)
Leto izvedbe: 2024
Avtorji: AMDL Circle in Michele De Lucchi
Projektna ekipa: Angelo Micheli, Giacomo Nava (vodilni arhitekt), Alessandro Bonfiglio, Alberto Nason, Emanuele Maria Novembre, Marta Provenzano
Foto: Alberto Novelli

Danes je prestižno Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo 2025 prejel kitajski arhitekt Liu Jiakun, izjemen ustvarjalec iz Chengduja, ki v svojih projektih poudarja človeka in kakovost vsakdanjega življenja.

Arhitektura v službi skupnosti in kakovosti bivanja

69-letni arhitekt in ustanovitelj biroja Jiakun Architects je v svoji več kot štiri desetletja dolgi karieri zasnoval več kot 30 arhitekturnih projektov po vsej Kitajski. Njegovo delo zajema akademske in javne stavbe, kulturne in komercialne prostore ter urbanistične projekte. Ne glede na tipologijo pa Liu s svojimi deli vedno prispeva k javnemu prostoru—včasih na nepričakovane, a izjemno pozitivne načine.

“Arhitektura bi morala nekaj razkriti—abstrahirati, destilirati in narediti vidne edinstvene značilnosti lokalnega prebivalstva,” je v izjavi poudaril Liu. “Ima moč oblikovati vedenje ljudi in ustvarjati atmosfero, ki ponuja občutek miru in poezije, vzbuja sočutje in plemenitost ter krepi občutek skupnosti.”

Od muzejskih prostorov do urbanističnih rešitev

Liu je po Wang Shuju (2012) šele drugi kitajski arhitekt, ki je prejel to prestižno nagrado. Ves čas svojega ustvarjanja ostaja zvest svoji domovini, kjer oblikuje arhitekturo za lokalno okolje in skupnost. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so:

• Muzej kamnitih skulptur Luyeyuan (2002, Chengdu) – kjer tradicionalni vrt prepleta z brutalističnim betonskim razstavnim prostorom.
• Oddelek za kiparstvo na Sichuanski likovni akademiji (2004, Chongqing) – rjasto obarvana zgradba, katere zgornji nivoji so razprti navzven, da študentom zagotavljajo čim več naravne svetlobe in svežega zraka.
• Trgovsko dvorišče West Village (2015, Chengdu) – obsežen mestni blok, v središču katerega se nahaja skupnostno športno igrišče.
• Muzej cesarskih opekarniških peči v Suzhouju (2016) – sodobna interpretacija tradicionalnega opečnatega gradiva, ki je v središču njegove razstavne vsebine.
• Prenova jamskega kompleksa Tianbao Cave District v Erlang Townu (2021, Luzhou) – arhitektura, ki črpa iz tradicije kitajskih paviljonov ter s subtilno intervencijo razkriva in hkrati skriva nove strukture za obiskovalce največjih skladišč žganih pijač na svetu.

Spoštovanje tradicije in inovativnost v arhitekturi

Pritzkerjeva nagrada je potrditev Liu Jiakunove arhitekturne filozofije, ki združuje spoštovanje tradicije, človeško toplino in sodobno inovativnost, ter njegovo zavezanost k ustvarjanju arhitekture, ki presega zgolj funkcionalnost in postaja sestavni del družbenega in kulturnega tkiva prostora.

“V svetu, ki nenehno ustvarja brezkončne monotone obrobne predele, je našel način, kako oblikovati kraje, ki hkrati delujejo kot stavba, infrastruktura, krajina in javni prostor,” je o delu Liu Jiakuna dejal predsednik žirije Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo in nagrajenec leta 2016, Alejandro Aravena. “Njegovo delo ponuja pomembne namige o tem, kako se soočiti z izzivi urbanizacije v obdobju hitro rastočih mest.”

Opeke ponovnega rojstva – arhitektura s kulturnim pomenom

Poleg tega, da arhitekturo uporablja za ustvarjanje skupnosti, zaščito estetskega konteksta in dediščine ter vključevanje krajine v podeželsko in urbano okolje, Liujevi projekti ustvarjajo tudi poetično interakcijo med svetlobo, senco in materiali. Pri izbiri materialov daje prednost lokalnim virom, ki podpirajo tradicionalno obrt, ter posega po surovinah z otipljivo teksturo in vidnimi nepravilnostmi, ki njegovim stavbam dodajo značaj.

V trgovskem kompleksu West Village je na primer vgrajen material, ki ga arhitekt imenuje “opeke ponovnega rojstva” – okrepljena gradbena masa, ki jo je razvil z mešanjem ruševin potresa v Wenchuanu leta 2008 s cementom in lokalnimi pšeničnimi vlakni. Te opeke niso le trdnejše in bolj ekonomične od klasičnih, ampak nosijo tudi močno kulturno simboliko.

Liu je ta material prvič uporabil že leta 2009 v Chengduju, le 80 kilometrov od epicentra uničujočega potresa z magnitudo 7,9, kjer je ustvaril svoje najmanjše, a globoko pomenljivo delo – spominski paviljon Hu Huishan. Ta intimni arhitekturni objekt, oblikovan v podobi begunskega šotora, je posvečen najstniški deklici, ki je izgubila življenje v naravni katastrofi. S tem spomenik ni le intimna posvetitev posamezniku, temveč tudi kolektivni opomnik na tragedijo, ki je zaznamovala skupnost.

Od risanja in pisanja do arhitekture

Liu Jiakun, ki se je rodil v Chengduju, sprva ni načrtoval arhitekturne kariere. V mladih letih so ga bolj privlačili risanje in pisanje. Pri 17 letih je v okviru programa Zhiqing (“izobražena mladina”) delal kot kmečki delavec na kitajskem podeželju, nato pa je bil leta 1978 sprejet na Inštitut za arhitekturo in inženirstvo v Chongqingu.

Po diplomi je sprva delal pri državnem inštitutu za arhitekturno načrtovanje in raziskave v Chengduju, nato pa se preselil v Tibet in začasno zapustil arhitekturo. Leta 1993 je v Šanghajskem umetnostnem muzeju obiskal samostojno razstavo svojega nekdanjega sošolca Tanga Hue, kar je v njem ponovno zanetilo strast do arhitekture kot oblike osebnega izražanja.

Liu je leta 1999 v rodnem Chengduju ustanovil svoj biro, Jiakun Architects, in od takrat arhitekturo uporablja kot orodje za gradnjo skupnosti, navdihovanje sočutja in povzdigovanje človeškega duha, kot je zapisala žirija Pritzkerjeve nagrade.