Prenove starih hiš v sklopu projekta Šola prenove dokazujejo visoko kulturo posameznikov in njihovo razumevanje, da bivalna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.

Hiša ni samo prostor, kjer živimo. Hiše so zgodbe. Govorijo o odmiranju starega in rojevanju novega. Hiše so – ne samo pričevalke preteklih življenj – ampak tudi spremljevalke dolge linije ljudi, ki so v njih živeli, ljubili, se smejali, žalovali ter s tem soustvarjali naš svet. In tako kot se mi obnašamo do svoje kulturne dediščine, tak bo nekoč tudi odnos naših zanamcev do nas.

Tudi zato je še toliko pomembneje, da so se sredi marca v Novem mestu s posebnimi priznanji Šole prenove za kakovostno prenovo objektov kulturne dediščine poklonili lastnikom za njihov prispevek in trud pri ohranjanju dediščine mest in podeželja. Priznanja so prejeli lastniki stavbne dediščine – ne institucije, strokovnjaki ali izvajalci – ampak tisti, ki so pomemben del svojega življenja posvetili ohranjanju tistega, kar bi lahko brez njih za vedno minilo. Lastniki so namreč tisti, ki nosijo večino finančnega bremena prenove kulturne dediščine. Oni so tisti, ki se zavedajo pomena in vrednosti vse bolj izginjajočih starih obrtniških znanj, uporabe naravnih materialov in trajnostne gradnje. Njihove prenove so tako dokaz, da kulturna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.

Šola prenove se je rodila leta 2015, ko so se povezali Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Združenje zgodovinskih mest Slovenije ter Srednja gradbena, geodetska in okoljevarstvena šola Ljubljana. Vse z namenom, da podajo svoj prispevek k razvojnemu razumevanju in ohranjanju slovenske arhitekturne dediščine. Vsi našteti so namreč na terenu prepoznali ljudi, ki s strastjo, odločnostjo in zaupanjem v pot, ki so jo izbrali, oživljajo stare stavbe in s tem tudi njihove zgodbe. Naj spomnimo, da je bivalna kultura sestavni del kulture Slovencev, tako kot jezik, literatura, šport ali pa slikarstvo. Toda ponosa in tudi odnosa do nje se moramo Slovenci še priučiti. Številne stare stavbe namreč stojijo na lokacijah, ki so mamljive za nepremičninske investitorje – ti pa jih kupijo največkrat zato, da jih bodo porušili in tako prišli do kakovostne parcele za novogradnjo. Redki so tisti posamezniki, ki se zavedajo, da je ta “žlahtna starina”, če se primerno renovira, lahko vrednost, ki eksponentno narašča – tako kot narašča vrednost umetnin.

Priznanje Šole prenove za kakovostno prenovo so letos prejeli:

• Vodovodni stolp v Brežicah – Občina Brežice, Posavski muzej Brežice
• Dvorec Radlšek oz. Turn v Gornji Bitnji – Irena in Franjo Penko
• Hiša Koseze 16, Koseze pri Ilirski Bistrici – Sonja Prosen in Andrej Bergoč
• Hiša na Novem trgu 24, Kamnik – Jure Benkovič
• Domačija Pr’ Podrobarju, Koprivnik – Frances Gard Hiša Einspielerjeva 25, Ljubljana – gradbeni odbor etažnih lastnikov
• Domačija Ravne 52, Ravne pri Cerknem – Cirila Toplak
• Domačija Selšček 31, Selšček – Nataša Mele
• Domačija Šmarje 2, Šmarje pri Sežani – Roberto Trobez
• Domačija Štefana Kovača 43, Turnišče – Nataša in Silvo Šefer
• Kašča na domačiji pri Možinotu, Zavratec – Primož Leskovec
• Domačija Zgornje Gorje 33, Zgornje Gorje – Boštjan Pogorevc
• Črneča vas – stara šola – Občina Kostanjevica na Krki, Kulturno turistično društvo Črneča vas
• Domačija Dolenji Novaki 5 – Marjan Rejc
• Hiša Vergerijev trg 3, palača Sabini-Grisoni, Koper – Mestna občina Koper
• Frančiškanska knjižnica – Župnija Marijino oznanjenje Ljubljana
• Hiša Glavni trg 2, Novo mesto – Mestna občina Novo mesto

Najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas

Na terenu pa se še vedno čuti stihijska urbanizacija, ki se je začela po travmatični izkušnji druge svetovne vojne, z ekspanzivno rastjo mest. Kot da se je tedaj začela era bivanja v vse bolj odtujenih urbanih okoljih, kjer so hiše, bloki in stolpnice dobesedno zatavali in zaplavali po prostoru. Danes smo priča, da se vse bolj krčijo javni, odprti prostori med njimi. Ne oblikujejo se več bivalni vzorci, ki povezujejo in “zvenijo skupaj” kot skupnost. Pozablja se, da ima arhitektura v svojem jedru tudi terapevtsko vrednost, ki lahko stimulira, a hkrati tudi slabša našo kulturo in kakovost bivanja. Pozablja se, da najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas.

Ali kot o prenovi starih stavb kulturne dediščine pogosto pravi docent Aleksander Ostan, profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ki je bil poleg Mateje Kavčič, Katarine Odlazek, Minke Osojnik in doktorja Roberta Peskarja, del ocenjevalne komisije Šola prenove na terenu: “Vzgibi in načini za obnovo pri lastnikih so zelo različni. Ponekod je to prenova javnih objektov, ki povezujejo neko skupnost, drugje ohranjanje družinske dediščine iz generacije v generacijo z zgolj rednim vzdrževanjem in minimalnim poseganjem. Nekateri prenovijo hišo v starem mestnem središču, ki ima potencial postati nosilka urbanega življenja, spet drugi jo uporabijo za svoj stalno obstoječi stavbni fond namesto novogradenj. Vsi razlogi so pravi, čeprav so poti do končnega cilja polne izzivov, pa je cilj vseh enak. Posledica njihovih odločitev pa pomeni dobrobit za celotno družbo – za ohranjanje snovne in nesnovne dediščine in s tem kakovostnega bivalnega okolja za vse nas.”

Domačija pri Markotovih v Selščku stoji v jedru rojstnega kraja Maksima Gasparija. V celovito prenovo so jo v družini predali mlademu rodu, ki pa danes v takih stavbah vidi mnogo potencialov. Hiša je ohranila zasnovo nekdanje furmanske gostilne in je danes idealna za razvoj trajnostnega turizma s ponudbo tradicionalne kulinarike, za srečanja in delavnice tako domačinov kot obiskovalcev. Domačija pri Markotovih je tudi sedež Zavoda Notranjska hiša, ki organizira kulturne dogodke in prireditve in s svojim zgledom vpliva na okoliške lastnike, da svoje stavbe ohranijo pri življenju.

Vodovodni stolp je bil zgrajen leta 1914 za potrebe mestnega vodovoda. Predstavlja edini vodovodni stolp v Sloveniji z višino 46 metrov, ki je v celoti dostopen obiskovalcem in priča o inovativnem načinu preskrbe z vodo na ravninskih območjih. Pri revitalizaciji so bili vključeni tako lokalni prebivalci kot strokovnjaki s posameznih področij, zbrani v Društvu za oživitev mesta Brežice.

Dvorec Turn v Gornji Bitnji sta današnja lastnika Irena in Franjo Penko kupila v zapuščenem in nevzdrževanem stanju in zadnjih 30 let posvetila njegovi obnovi. Od najnujnejše in finančno zelo zahtevne obnove strehe sta postopno prešla k obnovi stavbnega pohištva, fasade, notranjih ometov in tlakov ter k ureditvi okolice. Lastnika vztrajata pri obnovi na tradicionalen način in ohranjata vse, kar je kakovostno že obstoječe.

Hiša v Kosezah, Bela kapa stoji ob cesti proti morju, slab kilometer iz Ilirske Bistrice. Med tri leta trajajočo obnovo sta se lastnika Sonja Prosen in Andrej Bergoč trudila ohraniti vse kakovostne elemente stare domačije, kar pa je bilo v hiši dotrajanega, sta zamenjala z novim, vendar z naravnimi materiali in upoštevajoč trajnostni vidik. Tudi lokalni obrtniki in umetniki so dobili svoj prostor v nekdanjem gospodarskem poslopju, kjer je urejena manjša prodajalna lokalnih izdelkov z galerijo, v kateri se občasno odvijajo različne delavnice. Lastnika sta močno vpeta v okolje, kar se odraža tudi v hiši, ki se odpira svetu in mu sočasno predstavlja, kar ji je uspelo ohraniti – dušo in podobo kraja.

Znamenita Bolnica Franja je bližnja soseda Čufarjeve domačije v Dolenjih Novakih, mimo katere je vodila oskrbna pot v bolnico. Raščena skupina petih stavb ni doživela nobene celovite prenove, revitalizacije ali kompleksnih restavratorskih posegov. Objekti domačije so preživeli stoletja preprosto zato, ker so ves čas služili svojemu namenu. Redno vzdrževanje zavzetega lastnika Marjana Rejca, ki je pripravljen upoštevati tradicionalne prakse, veščine in znanja, ohranja domačijo pristno in živo. Zaradi ohranjene avtentičnosti domačija predstavlja pravo redkost tudi v slovenskem prostoru. Nam pa sporoča, koliko podobnih biserov bi ohranili, če bi bili dovolj zavzeti le za vzdrževanje naše stavbne dediščine.

Ob napovedi odstranitve notranje ureditve Železniške postaje v Ljubljani je razred za umetnosti SAZU izrazil nasprotovanje kakršnim koli posegom v notranjo ureditev postaje. Pozivajo, naj pritličje kolodvora ostane javen, potnikom namenjen prostor.

Kot so pri razredu za umetnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) zapisali v izjavi za javnost, odločno nasprotujejo posegom “v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena”.

»Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena,« je razred za umetnosti SAZU zapisal, da odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. 

Razred za umetnosti SAZU je v izjavi za javnost spomnil, da je skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane. Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. »Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval,« so še opozorili in dodali, da je Mušič prostor oblikoval kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane. Pod izjavo se je v imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU podpisal akademik prof. dr. Jožef Muhovič.

Nihče ne vpraša občanov, čeprav gre za simbol mesta

Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt, ki je zaslovel na področju arheološkega konservatorstva. Že pred časom je opozoril, da ljubljanska oblast troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Je tudi velik nasprotnik gradnje garaže pod ljubljansko tržnico. Februarja letos je v Dnevniku pisal o tem, da je Atelje Marko Mušič 19. februarja 2025 prejel obvestilo Dejana Jurkoviča, vodje sektorja za investicije, o odstranitvi notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana – do česar naj bi prišlo v začetku junija. Atelje Marko Mušič je na podlagi originalnih načrtov z Dunaja notranjost poslopja železniške postaje obnovil med letoma 1987 in 1996. Med drugim je bil rekonstruiran tudi stolpič z uro, ki se je porušil ob potresu leta 1895. V dopisu je bil arhitekt Mušič obveščen, da ima na podlagi zakonodaje pravico pred pričetkom del fotografirati obstoječe stanje. Arhitekt Kovač je ob tem vprašal, kdo odloča o uničenju kulturne dediščine našega mesta. »Nihče ne vpraša nas, občanov, čeprav gre za simbol mesta, ki se uničuje z evropskim denarjem, tega pa bo treba vrniti,« je ocenil, da uničevanje poteka stihijsko, samovoljno ali s tihim privoljenjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana. Državnega prostorskega načrta (DPN), ki bi moral biti osnova za kakršno koli projektiranje, pa po Kovačevih besedah še vedno ni.

Mušič: Zlovešča napoved ukradenega kolodvora se ne sme uresničiti

Tudi arhitekt in Prešernov nagrajenec Mušič tej nameri seveda ostro nasprotuje in trdi, da mora pritličje kolodvora ostati takšno, kot je – marca je javno pismo naslovil na Ministrstvo za infrastrukturo. »Nikoli nisem pomislil, da je to v moji ljubljeni, kultivirani in omikani Ljubljani sploh mogoče. Najprej zato, ker sem bil in sem še vedno prepričan, da mora pritličje našega kolodvora za vedno ostati v osnovni funkciji, za katero je bila postaja takrat, leta 1848, zgrajena. Da mora torej za vedno ostati reprezentativni javni mestni, potnikom namenjeni prostor,« je Dnevnik navedel Mušičeve besede. Potniške postaje so po njegovem mnenju sodobna vrata v mesto. »Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo,« je še zatrdil. Mušičev atelje je zmagal na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično-arhitekturnem natečaju, za svoj arhitekturni dosežek pa je prejel strokovna priznanja. Notranjo ureditev kolodvora so predstavljali na razstavah in jo objavili tudi v knjigah. »Ostajam trdno prepričan, da se zlovešča napoved ukradenega kolodvora ne sme uresničiti,« je poudaril in nadaljeval: »Ne zaradi prizadetega arhitekta, temveč zaradi nepopravljivo prizadete Ljubljane ter njenih meščank in meščanov. Zato je moj glas protesta nepomemben ob glasu Ljubljančank in Ljubljančanov, ki o brisanju legendarne, nenadomestljive vrednote svojega mesta očitno sploh niso obveščeni.« Komentiral je, da je ob tem zanimivo, pa tudi srhljivo, kako zlahka sektor za investicije v železnice ministrstva za infrastrukturo uniči in izbriše vsekakor zares drago notranjo ureditev, ki so jo plačale Slovenske železnice. »Ne igra steklenih biserov, temveč igra z našim, davkoplačevalskim denarjem, s katero bodo lastniku hotela prihranili stroške preurejanja kolodvora za njegove potrebe,« je opozoril.

Postajno poslopje železnice je varovano kot stavbna dediščina, kar pa ne velja za prizidka

Po poročanju Dnevnika so jim z ministrstva za infrastrukturo odgovorili, da bodo Mušičevo notranjost zaenkrat ohranili takšno kot je – vse dokler ne bodo končali z izgradnjo novega nadhoda, predvidoma v drugi polovici leta 2026. Od Zavoda za varstvo kulturne dediščine so sicer dobili soglasje, da lahko objekt ljubljanske železniške postaje ohranijo samo v osnovnem gabaritu iz leta 1849. Kar pomeni, da lahko porušijo severovzhodni in severozahodni prizidek in tudi morebitne Mušičeve avtorske elemente v omenjenih dveh delih. Skladno z veljavnim zazidalnim načrtom je v objektu železniške postaje dopustno urediti poslovno upravne ter trgovsko gostinske dejavnosti, omogočena je bila tudi hotelska dejavnost. Ministrica Alenka Bratušek pa je dejala, da se bodo o prihodnosti Mušičeve dediščine pogovarjali v prihodnosti, ko bo jasno, kaj naj bi se v tej stavbi dolgoročno sploh dogajalo. Po njenih besedah je ključnega pomena, da projektanti sodelujejo z ministrstvom za kulturo oziroma z zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKD).

Izjava za javnost: Odstranitev notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana

“Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena. Skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo je med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane.

Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval. Kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane.”

V imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU – akademik prof. dr. Jožef Muhovič, tajnik razreda

Utrip stare Emone se ob sprehodu po Ljubljani čuti še danes. Odkar so se na območju glavnega mesta sprehajali Emonci, se je spremenilo veliko, da pa bi ohranili spomin na nekdanje starorimsko mesto, poteka do konca marca na Krakovskem nasipu v Ljubljani fotografska razstava, ki prikazuje raziskovalna dela na arheološkem najdišču Emonika. Emonika, katere investitor je družba Mendota Invest v lasti skupine OTP, bo združevala nakupovalno središče, poslovne prostore, stanovanja in dva hotela.

Pred gradnjo večnamenskega kompleksa Emonika so spomladi in poleti 2024 potekala arheološka izkopavanja. Razkrila so še neraziskane dele severnega grobišča Emone, stransko cesto, ki je od glavne vodila proti vzhodu, ter sledi emonske zemljiške razdelitve, ki doslej kljub intenzivnim raziskavam še ni bila najdena.

Raziskovalna arheološka dela so znotraj severnega emonskega grobišča odkrila 183 rimskih grobov. Ti so hranili posodje, balzamarije, žare in nakit ter druge artefakte, ki so jih stari Rimljani v pokojnikov grob položili, da bi jih pospremili v onstranstvo. Med najdbami v grobovih so bile pogosto oljenke in majhna lončena svetila, ki naj bi po prepričanju starih Rimljanov pokojnikom razsvetljevala pot. Zanimivo je tudi odkritje zlatega uhana s smaragdom. Z družbe Mendota Invest so namreč sporočili, da so raziskovalna dela enak uhan odkrila tudi v Budimpešti, trenutno pa se preiskuje podatek, ali gre za delo istega obrtnika oziroma izdelovalca.

Spoštovanje kulturne dediščine in oblikovanje prihodnosti Ljubljane

Sprehajalce na Krakovskem nasipu bo skozi potek arheoloških del popeljala fotografska razstava, ki je za ogled na voljo vse do konca marca. Nova rimska odkritja pod Emoniko se sicer predstavljajo sočasno v sklopu dveh razstav. Poleg fotografske razstave na Krakovskem nasipu so v zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana do 1. junija 2025 za ogled na voljo izbrane arheološke najdbe. Razstavi sta rezultat sodelovanja družbe Mendota Invest, Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Turizma Ljubljana in Skupine Stik.

S spoštovanjem kulturne dediščine Emonika ustvarja sodoben prostor za bivanje, delo ter prosti čas in igra pomembno vlogo pri oblikovanju prihodnosti Ljubljane. Emonika, prvi večnamenski kompleks v Ljubljani, bo združevala nakupovalno središče, dva hotela, 187 stanovanj in poslovne prostore. Projekt investitorja Mendota Invest, ki je v lasti skupine OTP, postavlja nove standarde trajnostne gradnje z naprednimi okoljskimi rešitvami, kot so energetska učinkovitost, uporaba obnovljivih virov energije in trajnostni materiali.