Arhitektura
Nova vodna skulptura v Ljubljani še naprej razdvaja meščane
Nova vodna skulptura na križišču Slovenske ceste in Tomšičeve ulice med meščani vzbuja mešane občutke. Pritegnila pa je Kitajce, ki preko spletne strani Alibaba pomanjšano kopijo prodajajo za 3500 dolarjev.
Naj spomnimo: “Vodni element je rezultat zahtevne povezave med geometrijo, hidravliko in obstoječo mestno infrastrukturo. Fakulteta za strojništvo je izvedla eksperimentalno študijo vodnih curkov, na podlagi katere so projekt dodatno dopolnili“, so v začetku maja pojasnili na Oddelku za gospodarske dejavnosti in promet Mestne občine Ljubljana.
Avtorja zmagovalne rešitve sta arhitekta Primož Boršič (P PLUS arhitekti) in Mojca Kocbek (M.Kocbek arhitekti), projekt v vrednosti okoli 544 tisoč evrov (brez davka) izvaja podjetje KPL.
Kakšen je bil namen vodne skulpture?
“Ob načrtovanju prenove tega javnega prostora smo se odločili postaviti skulpturo v obliki vodnjaka, ki bo ploščadi pred arkadami Konzorcija dala značaj trga in ponujala različne interakcije ter bo privlačno in prepoznavno obeležje glavne ulice z bogato zgodovino, povezano z miti in legendami. Fontana bo delovala po sistemu zaprtega kroga, to pomeni, da voda kroži, zato ta voda ne bo primerna za pitje. Delovala bo v poletnem času, vodo bodo odprli spomladi po zimski sezoni, predvidoma po 15. marcu, zaprla se bo jeseni, predvidoma konec oktobra, ko jo bodo pripravili na zimo,” so povedali na MOL.
Vodni elementi igrajo pomembno vlogo pri zmanjševanju temperaturnih obremenitev v mestu in prispevajo k estetski vrednosti prostora. Skulptura bo, kot pojasnjujejo na MOL, obogatila prenovljeni osrednji del Slovenske ceste in mu dodala prepoznaven simbol s funkcionalno vlogo.

Opredelitev avtorjev, da bo vodna skulptura s svojo obliko in doživljanjem vode tudi neposredno nagovarjala javnost, da je pitna voda vir življenja in zagotovilo njegove prihodnosti, jo bo razlikovalo tako od vseh drugih fontan kot tudi od vseh drugih spominskih obeležij v mestu.
Kako so skulpturo sprejeli meščani po treh mesecih?
Vodna skulptura ob Slovenski cesti je že veliko pred nedavno odstranitvijo zaščitne ograje spodbujala komentarje in pomisleke. Vendar gre za projekt, za katerim stojita temeljito načrtovanje in interdisciplinarno sodelovanje.
“Vodna skulptura na Slovenski ni nobena izmišljija ali podtaknjeno kukavičje jajce, ampak dobro premišljen in lepo zamišljen del celostne preureditve Slovenske ceste v glavno ulico glavnega mesta, ki se je začela leta 2008.” Tako se začne misel o novi vodni skulpturi na stičišču Slovenske ceste in Tomšičeve ulice, ki nam jo je posredoval Janez Koželj, nekdanji ljubljanski podžupan in predsednik ocenjevalne komisije natečaja za ureditev vodne skulpture, na kateri je zmagal projekt arhitektov Mojce Kocbek in Primoža Boršiča.

Poleti prijetnejša mikroklima
Skulptura je že veliko časa pritegovala poglede mimoidočih in izvabljala komentarje, vendar je šele pred nekaj dnevi zares ‘polno zaživela’. Zasnovana je kot objekt, ki vabi k interakciji, saj se nanjo lahko usedete in se v poletni sopari nekoliko ohladite ob curku hladne vode, ki ustvarja prijetno mikroklimo. Ne nazadnje pa se lahko tudi ‘neposredno’ ohladite z vodo; občasno se namreč kdo opogumi in se poda pod curek.
Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo nam je povedal, da so, ko so začeli študirati fiziko tega vodnega curka, ugotovili, da je to v resnici kar precej zahtevna zadeva, čeprav se ob dokumentarnem gradivu eksperimenta lahko zazdi, da je bila naloga enostavna. Dr. Sekavčnik in Boštjan Drobnič sta nam ob diagramih želenega in realnega poteka curka in nato še na podestu pred laboratorijem pojasnila, da so najprej naredili teoretično analizo, nato pa še eksperiment, kako curki dejansko tečejo in na kakšen način je mogoče uravnavati njihovo obliko in določiti domet.
Dolgoletno urejanje Slovenske ceste
Na vodno skulpturo je sicer treba gledati kontekstualno. Janez Koželj tako poudarja, da gre za novo potezo v dolgoletnem urejanju Slovenske ceste, ki poleg samega urejanja ceste z novim tlakom, uličnim pohištvom, zasaditev drevoredov, urejanja arkad, vzidav in ureditev v vrzelih uličnega oboda ter obnove lupin zgodovinskih stavb vključuje tudi umetniške intervencije: “Med ureditvami javnega prostora so bile izvedene tudi postavitve kot merilec modrine neba Martina Briclja Barage, galerija umetniških plakatov Tam-Tam na Figovcu, litopunkturna postavitev Hologram Evrope Marka Pogačnika v parku na Bavarskem trgu ter zadnja postavitev Vodne skulpture med Namo in Konzorcijem, ki dopolnjuje spomenik Francu Rozmanu – Stanetu Janeza Pirnata in Vladimirja Braca Mušiča ter Mobitelov vodnjak Jiřija Bezlaja. Mednje sodi tudi načrtovana gradnja minipleksa mestnega kina v podhodu Ajdovščina z vhodnim paviljonom na Figovcu.”

Neposrečena lokacija?
Kako bodo ljudje vodno skulpturo, ki bi zagotovo do izraza bolje prišla na neki večji prazni površini, bo pokazal čas. Nedvomno pa je z njo povezanih nekaj protislovij. Ocenjevalna komisija, ki je projekt izbrala, je med drugim zapisala, da skulptura “sporoča mimoidočim, da je obilje zdrave in kakovostne pitne vode ena od življenjsko najbolj pomembnih prvin obstoja Ljubljane in potemtakem tudi ena od temeljnih prvin njene prepoznavnosti”. Vendar pa so ob skulpturi table, ki opozarjajo, da voda ni pitna.
In še: “Prav opredelitev avtorjev, da bo vodna skulptura namesto zgodovinske reference, s svojo obliko in doživljanjem vode neposredno nagovarja javnost, da je pitna voda vir življenja in zagotovilo njegove prihodnosti, jo bo razlikovalo to od vseh drugih fontan kot tudi od vseh drugih spominskih znamenj v mestu. S tem so se izognili vsakršni izumetničeni monumentalnosti in lažni patetiki, ki ne bi odgovarjala niti času niti prostoru. Namesto tega zasnova vodne skulpture nagovarja prihodnost in okoljske vrednote, kakršne je mogoče pripisati ugledu Ljubljane, zelene prestolnice Evrope.”
Kaj ima s skulpturo skupnega kitajski spletni trgovec?
Vodna instalacija, ki sta jo zasnovala Primož Boršič iz družbe P Plus arhitekti in Mojca Kocbek iz družbe M. Kocbek arhitekti, je med drugim pritegnila tudi Kitajce. Na spletni strani Alibaba kitajsko podjetje Hebei Vincentaa Sculpture Engineer Co., Ltd. prodaja fontano iz nerjaveče kovine. Pri opisu so si pomagali kar z uradno računalniško generirano podobo, le da so v levem spodnjem kotu kot avtorja podpisali podjetje Vincentaa.
Avtorja zasnove vodne instalacije komentirata, da je ponudba kopije ljubljanske vodne skulpture »dober odsev simptomatike današnjega pohlepnega, instantnega in moralno razvrednotenega sveta.« Kljub temu pa si pomanjšano kopijo štejeta za kompliment, saj je ta morala biti dovolj zanimiva in drugačna, da so jo lahko opazili. »Še en dokaz, da imamo zdaj v Ljubljani urbano plastiko, na katero smo lahko zelo ponosni in in ki si sama utira pot do globalne prepoznavnosti,« sta še povzela Mojca Kocbek in Primož Boršič.

Kupec, ki bi skulpturo naročil prek strani Alibaba, bi nanjo čakal od 20 do 45 dni. Za kos bi odštel 3500 dolarjev, torej okoli 3020 evrov. V primeru, da bi naročil več kot pet skulptur, bi se cena znižala na 3200 dolarjev na kos ali okoli 2760 evrov. Naj spomnimo, da so pri Mestni občini Ljubljana pojasnili, da je vrednost pogodbe z družbo KPL, ki je skulpturo postavila, nekaj manj kot 664.000 evrov skupaj z DDV.

Kovinski izdelek, ki ga označujejo kot vrtno dekoracijo, je na voljo le v zlati barvi, torej takšni kot na sliki. Iz oglasa je razvidno, da ga bodo poslali v kartonasti škatli, ki v dolžino, širino in višino meri 50 centimetrov – čeprav je hkrati navedeno, da naj bi bil velik dva metra. Pod oglasom zaenkrat še ni mnenj o zadovoljstvu kupcev.
Na spletni strani Alibaba je sicer na voljo več kovinskih vodnih skulptur. Podobno ljubljanski skulpturi, pa vendar ne enako, prodaja tudi kitajski ponudnik Shijiazhuang D&Z Sculpture Co., Ltd. Je sicer nekoliko dražja, saj je za kos potrebno odšteti 5500 dolarjev oziroma okoli 4740 evrov. Pri nobeni se kupci niso odzvali s komentarjem.
Arhitektura
Stoletje brez Gaudija: arhitekturna dediščina, ki še vedno navdušuje
Letos mineva sto let od smrti Antonija Gaudija, enega najvplivnejših arhitektov vseh časov. Katalonski mojster je v zgodovino arhitekture vstopil predvsem z baziliko Svete družine v Barceloni, eno najbolj prepoznavnih sakralnih stavb na svetu. Gradnja bazilike traja že več kot 140 let, dokončanje pa je po trenutnih načrtih predvideno leta 2035.
Od sinovskega poklica do svetovne arhitekturne prepoznavnosti

Antonio Gaudi se je rodil leta 1852 v mestu Reus kot sin skromnega kotlarja. Arhitekturo je študiral v Barceloni, kjer je že v zgodnjih letih ustvarjanja kazal vplive viktorijanske arhitekture. Kmalu pa je razvil izrazito samosvoj slog, v katerem so se prepletali elementi mudejarja, katalonske gradbene tradicije ter srednjeevropskih arhitekturnih vplivov.
Njegov opus je obsegal najrazličnejše stavbne tipe – od družinskih hiš in stanovanjskih objektov do palač, parkov in verskih zgradb. Leta 1926 ga je med sprehodom po Barceloni zbil tramvaj. Ker pri sebi ni imel dokumentov, je bila zdravstvena oskrba prepozna in tri dni po nesreči je umrl.
Vizionar, ki ga sodobniki niso vedno razumeli
Čeprav danes velja za arhitekturnega genija, njegova dela dolgo niso uživala splošnega občudovanja. Tako v času njegovega življenja kot tudi desetletja po njegovi smrti so številni kritiki njegove stvaritve označevali za pretirano domišljijske, ekscentrične in preveč okrašene.
Valovite oblike, živahne barve in organski motivi, ki danes veljajo za zaščitni znak Gaudijeve arhitekture, so bili med strokovno javnostjo pogosto tarča posmeha. Šele pozneje je njegov izvirni pristop dobil priznanje, ki mu pripada.
Sedem del pod zaščito Unesca
Danes je sedem Gaudijevih stvaritev vpisanih na Unescov seznam svetovne dediščine. Med najbolj znanimi so bazilika Svete družine, Park Güell v Barceloni ter kripta cerkve Colònia Güell. Njegova dela veljajo za vrhunec katalonskega modernizma in predstavljajo enega najpomembnejših prispevkov evropski arhitekturi prehoda iz 19. v 20. stoletje.


Baziliki Svete družine je posvetil zadnja leta življenja
V zadnjem obdobju svojega življenja se je Gaudi skoraj povsem posvetil gradnji bazilike Svete družine. V pismu sodelavcem je zapisal: »Moji dobri prijatelji so mrtvi, nimam ne družine ne strank, nobenega premoženja ali česa drugega. Zdaj se lahko v celoti posvetim cerkvi.«
Njegova predanost projektu je bila izjemna. Zadnja leta je celo prebival v skromni sobi na gradbišču bazilike, ki jo je razumel kot življenjsko poslanstvo.

Najbolj znana nedokončana cerkev na svetu
Gradnja bazilike Svete družine se je začela leta 1882, uradno gradbeno dovoljenje za celoten projekt pa je bilo izdano šele leta 2019. Po dokončanju bo imela 18 stolpov in bo predstavljala eno največjih arhitekturnih dosežkov sodobnega časa.
Trenutno je zaključek gradnje predviden za leto 2035. Bazilika je tudi ena najbolj obiskanih znamenitosti v Španiji – lani jo je obiskalo rekordnih 4,9 milijona ljudi. Prihodki od vstopnin pomembno prispevajo k financiranju nadaljnjih gradbenih del.
Leta 2010 je cerkev posvetil papež Benedikt XVI., s čimer je postala tudi uradni prostor za bogoslužje. Ob tej priložnosti je poudaril Gaudijevo ustvarjalno genialnost in njegovo sposobnost, da je arhitekturo spremenil v izraz vere.

Na poti k svetništvu
Gaudijeva zapuščina danes presega arhitekturne okvire. Papež Frančišek je lani z odlokom katalonskega arhitekta razglasil za častitljivega Božjega služabnika, kar predstavlja eno od stopenj v postopku beatifikacije in poznejše kanonizacije.
Ob letošnji obletnici bo Barcelono obiskal tudi papež Leon XIV., ki bo obiskal baziliko Svete družine in blagoslovil stolp Jezusa Kristusa. Najvišji stolp cerkve je svojo končno višino 172,5 metra dosegel februarja letos, ko so z žerjavom namestili zadnji del križa.


Svetovni dan secesije povezuje evropska mesta
Na 10. junij, dan smrti Antonija Gaudija in madžarskega arhitekta Ödöna Lechnerja, obeležujemo tudi svetovni dan art nouveauja oziroma secesije.
Pobuda za njegovo uvedbo je nastala leta 2013 v okviru madžarske revije Art Nouveau Magazine. Danes aktivnosti koordinirata mednarodna mreža Reseau Art Nouveau Network (RANN) s sedežem v Bruslju in organizacija Ruta del Modernisme iz Barcelone, katerih članica je tudi Ljubljana.
Ob tej priložnosti v partnerskih mestih po Evropi vsako leto pripravijo številne razstave, vodstva, predavanja in druge dogodke, namenjene promociji arhitekturne dediščine obdobja secesije.
Arhitektura
Radovljica znova v znamenju Ivana Vurnika in slovenske arhitekturne dediščine
V Radovljici te dni potekajo tradicionalni Vurnikovi dnevi, festival, posvečen enemu najpomembnejših slovenskih arhitektov in urbanistov. Dogodek, ki ga ob obletnici rojstva Ivana Vurnika pripravlja Center arhitekture Slovenije v sodelovanju s številnimi lokalnimi in nacionalnimi partnerji, tudi letos povezuje arhitekturo, kulturno dediščino, izobraževanje in sodobne interpretacije prostora.
Festival, ki ga od leta 2014 gostijo Vurnikovo mesto in njegove institucije, presega okvir klasične arhitekturne prireditve. V ospredje postavlja vprašanja identitete, pripadnosti, odnosa do prostora in pomena arhitekturne dediščine v sodobni družbi.
Arhitekt, ki je zaznamoval slovensko moderno
Ivan Vurnik velja za enega ključnih pionirjev moderne arhitekture na Slovenskem. Njegovo ustvarjanje je pomembno vplivalo na razvoj slovenske arhitekturne misli v prvi polovici 20. stoletja, skupaj z ženo, slikarko in oblikovalko Heleno Kottler Vurnik, pa sta ustvarila prepoznaven oblikovalski izraz, ki še danes predstavlja pomemben del nacionalne kulturne dediščine.
Prav Radovljica, kjer je Vurnik preživel del svojega življenja, ostaja eno osrednjih prizorišč ohranjanja in predstavljanja njegove zapuščine.

Razstave, nagrade in razmislek o identiteti prostora
Letošnji festival se je začel z odprtjem razstave fotografskega natečaja ter razglasitvijo nagrajencev. V radovljiški graščini je do konca junija na ogled izbor fotografij, ki skozi različne poglede interpretirajo arhitekturo, prostor in dediščino.
Pomemben del programa predstavlja tudi razstava Sledi narodnosti v gorenjski arhitekturi, ki na Vurnikovem trgu skozi izbrane arhitekturne primere odpira razpravo o odnosu med tradicijo, identiteto, sodobnostjo in grajenim okoljem. Razstava bo obiskovalcem na voljo vse do konca avgusta.
V okviru festivala je bila podeljena tudi Vurnikova študentska nagrada, namenjena perspektivnim študentom arhitekture in urbanizma. Priznanje spodbuja razvoj novih generacij arhitektov ter izpostavlja kakovostne študijske in raziskovalne projekte.

Arhitektura kot navdih za mlade generacije
Posebna pozornost je tudi letos namenjena izobraževanju mladih. Junija v Radovljici potekajo ustvarjalne delavnice, na katerih osnovnošolci spoznavajo življenje in delo Ivana Vurnika ter Helene Kottler Vurnik. S pomočjo ustvarjalnih nalog in prostorskih eksperimentov odkrivajo arhitekturo kot del vsakdanjega življenja ter pomen oblikovanja prostora.
Takšni programi prispevajo k večjemu razumevanju arhitekture med mladimi in spodbujajo zavedanje o pomenu kakovostno oblikovanega grajenega okolja.
Vurnikova dediščina tudi skozi kulinariko in jesenski program
Festival tudi letos vključuje nekoliko drugačen pogled na dediščino zakoncev Vurnik. V radovljiški Hiši Linhart je skozi junij na voljo poseben Vurnikov meni, ki temelji na raziskovanju njunih prehranskih navad in priljubljenih jedi. Kuharski mojster Uroš Štefelin jih je interpretiral v sodobni kulinarični zgodbi.

Program se bo nadaljeval tudi v jesenskih mesecih. Septembra bo na sporedu Vurnikov filmski večer, oktobra pa sledijo arhitekturna šola, strokovna vodstva, kolesarsko doživetje ter drugi dogodki, ki bodo obiskovalcem omogočili poglobljeno spoznavanje Vurnikove arhitekturne zapuščine.
Vurnikovi dnevi tako ostajajo eden pomembnejših slovenskih festivalov, ki arhitekturo predstavlja kot živo kulturno prakso ter jo povezuje z vprašanji identitete, prostora in kakovosti bivanja.
Arhitektura
Pariški Tour Triangle dosegel končno višino in preoblikoval mestno veduto
Kontroverzni nebotičnik Tour Triangle v Parizu, ki ga je zasnoval švicarski arhitekturni biro Herzog & de Meuron, je dosegel svojo končno višino 180 metrov. S 42 etažami se je uvrstil med najvišje stavbe francoske prestolnice, ta status pa bo po vsej verjetnosti ohranil še dolgo časa. Mesto je namreč leta 2023 ponovno uvedlo strožje višinske omejitve za novogradnje, kar bistveno omejuje možnosti za nastanek podobno visokih objektov v prihodnosti.
Pomemben gradbeni mejnik je arhitekturni biro obeležil tudi na družbenem omrežju Instagram. Ob tem so zapisali, da je stavba dosegla predvideno višino in da njena prepoznavna silhueta že zaznamuje pariško obzorje. Poudarili so še, da bo Tour Triangle večnamenska mestna destinacija z javnimi površinami, trgovinami, delovnimi prostori, hotelom, terasami in panoramskim razglediščem na vrhu, ki bo dostopno širši javnosti. Po njihovih besedah bo objekt povezoval širše območje Pariza z zgodovinskim središčem ter ustvarjal stičišče domačinov in obiskovalcev z vsega sveta.

Arhitekturna zasnova med ambicijami in nasprotovanji
Herzog & de Meuron sta stavbo oblikovala tako, da se iz središča mesta kaže kot tanek stolp, medtem ko z vzhodne in zahodne strani razkriva svojo značilno trikotno obliko. V objektu bodo hotel, pisarniški prostori, trgovine, restavracije in konferenčni center. Pomemben del zasnove predstavljajo tudi solarni paneli, ki bodo nameščeni vzdolž celotne južne fasade.
Do dosežene višine je projekt prišel po dolgem in zahtevnem procesu. Prvotni načrti so predvidevali začetek gradnje že leta 2006, vendar so projekt večkrat upočasnili pravni postopki, politična nasprotovanja in kritični odzivi dela javnosti. Gradbena dela so se zato dejansko začela šele leta 2022.

Nebotičnik, ki vpliva tudi mestno politiko
Tour Triangle je skupaj z nebotičnikoma Tours Duo, visokima 125 in 180 metrov, pomembno vplival na razprave o prihodnjem razvoju pariške vedute. Prav ti projekti veljajo za enega od razlogov, da je mesto ponovno zaostrilo pravila glede višine novogradenj.
Med letoma 1977 in 2010 je bila v Parizu dovoljena gradnja stavb do največ 37 metrov višine. Omejitev je leta 2010 odpravil takratni župan Bertrand Delanoë, ki je za poslovne stolpnice določil zgornjo mejo 180 metrov, za stanovanjske objekte pa 50 metrov.
V okviru širše bioklimatske strategije razvoja mesta je bila višinska omejitev ponovno uvedena leta 2023 pod vodstvom nekdanje županje Anne Hidalgo. Namen ukrepa je bil po njenih besedah ohraniti Pariz kot privlačno, kakovostno in ljudem prijazno urbano okolje ter hkrati omejiti vpliv velikih gradbenih posegov na značilno podobo mesta.
-
Arhitektura2 meseca nazajNadomestni prostori Drame Ljubljana prejeli evropsko arhitekturno priznanje
-
Slovenija2 meseca nazajDEMO LES 2026: država z 1,1 milijona evrov spodbuja več lesenih objektov
-
DEDIŠČINA2 meseca nazajSlovenski projekt Šola prenove med prejemniki nagrade Europa Nostra 2026
-
DEDIŠČINA2 meseca nazajPlečnikova zapuščina v Begunjah: obnova Brezjanke v teku, prihodnost Jožamurke ostaja odprta
-
PREDSTAVITVE1 mesec nazajSME EnterPRIZE nagrajuje podjetja, ki jim je mar za družbo in okolje
-
Slovenija1 mesec nazajNov vodnik za varno delo na prostem v času vročinskih valov
-
ZAKONODAJA1 mesec nazajKako urediti dostopnost objekta brez večjih gradbenih posegov?
-
PREDSTAVITEV1 mesec nazajGeberit Aniara: nove umivalniške rešitve za vsako kopalnico
