Arhitektura
Milan Mihelič: Sto let velikega arhitekta slovenske modernistične misli
Na današnji dan pred stotimi leti se je rodil arhitekt in urbanist, akademik Milan Mihelič – eden ključnih protagonistov slovenske arhitekture druge polovice 20. stoletja, ki je odločilno zaznamoval obdobje modernizma, zlasti v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih.
Mihelič je bil že med svojimi sodobniki cenjen kot izjemno pronicljiv in široko razgledan arhitekt. Za svoje delo je prejel dve Prešernovi nagradi ter Plečnikovo medaljo za življenjsko delo.

Od študija do prvih uspehov
Milan Mihelič se je rodil 20. julija 1925 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. Arhitekturo je začel študirati v Ljubljani, po drugi svetovni vojni pa nadaljeval na politehniki v Pragi. Diplomiral je leta 1954 na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, s projektom za idejni načrt Tehničnega muzeja Slovenije.

Že takoj po študiju se je vključil v arhitekturno prakso, najprej v okviru skupine za gradnjo Gospodarskega razstavišča. Skupaj z Brankom Simčičem in Ilijem Arnautovićem je leta 1959 prejel Prešernovo nagrado za zasnovo kompleksa hale A. V tem obdobju se je ukvarjal tudi z grafičnim oblikovanjem, s posebnim poudarkom na plakatih in knjigah. Leto 1968 mu je prineslo še nagrado Prešernovega sklada za razstavne paviljone na Gospodarskem razstavišču ter za veleblagovnici Modna hiša in Prehrana v Osijeku.

Vodstvene vloge in natečajna praksa
Leta 1955 se je zaposlil v Zavodu za stanovanjsko izgradnjo OLO Ljubljana, kjer je aktivno deloval kot projektant in raziskovalec. Po letu 1962 se je pridružil podjetju Konstrukta, kjer je bil glavni projektant in dolgoletni direktor. Od leta 1979 je sodeloval z arhitekturnim birojem AB iz Ljubljane, do upokojitve leta 1990.
Mihelič je bil vsestranski arhitekt, ki se je ukvarjal tako z arhitekturnim kot urbanističnim načrtovanjem. Njegova dela so pogosto nastajala kot rezultat uspehov na javnih natečajih. Poleg projektantskega dela je bil med letoma 1963 in 1967 tudi predsednik Zveze arhitektov Slovenije. Leta 1981 je bil izvoljen za izrednega, leta 1987 pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Prepoznavna arhitekturna poetika
Za izjemen ustvarjalni prispevek je leta 1976 prejel še eno Prešernovo nagrado, leta 2008 pa Plečnikovo medaljo za življenjsko delo. Žirija je takrat zapisala, da Miheličev opus predstavlja najvidnejša in najkakovostnejša poglavja slovenske moderne arhitekture, zaznamovana z avtentično poetiko, obsežnim znanjem in globokimi koreninami v delih Fabiana, Plečnika in Ravnikarja.
Leta 1980 je umetnostni zgodovinar Stane Bernik v Arhitekturnem muzeju pripravil Miheliču odmevno retrospektivno razstavo in izdal obsežno monografijo.

Ključna dela in vpliv
Med najvidnejša dela Milana Miheliča sodijo Savske stanovanjske stolpnice v Ljubljani (z Ilijem Arnautovićem), veleblagovnica Market v Osijeku, poslovna stavba Konstrukta v Ljubljani, Stoteks v Novem Sadu, poslovna stolpnica S2 na Bavarskem dvoru, veleblagovnica Slovenijales, prizidek k hali B na Gospodarskem razstavišču in župnijska cerkev sv. Duha v Stožicah.
Med modernizmom in postmodernizmom
Miheličeva kariera je zajela celoten razpon razvoja slovenske arhitekture – od visokega modernizma do razplastenega postmodernizma. Njegova arhitekturna misel je ostajala prilagodljiva, vendar izrazno prepoznavna. Medtem ko se je uveljavil z močno strukturirano modernistično govorico, se je znal tudi odzvati na izzive postmoderne. Izrazit primer te preobrazbe je mednarodna avtomatska telefonska centrala v Ljubljani, kjer se poudarek premakne z nosilne strukture na plašč stavbe. Postmodernistične značilnosti so še bolj vidne v zasnovi cerkve v Stožicah in predlogu za prizidek Narodne galerije.

Milan Mihelič je umrl 13. februarja 2021 v Ljubljani, star 95 let. Za seboj je zapustil izjemno arhitekturno zapuščino, ki ostaja temeljni del zgodovine slovenske moderne.
Arhitektura
Znana je natečajna rešitev za novo ledno dvorano v Kranju
Na javnem arhitekturnem natečaju Mestne občine Kranj je bila izbrana strokovno najprimernejša rešitev za novo “Ledno dvorano Kranj”. Med 24 prispelimi natečajnimi elaborati je prvo nagrado prejela ekipa arhitektov Gašper Fabijan, Matija Miler in biro RAUM arhitektura.
Nagrajena zasnova dvorano oblikuje kot jasno artikuliran volumen, ki konceptualno izhaja iz motivike zlaganja in razpiranja ledenih kvadrov na betonski podstavek. Takšna kompozicija ustvarja dinamično arhitekturno podobo objekta ter hkrati poudarja njegovo programsko in javno funkcijo.

Osrednji javni prostori so organizirani okoli prostorne vhodne avle z blagajno za izposojo drsalk, ki se vizualno in funkcionalno povezuje s stopniščem za gledalce ter odpira poglede proti ledeni ploskvi in širši okolici. Pomemben poudarek predstavlja tudi dvoetažni prostor gostinskega lokala, ki dodatno aktivira notranji javni program dvorane.
Nova ledna dvorana je načrtovana na območju Zlatega polja, v neposredni bližini Šolskega centra Kranj ter predvidene regijske bolnišnice in doma starejših občanov, s čimer bo pomembno dopolnila športno in javno infrastrukturo mesta.

Arhitektura
Stolp Severnica: nova 100-metrska stolpnica za severni del Ljubljane
V ljubljanski Šiški je predvidena gradnja nove poslovne stolpnice Stolp Severnica, za katero so investitorji že pridobili integralno gradbeno dovoljenje. Okoli 100 metrov visok objekt bo umeščen med severno ljubljansko obvoznico, Celovško cesto in nakupovalno središče Aleja ter bo po višini presegel bližnji stanovanjski stolpnici Spektra.
Projekt razvija družba Stolp Severnica, katere direktor je Jan Pinterič. Po njegovih besedah si investitorji prizadevajo, da bi projekt napredoval čim hitreje, stolpnica pa naj bi s sodobno arhitekturno zasnovo prispevala k prepoznavni podobi severnega dela mesta.

Arhitekturno zasnovo podpisuje studio Zaha Hadid Architects v sodelovanju s slovenskim S Ateljejem. Stavba je zasnovana kot vitka stolpnica izrazito fluidne oblike. Njena masa je sestavljena iz treh vertikalnih volumnov, ki se v osrednjem delu združijo v celoto. Dva zastekljena volumna sta namenjena poslovnim prostorom, tretji pa predstavlja komunikacijsko jedro objekta.
Poseben poudarek dajejo stolpnici izdolbeni deli fasade v obliki kaplje, ki ustvarjajo večje zunanje terase in značilno arhitekturno silhueto. V pritličju in mezaninu je predvidena reprezentativna vhodna avla z gostinskim programom, v zgornjih etažah pa sodobni poslovni prostori za približno 740 zaposlenih.
Objekt bo obsegal štiri kletne etaže, pritličje, mezanin in 21 nadzemnih nadstropij, skupaj približno 26.000 m² bruto površin. V kletnih etažah bodo garaža ter tehnični in servisni prostori, medtem ko bodo nadzemne etaže povezane s petimi dvigali, od katerih bosta dve panoramski. Večina nadstropij bo imela tudi manjše balkone, v 5. in 9. nadstropju pa sta načrtovani večji razgledni terasi.

Gradnja visokih objektov v Ljubljani je v zadnjih letih vse pogostejša. Med vidnejšimi primeri so hotel InterContinental Ljubljana, Grand Hotel Plaza, stanovanjski stolpnici Spektra ter načrtovani projekti Emonika, Nordika in zdaj tudi Stolp Severnica. Po mnenju strokovnjakov je gradnja v višino del širšega urbanističnega trenda zgoščanja mest, ki omogoča učinkovitejšo rabo prostora.

Območje Šiške pa se razvija tudi z novimi poslovnimi programi. V bližini nastaja še poslovni kompleks WestLink Campus, ki bo ponudil več kot 12.500 m² poslovnih površin in približno 600 parkirnih mest.
Arhitektura
Arhitektura nadzora in skupnosti: zapor v Dobrunjah kot bivalni sistem
Novi zapor v Dobrunjah je zasnovan kot prostorski sistem, ki presega klasično razumevanje zaporniške arhitekture. Arhitekti so zapor obravnavali kot »mesto v malem« in v njegovo zasnovo zavestno vnesli elemente stanovanjske tipologije. Projekt ne naslavlja zgolj prostorske stiske slovenskega zaporniškega sistema, temveč odpira tudi vprašanje, kako lahko arhitektura prispeva k učinkovitejši rehabilitaciji in resocializaciji zaprtih oseb.
Modularna organizacija kot prostorski in socialni eksperiment
Osnovni gradnik zapora v Dobrunjah so moduli, zasnovani za 16 zapornikov, ki tvorijo manjše bivalne enote. Gre za odmik od tradicionalne zaporniške tipologije, saj moduli delujejo kot avtonomne skupnosti z lastno notranjo organizacijo. Modularni pristop je sicer v sodobni zaporniški arhitekturi razširjen, vendar praviloma zaradi racionalizacije gradnje in večje standardizacije varnostnih sistemov.
V primeru Dobrunj modularnost ni bila primarno ekonomsko vodilo. Ključno izhodišče je bilo oblikovanje okolja, ki omogoča delo z manjšimi skupinami zapornikov. »Delo z manjšimi skupinami se v praksi izkazuje za učinkovitejše in prinaša boljše rezultate,« je ob ogledu zapora pojasnil vodja oddelka za varnost Andrej Kužnik.

Ideal skupnosti znotraj strogo nadzorovanega okolja
Zamisel zapora kot bivalne skupnosti ima neizogibno tudi idealistično razsežnost. Arhitekt Davorin Počivašek iz biroja Arhitekti Počivašek Petranovič jo razume kot ponujeno možnost: »Na nek način je idealistično, a zapornikom je treba dati priložnost. Če je ne izkoristijo, je ne.«
Izkušnje iz tujine sicer kažejo, da vzpostavljanje skupnostnih odnosov pogosto otežujejo etnična in kulturna raznolikost zaporniške populacije, ki je značilna predvsem za zapore z velikim deležem zaprtih oseb zaradi mednarodnih kaznivih dejanj.
Prvi natečaj kot formativni projekt biroja
Za biro Počivašek Petranovič ima zapor v Dobrunjah poseben pomen, saj je bil to prvi javni natečaj, na katerega se je novo ustanovljeni biro prijavil – in ga tudi dobil. »Preučevali smo sodobne tuje zapore, a projekt razvijali zelo avtorsko. Veliko mojih prejšnjih izkušenj izhaja iz večstanovanjske gradnje, kar se je neposredno preneslo v zasnovo zapora,« pojasnjuje Počivašek.
Notranja oprema kot del varnostne arhitekture
Modularna zasnova je bila tudi zahteva naročnika. Poleg celic modul vključuje čajno kuhinjo in skupni prostor, namenjen skupnim dejavnostim zapornikov. Celice so predvidene za enega, dva ali tri uporabnike, notranjo opremo pa so po načrtih arhitektov izdelali zaporniki sami.
Pri zasnovi opreme so bile varnostne zahteve izjemno natančne. »Cilj je bil čim manj skritih prostorov. Omare imajo le sprednjo stranico, talno ogrevanje pa nadomešča radiatorje, kjer bi sicer lahko prihajalo do zlorab prostora,« pojasnjuje arhitekt.

Mikrointervencije narave v zaprtem sistemu
Pomembno vlogo pri zasnovi zapora ima tudi stik z naravo, četudi v zelo omejenem obsegu. Avstrijska arhitektka in kriminologinja Andrea Seelich, ki se ukvarja z načrtovanjem zaporov, poudarja pomen neposredne izkušnje narave: možnost sajenja, rasti in skrbi za živo okolje ima dokazano pozitiven učinek na psihofizično stanje zapornikov.
V Dobrunjah so ti principi udejanjeni v manjših atrijih, ki jih uporablja po 32 zapornikov iz dveh modulov. Vegetacija je namenoma nizka, kar je del varnostnega koncepta, obenem pa ohranja osnovni stik z naravnimi elementi.
Program, ki se bo oblikoval skozi rabo
Zapor vključuje tudi zunanje visoke grede, športne površine in telovadnico, ki bo občasno služila kot sodna dvorana. Arhitekti opozarjajo, da se bo dejanski način uporabe teh prostorov pokazal šele skozi čas. »Takšnih prostorov v slovenskih zaporih doslej ni bilo, zato se bo morala praksa uporabe šele razviti,« ocenjujejo.
Pomemben programski del zapora so delavnice, namenjene pridobivanju poklicnih znanj, ter večnamenski verski prostor za različne veroizpovedi. Dvodelni prostor z zenitalno svetlobo iz stropne odprtine deluje kot eden redkih izraziteje kontemplativnih ambientov v kompleksu.

Tehnološki preskok in prostorske omejitve predstavitve
Zapor v Dobrunjah bo najnaprednejši objekt v slovenskem zaporniškem sistemu, kjer številne ustanove še vedno delujejo v stavbah, prvotno namenjenih drugim programom. Pri pripravi televizijskega prispevka o arhitekturi nadzora so veljale stroge omejitve: snemanje vseh prostorov ni bilo dovoljeno, prav tako ni bilo mogoče uporabiti zračnih posnetkov kompleksa.
Arhitektura proti monotoniji zaprtja
Načrtovanje zaporov sodi med najzahtevnejše arhitekturne naloge, saj gre za okolja, ki dolgotrajno in celostno oblikujejo življenje uporabnikov. Andrea Seelich poudarja pomen razgleda, materialnosti in barvne raznolikosti: bolj kot je prostor utesnjen, pomembnejši postane pogled navzven in raznolikost zaznav.

Monotonijo razbijajo tudi obiski. Zapor v Dobrunjah bo deloval po sistemu nagrajevanja za sodelovanje v rehabilitacijskem procesu in bo omogočal obiske v posebej urejenih apartmajih za partnerje in družine. A kot poudarjajo sogovorniki, arhitektura sama ni dovolj. Je zgolj okvir, znotraj katerega odločilno vlogo igrajo ljudje – zaporniki, osebje ter način dela in vodenja ustanove.
-
LESENA GRADNJA3 tedni nazajMarles dokazuje, da je lesena montažna gradnja primerna tudi za zahtevne javne objekte
-
DEDIŠČINA4 tedni nazajTreppova vila – formalno varovana dediščina tik pred razpadom
-
Materiali4 tedni nazajSlovenski razvojni preboj: napredni gradbeni materiali iz sekundarnih surovin
-
Arhitektura4 tedni nazajVietnam načrtuje gradnjo največjega stadiona na svetu
-
Arhitektura2 tedna nazajArhitektura nadzora in skupnosti: zapor v Dobrunjah kot bivalni sistem
-
PREDSTAVITEV2 tedna nazajGeberit AquaClean Alba – ko se združijo svežina, udobje in eleganca
-
DEDIŠČINA2 tedna nazajNegotova prihodnost rimske nekropole v Šempetru
-
GRADNJA2 tedna nazajV Brdih postavili začasni montažni most

