Svet sodobne umetnosti je pretresla novica o nenadni smrti Koyo Kouoh, cenjene umetnostne kustosinje in izvršne direktorice Muzeja sodobne afriške umetnosti Zeitz MOCAA v Cape Townu. Kouoh, rojena leta 1967 v Kamerunu, je bila prva Afričanka, ki so jo povabili k vodenju Beneškega umetniškega bienala, enega najpomembnejših svetovnih umetnostnih dogodkov. Umrla je 10. maja, stara 58 let. Po navedbah njenega moža Philippa Malla je bil vzrok smrti rak, ki so ga odkrili šele pred kratkim, poroča The New York Times.

Novico o njeni smrti je prvi objavil Zeitz MOCAA, kjer je Kouoh od leta 2019 opravljala vlogo izvršne direktorice in glavne kustosinje. V objavi muzeja vzrok smrti ni bil naveden.

Beneški bienale ostaja brez ključne vizionarke

Iz Beneškega bienala so sporočili, da so globoko pretreseni: »Z izjemno predanostjo, intelektualno natančnostjo in vizijo se je posvečala pripravam na 61. izdajo bienala, katerega tematiko naj bi predstavila 20. maja letos v Benetkah.« Kouoh je bila na mesto glavne kustosinje imenovana decembra 2023. Bienale bo potekal med aprilom in novembrom 2026.

Vodilna osebnost afriške umetnosti in glasnica panafrikanizma

Koyo Kouoh je svojo izobraževalno pot nadaljevala v Zürichu, kjer je živela od mladosti. Bila je mednarodno priznana zaradi svojega angažmaja na področju sodobne afriške umetnosti ter neomajne podpore panafrikanizmu v umetniškem svetu. Revija ArtReview jo je med letoma 2014 in 2022 dosledno uvrščala med 100 najvplivnejših osebnosti v sodobni umetnosti, The New York Times pa jo je označil za eno najvidnejših afriških kustosinj in umetnostnih menedžerk.

Njena najbolj odmevna razstava v zadnjih letih je bila Ko nas vidijo: Stoletje črnske figuracije v slikarstvu (2022), ki jo je navdihnila istoimenska Netflixova miniserija režiserke Ave DuVernay. Razstava je raziskovala, kako se črnsko telo prikazuje in dojema v umetnosti ter v širšem družbenem kontekstu.

Neizbrisna zapuščina

»Njena smrt pušča neizmerno praznino v svetu sodobne umetnosti in v mednarodni skupnosti umetnikov, kustosov in mislecev, ki so jo imeli priložnost poznati, sodelovati z njo in občudovati njeno izjemno človečnost ter intelektualno predanost,« so še zapisali organizatorji bienala.

Sožalje ob njeni smrti je izrazila tudi italijanska premierka Giorgia Meloni, ki je poudarila, da je z njeno prezgodnjo smrtjo nastala velika vrzel v umetniškem svetu.

Na gradu Štanjel danes po večkratnem prestavljanju vendarle odpirajo prvo od treh razstav na temo dela in življenja velikega primorskega slikarja Zorana Mušiča z naslovom Mušič – telesa pokrajin. Naslednjo razstavo, Mušič – pokrajine teles, naj bi odprli na gradu Dobrovo 14. maja, v Pokrajinskih muzejih v Gorici pa odpirajo razstavo Zü​riška soba 25. maja, na dan obletnice Mušičeve smrti.

Na prvi razstavi na gradu Štanjel je razstavljenih okoli trideset oljnih platen, ki so jih posodili iz muzejev in zbirk, tudi zasebnih. Kustosinja razstave dr. Nelida Nemec se je odločila, da v preddverju gradu postavi Mušičeva dela iz mariborskega in ljubljanskega obdobja, v preostalih treh sobah prvega nadstropja pa je izpostavila dela iz njegovih znamenitih ciklov, kot so Konjički, Dalmatinski motivi, Kamnita pokrajina, Sienska pokrajina, Umbrijska pokrajina, Nismo poslednji, Vegetativni motiv, ki so nastali med letoma 1947 in 1974. Grad Štanjel je poseben v tem, da bedi tudi nad zapuščino likovnega umetnika Lojzeta Spacala. Zato je kustosinja oba ustvarjalca postavila tudi v dialog.

Mušič je umetnik z izrazitim zgodovinsko izpričanim avtorskim profilom, ki ga s slikarskimi dosežki ni mogoče postaviti v umetniška gibanja ter smeri povojnega modernizma in zgodnjega postmodernizma.

Nelida Nemec, kustosinja

»Mušič je umetnik z izrazitim zgodovinsko izpričanim avtorskim profilom, ki ga s slikarskimi dosežki ni mogoče postaviti v umetniška gibanja ter smeri povojnega modernizma in zgodnjega postmodernizma. V teh velikih epohah je bil samohodec, prepoznaven in prepoznan kot individualen primer,« je povedala kustosinja. »Z razstavo pa se na svojstven način vrača v kraje, ki jih je imel rad od svojega otroštva ter so v njegovem življenju in delu pustili močne sledi.«

Ob treh večjih razstavah sledita še dve razstavi Mušičevih grafik

Po zaprtju razstav v Štanjelu in na Dobrovem bo na istih lokacijah od sredine septembra do prvih dni januarja 2026 razstavljena donacija več kot 130 grafičnih listov, ki jih je umetnik konec 80. let podaril občini Nova Gorica. Grafike so bile na ogled na dvorcu Dobrovo od leta 1991, ko je stalno razstavo postavil Goriški muzej pod kuratorstvom Nelide Nemec, do začetka obnove dvorca pred nekaj leti.

Programski vodja GO! 2025 dr. Stojan Pelko je pred odprtjem razstave dejal, da je Mušič poleg arhitekta Edvarda Ravnikarja in psihiatra Franca Basaglie tista simbolna figura, zaradi katere se mora Evropa zazreti v goriško regijo, da bi bolje razumela 20. stoletje. »To ni bila le regija svetovne morije, ampak je danes tudi kraj spomina in zgleda, kako je mogoče z umetniškim pričevanjem preseči grozo, z vizijo graditi novo in s pogumom razbijati okove starega.«

Koordinator projekta pri GO! 2025 Primož Nemec je dodal, da bo razstava na ogled do 6. septembra 2025, potem pa jo bodo transformirali z grafikami iz cikla Nismo poslednji – gre za del zbirke z gradu Dobrovo, kar si bo mogoče ogledati še do januarja. Drugi del iz te zbirke naj bi bil, kot že rečeno, od 14. maja na razstavi na gradu Dobrovo. 

Na stranska vrata bazilike Rožnega venca v Lurdu so danes pritrdili plošče, s katerimi so zakrili mozaike, velika osrednja vrata pa bodo prekrili čez nekaj dni, pred začetkom romarske sezone, je po poročanju francoske tiskovne agencije AFP v izjavi sporočil tamkajšnji škof Jean-Marc Micas.

K odstranitvi Rupnikovih del s svetišč v Lurdu, pa tudi v Fatimi ter v Damasku, Washingtonu in Vatikanu je junija lani pozvalo pet domnevnih žrtev zlorab, ker da niso primerna in vedno znova travmatizirajo žrtve. Umetnine patra Rupnika sicer krasijo več kot 200 cerkva in svetišč po vsem svetu.

Odločitev francoske Cerkve o zakritju Rupnikovih mozaikov v Lurdu ima po poročanju AFP posebno težo zaradi pomena tega romarskega središča, ki ga je leta 2024 obiskalo 3,2 milijona obiskovalcev. Obenem mozaike zakrivajo prav v času, ko francoska škofovska konferenca v Lurdu organizira srečanje, namenjeno razmisleku o boju proti spolnemu nasilju, na katerega so bile povabljene številne žrtve.

Že julija lani je sicer lurški škof po pozivu k odstranitvi Rupnikovih del napovedal “prvi korak”, in sicer, da mozaiki na pročelju bazilike Rožnega venca ne bodo več osvetljeni med procesijami, ki vsak večer združujejo romarje.

Skupina redovnic iz skupnosti Loyola je Rupnika leta 2021 obtožila, da jih je v 90. letih prejšnjega stoletja spolno in psihično zlorabljal, zlasti v skupnosti v Ljubljani, v kateri je deloval in ki jo je Vatikan kasneje razpustil. Jezuitski red, iz katerega prihaja tudi papež Frančišek, je Rupnika junija 2023 izključil. Rupnik, ki ostaja duhovnik, obtožbe zanika.

Dikasterij za nauk vere v Vatikanu je po preiskavi odločil, da so obtožbe zastarale. Vendar ga je papež Frančišek oktobra 2023 zaprosil, naj znova preuči primer. Januarja letos je dikasterij zaključil preiskavo, njegov vodja, argentinski kardinal Victor Manuel Fernandez, pa je pred približno dvema tednoma potrdil, da bodo Rupniku sodili na vatikanskem sodišču in da poteka izbira treh sodnikov.

Jezuiti so 20 redovnicam ponudili odškodnine, so pred dnevi poročali tuji mediji. Da je pisal 20 njegovim domnevnim žrtvam, je za agencijo AP potrdil Johan Verschueren, nekdanji Rupnikov predstojnik in visok predstavnik jezuitov v Rimu. Po navedbah odvetnice nekaj žrtev Laure Sgro je Verschueren v pismih obžaloval, da se Rupnik ni želel podati na pot resnice in da Cerkev že leta noče slišati njihovih trditev ali zagotoviti pravice.