Connect with us

UMETNOST

Nov dom skulpture Mirsada Begića v Strunjanu

Objavljeno

dne

Mediteranski park obmorskega zdraviliškega centra v Strunjanu je odslej tudi domovanje bronaste skulpture Mirsada Begića, naslovljene Ohraniti sanje. Kip je del istoimenskega ciklusa, za katerega je leta 2000 dobil Prešernovo nagrado.

Na ogled so jo postavili v četrtek na prireditvi, ki se je je udeležil tudi Begić, kip pa je predstavil Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki.

Skulptura v bronu, za katero je odlitke izdelal Borut Kamšek, sodi med največje projekte v Sloveniji, so sporočili iz Term Krka. “Združuje močne simbole, ki izžarevajo univerzalno, postavljeni pa so v likovno čisto kompozicijo.”

“Osrednji simbolni element obsežne prostorske kompozicije, sestavljene iz več kiparskih elementov, je motiv čolna na večni poti med tostranstvom in onstranstvom. Okrog čolna, polnega amfor, so razporejene pokončne totemske vertikale, ki v svojem spodnjem delu – simbolno, s kupom knjig – opozarjajo na vrednoto znanja. Na vrhovih stoji čuvajska figura, ki ponazarja k soncu dvigajočega se egipčanskega boga Horusa. Iz amfore se dviga in vije vinska trta, ki simbolizira življenje in daje upanje,” je zapisal Milovanović.

Mirsad Begić je po njegovih besedah slovenski javnosti znan predvsem kot izjemen portretist. Upodobil je številne pomembne osebnosti, med drugim Primoža Trubarja, Franceta Prešerna, Franceta Kralja, Jožeta Plečnika, Ivana Hribarja in druge. Najbolj prepričljiv je v izvedbah javne plastike, kjer upodobitev v čim večji meri sintetizira z njegovo značilno avtorsko poetiko.

Kot primere je Milovanović navedel južna stranska vrata ljubljanske stolnice, kjer je upodobil ljubljanske škofe 20. stoletja, kompozicijo, posvečeno Jožetu Tisnikarju v Slovenj Gradcu in kip Borisa Pahorja, kozmopolita s pokončno držo, ki koraka čez park Tivoli v Ljubljani.

Kipar je od konca 70. let vse do danes razvijal avtorsko prepoznaven umetniški opus, dominantno izrazit v treh med seboj prepletajočih in razvijajočih se ciklih: Paleolitska zgodba, Zgodba za vse in najobsežnejšem Ohraniti sanje.

Foto: Danilo Kesić, Terme Krka

Prav projekt Ohraniti sanje, ki je doživel celovito prostorsko postavitev v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki leta 1999, je bil izhodiščna točka v bronu izvedene monumentalne kiparske postavitve, danes umeščene v zdraviliški kompleks v Strunjanu, je še poudaril Milovanović.

Termam Krka skulpturo je z namenom javne izpostavitve iz svojih umetniških depojev ponudila novomeška tovarna zdravil Krka, sicer njena lastnica. “Park Talasa Strunjan smo prepoznali kot idealno mesto za njen novi dom, kjer bo s svojo umetniško vrednostjo in simboliko spodbujala obiskovalce, da si jo ogledajo in razmišljajo o njeni sporočilnosti,” je povedal Jože Berus, direktor Term Krka.

Avtor številnih javnih plastik in ambientalnih postavitev

Kipar Mirsad Begić, rojen leta 1953 v kraju Glamoč v Bosni in Hercegovini, je po srednji umetniški šoli v Sarajevu, kiparstvo študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je leta 1979 pri Dragu Tršarju, pri katerem je leta 1986 končal tudi specialistični študij.

Sodi med najizrazitejše in najbolj lirične predstavnike mladega slovenskega kiparstva, t. i. kiparstva čutnega inkarnata, ki se je razvilo v 80. letih 20. stoletja. Je avtor številnih javnih plastik in ambientalnih postavitev.

Foto: Danilo Kesić, Terme Krka

Njegova eksistencialna skulptura temelji na študiju starih kultur, ki so se ga že v londonskih muzejih dotaknile globlje kot sočasno, na minimalizmu sloneče kiparstvo. Begićev značilni motivni svet je od konca 70. let 20. stoletja zavezan kultu mrtvih, posmrtnim domovanjem in opustelim krajinam, ki jih naseljujejo z vrvmi ovita, mumificirana telesa, lobanje, čolni z brodarji, stražarji spominov, nemi opazovalci in krilati angeli.

Prehajanje življenja v onostranstvo spremlja od prazgodovine prek egipčanske in keltske kulture pa vse do tragičnih balkanskih vojn, je še zapisal Milovanović.

UMETNOST

Mlada slovenska umetnost: predstavijo se nominiranci za nagrado OHO

Objavljeno

dne

Avtor

V Galeriji P74 vrata odpira razstava nominirancev nagrade skupine OHO 2024. Za nagrado so nominirani Maja Bojanić, Lucija Rosc, Dominik Štibernik in Nežka Zamar. Na dan zaprtja razstave, 28. maja, bo znan tudi letošnji lavreat ali lavreatka.

Po dvomesečni umetniški rezidenci v New Yorku nagrajenec oz. nagrajenka priredi tudi samostojno razstavo v Galeriji P74 v Ljubljani. 

Maja Bojanić (1997) je diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani, s podiplomskim študijem nadaljuje na Univerzi uporabnih umetnosti na Dunaju na oddelku za transdisciplinarno umetnost. V svoji umetniški praksi raziskuje odnos med spominjanjem in pozabljanjem znotraj konteksta prevladujočih zgodovinskih pripovedi, o katerih dvomi z uporabo fikcije. Kot rezidenčna umetnica je sodelovala v medinstitucionalni izmenjavi, ki jo je gostila Budapest Galeria (2023 – Budapest Galeria in Center sodobnih umetnosti Celje).

Maja Bojanić, for this could all be but an empty promise, 2024. Foto: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.

Vizualna umetnica Lucija Rosc (1995) živi in ustvarja v Ljubljani. Dodiplomski študij fotografije je končala na Fakulteti za aplikativne vede VIST v Ljubljani, magistrski študij oblikovanja vizualnih komunikacij, smer fotografija, pa je zaključila na ALUO. Umetnica združuje raziskovalni pristop z igrivo interpretacijo. Je prejemnica Prešernove nagrade ALUO za magistrsko delo.

Lucija Rosc, Mica bere vice, 2023, vinilna plošča. Foto: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.

Dominik Štibernik (1993) je diplomiral na Akademiji za vizualne umetnosti Ljubljana (AVA). Preučuje razstavne, ateljejske in ob-produkcijske spontanosti; zakulisje umetniške prakse je povišano v umetniško delo ali gesto. Pojavnost vsakdanjega precizno reproducira in uprizarja preko jezika razstavnih ali umetniških protokolov.

Dominik Štibernik, Piedestal, 2023, sandpapered wall paint on floor. Foto: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.

Nežka Zamar (1990) je interdisciplinarna umetnica. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah. Študij je nadaljevala na Univerzi Mimar Sinan Fine Arts v Istanbulu in na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah. Njeno delo prevprašuje meje identitet in individualnosti jezika ter širjenje medprostora med materialnostjo in konceptom. Predstavljeno je v obliki prostorske instalacije, site-specific projektov in arhivov.

Nežka Zamar, Pangea, Take II, 3D designed and printed composable case with objects, 2023. Foto: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.

Strokovno žirijo sestavljajo vizualni umetnik iz Ljubljane Jože Barši, sodobni umetnik iz Zagreba Dalibor Martinis in v. d. direktorice Moderne galerije Ljubljana Martina Vovk.

Nagrada skupine OHO je osrednja nacionalna nagrada za mlade vizualne umetnike, ki jo je ustanovil Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. leta 2005. Nagrada je članica mednarodne mreže Young Visual Artist Award, ki združuje nevladne organizacije centralne in vzhodne Evrope. Rezidenco v New Yorku pripravljajo v sodelovanju z ameriškimi partnerji Trust for Mutual Understanding New York in Residency Unlimited, New York. Dvomesečni umetniški rezidenci v New Yorku sledi samostojna predstavitev dobitnika nagrade v Galeriji P74 v Ljubljani.

Lani je nagrado prejela Ana Likar. Žirijo je prepričala z instalacijo Delala je neurja, s katero je obravnavala različne interpretacije čarovništva.

Nadaljuj z branjem

RAZSTAVA

Razstava v Umetnostni galeriji Maribor: Jokati je okej

Objavljeno

dne

Avtor

V UGM-ju na razstavi Jokati je okej predstavljajo dela umetnikov, ki se vsak na svoj način spopadajo z vsesplošno negotovostjo in kaosom kot vse bolj stalnima sopotnikoma slehernikove sedanjosti. Razstava bo v Umetnostni galeriji Maribor na ogled do 3. januarja 2024.

Če ob tem naletijo na boleča in negativna čustva, nič hudega, še več – od njih jim ni treba bežati, ampak jih samo sprejeti.

Razstava Jokati je okej, ki je do 3. januarja na ogled v Umetnostni galeriji Maribor, predstavlja neposredno prepletenost javnega in intimnega vidika družbe, v katerem je vsako telo hkrati politično in nevtralnost ne obstaja zares, obenem pa skozi posamezna umetniška dela neumorno dokazuje, kako velik vpliv imajo tudi navidezno nepovezane politične odločitve na ravnovesje in počutje posameznika.

Umetnostna galerija Maribor s projektom že drugič sodeluje s hrvaškim festivalom Organ Vida, ki se posveča sodobni fotografiji. Razstava, katere kustosinji in kustos so Barbara GregovLea Vene in Lovro Japundžić, je bila prvič pod naslovom No Tears Left to Cry predstavljena poleti 2022 v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti, vendar tokrat konceptualni okvir festivala tematsko še razširja.

Z instalacijo Ne joči butch Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald odpirata vprašanja o tem, kako ustvariti skupnost, obenem pa prilagoditi javni prostor, da bo lahko posameznik deloval kot lastna, iskrena celota v svojih podobnostih in razlikah, obenem pa z intervencijami v prostor ponujata alternative delovanja sodobne družbe. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Janez Klenovšek

Tesnoba, žalost in frustracija kot del kolektivne izkušnje
Enajst mladih umetnic in umetnikov se s fotografijo vsak na svoj način lotevajo občutij tesnobe, žalosti, frustracije in brezizhodnosti kot produktov našega časa. “To je generacija, ki je odrasla z digitalnimi mediji; drugače predeluje in izraža čustva, ker na drugačne načine išče pozornost,” je povedal kustos Lovro Japundžić. Mednarodna zasedba ustvarjalk in ustvarjalcev s sopostavitvijo prikaza lastnih izkušenj in doživljanj zato še toliko bolj nazorno kaže, da so težave, s katerimi se danes spopadamo, del večje in kompleksnejše kolektivne izkušnje, ki prehaja meje okolja, v katerem delujemo in živimo.

Trudili smo se ohraniti osrednji poudarek razstave, ki je usmerjen v raziskovanje družbenih razsežnosti čustev, v soočanje s svojimi ranljivostmi in doživljanje ranljivosti kot nečesa, kar izraža moč, ne šibkost. Sporočilo razstave je, da se moramo pomiriti in sprejeti težke in boleče izkušnje in negativna čustva kot del vsakdanjika, od katerega nam ni treba bežati, temveč ga samo sprejeti,” je še dodal Japundžić.

Ujetost v lovke splošnega kaosa in negotovosti
Razstava se ob tem tematsko naslanja na koncept afektivne dezorientiranosti kot “metaobčutka, ki v posamezniku povzroči zmedo glede tega, kaj občuti,” kot ga je v knjigi Ugly Feelings definirala teoretičarka Sianne Ngai. Umetniki se skozi svoje ustvarjanje vsak po svoje trudijo najti način za spopad z vsesplošno negotovostjo in kaosom, ki zaradi pomanjkanja prihodnosti vse bolj krojita tudi slehernikovo sedanjost.

Dela tako skozi osebne izkušnje posameznic in posameznikov kontekstualizirajo negativne občutke, ki prevevajo sodobno družbo, še posebej pa mlade, ki si v iskanju načina preživetja prihodnost šele gradijo.

Vnovično ustvarjanje spominov
Eden izmed načinov spopadanja s preteklostjo in iskanjem lastne identitete v sedanjosti je akumulacija, ki s procesom zbiranja izkušenj in spominov privede do (iz)oblikovanja posameznika kot soustvarjalca lastnega življenja. Lucija Rosc v serijah Superpozicije in Podmet z zbiranjem predmetov iz svojega družinskega okolja in postavljanjem teh v nove kompozicije iz že doživetih zgodb ustvarja nove, s tem pa prevprašuje tako objektivnost spomina kot tudi lastne realnosti.

Lucija Rosc z arhiviranjem predmetov iz svojega družinskega okolja in postavljanjem le-teh v nove kompozicije raziskuje načine, kako lahko nekaj tako naivnega in bežnega, kot je otroški spomin, vizualiziramo do mere, da ima prostor in pomen tudi v sedanjosti. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Lucija Rosc

Pri tem se avtorica naslanja na koncept “superpozicije”, geološki izraz za metodo določanja starosti fosilov, ki izhaja iz pravila, da se mlajše plasti usedlin zmeraj nalagajo na starejše, s čimer je vse, kar tvori našo realnost, že vnaprej vpeto v neštete kontekste, s katerimi se avtorica v svojih delih rada poigrava.

Zbiranje kot tehniko ustvarjanja neke večje celote pa se v svojih kolažih uporablja tudi Matej Jurčević. Avtor v seriji Tako osamljen sem, življenje v revijah z izrezki podob iz modnih revij oblikuje imaginarne krajine, v katerih daje nekdanja mladostniška negotovost podlago za premislek o razmerjih med osamljenostjo, nostalgijo in kvirovstvom, ki jih pod taktirko neizprosne avtoritete povezuje t. i. napredna, a s principi ovenčana sodobna družba.

Matej Jurčević v delu Tako osamljen sem, življenje v revijah s stapljanjem modne in katoliške ikonografije iz revij časopisov oblikuje izmišljene pokrajine, v katerih se prepletajo teme nostalgije, kvirovstva in osamljenosti. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Matej Jurčević

Položaj kvirovstva v sodobni družbi
Odnos slednje do kvirovstva v svojem delu naslavljata tudi Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki z instalacijo Ne joči butch v galerijskem prostoru ter na več javnih mestih ustvarjata utopično pokrajino, s katero ponudita zavetje vsem nenormativnim identitetam in telesom, obenem pa prevprašujeta tudi, komu je javni prostor zares namenjen in kakšni so načini, da si ga lahko vzamemo (tudi) zase. Z oblikovanjem “lezbične doline” ter odpiranjem dialoga za javnost umetnici ponujata alternativne oblike življenja, katerega vrednote bi bile namesto v uspeh posameznika usmerjene v funkcionalno, zadovoljno in empatično družbo.

Na razstavi Jokati je okej v Umetnostni galeriji Maribor umetnica Mara Jenny z instalacijo, katere del je tudi delo Obvaruj me pred mano, tematizira neujemanje podob s pomeni, ki si jih pripišemo sami, še pogosteje pa nam jih poda okolica. Foto: Umetnostna galerija Maribor

Mara Jenny se v seriji del z naslovom reference se pač ne nameravam znebiti kvirovstva loteva predvsem z vidika vprašanj (ne)zmožnosti artikulacije in reprezentacije določenih korporealnosti in subjektivitet. Z uporabo zabrisanih podob, neberljivih oz. napačno berljivih zapisov in printov na zloščene odsevne površine posameznikovo identiteto na neki način trivializira, telesa pa reducira zgolj na podobo, s čimer prevprašuje, kaj se zgodi, ko se ne identificiramo ne s sebi lastnimi ne z iz okolice podanimi pomeni in identitetami.

Razbijanje mita večno srečne družbe
Nemoč, ki jo tovrstna negotovost povzroči, ter sočasni občutek brezizhodnosti v svojem delu Limbo naslavlja Sonja Vulpes. Umetnica s serijo analognih fotografij, risb in besedil, odtisnjenih na škatlice antidepresivov, prikazuje stanje ujetosti v nekem vmesnem stanju, v katerem občutja jeze, teže in utesnjenosti dopuščajo bore malo svetlobe. S tem ko avtorica v ospredje postavi sebe v vsej svoji ranljivosti, na neki način subverzira kulturo, v kateri so ideje pomembnejše od resničnosti, sreča pa je nujni pogoj za vstop v družbo.

Sonja Vulpes se izražanja lastne ranljivosti in stiske loteva na način skrajne razgaljenosti lastne subjektivnosti, s čimer po mnenju kustosov ustvarja neke vrste “antipod sodobni kulturi selfijev, ki se opira na spolirane fotografske podobe.” Če se slednje gibljejo predvsem na območju sreče, umetnica v svojem delu skozi avtoportrete odraža stanja obupa, jeze, žalosti in strahu, kot jih doživlja sama.

Foto: Umetnostna galerija Maribor/Sonja Vulpes

To isto nemoč, ki si je kot samooklicani predstavniki najvišje razvite vrste pogosto ne upamo priznati, z oblikovanjem Pasjih postelj za ljudi na humoren način obravnava Jelisaveta Rapaić. Za posteljami, ki z obliko fetusa nakazujejo nekakšno varnost pred neizprosnostjo življenja, visi triptih iz tekstila z naslovom Darilo, ki se nikoli ne konča. Podobe, nastale z zarezami v blago, častijo “sveto trojico” intimnosti, tehnologije in farmacije, ki bedi nad spečimi, nemočnimi posamezniki, obenem pa jih s svojo avtoriteto postavlja v položaj nemočnih sužnjev. Zasvojljive lastnosti prvih umetnica z ironijo izrazi že v naslovu, saj njihova navidezno nepogrešljiva pomoč na daljši rok zahteva vse več, davek zanjo pa je vse višji.

Jelisaveta Rapaić kot del svoje instalacije humorno predstavlja Pasje postelje za ljudi, oblikovane v različnih položajih fetusa kot spomin na prostor, v katerem smo bili vsi nekoč varovani pred tegobami in pričakovanji zunanjega sveta. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Jelisaveta Rapaić

Dvorezni meč intimnosti
Ta nežna, na videz neškodljiva intimnost zaradi svoje sposobnosti razgaljanja predstavlja prav posebno vrsto nevarnosti. Kako zbrati pogum in se odpreti tujemu človeku, ko pa je tveganje za bolečino tako veliko, je vprašanje, ki ga v svojem delu zastavlja Sara Pukanić. Avtorica je delo zgradila okrog koncepta “ghostanja”, ki je v svetu virtualnih odnosov normaliziran do te mere, da si je prislužil mesto celo v slovarju.

Pukanić z instalacijo Bili ste videni problematizira neizmerno grobost družbe, ki v tovrstnem vedenju prepoznava sprejemljiv način delovanja v odnosu do drugih. Umetnica v galerijskem prostoru postavi sobo, v kateri obiskovalec skozi fotografije, ki prikazujejo fragmente njene izkušnje, odkriva proces dodeljevanja krivde, v katerem je žrtev postavljena na mesto krivca. Sara Pukanić je z instalacijo do dotične virtualne grobosti kritična, obenem pa se zaveda, da je vsak posameznik do neke mere le simptom svojega časa.

Kje je v romantičnem odnosu meja med nami in drugimi?
S prevpraševanjem krivde se ukvarja tudi Aurélie Bayad: instalacija Angel Kaosa opozarja, da prisotnost besed še ne pomeni nujno spoštljivega in ljubečega odnosa, obenem pa prikazuje, kako razdiralno lahko postane nekaj, kar nam je nekoč pomenilo varnost in uteho. Avtorica o kompleksnosti tematike razmišlja skozi zvok, video in sliko; v posnetkih z eksperimenti z lastnimi, četudi za javnost morebiti “neprimernimi” mislimi in strastmi prevprašuje vlogo, ki jo pri tem igra sodobna digitalna družba. Negotovost in hkratno moč, ki jo predstavlja njej lastna resnica, izraža skozi na blago odtisnjen portret, v katerem z osredotočenim pogledom strmi naravnost v gledalca, obenem pa v šepetu sprašuje: “Kdo si, če ni nikomur mar (zate)?”

Sara Pukanić v projektu Bili ste videni obravnava tematiko “ghostanja”, vzorca, prisotnega v digitalnem okolju, ki označuje nenadno prekinitev stika brez obrazložitve. Soba, ki jo ustvari posebej za razstavo, skozi fotografije in zgodbo avtorice prevprašuje lasten položaj ter položaj družbe v odnosu do tega izrazito grobega pojava. Foto: Umetnostna galerija Maribor/Janez Klenovšek

Z rušilno močjo koncev razmerij se ukvarja tudi Karolina Wojtas, ki s fotografijami izmišljenih, a v kontekstu doživljanja morebiti resničnih scenarijev lastne smrti, svoji bolečini in izgubi postavi oltar. Avtorica na nobeni izmed fotografij, ustvarjenih z umetno inteligenco ter posnetih iz ptičje perspektive, ni sama, temveč jo vse prikazujejo na smrtni postelji, obdano z ljudmi, ki skupaj z njo žalujejo za izgubljenim. Ob tem si Karolina Wojtas sodobnemu času primerno postavi diagnozo “sindroma super bedne prve nesrečne ljubezni”, s čimer doseže, da je njena bolečina tudi uradno upravičena. Morda avtorica s to rahlo nagajivo oz. cinično nalepko prevprašuje prav čas, v katerem se posamezniki ne identificiramo oz. definiramo le s tem, kar občutimo, niti ne zgolj skozi svoje interese, izobrazbo in spolno usmerjenost, pač pa vse bolj tudi skozi lastne travme. Pa je to res korak bližje k sebi ali kvečjemu odmik od težave?

Kustosinji in kustos Barbara GregovLea Vene in Lovro Japundžić so ob razstavi zapisali, da “četudi se občutki kolektivne izčrpanosti, nezadovoljstva ali razočaranja v sodobni družbi normalizirajo, to ne pomeni, da so naravni oziroma nesprejemljivi.” Ob tem se mi zdi pomembno dodati, da tudi normalizacija joka še ne prinaša veliko k izboljšanju individualne ter kolektivne izkušnje, katere stiska je svetovni družbeni problem. Če razstava simptome prve uspešno vizualizira, pa se z izjemo nekaj del ne poda zares na pot iskanja alternativ.

Od težav k rešitvam
Jok je brez dvoma eden izmed načinov lajšanja trpljenja in bolečine, vendar je njegov učinek precej kratkotrajen. Vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno, pa je, kaj ostane, ko se solze posušijo – rešitve pa ni? Danes se ogromno govori o stiskah mladih. Če je to področje prej pokrivala umetnost, še pred njo pa socialna omrežja, lahko tovrstne debate zdaj redno zasledimo tudi na televiziji, radiu in drugih medijih.

Četudi so slednje še kako relevantne in potrebne problematiziranja, pa opažam, da se ob medijih tudi kot posamezniki zmeraj bolj osredotočamo na težave, obenem pa vse manj razvijamo orodja za iskanje alternativnih možnosti, za boj proti prevladujočemu načinu operiranja, ki tako vztrajno izključuje vse, kar ne ustreza modelu koristnega posameznika. Posledica te vdanosti ni zanemarljiva, saj na ta način postajamo vse lažje tarče nadzora in manipulacije. Zatorej jočimo, jočimo zunaj svojih predragih sob, jočimo veliko in skupaj – nikar pa se ne nehajmo tudi boriti.

Nadaljuj z branjem

DOGODKI

Na 60. beneškem bienalu bo Slovenijo predstavljala kiparka in slikarka Nika Špan

Objavljeno

dne

Slovenijo bo na 60. mednarodnem beneškem bienalu predstavljala umetnica Nika Špan. Kustos tokratne slovenske predstavitve je Vladimir Vidmar. Beneški bienale bo potekal med 20. aprilom in 24. novembrom 2024.

Projekt, ki ga Nika Špan v sodelovanju s kustosom Vidmarjem pripravlja za beneški bienale, se v zgodovinski kontekst Benetk vpisuje kot tujek, neznan in nepričakovan element, so v najavi projekta zapisali v Moderni galeriji. “Enigmatična entiteta z zelo specifično zunanjostjo, ki jo prepoznamo kot nekaj, česar ne moremo imenovati, govori o sami sebi, pripoveduje zgodbo svojega vstopa v umetnost, hkrati pa posredno naslovi še nekaj drugega. Sočasno predstavlja nenavadno vzporednico s tistim, kar je v središču paradigme umetnosti: je objekt, ki je tuj samemu sebi, in posledično potuji izkušnjo slehernika, ki se z njim sreča.”

Umetnost, ki terja aktivnega gledalca
Nika Špan je konceptualna umetnica z razvejano in medijsko raznorodno prakso, ki je globoko vpeta v koncepte avtorstva, narave umetniškega dela in umetnostne prakse, vprašanja vrednosti in legitimacije fenomena, ki ga imenujemo umetnost. Umetnica stavi na gledalčevo izkušnjo in pogosto je prav gledalec odgovoren za svojevrstno dovršitev njenih projektov. Ta razrešitev pa nikoli ni katarzična, pogosto prav nasprotno: namesto pričakovanega zadoščenja se sprosti v specifično premestitev perspektive.

Nika Špan je diplomirala iz slikarstva in opravila specializacijo iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V letih 1994–1997 se je študijsko izpopolnjevala na Kunstakademie Düsseldorf. Sodelovala je na mnogo razstavah v Sloveniji in tujini. V slovenskem prostoru so bile najbolj odmevne njene razstave in sodelovanja na U3 v Moderni galeriji s projektom Retrospektiva (1997), samostojna razstava v Mali galeriji v Ljubljani (1999) z naslovom Prodana dela, njeno sodelovanje na Manifesti 3 (2000), na kateri se je predstavljala z delom Ljubljana by Heart, ter na razstavah Was it a car or a cat I saw (Galerija Škuc, 2015) in U (Galerija Škuc, 2018). Živi in dela v Düsseldorfu in Ljubljani.

Umetnica Nika Špan (na desni) in kustos Vladimir Vidmar bosta naslednje leto zastopala Slovenijo v Benetkah. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija

Vladimir Vidmar je svobodni kustos in umetniški vodja Male galerije Banke Slovenije. Med letoma 2014 in 2018 je deloval kot umetniški vodja Galerije Škuc v Ljubljani. Diplomiral je iz filozofije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti ter iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Njegovi kuratorski projekti vključujejo številne samostojne razstave, med drugim Tadeja Pogačarja, Lale Raščić, Fokus grupe, Mladena Stropnika, Becky Beasley, Nike Špan, Nikite Kadan, Katalin Ladik, Rosselle Biscotii in Kevina van Braaka, ter mednarodne skupinske projekte. Sokuriral je pregledno razstavo Krize in novi začetki: umetnost v Sloveniji 2005–2015 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Sodeloval je pri raziskovalnih projektih zgodovine institucionalne kritike v srednji in jugovzhodni Evropi Inside Out ter pri mednarodnem razstavnem projektu Otroci si želijo komunizem v Museum of Bat Ya v Tel Avivu. Redno objavlja besedila o sodobnih umetniških praksah, deluje pa tudi kot predavatelj.

Tujci povsod: bienale v dialogu z migracijami
Glavna tema 60. mednarodnega beneškega bienala je Tujci povsod. Tema izhaja iz serije del v Parizu ustanovljenega kolektiva Claire Fontaine, ki deluje v italijanskem Palermu. Kurator 60. beneškega bienala je Brazilec Adriano Pedrosa, ki je prvi kurator beneškega bienala iz Južne Amerike.

O izboru nosilne teme je v preteklosti povedal, da je ozadje za delo kolektiva Claire Fontaine svet, ki ga pestijo številne krize v povezavi z gibanjem in obstojem ljudi med državami, narodi, ozemlji in mejami, te pa odražajo nevarnosti in pasti jezika, prevajanja in etničnosti ter izražajo razlike in neskladja, pogojena z identiteto, narodnostjo, raso, spolom, spolnostjo, premoženjem in svobodo.

Nadaljuj z branjem
EKOLOGIJA4 dnevi nazaj

Deceuninck, proizvajalec PVC profilov, je lansiral kalkulator za enostavnejše in učinkovitejše merjenje ogljičnega odtisa

Deceuninck, eden vodilnih svetovnih proizvajalcev PVC profilov za okna in vrata, je v skladu s svojo zavezanostjo k trajnostnemu poslovanju...

RAZSTAVA4 dnevi nazaj

Odprtje razstave ob 150-letnici rojstva prof. dr.Karla Hinterlechnerja

Okrogla miza GEOLOGIJA – VEDA PRIHODNOSTI V letošnjem maju obeležujemo 150-letnico rojstva prof. dr. Karla Hinterlechnerja, ustanovitelja ljubljanske geološke šole in enega...

OBLIKOVANJE5 dni nazaj

AJM prejel prestižno German Innovation Award 2024

Mednarodno priznanje za inovacijo AJM okna-vrata-senčila, vodilni slovenski ponudnik stavbnega pohištva iz PVC, ALU in lesa, je ponovno nagrajen z...

Uncategorized6 dni nazaj

Martina Vovk imenovana za novo direktorico Moderne galerije

Potem, ko je Aleš Vaupotič kot direktor odstopil maja lani, je kustosinja in muzejska svetovalka, Martina Vovk, od 1. junija...

GRADNJA6 dni nazaj

iQwood v Berlinu prejel zlato nagrado German Innovation Award

Najvišjo zlato nagrado je prejelo 15 izmed 520 prijavljenih inovacij iz 23 držav  iQwood je specializirano proizvodno podjetje za razvoj...

Materiali7 dni nazaj

WC sistem, ki varčuje z vodo

Varčevanje z vodo: ste kdaj razmišljali o stranišču? Ko gre za varčevanje z vodo v zasebnih gospodinjstvih, mnogi pomislijo na...

Arhitektura2 tedna nazaj

OHS AWARD 2024: podelitev nagrad za najboljše projekte festivala OHS po izboru občinstva

Včeraj je bila v galeriji Edvard v Ljubljani podelitev nagrad izbranim arhitekturnim projektom, ki so bili predstavljeni v okviru arhitekturnega...

UMETNOST2 tedna nazaj

Mlada slovenska umetnost: predstavijo se nominiranci za nagrado OHO

V Galeriji P74 vrata odpira razstava nominirancev nagrade skupine OHO 2024. Za nagrado so nominirani Maja Bojanić, Lucija Rosc, Dominik...

DOGODKI3 tedni nazaj

Velika nagrada Brumna identiteti novega Centra Rog

Veliko nagrado 11. bienala slovenskega oblikovanja Brumen je prejela identiteta novega Centra Rog. Nagrado za življenjsko delo je dobil grafični...

BIVANJE4 tedni nazaj

Kako do nižjih mesečnih stroškov?

Številni lastniki stanovanj iščejo vse mogoče načine, kako bi zmanjšali ogljični odtis ter povečali energijsko učinkovitost domov in s tem...

POPULARNO