Kdo se bo lotil gradnje tretje razvojne osi, socialnih stanovanj? Kdo bo posodobil železnice, kdo razširil avtoceste, ki se utapljajo v gneči? Kdo bo gradil domove, bolnišnice, šole, vrtce? Kdo bo izvedel energetsko sanacijo stavb, kdo nujno protipotresno obnovo osmine vseh zgradb v Sloveniji, v katerih živi 60.000 ljudi?

V načrtih Gen-energije je gradnja desetih hidroelektrarn na srednji Savi, pa ključnega energetskega stebra, drugega bloka jedrske elektrarne. Slovenskemu gospodarstvu trenutno primanjkuje skoraj tretjina delovne sile, v gradbeništvu okoli 5000 parov rok, napovedi pa so še bolj črne, balkanski bazen in vir delovne sile je prazen, saj se ta pridno polni državah, kjer so pogoji delo in zaslužek neprimerno boljši.

Vsak drugi zaposleni v gradbeništvu je tujec

Razmere na terenu postajajo kaotične. Podjetja selijo svoje delavce z gradbišča na gradbišče in barantajo, kdo bi komu lahko odstopil nekaj ljudi. Gradbeni projekti zaradi pomanjkanja delavcev že zamujajo ali kot pravi predsednik Sekcije gradbincev pri Obrtni zbornici Slovenije (OZS)  Zoran Simčič, “ko omeniš gradbeništvo, ugotoviš, da ni delovne sile na trgu”.

Delavec, ki že 50 let dela v Sloveniji, pa pravi, da večina tujcev Slovenijo zapusti zaradi denarja. “Delo ni  cenjeno nič, delo je danes ‘nula’, gradbinci so ‘podn od podna’.”

Panoga še vedno oziroma od druge svetovne vojne naprej temelji na tujcih, na delavcih migrantih iz republik nekdanje skupne države in v zadnjem obdobju tudi turških delavcih. Vsak drugi zaposleni v gradbeništvu je tujec. Velika večina oziroma kar 85 odstotkov jih prihaja iz držav nekdanje Jugoslavije. V zadnjih 17 letih je v Slovenijo prišlo več kot 100.000 delavcev iz tega kadrovskega bazena.

Toda, če je še pred nekaj leti Slovenija veljala za odskočno desko ali, kot so jo imenovali, vrata v Evropo, v kateri je delavec ‘moral’ delati vsaj eno leto, preden jo je lahko zapustil, je danes drugače. Nemci, Avstrijci, Italijani, Belgijci, Nizozemci poenostavljajo postopke za pridobivanje delovnih dovoljenj, plače v teh državah pa so tudi dvakrat višje kot pri nas. Nemško veleposlaništvo v Ljubljani, pred katerim so se še pred nekaj leti vile dolge kolone fizičnih delavcev, danes ni več oblegano. Nabor delavcev zdaj poteka v izvornih državah.

Tuji delavci v nemilosti slovenskih delodajalcev

Stanje je obupno, delodajalci zaposlene izkoriščajo na vse mogoče načine, pojasnjuje Marko Tanasić, zagovornik pravic delavcev migrantov pri ZSSS. Veliko podjetij je sicer registriranih v Sloveniji, a tukaj ne opravljajo nobene dejavnosti. “Gre za rekruterje, v bistvu agencije, ki brez dovoljenj posojajo zaposlene v tujino. To so agencije na črno, ki ljudi posojajo na uro.” Delavci so brez pravic, praviloma zaposleni za slovensko minimalno plačo z ustnim dogovorom o višini neke urne postavke osem, devet ali deset evrov. V tem znesku so všteti regres, dopust, bolniška in vse ostalo, pravi.

“Imel sem primer, ko je delavec od delodajalca zahteval, da mu plača tudi dopust, pa je delodajalec odgovoril, da mu tega ni dolžan, ker ga plačuje samo takrat, ko dela.” Pogosto v pisarno pridejo tudi delavci, ki jim delodajalci prekinejo pogodbe za dva tedna, ko ni dela, in jih znova zaposlijo takoj, ko pride novo naročilo. “Številna podjetja – rekruterji v Sloveniji delavce zaposlijo, nato pa jih kot sodobne sužnje oddajajo oziroma posojajo v države Zahodne Evrope, predvsem v Nemčijo. Čeprav v celoti opravljajo delo za nemška podjetja in bi morali prejemati nemške plače, dobijo slovenske minimalne plače in dodatke v obliki stroškov, pri čemer razliko, ki jo nakaže nemški naročnik, poberejo lastniki slovenskih podjetij.”

Ti posojeni delavci hitro ugotovijo, da njihovi kolegi v tujini delajo pod boljšimi pogoji in zato ob prvi priložnosti odidejo v tujino. “Potem pa imamo številne primere, ko te prebegle delavce delodajalci tožijo za povzročeno škodo. To so seveda tožbe, ki jih ne morejo dobiti,” dodaja. 

Velik del odgovornosti po mnenju vpletenih nosi država sama. Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva pri GZS, pravi: “Pri nas gradbeništvo zelo niha. Zelo pogrešamo to, da bi nekdo v državi oblikoval petletni načrt, da bi od danes pa do leta 2030 načrtno gradili. To bi spodbudilo tudi panogo, da se organizira, bolje ravna z resursi. Ne glede na to, ali je vlada leva ali desna, potrebujemo zavezujoč investicijski program.” 

Andrej Klančar iz podjetja Klančar Žerjavi pa izpostavlja še zastarel in neprimeren sistem javnega naročanja, ki onemogoča konkurenčno poslovanje slovenskih podjetij in delodajalce usmerja v sporne poslovne prakse. 

Tanasić opisuje tudi, kako delavci v Sarajevu na nemški ambasadi “prejmejo listke za čakalno vrsto, s katerimi potem sodelujejo pri žrebu za podelitev delovnih vizumov”. Tako nekateri na potrebne dokumente čakajo tudi več mesecev, a povpraševanje je tako veliko, da preprosto ne morejo obdelati vseh vlog hkrati. Igra na srečo na poti proti boljšemu življenju, a tudi slaba novica za slovenske delodajalce, ki lahko vse manj računajo na pomoč iz Bosne in Hercegovine, glavnega vira kadrov v slovenskem gradbeništvu.

Tisti, ki ustvarjajo vrednost, morajo od tega dela nekaj imeti, da si lahko privoščijo dostojno življenje, zato ne smemo pristajati na politike plačnega dampinga in uvažanja poceni delovne sile, odgovarjajo na ministrstvu za delo, ki ga vodi Luka Mesec. “Dostojne plače na koncu pomenijo tudi dostojne pokojnine, hkrati pa so zagotovilo, da konkurenčnost gospodarstva ne temelji na poceni delovni sili, temveč na znanju in inovativnosti. Zato moramo stremeti k temu, da delavci delajo, da lahko dobro živijo, in ne da živijo zgolj zato, da lahko delajo.”

“Ne gre le za plače, tudi drugi delovni pogoji so slabi”

Delavec, s katerim smo govorili in je zaradi pravnih zapletov z nekdanjim delodajalcem želel ostati neimenovan, je v Sloveniji prebil šest let, preden se je lani zaradi boljših pogojev dela napotil v Nemčijo. “Prvi delodajalec me je izkoriščal, mi premalo izplačeval, ni plačeval nadur, me zavajal. Drugi je bil bolj pošten, a kaj, ko nisem mogel pripeljati družine, saj se postopki vlečejo predolgo, tudi po več let, partnerke pa se po prihodu ne morejo zaposliti. V Nemčiji sem vse papirje zase uredil v enem mesecu, žena in otrok sta bila tukaj po štirih mesecih. Žena dela kot poslovodja, vse je urejeno, z nami ravnajo veliko bolj spoštljivo, zavarovani smo in seveda je tudi plača dvakrat višja.” 

Tanasić pa dodaja, da je Slovenija postopke za prihod življenjskih partnerjev še zaostrila in zdaj mora tudi uradno delavec čakati dve leti, da lahko zaprosi za dovoljenje. “Tudi na tem področju država izgublja primerjalno prednost, saj je pri mnogih bližina tista, da se odločijo za delo v Sloveniji, mlajši pa niso več čustveno tako navezani na svojo državo in se odločijo za delo tam, kjer bodo lahko poskrbeli za svojo družino.”

Postopki za pridobivanje delovnih dovoljenj so po mnenju slovenskih delodajalcev eni izmed pomembnejših vzrokov, da slovensko gradbeništvo stagnira. Zatika se predvsem na upravnih enotah, čakalna doba je vsaj med štirimi in petimi meseci. “V Nemčiji je danes dobrodošel skoraj vsak, ki zna delati. Tvoje ozadje in izobrazba jih ne zanimata, če znaš delati v enem od iskanih poklicev, boš takoj dobil delo in tudi do dvakrat boljše plačilo kot v Sloveniji,” pripoveduje delavec. 

Gospodarstvo v vse hujši stiski, država “še ne razume”

Država še ni dojela razmer, v katerih se zaradi pomanjkanja kadrov nahaja, opozarja Ficko.“Denimo pri gradnji drugega tira bi Turki lahko imeli zaposlenih 1500 ljudi, trenutno jih imajo okoli 400. Birokratski mlini meljejo zelo počasi, medtem ko poslušamo izgovore, da ni kadrov. Toda gospodarstva ne zanima, ali ima država kadre. Če jih nima, naj jih zaposli.”

Pri družbi 2TDK sicer zanikajo, da bi na projektu sodelovalo premalo ljudi. “Za zdaj vsa dela potekajo skladno s terminskim načrtom.” Na gradbiščih pa po njihovih navedbah dela okoli 1000 zaposlenih. 

“Ni delavcev za zaključna gradbena dela, to so denimo inštalaterji vseh vrst, keramičarji in podobno. Počasi v pokoj odhaja tudi generacija starejših obrtnikov. Z državo se bomo morali usesti za mizo in olajšati pogoje zanje. Beneficiran delovni staž, zgodnejše upokojevanje, daljši dopusti, vse zato, da bi nazaj privabili mlade,” dodaja Simčič.

Čez pet let bo v Sloveniji manjkala petina ali 1200 inženirjev

V Inženirsko zbornico se letno vpiše okoli 170 inženirjev, prav toliko se jih tudi izbriše. Povprečna starost članov je 51 let, kar pomeni, da se bodo kmalu začele upokojevati vedno številčnejše skupine. “Pričakujemo, da bo v roku petih let pomanjkanje pooblaščenih inženirjev doseglo raven, ko bo to pomembno vplivalo na realizacijo investicijskih projektov na način, da bodo nekateri zaradi tega tudi zastali,” z zaskrbljenostjo ugotavljajo na Zbornici.

Iz statistike izhaja, da bo pogoj za starostno upokojitev v roku petih let izpolnilo 844 pooblaščenih inženirjev, da je trenutno na trgu še vedno aktivnih več kot 450 upokojenih pooblaščenih inženirjev in da so mlajše generacije pooblaščenih inženirjev manj številčne. Predvsem generacija 1985 in mlajše so pri vseh strokah bistveno manj številčne, “razlog za to je po naši oceni gospodarska kriza v letu 2008, ki je znatno zmanjšala obseg investicijskih projektov in sočasno skorajšnji propad slovenskega gradbeništva, ki sta imela za posledico znatno manjši vpis na tehnične fakultete,” dodajajo. 

Stara celina postaja celina ‘starcev’

Kot opozarjajo na Inženirski zbornici, je staranje inženirjev ena izmed največjih težav krize pomanjkanja kadrov. Najštevilčnejša generacija prebivalcev Slovenije so tisti, rojeni med letoma 1946 do 1965 oziroma ‘baby boom’ generacija, ki se zdaj množično upokojuje.

V Sloveniji jih živi 554.000. V naslednjih treh generacijah je število novorojenih padalo za okoli 100.000 prebivalcev. Ali drugače: “Ob odhajanju večjih generacij starejših s trga dela, ki jih mlajše in manj velike generacije, ki vstopajo na trg dela, ne morejo nadomestiti, se kontingent prebivalcev v starosti 20 do 64 let vztrajno zmanjšuje, za okoli osem tisoč oseb letno, število starejših (nad 65 let) pa v podobnem obsegu povečuje,” pojasnjujejo na Uradu za makroekonomske analize (UMAR). S staranjem prebivalstva se srečujeta celotna Evropa in zahodni svet. 

Statistični urad napoveduje, da bo leta 2080 za delo primernih 40.000 manj ljudi. Ameriški inštitut Brookings pa je izračunal, da bo srednja starost Evropejcev v primerjavi z letom 2003, ki je znašala 37,7 leta, v letu 2050 narasla na 52,3 leta, število starostnikov pa se bo do takrat podvojilo. Že zdaj pa ima Evropa z 19 odstotki največji delež starostnikov na svetu.

Nemčija denimo po podatkih Nemškega gospodarskega inštituta potrebuje 400.000 dodatnih delavcev letno, potrebe pa bodo v naslednjih letih še bistveno narasle pojasnjuje Holger Schäfer, analitik inštituta: “Ko bodo leta 2031 zadnji ‘baby boomerji’ dosegli upokojitveno starost, jih bodo na trgu dela nadomestile veliko manjše skupine, običajno med 700 in 800.000 ljudi. Nemčija trenutno potrebuje 400.000 priseljenih delavcev letno, če ne upoštevamo rasti trga dela. Zdi se malo verjetno, da se bo to zgodilo. Posledično bo dela vedno manj, da ne omenjamo posledic za naše sisteme socialne varnosti.”

Pričakujemo, da bo v roku petih let pomanjkanje pooblaščenih inženirjev doseglo raven, ko bo to pomembno vplivalo na realizacijo investicijskih projektov na način, da bodo nekateri zaradi tega tudi zastali.

Slab vpis na gradbeni fakulteti, nekoliko boljši v poklicnih šolah

K poraznemu stanju na inženirskem področju bistveno prispeva tudi manjši vpis na obe gradbeni fakulteti v Ljubljani in Mariboru, kjer se trend upadanja vpisov ustavlja šele zadnja tri leta. “Pomanjkanje kadrov na vseh področjih gradbeništva je posledica dejstva, da na nivoju investicij v javno infrastrukturo ni celostnega in dolgoročnega načrtovanja projektov in njihovega financiranja, da bi se vzdrževale izvajalske ekipe s specifičnim znanjem na določenem področju, kot so denimo gradnja hidroelektrarn ali gradnja predorov,” meni dekanja ljubljanske Gradbene fakultete prof. dr. Violeta Bokan Bosiljkov in izpostavlja, da “je osnovna težava v mnenju odločevalcev, da je vsak nadomestljiv in da bodo vedno dobili delavce iz tretjih držav, ki bodo dela v gradbeništvu opravljali za nižjo ceno. Kaj to pomeni za kakovost naše infrastrukture in njeno trajnost, kot da nobenega ne zanima”.

Da bi k študiju na fakulteti privabili več mladih, prirejajo tako imenovane Tehnične dneve že pri osnovnošolcih, lani pa so gostili celo predšolsko skupino enega od ljubljanskih vrtcev.

Nasprotno pa odgovarjajo na Ministrstvu za šolstvo in zatrjujejo, da je vpis na strokovnih in poklicnih šolah za elektroinštalaterje, gradbene tehnike, operaterje industrijskih strojev, zidarjev dober. “Programi, kot so strojni tehnik, elektrotehnik, tehnik mehatronike, gradbeni tehnik, pa tudi poklicni programi, kot so elektrikar, oblikovalec kovin – orodjar, mehatronik operater in drugi, so za mlade izjemno zanimivi, vpis je zelo dober.” 

Vseeno pa: letos je v vse z gradbeništvom povezane smeri strokovnih in poklicnih šol vpisanih manj kot 1000 dijakov, trenutno v gradbeništvu manjka okoli 5000 delavcev. 

Prihajajo Azijci

“Tekme s podjetji v Zahodni Evropi pri zaposlovanju delavcev iz balkanskega bazena ne moremo dobiti, razen, da jim ponudimo boljše plače,” ki pa zaradi specifičnih gospodarskih razmer niso uresničljive, dodaja Simčič. Zato se številna slovenska podjetja spogledujejo z delavskimi organizacijami v Indiji, Pakistanu in na Filipinih.

“Na upravnem odboru naše zbornice je bilo zelo jasno izrečeno, da lahko pridejo vsi, tudi Pakistanci. To pomeni, da bomo imeli tukaj delovno silo z drugih kontinentov, ne samo iz drugih držav,” pravi Gregor Ficko in dodaja, da se trenutno evropske države s tem problemom srečujejo vsaka po svoje.

“Poleti sem bil v Španiji, kjer sodelujemo na mednarodnem projektu in videl zanimiv prizor v izobraževalnem centru za gradbeništvo, kjer so izobraževali begunce iz Podsaharske Afrike. Učili so jih zidati, postavljati mavčne stene, ometavati in podobne gradbene spretnosti, in če bomo pri nas mislili, da smo nekaj več, se bomo lahko upravičeno spraševali, kdo bo čez 10 let v tej državi sploh še delal.” 

Schäfer pravi, da je priseljevanje edina kratkoročna rešitev, a da se zaradi lastnih demografskih težav njihovih kadrovskih bazenov v Vzhodni Evropi in geopolitičnih težav na Bližnjem vzhodu tudi sami osredotočajo na Azijo. “V Indiji in na Filipinih je veliko mladih in nekoliko višja stopnja izobrazbe. Na žalost ni tradicije preseljevanja iz teh držav v Nemčijo. Problemi so jezik in naš nekoliko birokratski pristop k zakonu o priseljevanju.”

Tudi Slovenija je uradno po pozivih gospodarstvenikov pokazala zanimanje za iskanje delavcev v Aziji. Na Ministrstvu za delo so že omogočili sklenitev sporazumov o socialni varnosti s Turčijo in Rusijo (pogajanja so zaradi vojne in spremenjene skupne evropske politike do te države zastala), na mizi so že pobude za sporazume z Albanijo, Indijo, Japonsko, Filipini in Bangladešem. “Pri tem je nujno poudariti, da je odločitev za pričetek postopka za sklenitev tovrstnih sporazumov kompleksna in mora upoštevati ne samo razmere na trgu dela in potrebe gospodarstva, temveč tudi druge faktorje, kot so npr. krožne migracije, varnostni vidik, etično zaposlovanje, beg možganov itd,” dodajajo na ministrstvu.

 Ogroženost prihodnjih projektov

“Vemo, kaj vse potrebujemo na področju socialne infrastrukture, domovi za ostarele, bolnišnične kapacitete, kaj je na področju energetske infrastrukture, ker drugače bo država čez pet let v velikih težavah. Sprašujem se, kako nameravajo zgraditi socialna stanovanja, h katerim se je zavezala vlada,” našteva Ficko. Amorda najbolj urgentno vprašanje, to so protipotresne gradnje, pa kot opozarja, politike sploh ne zanima. “S tem se ukvarja zgolj stroka, Zavod za gradbeništvo, inženirska zbornica. Problem bo nastal šele, ko se bo podrla prva stavba in ta možnost je realna.”

Kakšne bi bile posledice rušilnega potresa, nihče v gradbeništvu ne upa pomisliti, pravi Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo. “Analize, ki jih dobivamo od gradbene stroke, kažejo, da stavbe, grajene pred letom 1963, ustrezajo približno pet do 15 odstotkom potresne varnosti, trdnosti, glede na današnje standarde. To pomeni, da približno osmina, v Ljubljani pa še precej več prebivalstva, živi v stavbah, ki bi morale biti desetkrat trdnejše, kot so.”

“Mislim, da je to ogromen problem, ki se ne tiče le več etažnih lastnikov stavb, posameznih naselij, verjetno niti ne občine, ampak kar celotne države. Če doživimo tak potres, kot je bil pred 100 leti ali pred dvema letoma v Zagrebu, si praktično nihče ne upa napovedati, kakšna usoda nas čaka v tem primeru, vsekakor pa bi to bila nacionalna katastrofa.”

Kdo bo torej gradil socialna stanovanja, ki jih je napovedal minister Luka Mesec? Kdo bo posodobil železnice, ki so kljub poltretji milijardi vložka le toliko obnovljene, da sprejmejo težji tovor, ne omogočajo pa višjih hitrosti potniških vlakov. Kdo bo razširil avtoceste, ki se utapljajo v gneči? Kdo bo gradil domove za upokojence, bolnišnice, zdravstvene domove, šole, vrtce? Kdo bo izvedel energetsko sanacijo stavb, ki jo po odločitvi Evropske komisije države članice morajo izvesti najkasneje do leta 2029? Kako se bo država lotila protipotresne obnove osmine vseh zgradb v Sloveniji, v katerih živi 60.000 ljudi? Kdo bo gradil hidroelektrarne, ki so poleg solarizacije drugi pomemben brezemisijski vir energije? V Franciji, kjer je bistveno več znanja kot pri nas in večja naklonjenost jedrski energiji, imajo težave z gradnjo novih nukleark, ker ni dovolj usposobljenega kadra. Kako bo do takšnega kadra prišla Slovenija, ki prav tako računa na gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne? Preproste rešitve ni.