Plečnikova paviljona na območju graščine Katzenstein

V Begunjah na Gorenjskem se na območju nad graščino Katzenstein začenja sanacija Plečnikovega paviljona Brezjanka, ki naj bi bila po načrtih zaključena do začetka oktobra. Vrednost projekta znaša približno 150.000 evrov, sredstva pa bo država zagotovila v okviru odprave posledic poplav.

Tako paviljon Brezjanka kot tudi nekoliko večji paviljon Jožamurka je arhitekt Jože Plečnik zasnoval in postavil v drugi polovici tridesetih let preteklega stoletja. Brezjanka, zasnovana kot senčnica, stoji na koncu kostanjevega drevoreda, medtem ko se Jožamurka nahaja na vrtu graščine.

Projekt v vrednosti nekaj več kot 150.000 evrov

Pogodba za izvedbo sanacijskih del s podjetjem Gnom je bila podpisana konec marca. Projekt zajema celovito obnovo temeljev in ploščadi, ureditev odvodnjavanja ter stabilizacijo pobočja.

Kot so po podpisu pogodbe med radovljiškim županom Cirilom Globočnikom in direktorjem podjetja Gnom Jožefom Drešarjem sporočili z Občine Radovljica, je cilj investicije odpraviti posledice poplav, ki so državo prizadele avgusta 2023, ter zagotoviti dolgoročno zaščito kulturnega spomenika državnega pomena.

Skupna vrednost del, vključno z davkom na dodano vrednost, presega 150.000 evrov. Sredstva so zagotovljena iz občinskega proračuna, obnova pa poteka v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS).

Korak k celoviti obnovi obeh paviljonov

S sanacijo Brezjanke bo obnovljen eden od dveh dotrajanih paviljonov na območju graščine Katzenstein. Občina Radovljica si že dlje časa prizadeva za celovito prenovo obeh objektov. Župan Globočnik je ob tem izrazil zadovoljstvo, da bo letos prenovljena Brezjanka, katere obnova je tehnično manj zahtevna kot sanacija Jožamurke.

Pri paviljonu Jožamurka ostaja ključno vprašanje stabilnosti terena, saj še ni dokončno odločeno, ali ga bo mogoče ohraniti na obstoječi lokaciji ali pa ga bo treba preseliti. Po županovem mnenju bi bilo mogoče s primernimi ukrepi stabilizirati tako objekt kot brežino za njim, vendar bodo končno odločitev sprejeli strokovnjaki, ki se s problematiko ukvarjajo že več let.

Župan ob tem izraža pričakovanje, da bo ob zaključku obnove Brezjanke sprejeta tudi strokovna odločitev glede prihodnosti Jožamurke. Pri tem računa na podporo države, saj bi lahko že sama stabilizacija terena presegla milijon evrov.

Nastanek po naročilu redovnic in Plečnikova arhitekturna vizija

Paviljon Jožamurka je bil zgrajen med letoma 1937 in 1938 po naročilu redovnic reda sv. Vincencija Pavelskega, ki so v graščini upravljale žensko kaznilnico. Pri zasnovi je Plečnik uporabil motiv »hiše v hiši«, ki izhaja iz antične arhitekture.

Načrte za Brezjanko je arhitekt pripravil leta 1939, prav tako po naročilu redovnic. Za nosilne stebre je uporabil šest masivnih hrastovih debel, streho pa prekril z betonskimi strešniki. Posebnost paviljona predstavlja tlak, okrašen z mozaiki iz prodnikov, opeke in drugih keramičnih elementov, kar poudarja njegovo izrazito umetniško in krajinsko vrednost.

Z zaključkom zahtevne obnove oken na občinski mestni palači v Kranju so strokovnjaki uspešno ohranili pomemben del arhitekturne dediščine Edvarda Ravnikarja. Kot so poudarili na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), projekt dokazuje, da je mogoče tudi pri arhitekturi druge polovice 20. stoletja posege zasnovati na načelu ohranjanja in ne nadomeščanja.

Prenova kot primer dobre prakse modernistične arhitekture

Stavba, ki jo je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar (1907–1993) in ima status kulturnega spomenika državnega pomena, je bila deležna skrbno načrtovane in strokovno vodene prenove. Po besedah konservatorke Nataše Ülen iz kranjske enote ZVKDS projekt predstavlja pomemben primer dobre prakse, saj hkrati ohranja materialno avtentičnost, izboljšuje uporabnost objekta in prispeva nova znanja za prihodnje prenove modernistične arhitekture.

Tehnično zahtevna izvedba in izboljšani pogoji rabe

Kot je izpostavil kranjski župan Matjaž Rakovec, je bila obnova velik izziv zaradi spomeniške zaščite, tehnične zahtevnosti in dejstva, da so dela potekala ob nemotenem delovanju občinske uprave. Zahvalil se je konservatorjem, izvajalcem iz Mizarstva Ovsenik ter vsem sodelujočim za strokovno izvedbo in potrpežljivost.

Restavratorska dela so zajemala ohranjanje izvornih materialov, čiščenje in zaščito kovinskih elementov ter rekonstrukcijo poškodovanih delov. S tem so v celoti ohranili značilnosti Ravnikarjeve zasnove. Hkrati so z obnovo bistveno izboljšali energetsko učinkovitost objekta in pogoje za delo v notranjih prostorih.

Zahtevnost posega ponazarja tudi primer velikega okna v osrednji dvorani: pred prenovo je tehtalo približno 15 kilogramov, po vgradnji sodobnega dvoslojnega termopana pa skoraj 130 kilogramov.

Ohranjanje avtentičnosti ob sodobnih tehničnih zahtevah

Na ZVKDS so poudarili, da je bil temeljni konservatorski pristop usmerjen v ohranjanje čim več izvorne materialne substance in ključnih detajlov stavbnega pohištva. Namesto popolne zamenjave so obnovili obstoječe lesene okvirje, ohranili konstrukcijsko logiko in značilno podobo oken ter jih hkrati prilagodili sodobnim zahtevam.

Posebno pozornost so namenili sanaciji velikih dvoranskih zasteklitev na jugozahodni strani stavbe, ki sodijo med najbolj prepoznavne in arhitekturno izstopajoče elemente Ravnikarjeve zasnove.

Kot poudarjajo na ZVKDS, prenova mestne palače v Kranju predstavlja zgleden primer strokovno premišljene obnove modernistične arhitekture, ki spoštuje avtentičnost spomenika, obenem pa izboljšuje pogoje njegove sodobne rabe.

Arhitekti biroja Elementarna so se prenove Kulturnega doma Črnomelj lotili zadržano in premišljeno, z jasnim ciljem ohraniti čim več izvorne arhitekture. Eden ključnih elementov, strop po vzoru arhitekta Alvarja Aalta, so obnovili neposredno na mestu.

Arhitekti biroja Elementarna so se prenove Kulturnega doma Črnomelj lotili zadržano in premišljeno, z jasnim ciljem ohraniti čim več izvorne arhitekture. Eden ključnih elementov, strop po vzoru arhitekta Alvarja Aalta, so obnovili neposredno na mestu.

Kot poudarja vodja doma Nastasja Schweiger, ima stavba za občino Črnomelj izjemen pomen. Gre za osrednjo in danes najsodobneje opremljeno kulturno infrastrukturo v regiji, kjer lokalna društva in posamezniki razvijajo svojo ustvarjalnost, hkrati pa obiskovalcem omogoča stik s profesionalno kulturo. Po skoraj dveh letih prenove po načrtih biroja Elementarna dom ponovno odpira vrata raznolikemu kulturnemu programu.

Kulturni dom so med letoma 1924 in 1929 zgradili črnomaljski sokoli. Danes je poleg Cankarjevega doma eden redkih tovrstnih objektov v državni lasti, leta 1999 pa je bil zaradi svojih izjemnih zgodovinskih, arhitekturnih in kulturnih vrednosti razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Stavba ima tudi pomembno vlogo v zgodovini, saj je bila v času druge svetovne vojne središče prvega osvobojenega ozemlja – Bele krajine.

Današnjo arhitekturno podobo je stavba dobila leta 1954 po načrtih arhitekta Branka Simčiča, znanega tudi po zasnovi Gospodarskega razstavišča v Ljubljani. Objekt je zasnoval dvignjen na ploščadi, kar mu daje izrazito monumentalnost, poudarjeno z vhodnim reliefom kiparja Jakoba Savinška ter premišljeno kombinacijo kamna in lesa.

Kot izpostavlja konservatorski načrt, se motiv lesenih plošč v rastru ponavlja tudi v kamnu na ploščadi in v avli. Ta je oblikovana iz lokalnega lehnjaka, venecijanskega tlaka iz večjih kosov marmorja in teraca. Posebno vrednost predstavlja akustični strop v dvorani, zasnovan po vzoru znamenite knjižnice Viipuri finskega arhitekta Alvarja Aalta.

Celovita prenova z jasnim spoštovanjem izvirne zasnove

Dolgo pričakovana prenova dotrajanega in statično ter požarno neustreznega objekta na Ulici Otona Župančiča se je po več kot desetletju priprav končno uresničila. Stavbo so slavnostno odprli konec februarja, širši javnosti pa se predstavlja tudi v okviru festivala Odprte hiše Slovenije.

V njej so delovali številni pomembni posamezniki – politiki, umetniki in znanstveniki – ter ustanove, kot je bil Slovenski narodnoosvobodilni svet, ki je postavil temelje slovenske državnosti. Tu je začelo delovati tudi Slovensko narodno gledališče, ki je prvič nosilo nacionalno oznako. V kratkem obdobju pred osvoboditvijo so pripravili več kot sto gledaliških predstav, tradicijo pa so po vojni nadaljevala gledališča v Ljubljani, Mariboru in Trstu.

Objekt je bil pred prenovo v zelo slabem stanju: dotrajane inštalacije, zamakanje strehe, pomanjkljivo prezračevanje, energetska neučinkovitost ter neustrezna odrska oprema. Tudi notranja oprema dvorane – od tal do sedežev – ni več ustrezala sodobnim standardom, poškodovana pa je bila tudi zunanjost stavbe.

Arhitekti biroja Elementarna so se prenove lotili nevsiljivo in z veliko mero spoštovanja do obstoječega. Ohranili so ključne prostorske kvalitete, kot sta dvovišinska avla in povezava z zunanjim zelenjem preko velikega okna. Prav tako so ohranili kasnejšo prizidavo z dostopom do zgornjih prostorov.

Za izboljšanje funkcionalnosti so dodali novo komunikacijsko jedro z dvigalom in stopniščem ter zagotovili univerzalno dostopnost objekta. Novi posegi so oblikovani zadržano in poenoteni s perforirano fasado, ki povezuje različne faze gradnje.

Pomembna odločitev je bila tudi ohranitev izvornega stavbnega pohištva – lesenih oken in vrat – pri čemer so zamenjali le zasteklitev. Prav tako so ohranili venecijanski tlak v avli, ki pomembno sooblikuje identiteto prostora. V predprostoru dvorane so obstoječe svetilke iz pihanega stekla razporedili na novo, da prostor še vedno ohranja avtentično osvetlitev.

V notranjosti dvorane izstopajo zeleni sedeži, ki se navezujejo na lokalno tradicijo (Zeleni Jurij) in obstoječe elemente, kot so oksidirana bakrena vrata. Ta barvna rdeča nit se ponavlja tudi pri novih elementih, kot so ograje in keramika.

Strop kot osrednji konservatorski in tehnični izziv

Eden največjih izzivov prenove je bil , ki ga zaradi spomeniškega varstva ni bilo dovoljeno odstraniti ali bistveno spreminjati. Zato so ga obnovili na mestu, dodatno pa z zgornje, nevidne strani ustrezno izolirali, da so zagotovili požarno varnost.

Prenova je zahtevala tudi prilagoditve glede požarne varnosti, širine evakuacijskih poti in dostopnosti. Pomemben poseg je bila vgradnja dvigala in ureditev mansardne etaže, ki danes služi kot večnamenski prostor, čeprav v nekoliko zmanjšanem obsegu glede na prvotne načrte.

Posodobljen je tudi oder – nekoliko povečan, vendar ohranjen v prvotnih proporcijah. Vgradnja sodobne odrske tehnike je zahtevala natančno načrtovanje, da niso posegali v zaščitene elemente prostora.

Spremenjena je tudi zasnova tribun za gledalce, ki so po novem oblikovane piramidalno, kar izboljšuje vidljivost in ustreza sodobnim standardom, hkrati pa ohranja prehodnost dvorane in obstoječe lesene obloge.

Arhitekti posebej izpostavljajo kakovost Simčičeve zasnove – od dvovišinskega okna do oblikovanja trga pred stavbo, ki z izhodnim stopniščem in reliefom ustvarja reprezentativen javni prostor. Tudi steklene površine, ki odpirajo pogled proti zelenju, ostajajo pomemben element doživljanja stavbe, čeprav vseh prvotnih prostorskih povezav ni bilo mogoče v celoti obnoviti.

Prenova kot temelj za razvoj sodobnega kulturnega programa

Prenovljeni kulturni dom danes združuje sodobno tehnično opremljenost, izboljšano prostorsko organizacijo in večjo funkcionalnost. Na voljo so novi prostori za garderobe, shranjevanje scenografije in tehnične opreme, izboljšani so tudi pogoji za izvajalce in obiskovalce.

Kot poudarja Nastasja Schweiger, želijo s prenovo dvigniti raven kulturnega programa. Filmski program ostaja ena ključnih dejavnosti, pomembno vlogo pa imajo tudi projekti za mlade ter vrnitev kakovostnih koncertov in gledaliških predstav, ki jih prej zaradi prostorskih omejitev ni bilo mogoče izvajati.

Po ponovnem odprtju so v dvorani že nastopili številni priznani umetniki, med njimi Rade Šerbedžija in ansambel SNG Drama Ljubljana. Obnovljen je tudi trg pred stavbo, urejen po izvirni zasnovi, ter infrastruktura za zunanje dogodke, ki dodatno širi možnosti uporabe prostora.

Prenova Kulturnega doma Črnomelj tako predstavlja zgleden primer, kako je mogoče dediščino nadgraditi v sodoben, funkcionalen in trajnostno naravnan javni prostor.