Država bo s prenovo žitnice po dolgih letih čakanja na primerno rešitev le zagotovila prostor bogati ptujski arheološki zbirki, ki je trenutno v zaprtih depojih.

Ptuj je včeraj obiskala Asta Vrečko, ministrica za kulturo, v družbi Matevža Čelika Vidmarja, državnega sekretarja.

Vlada je tako naposled še uradno potrdila obnovo grajske žitnice. Tej bodo vdahnili novo življenje, postala bo razstavišče in depo odprtega tipa, ki ga bodo lahko obiskali vsi. 

Obnova žitnice je za Pokrajinski muzej Ptuj Ormož izjemnega pomena. Obnovljena mogočna stavba bo nudila nov dom arheološkim artefaktom iz depoja, artefaktom, ki so za državo, mesto in širše okolje izjemnega pomena za razumevanje preteklosti, pa so ostajali skriti pred očmi javnosti, pospravljeni v prostore z neprimernimi pogoji.

Vlada je prepoznala vrednost same žitnice in artefaktov, je poudarila ministrica, zato v celoti financirajo obnovo te. Žitnica bo hranila artefakte izjemne vrednosti, med njimi bo tudi Orfejev spomenik, ki bo imel v kašči posebno mesto. Zaradi svoje velikosti in teže bodo prostor do neke mere prilagodili prav njemu. 

Graditi nov muzej bi bilo nesmiselno
Dogovora s pristojnim ministrstvom so zelo veseli tudi na strani ptujske občine in pokrajinskega muzeja, kjer so si dolgo prizadevali za primerno rešitev. Kot je dejala županja Nuška Gajšek, je prepričana, da je takšna, kot je zdaj na mizi, tudi najbolj smiselna, saj bi bilo neracionalno graditi nove prostore, če je v mestu na razpolago precej takih, ki jih je treba obnoviti in jim dati novo vsebino.

Županja je obenem vesela, da mestni občini ne bo treba financirati priprave projektne dokumentacije, kot so razmišljali sprva, saj se zdajšnje vodstvo ministrstva zaveda, da vendarle gre za objekt, ki je v državni lasti. Se je pa občina prijavila na razpis države za osvetlitev kulturnih spomenikov, sodelovali bodo pri zagotavljanju začasnih prostorov tistega, kar je v objektu ta trenutek, morali pa bodo poskrbeti tudi za preselitev prebivalcev grajskega kompleksa.

Aleksander Lorenčič, direktor ptujsko ormoškega pokrajinskega muzeja, je dejal, da je to naznanilo tudi lepo darilo muzeju ob 130-letnici.  Za obnovo grajske žitnice so si desetletja prizadevale generacije muzealcev in širše javnosti, je dejal in spomnil, da je minilo že 12 let, odkar bogata arheološka dediščina mesta ni na ogled javnosti.

Kakšna bo nova kašča? 

In kako bo nova kašča izgledala? Prostor bo odprt, svetlobo mu bodo nudila okna, strope bodo še zmeraj krasili trami. V notranjosti bo depo odprtega tipa. Pomeni, da bodo artefakti na ogled širši javnosti, postavljeni bodo v premične omare. 

Grad Rihemberk se odslej ponaša z obnovljeno grajsko kapelo, ki je eden najstarejših in najzanimivejših prostorov na gradu. Mestna občina Nova Gorica, ki je lastnica gradu, je zaščito grajske kapele začela v zimski sezoni 2017/2018.

V zimski sezoni 2017/2018 je bila obnovljena razpadajoča streha, letošnji projekt obnove pa je vključeval konservatorsko-restavratorska dela na kamnitih elementih kapele, na zunanjosti in v notranjosti stavbe, vključno s ponovnim sestavljanjem močno poškodovanega baročnega oltarja.

Do celovite obnove kapele je še dolga pot
Dela je financiralo ministrstvo za kulturo, in sicer prek javnega razpisa za izbor kulturnih projektov na področju nepremične kulturne dediščine. Vrednost vseh del v grajski kapeli je znašala 38.000 evrov, tej vsoti pa je novogoriška občina dodala še približno 8000 evrov za izvedbo apnenega ometa fasade kapele in odvodnjavanja. Do celovite obnove kapele pa bo potrebnih še kar nekaj posegov, so še sporočili z novogoriške občine.

Leta 1276 prva omemba v zgodovinskih virih
Ocenjuje se, da je bila grajska kapela postavljena že v drugi polovici 13. stoletja, enako kot tudi mogočni rihemberški grajski stolp. Številni dogodki iz preteklosti so dobesedno vklesani v dele notranjosti in zunanjosti stavbe, ki tako pripoveduje zgodbe gradu in skupne preteklosti. Prvotna kapela je bila zasnovana v času romanike, s stolpasto obliko, značilno za srednjeveške grajske kapele. Posvečena je bila svetemu Pankraciju, kar tudi nakazuje na njen zgodnji nastanek. Prvič se v zgodovinskih virih pojavi z letom 1276, vanjo so vstopali njeni prvotni lastniki, Rihemberžani. Večje spremembe je kapela doživela v 16. stoletju, kar je v kapeli tudi natančno zapisano, in je le nekaj let po tem, ko je grad v zastavo dobila rodbina Lanthieri.

Prihod novih gospodarjev je bil v kapeli ovekovečen z novim, gotskim interierjem in zvezdasto obokanim poslikanim stropom, katerega ostanki so štiri kamnite konzole v notranjosti. Današnja podoba kapele je rezultat obnove v 17. stoletju, ko je bila nadgrajena ter modernizirana v duhu renesančnih in baročnih likovnih idealov. Današnja podoba je tako rezultat desetletnih prizadevanj, da bi kapelo, močno poškodovano ob požigu in miniranju gradu v drugi svetovni vojni leta 1944, znova vrnili v življenje.

Na gradu Sevnica so včeraj odprli novo stalno razstavo Po stopinjah Ajdov, ki predstavlja utrjeno višinsko naselbino oziroma tako imenovani poznoantični refugij na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici. Namen razstave je predstaviti življenje tamkajšnjih nekdanjih prebivalcev in spodbuditi obisk tega najdišča z arheološkim parkom.

Gre za restavrirane ostanke naselbine, ki je živela v burnem obdobju preseljevanja ljudstev oziroma med 5. in 6. stoletjem našega štetja, so pojasnili v sevniškem Javnem zavodu za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti.

Z omenjeno razstavo bodo predstavili vzroke za nastanek te naselbine, kakor tudi skromen vsakdanjik in negotove življenjske razmere njenih prebivalcev v obdobju dokončnega propada antičnega rimskega cesarstva.

Kdo so bili “Ajdi”?
Kot je znano v ljudskem izročilu in heritologiji se poimenovanje Ajdi nanaša na prebivalce, ki so jih ob svojem prihodu na današnje slovensko ozemlje srečavali slovanski predniki. Poimenovali so jih Ajdi, s pridevnikom ajdovski pa so običajno označevali vse sebi tuje in nerazumljive arhitekturne ter druge ostaline svojih predhodnikov.

V Posavju so se sicer po podatkih Regionalne razvojne agencije Posavje predlani lotili podviga, ki so ga poimenovali Ajdovske zgodbe iz Posavja. Njegov namen je oblikovanje novega integralnega turističnega izdelka, ki temelji na posavski arheološki oziroma kulturni in delno tudi naravni dediščini.

Gre za skoraj 190.000 evrov vreden projekt, za katerega je nekaj manj kot 150.000 evrov prispeval Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Povezal naj bi posavske arheološke in naravne znamenitosti, ki so kakor koli povezane s poimenovanjem Ajdi, ajdovski in podobno. Med temi so Ajdovska jama pri Nemški vasi nad Krškim, omenjeni Ajdovski gradec nad Sevnico oziroma nad Vranjem, Ajdovska jama v Silovcu pri Sromljah, Ajdovski grob na Magolniku in še druge tovrstne zanimivosti.