DEDIŠČINA
Poslovil se Janez Gorišek, konstruktor planiške letalnice
V 90. letu starosti je umrl Janez Gorišek. Smučarski skakalec in gradbeni inženir, ki je skupaj z bratom Vladom skonstruiral letalnico v Planici in nato od leta 1969 tudi bedel nad največjo skakalnico na svetu.
Brata Gorišek sta bila navdahnjena smučarska skakalca, kar ju je tudi spremljalo v življenju gradbenih inženirjev. Ob koncu 60. let prejšnjega stoletja sta Vlado in Janez Gorišek zastavila projekt nove letalnice v Planici, ki je bila zgrajena leta 1968, prvič pa preizkušena leta 1969 in takoj postregla z dolgimi skoki oziroma kar smučarskimi poleti.
Po 21 letih se je svetovni rekord vrnil v Planico, ko sta Björn Wirkola in Jiri Raška letela 156 metrov daleč, a po koncu poletov marca 1969 je novi svetovni rekord s 165 metri postavil Nemec Manfred Wolf. Nova športna disciplina je bila rojena, mednarodna smučarska zveza (Fis) jo je priznala leta 1971.

Za planiško letalnico sta z bratom leta 1968 prejela Bloudkovo nagrado, v znak priznanja za razvoj smučarskih skokov, zlasti poletov in s tem Planice je bila nova planiška velikanka tudi uradno poimenovana kot Letalnica bratov Gorišek.
Študentski prvak in udeleženec ZOI-ja 1956
Janez Gorišek se je rodil leta 1933 v Ljubljani. Pri osmih letih se je začel ukvarjati s smučarskimi skoki, kar nekaj let je bil državni reprezentant, skakalec je sicer neuspešno nastopil na zimskih olimpijskih igrah 1956 v Cortini d’Ampezzo (50. mesto), zato pa je bil dvakratni študentski svetovni prvak (1953 in 1957). Njegov osebni rekord je 105 metrov iz domače Planice.
Bolj kot športni karieri se je posvetil študiju gradbeništva, kjer je leta 1961 diplomiral. Skupaj s starejšim bratom Vladom (1925–1997) sta se posvetila projektiranju in gradnji smučarskih skakalnic.
Z bratom projektirala olimpijske skakalnice v Sarajevu 1984
Ob letalnici v Planini je bil njuno najpomembnejše delo olimpijski skakalni center na Malem polju na Igmanu za zimske olimpijske igre v Sarajevu 1984. Po načrtih bratov Gorišek se je sicer pred desetletji zgradilo ogromno drugih skakalnic, tudi v tujini. Janez Gorišek je idejno zasnoval tudi prenovo letalnice tako v Kulmu kot v Vikersundu. Slednja je skupaj s Planico z uradno velikostjo 240 metrov največja smučarsko skakalna naprava na svetu.

Goriškovi profili v Planici, Kulmu in Vikersundu
Po letu 1985 so svetovne rekorde postavljali le v Planici, vse do leta 2011, ko je Janez s sinom Sebastjanom Goriškom sodeloval pri prenovi letalnice v Vikersundu. Johan Remen Evensen je že na treningu skočil 246,5 metra, in Planica je izgubila čast največje letalnice na svetu. V Vikersundu je zrak bolj gost in zato so poleti daljši. To je posebnost, ki je presenetila tudi načrtovalce, je v dokumentarnem filmu “Leteti” pojasnil Janez Gorišek.
Na napravah, ki sta jih projektirala oziroma rekonstruirala, je bilo doseženih kar 78,3 odstotka vseh svetovnih rekordov, je zapisal Rajko Šugman v knjigi Brata Gorišek – vizionarja smučarskih poletov. Pozneje se je Janezu Gorišku pri projektiranju po bratovi smrti pridružil sin Sebastjan Gorišek, ki gre po očetovih stopinjah.

Zamudil prvi polet na svoji letalnici
Kot je dejal Janez Gorišek ob 50. obletnici Letalnice bratov Gorišek, je bila njegova velika želja, da se svetovni rekord vrne spet pod Ponce. Gorišek se je vedno čustveno spominjal začetkov poletov pod Poncami. Prvi polet na letalnici je 6. marca 1969 opravil Miro Oman. To je bil njegov zadnji skok kariere. 21. marca so na na novi planiški letalnici izpeljali prvo uradno tekmovanje, ko so štirikrat popravljali svetovni rekord.
“Ob povsem prvem poletu sem prišel iz Afrike, a ga nato zamudil, saj sem bil še na avtobusu, prve tekme pa nisem zamudil. Težko je povedati, kakšni občutki so to,” je takrat ganjeno dejal Gorišek, ki je bil 25 let tudi vodja tekmovanja v Planici, in priznal, da ga povsem prevzamejo čustva tako ob prvem poletu kot tudi ob spominih nanj. “Lažje je bilo do zdaj podirati rekorde, kot jih bo v prihodnje,” je pred štirimi leti menil Janez Gorišek.
DEDIŠČINA
Najvišja slovenska zgradba praznuje 50 let: Trboveljski dimnik ostaja simbol industrijske dediščine
Trboveljski dimnik, eden najbolj prepoznavnih objektov slovenske industrijske krajine, letos zaznamuje 50 let od začetka delovanja. S svojimi 360 metri višine ostaja najvišja zgrajena struktura v Sloveniji in eden najizrazitejših simbolov industrijskega razvoja Zasavja.
Ob jubileju so v Zasavskem muzeju Trbovlje pripravili ulično razstavo, ki obiskovalcem približuje zgodbo o nastanku, gradnji in pomenu tega izjemnega inženirskega dosežka, ki že desetletje ne opravlja več svoje prvotne funkcije, vendar ostaja pomemben del kolektivnega spomina regije.
Inženirski dosežek v središču zasavske doline
Dimnik je bil dokončan sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot del takratne Termoelektrarne Trbovlje. Njegov osnovni namen je bil zmanjšati vpliv emisij žveplovega dioksida na neposredno okolico in izboljšati kakovost zraka v ozkih zasavskih dolinah.
Z višino 360 metrov je objekt še danes eden najvišjih industrijskih dimnikov v Evropi. Njegove dimenzije in tehnične značilnosti pričajo o obdobju intenzivnega industrijskega razvoja, ki je desetletja oblikoval podobo Trbovelj in širšega Zasavja.
Po zaprtju rudnikov in prenehanju delovanja termoelektrarne leta 2014 je dimnik izgubil svojo prvotno funkcijo, vendar je ostal eden najpomembnejših spomenikov industrijske dediščine v Sloveniji.

Razstava o simbolu mesta
Ob 50-letnici objekta je Zasavski muzej Trbovlje pripravil ulično razstavo pred muzejsko stavbo, kjer je na več panojih predstavljena zgodovina načrtovanja in gradnje dimnika ter njegov vpliv na razvoj regije.
Razstava obiskovalcem ponuja vpogled v okoliščine nastanka objekta, tehnične izzive njegove izvedbe in pomen, ki ga je imel za lokalno skupnost skozi desetletja industrijskega razvoja.
Trboveljski dimnik danes presega svojo nekdanjo funkcionalno vlogo in predstavlja prepoznaven orientir v prostoru ter pomemben element identitete mesta.
Od industrijskega objekta do turistične znamenitosti
Čeprav je dostop na dimnik zaradi varnosti prepovedan, objekt še vedno privablja številne ljubitelje industrijske arhitekture, fotografije in adrenalinskih doživetij. V lokalnem okolju zato vse pogosteje razmišljajo o novih vsebinah, ki bi ta izjemni objekt še bolj približale obiskovalcem.
Strokovne študije ga prepoznavajo kot enega najperspektivnejših primerov industrijske dediščine v Sloveniji, z velikim potencialom za razvoj specializiranega industrijskega turizma.
Delavski dom Trbovlje že danes omogoča virtualno izkušnjo vzpona na dimnik. S pomočjo tehnologije navidezne resničnosti lahko obiskovalci doživijo pogled z vrha najvišje slovenske zgradbe in spoznajo razsežnosti objekta, ki že pol stoletja zaznamuje veduto zasavske regije.
Industrijska dediščina kot del prihodnosti
Trboveljski dimnik je eden najizrazitejših primerov industrijske arhitekture v Sloveniji. Čeprav je bil zgrajen kot infrastrukturni objekt, je sčasoma prerasel svojo prvotno funkcijo in postal pomemben kulturni ter prostorski simbol.
Njegova zgodba odpira tudi širše vprašanje o prihodnosti opuščenih industrijskih objektov, ki lahko s premišljenimi vsebinami in novimi programi postanejo pomemben del sodobnega urbanega razvoja ter nosilci lokalne identitete.

DEDIŠČINA
Prenova ptujske grajske žitnice še vedno brez premika
Projekt prenove ptujske grajske žitnice je že skoraj leto dni brez konkretnega napredka, zato je Mestna občina Ptuj na ministrstvo za kulturo naslovila odprto pismo z zahtevo po takojšnjem ukrepanju. Na ministrstvu medtem odgovarjajo, da naj bi bil razpis za izvajalca del objavljen jeseni.
Po načrtih naj bi prenovljena grajska žitnica postala osrednji prostor za predstavitev bogate arheološke dediščine najstarejšega slovenskega mesta. Na Mestni občini Ptuj poudarjajo, da je bil projekt že pred leti prepoznan kot eden pomembnejših kulturnih infrastrukturnih projektov v Sloveniji. Ministrstvo ga je sprva vključilo v načrt za okrevanje in odpornost, pozneje pa zaradi zamud preneslo na evropska kohezijska sredstva. Projekt ima pridobljeno gradbeno dovoljenje, zagotovljenih pa je tudi 9,5 milijona evrov evropskih sredstev.
Občina opozarja na nove zamude in proceduralne zaplete
Na ptujski občini opozarjajo, da se objava javnega razpisa za izvajalca del nenehno prestavlja. Namesto začetka gradbenih del projekt spremljajo dodatna usklajevanja, nove presoje in vedno novi administrativni zapleti. Po njihovem mnenju takšno stanje odpira vprašanje, ali projekt sploh kdo želi izpeljati oziroma ali ga pristojni znajo učinkovito voditi.
Dodajajo, da se kljub pravnomočnemu gradbenemu dovoljenju in pridobljenim soglasjem zdaj odpirajo vprašanja, ki bi morala biti rešena že v prejšnjih fazah projekta. Zaradi zahtev, povezanih z zaščito dreves, bi lahko bilo potrebno celo obsežnejše preprojektiranje objekta, kar bi dodatno ogrozilo časovni okvir izvedbe in možnost črpanja evropskih sredstev.

Na resnost razmer je februarja opozoril tudi minister za kohezijo in regionalni razvoj Aleksander Jevšek. Po navedbah občine je minister izpostavil neustrezno dinamiko projekta, nespoštovanje časovnice ter resno tveganje, da bi se kohezijska sredstva preusmerila v druge projekte.
Mestna občina Ptuj zato od ministrstva za kulturo zahteva takojšnjo objavo razpisa na podlagi obstoječega gradbenega dovoljenja, okrepitev oziroma menjavo projektnega vodstva, uvedbo neposrednega nadzora nad delom direktorata in investicijske službe ter jasno določeno časovnico izvedbe.
V odprtem pismu so zapisali, da ne morejo več pristajati na dolgotrajna odlašanja, birokratske zaplete in izgubljanje časa. Opozarjajo, da so sredstva zagotovljena in projekt pripravljen, odgovorni pa bi morali prevzeti svojo vlogo ter začeti izvajati projekt. Vsak nadaljnji zamik po njihovem pomeni neposredno tveganje za izgubo ene največjih razvojnih in kulturnih priložnosti zadnjih desetletij.
Zaščita mamutovca dodatno zapletla pripravo projekta
Nadaljnji potek investicije bo v veliki meri odvisen od novega vodstva ministrstva za kulturo. Na ministrstvu pojasnjujejo, da razumejo stališča ptujske občine in si tudi sami želijo čim hitrejše izvedbe projekta.
Ob tem so navedli, da je Zavod za varstvo narave po izdaji soglasja za gradbeno dovoljenje naknadno opozoril, da projektna dokumentacija v nekaterih delih ni povsem usklajena s pogoji za zaščito rastnega prostora zavarovanega mamutovca.
Od julija lani so zato potekala dodatna usklajevanja z zavodom. Projektant je aprila letos pripravil prilagoditve projekta, nato pa so sledile še dodatne zahteve, povezane z georadarskim snemanjem koreninskega sistema in hidrološkimi raziskavami tal.

Na ministrstvu zagotavljajo, da vse odprte zadeve obravnavajo prednostno, vendar je objava javnega naročila za izvajalca gradbenih del trenutno predvidena šele v tretji četrtini letošnjega leta. Kot poudarjajo, razpisa na podlagi neusklajene projektne dokumentacije ne morejo objaviti brez dodatnih tveganj, ki bi lahko vplivala tako na izvedbo projekta kot na pravočasno črpanje evropskih sredstev.
Dodali so še, da so v zadnjih dneh okrepili projektno vodenje in ustanovili posebno delovno skupino za pospešitev vseh preostalih aktivnosti. S tem naj bi bil zagotovljen tudi neposreden nadzor vodstva ministrstva nad projektom. Projekt, za katerega predvidevajo osem milijonov evrov kohezijskih sredstev in dodatne štiri milijone evrov iz sklada za obnovo, po njihovih besedah ostaja ena ključnih prioritet ministrstva.
DEDIŠČINA
Slovenski projekt Šola prenove med prejemniki nagrade Europa Nostra 2026
Projekt Šola prenove je prejemnik evropske nagrade za dediščino – nagrade Europa Nostra 2026 v kategoriji izobraževanja, usposabljanja in znanj. Gre za pobudo, ki v Sloveniji povezuje ključne strokovne in izobraževalne ustanove na področju varstva kulturne dediščine.
Slovesna podelitev nagrad bo 28. maja v Nikoziji v okviru Evropskega vrha o kulturni dediščini. Do 12. maja je na spletu odprto tudi glasovanje za nagrado občinstva 2026, katere prejemnik bo prejel 10.000 evrov.
Najuglednejše evropsko priznanje na področju dediščine
Nagrada Europa Nostra velja za najvišje evropsko priznanje na področju kulturne dediščine, podeljujeta pa jo Evropska komisija in organizacija Europa Nostra. Letos je priznanje prejelo 30 projektov in posameznikov iz 18 držav, izbranih med 261 prijavami iz 40 evropskih držav.

Generalni direktor Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Jernej Hudolin je ob tem poudaril izjemen pomen projekta. Po njegovih besedah se strokovnjaki vsakodnevno soočajo z vprašanjem, kako dediščino ohranjati na način, ki bo relevanten tudi v prihodnosti – ne kot muzejski eksponat, temveč kot prostor življenja, znanja in izkušenj. Prav Šola prenove omogoča neposredno sodelovanje različnih strokovnjakov, lastnikov in drugih deležnikov, kar spodbuja prenos znanja in vzpostavljanje trajnih povezav.

Dekan Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani Miha Dešman je izpostavil, da projekt študentom omogoča neposreden stik z realnim prostorom in materiali. Dediščino tako ne dojemajo kot omejitev, temveč kot priložnost za nadgradnjo in sodobno interpretacijo.
Staša Florjanič, ravnateljica Srednja gradbena, geodetska, okoljevarstvena šola in strokovna gimnazija Ljubljana, je opozorila na pomen povezovanja teorije in prakse, zlasti v času, ko v srednješolskem izobraževanju prevladuje teoretični pristop. Po njenem mnenju je ključno, da mlade vzgajamo v duhu odgovornosti do stavbne dediščine ter jih motiviramo za njeno ohranjanje.

Mateja Hafner Dolenc iz Združenje zgodovinskih mest Slovenije je spomnila, da so pred desetletjem prepoznali potrebo po povezovanju na tem področju. Ob začetkih si niso predstavljali, kako široko se bo projekt razvil in kako hitro bo raslo število udeležencev ter sodelujočih strokovnjakov.
Konservatorka Katarina Odlazek je poudarila, da Šola prenove združuje izobraževanje, praktično delo in ozaveščanje. Delavnice povezujejo teoretična znanja z delom na terenu in so namenjene širokemu krogu udeležencev. Predstavljajo pomembno podporo lastnikom, izvajalcem, projektantom in konservatorjem pri kakovostnem usmerjanju prenov.



Poudarek tudi na priznanjih lastnikom prenovljenih objektov
V letošnjem programu je predvidenih pet delavnic za odrasle ter ena delavnica za otroke in mladino. Marca so na Osnovni šoli Ivana Groharja v Škofji Loki izvedli delavnico za mlade, kjer so učenci spoznavali kritje strehe s skrilom. Aprila sta sledili delavnica o sanaciji vlage v Krškem ter krovsko-kleparska delavnica izdelave skrilja za strešne kritine v Škofji Loki. V maju, juniju in septembru so načrtovane še delavnica suhozidne gradnje, delavnica restavriranja stavbnega pohištva v Novem mestu ter delavnica izdelave lesenih skodel v Kamniku.
Pomemben del programa predstavlja tudi razpis za priznanja za kakovostno prenovo objektov kulturne dediščine. Ta priznanja bienalno podeljujejo lastnikom, ki s skrbno prenovo oživljajo stare stavbe, njihove zgodbe ter tradicionalna obrtna znanja.
-
E-Mobilnost2 meseca nazajPreobrazba avtocestnega prostora: prihajajo polnilni parki visoke moči
-
Materiali2 meseca nazajKo je beton tudi arhitekturni element
-
PRENOVE/OBNOVE2 meseca nazajPrenovljeni Bloudkov park v Tivoliju: sodobna otroška krajina z dediščinskim značajem
-
Arhitektura2 meseca nazajNadomestni prostori Drame Ljubljana prejeli evropsko arhitekturno priznanje
-
KULTURA2 meseca nazajNačrtovana združitev kulturnih institucij v Novi Gorici odpira razpravo o prihodnjem upravljanju kulture
-
PRENOVE/OBNOVE2 meseca nazajObnova Partizanske bolnice Franja v zaključni fazi: odprtje predvideno leta 2027
-
Slovenija1 mesec nazajDEMO LES 2026: država z 1,1 milijona evrov spodbuja več lesenih objektov
-
DEDIŠČINA1 mesec nazajSlovenski projekt Šola prenove med prejemniki nagrade Europa Nostra 2026

