Na prvi pogled je to le še en stari most, po katerem se danes sprehajajo domačini in kolesarji, a železni most v Radečah je mnogo več. Ob svojem nastanku je bil tretji največji most v celotni Avstro-Ogrski monarhiji. Danes stoji kot tih, dostojanstven in mogočen opomnik časa, ko je bil prehod čez Savo izziv, in ko so ljudje za vsak nov stik med pokrajinami vlagali neizmerno voljo, znanje in pogum.

Most, ki je zaznamoval Radeče in reko Savo

Leta 1894 so Radečani po več kot tridesetletnih prizadevanjih dočakali tehnološki čudež svojega časa. Železni most, dolg 84 in širok 6 metrov, se v enem loku dviguje nad reko, brez vmesnih podpornih stebrov. Njegovo jekleno konstrukcijo je izdelalo dunajsko podjetje Ignaza Gridla, temeljne zidove pa mojster Tršek iz Šmarjete pri Rimskih Toplicah. Gradnja, končana v vsega enajstih mesecih, je bila v času svojega nastanka prava tehniška senzacija in simbol povezanosti ter napredka.

Tretji največji most Avstro-Ogrske

Ob otvoritvi je bil radeški most uvrščen med največje gradbene dosežke monarhije. Brez vmesnih podpor je premagal razdaljo, primerljivo z mestnimi mostovi svojega časa. Z nosilnostjo 12 ton je omogočal prehod vozov, konj in tovorov med Kranjsko in Štajersko ter postal ključna prometna povezava med dolinama.

Pred njegovo izgradnjo so ljudje reko prečkali z brodom – nevarno in negotovo, zlasti ob visokih vodah, ko so bile Radeče pogosto odrezane od sveta. Železni most je tako pomenil konec izoliranosti in začetek novega gospodarskega obdobja.

Od zamisli do jeklene resničnosti

Prve pobude za gradnjo segajo v leto 1858, ko je vitez Gutmannsthal zaprosil cesarsko-kraljevskega namestnika grofa Chorinskyja za pomoč in dovoljenje. Bil je pripravljen ponuditi celo brezobrestno posojilo v višini 16.000 goldinarjev, a birokratske ovire so projekt za desetletja upočasnile.

Šele leta 1889 je deželni inženir Hrasky pripravil izvedljive načrte. Stroški so bili ocenjeni na 90.000 goldinarjev, pozneje znižani na 80.000. Dve tretjini je prispevala Kranjska dežela, tretjino občina Radeče, manjkajoči del pa deželni zaklad. Končna vrednost gradnje – 85.000 goldinarjev – danes pomeni več milijonov evrov.

Leseni most, ki ni nikoli stal

Pred dokončno odločitvijo so Radečani razmišljali o lesenem mostu. Leta 1873 je bilo celo izdano dovoljenje za gradnjo, vendar se načrt ni uresničil. Cene lesa so narasle, poplavna ogroženost in trd teren ob reki pa so preprečili izvedbo. Lesena konstrukcija bi bila cenejša, a kratkotrajnejša in manj varna. Odločitev za železo je pomenila vstop v novo dobo, ko je kovina postajala sinonim napredka in trajnosti.

Most kot gospodarska žila

Pred začetkom gradnje so domačini več let beležili promet z brodom in ugotovili, da bi most prinesel približno 3.000 goldinarjev letnega prihodka iz mostnine. Izboljšana povezava bi omogočila večjo izmenjavo dobrin, lažji dostop do železnice in hitrejši gospodarski razvoj. Po odprtju železnice se je tovorni promet močno povečal, zato je bil most nujen za nadaljnjo rast Radeč.

Temelji, ki hranijo zgodbo

Septembra 1893 so na štajerski strani reke položili temeljni kamen. Slovesnost je spremljalo zvonjenje, streljanje in veselje domačinov. V temelje na kranjski strani so graditelji simbolno vgradili seznam zaslužnih mož, nekaj načrtov, časopisov in dokumentov – drobne priče časa, ki tam ostajajo še danes.

Med gradnjo so postavili pomožni leseni most za prevoz materiala in delavcev. Po zaključku del ga je izvajalec razstavil in prodal les na Hrvaško – kar je bila takrat pogosta praksa.

Preizkus moči in natančnosti

Dva dni pred slovesno otvoritvijo so izvedli obtežilni preizkus. Na most so postavili petdeset vozov, naloženih s peskom in kamni, ki so jih vlekli konji in voli. Po celodnevnem testu se je most usločil le za dva centimetra – dokaz, da konstrukcija ne le izpolnjuje, ampak presega zahteve. Župan Rižnar je deželnemu odboru sporočil uspeh in zaprosil za povrnitev stroškov preizkusa.

Konstrukcija, ki kljubuje času

Železni most je zasnovan kot palična konstrukcija iz valjanih železnih profilov, poveznih z vroče kovičenimi spoji brez vijakov – tehnično dovršena rešitev, ki zagotavlja izjemno trdnost. Vozišče iz hrastovih desk dodaja konstrukciji topel, skoraj taktilen značaj.

Po drugi svetovni vojni so izvedli manjša varjenja in ojačitve, vendar večjih posegov ni bilo. Most je ohranjen skoraj v prvotni obliki in danes velja za enega najpomembnejših tehniških spomenikov na Slovenskem.

Most, ki povezuje preteklost in sedanjost

Danes je most namenjen pešcem in kolesarjem. Mnogi ga prečkajo vsak dan, ne da bi se zavedali, kakšno zgodovino nosijo njegovi kovani spoji. V njegovih sencah se srečujejo domačini, obiskovalci in ljubitelji industrijske dediščine. Most ostaja del identitete Radeč – tiha priča stoletij, držav in ljudi, ki jih je povezal. Še vedno združuje dve zgodovinski deželi – Kranjsko in Štajersko – kot pred več kot 130 leti.

Tehnični dosežek in kulturna dediščina

Železni most v Radečah je največja tovrstna konstrukcija na slovenskem ozemlju z enim samim nosilnim poljem. Njegova dopustna obremenitev 12 ton je še danes zapisana na ohranjenih litoželeznih tablah. Delo inženirja Hraskyja velja za pomemben prispevek k evropskemu inženirstvu poznega 19. stoletja – most se redno pojavlja v strokovnih publikacijah kot primer premišljenega razmerja med funkcijo, konstrukcijo in estetiko.

Ali ste vedeli, da je bila prva pobuda za izgradnjo radeškega mostu podana že leta 1858?

Od Litije do Sevnice namreč ni bilo nobenega mostu, po katerem bi bilo mogoče prečkati reko Savo. 13. marca 1858 je vitez Gutmannsthal na tedanjega cesarsko-kraljevskega namestnika grofa Chorinskyja naslovil pismo, v katerem navaja, zakaj je v Radečah potrebno zgraditi most. Ponudil je tudi brezobrestno posojilo 15. do 16.000 goldinarjev za izgradnjo, ki pa ga tedanje ministrstvo ni sprejelo.  Omenjeno pismo hrani Arhiv RS. Cesarska-kraljeva deželna vlada je istega leta Cesarsko-kraljevemu trgovinskemu ministrstvu predlagala »naj se zgradi most med Radečami in Zidanim mostom ob državnih troških.« Predlog ni bil uslišan, je pa bilo ministrstvo pripravljeno podpreti gradnjo, če bi se za njo odločil kateri od podjetnikov. Le-ta bi si stroške kasneje povrnil s pobiranjem mostnine. 

Vrednota, ki jo je treba varovati

Ohranjenost mostu je predvsem zasluga lokalne skupnosti, ki razume njegovo zgodovinsko in arhitekturno vrednost. Kot tehniški spomenik je zavarovan za prihodnje rodove. V času, ko se mostovi gradijo hitro in propadajo še hitreje, stoji železni most v Radečah kot dokaz, da je kakovost brezčasna.

Njegov les, kovina in zgodba tvorijo celoto, ki še naprej povezuje obe strani reke – fizično, simbolno in zgodovinsko. Most ostaja več kot gradbeni dosežek: je kulturni spomenik, izraz človeške ustvarjalnosti in ponos skupnosti, ki še danes živi z njim.

Ptuj je prejel naziv najboljšega mesta kulturne dediščine v Evropi za leto 2026. Organizatorji izbora so pri tem posebej poudarili pristnost njegovega srednjeveškega jedra, povezanost kulture z naravo in gastronomijo ter prednost doživetij brez množičnega turizma. Pred zmago Ptuja je naziv za leto 2025 pripadel Monaku, glavnemu mestu istoimenske kneževine.

Priznanje podeljuje evropska platforma za promocijo kulture in turizma European Best Destinations, ki temelji na strokovnem predizboru turističnih strokovnjakov in novinarjev ter spletnem glasovanju popotnikov z vsega sveta.

Na lestvici najboljših mest kulturne dediščine v Evropi za leto 2026 Ptuju sledijo Brugge (Belgija), Angra do Heroísmo (portugalski Azori), Dubrovnik (Hrvaška), Albi (Francija), Firence (Italija), Češki Krumlov (Češka), San Gimignano (Italija), Zamość (Poljska) in Toledo (Španija).

Mesto, kjer dediščina živi vsak dan

Organizatorji so Ptuj prepoznali kot destinacijo, kjer dediščina ni le varovana, temveč tudi živi skozi vsakdanje dogajanje – skozi festivale, muzeje, kulturne programe, vinsko tradicijo in gostoljubnost domačinov. »Ptuj je mesto, v katerem zgodovina diha skupaj s sedanjostjo, kjer se dediščina ne razstavlja, temveč doživlja,« so zapisali pri Mestni občini Ptuj in njenem zavodu za mladino, šport in turizem.

Najstarejše slovensko mesto z živim utripom

Naziv po besedah županje Nuške Gajšek pomeni priznanje celotni skupnosti:
»Ptuj je mesto, kjer preteklost in sedanjost hodita z roko v roki. To priznanje razumemo kot potrditev naše vizije – da bo Ptuj tudi v prihodnje živahno, avtentično in trajnostno mesto, kjer se kultura ne le ohranja, temveč tudi ustvarja in deli.«

Ptuj nikakor ni muzej na prostem, temveč živ organizem, v katerem se kulturna in naravna dediščina, gastronomija ter gostoljubnost prepletajo v celovito izkušnjo. Prav ta avtentičnost, trajnostni pristop in človeška mera so, kot poudarjajo na občini, razlogi, da si mesto zasluži naslov najboljšega mesta kulturne dediščine v Evropi.

V Tolminu so zaključili celovito prenovo ostalin Tolminskega gradu. Grajske ruševine bodo prihodnje leto obiskovalcem poleg izjemnega razgleda ponujale tudi interpretacijo zgodovinskih vsebin z uporabo klasičnih in digitalnih pristopov.

V Tolminu so včeraj predstavili zaključek večletne obnove gradu na Kozlovem robu – pomembnega arhitekturnega in zgodovinskega spomenika, turistične znamenitosti in simbola identitete kraja, ki je bil doslej predvsem priljubljena rekreacijska točka. V prihodnje bo grad deloval tudi kot interpretacijsko središče kulturne dediščine za odrasle in mladino.

Šestletni proces prenove

V letih med 2019 in 2025 je bilo v obnovo Kozlovega roba vloženih približno tri milijone evrov, je ob predstavitvi povedal tolminski župan Alen Červ. S tem Tolmin pridobiva sodobno interpretacijsko središče, ki z inovativnimi tehnologijami omogoča vpogled v grajsko preteklost in vloge, ki jih je stavba imela skozi stoletja.

Obnova je zajela nadzidavo in nadkritje severozahodnega stolpa, obnovo kletnih prostorov, grajske kapele, stopnišča in vodnih zbiralnikov ter namestitev varnostne ograje na dvorišču in ob njegovem obodu. V eni izmed sob bo digitalna projekcija ponujala vizualizacijo nekdanjega videza gradu in njegove okolice, vzpostavljena pa je bila tudi razstava o zgodovini grajskega kompleksa.

Med dediščino in sodobnim doživetjem

Posebna pozornost je bila namenjena vsebinam za mlajše obiskovalce: zasnovali so interaktivno igro, ki z uporabo pametnega telefona ponuja sedem izzivov in obisk združuje z učenjem o naravni in kulturni dediščini. Zavod Turizem Dolina Soče (TDS) bo skrbel za animirane vodene oglede, zlasti za šolske skupine, hkrati pa želijo na Kozlovem robu uveljaviti tradicionalni dogodek, ki bi zgodovinske vsebine povezoval z lokalno kulinariko in naravnimi posebnostmi, je povedala Mateja Leban iz TDS.

V sklopu prenove so potekala tudi obsežna arheološka izkopavanja. Po smernicah Zavoda za varstvo kulturne dediščine so gradbinci nadzidali severno obzidje in severovzhodni stolp, kjer je umeščena nova stalna razstava, je pojasnil Matej Kavčič z Občine Tolmin.

Zgodovina Tolminskega gradu

Kot navaja Tolminski muzej, so se za lastništvo Kozlovega roba v srednjem veku potegovali številni pomembni fevdalci: oglejski patriarhi, goriški grofje, mesto Čedad, Benečani in kasneje Habsburžani. Najstarejši zapis grajskega gospoda sega v leto 1188, leta 1194 pa je prvič omenjena kapela sv. Martina. Od 12. do 17. stoletja je grad nadziral Tolminsko in ključne prometne poti.

Stavbo sta močno poškodovala potresa leta 1348 in 1511. Konec 16. stoletja so grad še prenavljali, po letu 1651, ko so gospostvo prevzeli Coroniniji, pa so ga dokončno opustili ter v mestu Tolmin zgradili novo grajsko stavbo, v kateri danes domuje Tolminski muzej.

V času prve svetovne vojne je bila med ruševinami urejena strateška opazovalnica za obrambo t. i. tolminskega mostišča. Od devetdesetih let 20. stoletja naprej potekajo sistematična sanacijska dela, s katerimi so ruševine preoblikovali v razgledno točko s pogledom na Tolminsko kotlino in okoliške vrhove. Grad je razglašen za kulturni spomenik, grajski grič pa je postal priljubljeno rekreacijsko območje, povezano z zgodovinsko in naravoslovno potjo.

Občina Tolmin je pri projektu sodelovala z zavodom TDS in Tolminskim muzejem, ki bo prevzel tudi upravljanje novega interpretacijskega središča. Kot je napovedal direktor muzeja Tadej Koren, bo središče odprto sezonsko – med koncem aprila in začetkom novembra – prvič pa bo na voljo obiskovalcem prihodnje leto.