Odkritje bizantinskega talnega mozaika na območju palestinskega begunskega taborišča Bureij v Gazi je poleg vznemirjenja ob “najlepših mozaičnih tleh” vzbudilo tudi zaskrbljenost strokovnjakov glede ohranitve te dragocenosti na tako konfliktnem območju.

Razkošen mozaik, na katerem so na 17 ikonografijah upodobljene raznolike živopisne ptice in zveri, sta lansko pomlad po naključju odkrila palestinski kmet Salman Al Nabahin in njegov sin med zasajanjem oljk na svoji zemlji v Gazi. Dele mozaika so sicer poškodovale korenine starih oljk, izkopane dele pa sta pokrila s kositrnimi ploščami in najdbo prijavila lokalnim oblastem, piše The Art Newspaper.

Dragocenost, ki “pripada vsakemu Palestincu”
Glede odkritja dragocenega mozaika je oče sedmih otrok za Reuters povedal, da nanj gleda kot na “zaklad, dražji od zaklada. Ni zaseben, pripada vsakemu Palestincu.” Toda po nedavnih bombnih napadih izraelskih obrambnih sil (IDF) na tem območju in še zmeraj trajajoči blokadi je ostalo le malo sredstev za arheološke dejavnosti. Prav tako je Hamasova oblast v Gazi zavrnila komentar za medije, medtem ko je tamkajšnje ministrstvo za turizem in starine omenilo zgolj “veliko arheološko odkritje, ki je še zmeraj v zgodnji fazi, in čakamo, da bomo izvedeli več o njegovih skrivnostih in civilizacijski vrednosti. Nacionalne raziskovalne skupine sodelujejo z mednarodnimi strokovnjaki in znanstveniki francoske arheološke šole.” Nadaljnji komentar pa so na ministrstvu odložili za uradno objavo čez nekaj dni, še piše The Art Newspaper.

Arheolog s francoske biblične in arheološke šole v Jeruzalemu René Elter – ki je bil nekoč dejaven tudi v Gazi, a trenutno ne more obiskati tega najdišča – je po ogledu videoposnetkov in fotografij najdbe za Associated Press dejal, da so odkrili najlepša mozaična tla v Gazi: “Še nikoli prej na območju Gaze niso bila odkrita mozaična tla takšne prefinjenosti, takšne grafične detajlnosti in takšnega bogastva barv.”

Poziv za hitro reševalno akcijo
Arheolog Asa Eger, sicer strokovnjak za bizantinsko in islamsko arheologijo Levanta na Univerzi Severne Karoline, je za The Art Newspaper povedal, da “gre za spektakularno najdbo, še posebej, ker je naše poznavanje arheologije glede na tamkajšnje okoliščine žal tako razdrobljeno. Gaza je bila v obdobju nastanka tega mozaika zelo pomembna in znana po naglo razvijajoči se proizvodnji vina, ki so ga izvažali po Sredozemlju.” A je hkrati izrazil zaskrbljenost, da je odkritje v “neposredni nevarnosti”, ker je tako blizu izraelske ločilne ograje. Palestinsko begunsko taborišče Bureij leži namreč približno zgolj kilometer od meje z Izraelom. “Neizbežna je hitra organizacija nujne reševalne intervencije,” je še dodal.

“Pod Gazo leži čisto druga Gaza”
Gaza je pod izraelsko-egiptovsko blokado od leta 2007, pod izraelsko vojaško okupacijo pa vse od leta 1967. Dolgoletni status Gaze kot vojnega območja tujim arheološkim ekipam izjemno otežuje delo na tamkajšnjih tleh. Posledično se pride prejkone naključno do mnogih pomembnih odkritij na tem gosto poseljenem ozemlju, na katerem so ostanki 5000-letnih civilizacij. “Pod Gazo leži čisto druga Gaza,” je za BBC povedal arheolog Hayam Albetar z ministrstva za turizem in starine, ki ga vodi Hamas. Gaza je bila pomembna trgovska točka za civilizacije, segajoče vse od starih Egipčanov in Filistejcev, ki jih upodablja tudi Sveto pismo, do rimskega cesarstva in križarskih vojn.

Pred desetletjem so delavci, ki so kopali okoli ulice Salahedin v mestu Gaza, odkrili bizantinsko cerkev, ki je bila nato novembra 2012 poškodovana v bombnem napadu IDF-a, ko so bili z zemljo zravnani tudi uradi ministrstva za turizem in starine. V 90. letih minulega stoletja pa so ruševine samostana svetega Hilariona, ki izvira iz okoli leta 400 in je ena najbolje ohranjenih starodavnih dragocenosti v Gazi, prav tako odkrili gradbeni delavci, ki so kopali tam med gradnjo nove ceste, še navaja The Art Newspaper.

V muzeju Prado preiskujejo izvor 62 del iz svoje zbirke. Kot so sporočili, želijo ugotoviti, ali so bila zaplenjena med špansko državljansko vojno ali Francovo diktaturo.

“Cilj nove iniciative je razjasniti kakršne koli sume, ki morda obstajajo o ozadju in kontekstu umetniških del, preden so ta postala del Pradove zbirke, in če bo to potrebno ter v skladu z zakonskimi določbami, vrnitev del njihovim zakonitim lastnikom,” so v muzeju zapisali v izjavo za javnost.

Madridski muzej je pred kratkim objavil seznam 25 del, ki izvirajo iz zasegov med državljansko vojno (1936–39), na svoji spletni strani pa je objavil slike 22 del. Do četrtka se je število umetnin, ki so bile potrjene kot zasežene, povečalo na 62 – večinoma gre za slike. Seznam, ki ga sproti posodabljajo, si lahko ogledate na spletni strani muzeja.

V Valencii rojeni Joaquín Sorolla y Bastida (1863–1923) je slovel predvsem po portretih, krajinah in monumentalnih delih z družbenozgodovinsko tematiko. Na fotografiji je njegov Portret ženske z belo ruto, ki je na Pradovem seznamu slik z vprašljivo provenienco.
Foto: Museo del Prado

Na seznamu so med drugim slike flamskega umetnika iz 17. stoletja Jana Brueghela ml., francoskega slikarja Francoisa Boucherja in španskega impresionista Joaquina Sorolle.

Večina del na seznamu je bila shranjena v muzejskih arhivih, le peterica – tudi Sorollev portret Ženske z belo ruto – pa je bila na ogled v državnih muzejih v Gironi, Granadi in Malagi. “Kakovost teh del ima zelo širok razpon, nekatera platna so delo mojstrov, kakršen je Joaquín Sorolla, druga pa so anonimna dela, katerih avtorstvo najbrž nikoli ne bo znano,” je za televizijo RTVE ta teden povedal vodja konzervatorskega oddelka v Pradu Andrés Ubeda.

Seznam se še daljša
Kot so še sporočili iz muzeja, so ustanovili preiskovalno skupino, ki jo vodi Arturo Colorado, strokovnjak za kulturno dediščino in državljansko vojno, da bi raziskala izvor del iz njegove zbirke. Poročilo bo objavila januarja.

Vseh 25 del, ki so bila prvotno identificirana, je v muzejsko zbirko deponirala komisija za zaščito umetniške dediščine, ki jo je med državljansko vojno ustanovil Francisco Franco. Od teh je bilo 17 slik muzeju podarjenih med letoma 1940 in 1942. Šest jih je bilo v letih 1942–43 najprej prepeljanih v Muzej moderne umetnosti v Madridu, pozneje pa jih je prevzel Prado.

V Španiji so letos že imeli odmeven primer restitucije umetniškega dela. Ramón de la Sota Chalbaud, prapravnuk markiza Ramóna de la Sota y Llana, je po precedenčni sodbi (od verige hotelov v državni lasti) nazaj dobil dve deli (španskega in flamskega mojstra), ki so ju pred 85 leti njegovi aristokratski družini zasegle frankistične sile.

Pred štirimi leti se je začela celovita obnova 500-letne Ruardove graščine na Jesenicah, a je dokončanje del vprašljivo zaradi odkritja sive hišne gobe, ki je ena najnevarnejših razkrojevalk lesa, zaradi česar se je projekt posledično podražil.

Občina Jesenice investicije ne bo zmogla sama, pri kandidaturi za nepovratna sredstva pa ni bila uspešna. Končanje prenove zgradbe, v kateri ima sedež Gornjesavski muzej, ki zdaj začasno domuje v Kosovi graščini, je bilo prvotno predvideno že za februar 2020.

Odkritje uničujočega hišnega lesomora
Jeseniška občina je v obnovo graščine na muzejskem območju Stare Save, ki ga je vlada leta 2019 razglasila za kulturni spomenik državnega pomena, v preteklih letih vložila že 1,8 milijona evrov lastnih sredstev. To je nekoliko manjši znesek od prvotno ocenjene vrednosti celotne obnove v višini 2,2 milijona evrov.

Med obnovitvenimi deli pa se je izkazalo, da je objekt v precej slabšem stanju od prvotno ocenjenega. Odkrili so dotrajanost strešne konstrukcije in statično neustreznost stavbe, v stenah pa so našli sivo hišno gobo ali solzivko (lat. Serpula lacrymans), ki je ena najnevarnejših razkrojevalk lesa, zaradi česar je znana tudi kot hišni lesomor. Po trenutnih ocenah bi bilo zato za nadaljevanje in končanje sanacijskih del treba zagotoviti še približno 4,3 milijona evrov.

Neuspeh pri pridobitvi državne pomoči
Občina Jesenice, ki ima v letošnjem proračunu za projekt pripravljenih približno 1,4 milijona evrov, je za končanje obnove računala na pomoč države, vendar pri tem tudi v drugem poskusu ni bila uspešna. Pred kratkim je prejela odločbo ministrstva za kulturo o zavrnitvi vloge za sofinanciranje obnove s sredstvi iz načrta za okrevanje in odpornost, iz katerega je pričakovala 1,6 milijona evrov nepovratnih sredstev.

Izkazalo se je, da sta bila za pridobitev sredstev zelo pomembna kriterija lokacija spomenika na tako imenovanem obmejnem problemskem območju ali na območju Triglavskega narodnega parka ter uvrščenost spomenika na Unescov seznam svetovne dediščine. Tako projekt Ruardove graščine niti teoretično ne bi mogel zbrati zadosti točk za sofinanciranje, so pojasnili na občini.

Bucelleni-Ruardova graščina, ki datira v leto 1538 in v kateri je živel lastnik fužine, je najbolj impozantna stavba nekdanjega fužinarskega naselja, urejenega v muzejsko območje Stara Sava. Jeseniška občina je območje ob pomoči ministrstva za kulturo in evropskih sredstev začela urejati in revitalizirati pred 17 leti. Obnovljena je bila vrsta objektov, prvi leta 2005 delavska stanovanjska stavba kasarna.

“Zelo smo razočarani, ker na razpisu nismo bili uspešni, čeprav ministrstvo dobro pozna problematiko in ogroženost objekta,” je povedal jeseniški župan Blaž Račič. Pojasnil je, da so na občini pred veliko dilemo, kaj storiti. Poleg 1,8 milijona evrov, ki jih je občina v obnovo že vložila, in 1,4 milijona evrov, ki jih ima za sanacijo še namenjenih, bi namreč za dokončanje del potrebovala vsaj še 3 milijone evrov, česar pa občinski proračun ne zmore. “Ob številnih drugih potrebah enostavno ne vidimo več možnosti, da bi investicijo nadaljevali sami. Brez pomoči države ne bo šlo,” je povedal župan in spomnil tudi na stališča občinskih svetnikov, da se lahko obnova nadaljuje le ob izdatnejši finančni podpori države oziroma EU-ja.

Ustavitev investicije bi ogrozila osrednji objekt Stare Save in s tem tudi kulturni spomenik državnega pomena. Ogroženo bi bilo delovanje Gornjesavskega muzeja, prav tako bi bile ogrožene ambicije muzeja na področju ohranjanja in prezentacije železarske dediščine.

Po besedah direktorja Gornjesavskega muzeja Aljaža Pogačnika veljajo za muzej s področja železarstva, vendar brez Ruardove graščine te svoje osnovne dejavnosti ne morejo opravljati. Prav v graščini so namreč razstavljali železarsko zbirko, ki zdaj že več let čaka, da bi jo lahko v obnovljenem objektu na novo, sodobno prezentirali. “Z ustavitvijo del na graščini bi bila ustavljena revitalizacija celotnega območja Stare Save, ki predstavlja industrijsko dediščino, ki se je na tem območju zelo dolgo ohranjala,” je opozorila Irena Vesel, vodja kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS).

Ob tem je pojasnila, da je natančen pregled objekta pokazal, da je ta v zelo slabem konstrukcijskem in materialnem stanju. “Najprej smo morali zamenjati strešno konstrukcijo, pri pregledu ometov pa smo ugotovili, da je njihov dobršni del okužen z lesno gobo, ki se je razširila na medetažno konstrukcijo. V konstrukcijskem jedru obokov smo naleteli na velike razpoke, kar je ogrožalo statiko objekta,” je opisala.

Vsaj odstranitev gobe in vzpostavitev nosilne konstrukcije
Razpoke so sanirali in omet odstranili. “Objekt je odprt, zdaj pa čakamo nadaljevanje del,” je pojasnila Irena Vesel. Ključna bi bila odstranitev lesne gobe, ki bi lahko sčasoma vodila celo do porušitve objekta. S tem bi bila izgubljena materialna substanca in avtentičnost materiala. “Zdaj se moramo najprej z lokalno politiko pogovoriti, kaj narediti,” je napovedal jeseniški župan, ki se bo zavzel za to, da z 1,4 milijona evrov, ki jih ima občina še na razpolago, odstranijo lesno gobo in izvedejo nosilno konstrukcijo, potem pa dela ustavijo do morebitne pridobitve sredstev, ki bi omogočila še izvedbo inštalacij in ometov ter vgradnjo opreme.

“Objekt se lahko na ta način sicer začasno zapre, vendar bo treba v njem ves čas vzdrževati ustrezno temperaturo, vlago in zračnost, da se lesna goba ne bi znova pojavila in da stavba ne bi naprej propadala,” je še povedala Irena Vesel. Občina si bo medtem še naprej prizadevala, da bi nujnost zagotovitve sredstev za dokončanje obnove prepoznala tudi država. “Območje Stare Save je enkraten primer dobro ohranjenega fužinarskega naselja ne le v slovenskem ampak v širšem prostoru in nesprejemljivo se mi zdi, da bi celotna investicija ostala na plečih občine,” je še dodal župan, ki je na ministrstvo za kulturo že v pretekli sestavi poslal več pozivov. Zdaj pričakuje tudi obisk nove ministrice Aste Vrečko, na podlagi katerega bi se lažje odločili, katere nadaljnje korake naj uberejo na občini.