O obnovi Saške palače, porušene leta 1944, se govori na Poljskem že 50 let. Pretekli načrti obnove so propadli, leta 2018 pa je predsednik Duda znova napovedal obnovo 362 let stare zgradbe. Obnova napreduje počasi, končala pa naj bi se do leta 2030.

11. novembra bo minilo pet let, odkar je med praznovanjem 100. obletnice ponovne neodvisnosti Poljske predsednik Andrzej Duda slovesno napovedal obnovo klasicistične Saške palače in njeno vrnitev v prvotno stanje, preden so jo porušili nacisti v drugi svetovni vojni. Investicija, vredna 560 milijonov evrov, naj bi bila dokončana leta 2030. Duda je ob tem Saško palačo razglasil za stalni spomenik osamosvojitve in simbol državne kontinuitete.

A Duda še zdaleč ni bil prvi, ki bi razglasil obnovo te stavbe, o kateri se sicer govori že petdeset let. Kritiki projekta zato obtožujejo trenutno vlado, da projekt izkorišča za promocijo svojih nacionalističnih stališč. Razburja jih višina investicije in trdijo, da bi lahko ta sredstva porabili bolje.

362 let palače: od kralja do srednje šole in vojske
Rekonstrukcija Saške palače, palače Brühl in najemniških hiš na sosednji Królewski ulici predvideva obnovo zgodovinskih zgradb v obliki iz avgusta 1939. V palači je bila v 18. stoletju kraljeva rezidenca, leta 1763 pa je ta status izgubila, a jo je bilo še vedno mogoče najemati. V njej so živeli tudi številni znani Poljaki, med drugim je svoja mlada leta v njej preživel tudi Frederic Chopin, medtem ko je oče bodočega skladatelja poučeval v jezikovni šoli, ki je delovala v njej. “Chopin je svoja prva dela napisal, ko je živel tukaj,” je povedal tiskovni predstavnik projekta Slawomir Kulinski, med znanimi sta Poloneza v B-duru in Poloneza v G-molu. Leta 1839 je bila palača temeljito obnovljena v klasicističnem slogu, a je ohranila svoje prvotno ime.

Leta 1864 so dediči palačo prodali vojaškim oblastem in do leta 1915 je stavbo zasedala vojska ruskega imperija, s poljsko osamosvojitvijo tri leta pozneje pa je v palači zasedal generalštab poljske vojske. Pozneje je v palači deloval šifrirni urad, kjer so poljski matematiki razvozlali zgodnjo različico nemškega stroja Enigma, kar je prispevalo k zmagi zaveznikov v drugi svetovni vojni.

Stavbo so po padcu varšavske vstaje leta 1944 porušili Nemci in za njo je ostala praznina. Ohranil se je le del stebrišča, kjer je danes grob neznanega vojaka. Na enem od kosov peščenjaka je denimo na robu mogoče opaziti okroglo vrtino. “To ni nič drugega kot luknja za dinamitno palico. Naredili so jo Nemci z ročnim vrtalnikom. Uporabili so res veliko materiala, da so vse skupaj razstrelili in temeljito uničili,” je pojasnil Kulinski.

Obnova Saške palače: zaključek povojne obnove prestolnice?
Palača je bila predvidena za obnovo že pred 50 leti. Izbrali so že izbrano arhitekturno zasnovo, a projekt nikoli ni bil izveden. V pogovorih in načrtih za obnovo so leta 1999 razmišljali celo o obnovi palače z uporabo legokock, ampak so ta načrt opustili in leta 2004 je bil znova objavljen razpis za rekonstrukcijo palač in najemniških hiš. Prvotno je bilo predvideno, da bo obnova končana do leta 2010, a so ta načrt opustili, čeprav so zanj plačali že okvirno tri milijone evrov. Temelje Saške palače, ki so na trgu vidni še danes, so razkrili leta 2007.

Na Trgu maršala Jozefa Piłsudskega v Varšavi, kjer je stala palača, od 4. julija letos potekajo arheološka izkopavanja, ki so razkrila labirint zidov. Med najdbami izpostavljajo del utrdbe, zgrajene za protiturško obrambo pred 400 leti. Med pomembnejšimi najdbami izpostavljajo diamantni prstan, skodelice za juho iz želvovine, zažgani šahovski komplet wehrmachta in nacistične megafone.

Po napovedi obnove Saške palače leta 2018 je vlada ustanovila posebno delovno skupino, ki je vključevala različne državne in mestne uradnike, ki so določili nadaljnjo časovnico projekta obnove palače. Leta 2021 so nato pripravili zakonsko podlago in ustanovili namensko družbo, odgovorno za obnovo. Marca letos so objavili natečaj za izdelavo arhitekturne zasnove in ureditev zemljišča, katerega rezultate bodo razglasili 12. oktobra. Izbira glavnega izvajalca bo sledila šele leta 2025, ki bo imel pet let, da dokonča celotno obnovo Saške palače.

Z obnovitvijo Plečnikovega avditorija je Ljubljana dobila nov prostor za kulturne prireditve, cilj pa je ustvariti javno dostopen program, katerega dogodki so praviloma brezplačni in spoštljivi do naravnega parka ter njegovih obiskovalcev. Celotna rekonstrukcija Plečnikovega avditorija je potekala od marca do novembra 2022, vrednost del pa je 376.000 evrov brez DDV-ja, so še zapisali na spletni strani Mestne občine Ljubljana.

V Tivoliju so z odprtjem 35. Grafičnega bienala Ljubljana odprli tudi prenovljen avditorij, ki ga je arhitekt Jože Plečnik leta 1933 v parku Tivoli po grških vzorih uredil kot poletno gledališče. Od konca druge svetovne vojne pa vse do sredine šestdesetih let je na tem prostoru deloval poletni kino, ki pa je sčasoma zastal. Na njegovem mestu je bila nekaj časa celo diskoteka, dokončno pa je propadel v sedemdesetih letih preteklega stoletja, ko ga je prerasla trava.

Z željo po ponovni obuditvi izvorne ideje je bil prostor letos dokončno obnovljen, v okviru ideje “zaokrožitve kulturnega programa v parku Tivoli” pa bo namenjen kulturnim prireditvam na prostem.

Spoj arhitekture z naravo
Plečnik je avditorij zasnoval tako, da so bile v smeri zahoda umeščene lesene tribune, usmerjene proti peščenemu odru, ki je odpiral pogled proti središču mesta. Na vrhu lesenih tribun je bil vodnjak, ki so ga pozneje prestavili na Ribji trg ob Ljubljanico.

Načrte za prenovo avditorija je skupaj z arhitekturnim ateljejem Medprostor pripravil Rok Žnidaršič, za upravljanje pa bo skrbel Mednarodni grafični likovni center (MGLC), ki bo pripravljal program in koordiniral izvedbo dogodkov.

Program letnega gledališča bo dopolnjeval vsebine, ki jih MGLC pripravlja v svojem muzeju v Gradu Tivoli ter v rezidenčnem in ustvarjalnem centru MGLC Švicariji, v okviru Poletja v Tivoliju pa želijo na novem prizorišču organizirati tudi koncerte, so sporočili z Mestne občine Ljubljana.

Uporaba letnega gledališča pa ni omejena zgolj na MGLC, saj bodo lahko na njem gostovali tudi drugi kulturni producenti in institucije. Vsebine se bodo prilagajale tehničnim zmožnostim gledališča na prostem, cilj pa je ustvariti javno dostopen program, katerega dogodki so praviloma brezplačni in spoštljivi do naravnega parka ter njegovih obiskovalcev, so še zapisali.

Po začetku gradbenih del so julija lani naleteli na ostanke nekdanjega letnega kina, zaradi česar se je gradnja ustavila, kljub nekaterim spremembam pa so se z načrti na koncu odločili za lesene stopnice, kot jih je pred 90 leti načrtoval tudi Plečnik. Za tribuno so arhitekti izbrali macesen, oder pa je oblikovan kot utrjena, košena travnata površina. Pot do avditorija predstavlja utrjena travnato-peščena površina, navezuje pa se na lesen mostič, ki se izteče na pot proti Švicariji.

Po besedah arhitekta Žnidaršiča gre pri projektu za minimalno, reverzibilno intervencijo v skladu s pravili stroke, obenem pa za reinterpretacijo originalne zasnove na izvirnem mestu v originalnih gabaritih. Avditorij je še eno izmed Plečnikovih del, ki s svojo zasnovo poudarja arhitektovo skrb za odprti javni prostor, je še dodal.

Odgovor na vprašanja, kako so videti sodobne družbeno odgovorne arhitekturne prakse, lahko do 11. oktobra najdete na razstavi Material. Kontekst. Družba. Perspektive prihodnje arhitekture v galeriji Dessa v Ljubljani. V sklopu razstave organizatorji prevprašujejo arhitekturne smernice za interdisciplinarno prihodnost stroke, ki si prizadeva za skupno dobro ljudi in planeta. Z razstavljenimi primeri skušajo izzivajo vprašanja o tem, kaj si v svojem okolju želimo, ter iščejo orodja, ki bi nam omogočila dobro prihodnost, so še zapisali v spremnem besedilu razstave.

“Pomembno je, da razstavljeni projekti niso s slovenskega območja, ampak s širšega evropskega območja, ki pa imajo Sloveniji sorodno kulturno ozadje. Predstavljamo torej izključno tuje projekte, ki nudijo razmislek o našem prostoru,” pravi sokuratorka razstave Ajda Bračič, ki vodi platformo za prenovo in trajnostno bivanje Kajža, koproducenta razstave. S sodelavko Mašo Ogrin sta razstavo izbrali projekte na podlagi treh kategorij, ki služijo kot smernice sodobne arhitekture: material, kontekst in družba. “Težko je bilo najti projekte, ki izstopajo v vseh treh smernicah. Zato sva z Mašo sklenili kompromis in predstavili tiste projekte, ki sledijo vsaj dvema od treh smernic,” dodaja Bračičeva. Vsi razstavljeni koncepti predstavljajo inovativne rešitve z vidika materiala, upoštevajo kontekst okolja, v katerega so umeščeni, in opolnomočajo uporabnike teh prostorov.

Osnovni sklopi razmisleka o prihodnosti arhitekture: material, kontekst in družba
Razstavljene so fotografije projektov, njihovi načrti, opremljeni s kratkim utemeljitvenim in pojasnitvenim tekstom. A pomembnejši od posameznega primera je prebojni koncept, ki ga projekt predstavlja in vpliva na razvoj prihodnje arhitekture. 

O samih arhitekturnih sklopih so ob razstavi zapisali naslednje: “Nujno je, da gradbene materiale v čim večji meri recikliramo, nove materiale pridobivamo neekstraktivno, z njihovim odvzemanjem iz narave ne škodujemo širši geologiji, družbi ali ekosistemu ter ohranjamo starodavne tehnike gradnje in z njimi izumljamo nove načine, kako graditi z materiali na biološki osnovi.“

Dodajajo, da “snovne strukture lahko naselimo z novim programom, obstoječe soseske nadgradimo z novo vsebino, stavbam, ki so v okolju zapuščeni osamelci, ponudimo novo vsebino”, in končajo z mislijo, da “najboljši arhitekturni projekti nastajajo s participacijo javnosti, s pogovori o dejavnostih, željah in potrebah. Arhitekturni projekti korenito vplivajo na gradnjo skupnosti v vsakem okolju.”

Razstavljeni projektu v sklopu razstave Material. Koncept. Družba. Prihodnost sodobne arhitekture.

• Assemble Studio: Folly for a Flyover, London, UK (2011)
• JAJA Architects: Gigantium Urban Space, Aalborg, DK (2018)
• Clementine Blakemore Architects: Wraxall Yard, Dorset, GB (2022)
• B-Architecten: Qville, Essen, BE (2021)
• Dratler Duthoit Architects: La Jette Kindergarten Issenheim, Issenheim, FR (2022)
• Kraus-Schönberg Architekten: Kindergarten Ohlstedt, Hamburg, DE (2012)
• BC Architects + Atelier LUMA + Assemble: Lot 8, Arles, FR (2020)
• Mario Cuccinella Architetti: TECLA, Massa Lombarda, IT (2021)
• Guinée*Potin Architects: St. Pabu Low Carbon School, St. Pabu, FR (2022)
• Mae Architects: Sands End Community Centre, London, GB (2020)
• Material Cultures: Stilt House, Margent Farm, UK (2019)
• Josep Ferrando Architecture + Gallego Arquitectura: El Roser Social Centre, Reus, ES (2021)
• Atelier Kempe Thill: Museum of Traditional Crafts, Veenhuizen, NL (2007)
• 51N4E: Alveoles St.-Nazaire (2018)
• New Practice: Kinning Park Community Centre, Glasgow, GB (2022)
• Vandkunsten Architekten Senior Coliving Balancen, Ry, DK (2018)
• Van Bergen Kolpa Architects, META Architectuurbureau: Agrotopia, Roeselare, BE (2021)
• Architecten de Vylder Vinck Taillieu, BAVO: Caritas Psychiatric Clinic, Melle, FR (2016)
• Natrufied Architecture: De Warren Coliving, Amsterdam, NL (2018)
• Opus Architekten: Kindergarden +e Marburg, Marburg, DE (2014)

V zadnjih dneh omenjene razstave bo organizirana tudi tridnevna delavnica, na kateri bodo obravnavali prostorske izzive lokalnega okolja, opazovali stanje in iskali strateške rešitve. Rezultate delavnice bodo obravnavali na okrogli mizi v Rafineriji Cukrarna na dan zaprtja razstave, 11. oktobra.