Frančiškanska knjižnica v frančiškanskem samostanu na Prešernovem trgu v Ljubljani je najdlje stalno delujoča knjižnična ustanova na Slovenskem, ki letos praznuje 790-letnico delovanja. Po temeljiti prenovi je odslej prvič odprta za javnost.

V Ljubljani so prenovili Frančiškansko knjižnico, ki letos praznuje že 790 let in hrani 70.000 enot gradiva. Predsednica Nataša Pirc Musar je ob tem poudarila njen pomen za slovenski jezik. Ob knjižnici bo deloval tudi muzej z zakladnico in pinakoteko.

Izjemna vloga slovenske Cerkve “kot enega izmed najbolj pomembnih varuhov in skrbnikov slovenske kulturne dediščine”
Kot je v slavnostnem nagovoru poudarila predsednica republike Nataša Pirc Musar, se danes odpira novo poglavje v dolgoletni zgodovini frančiškanske knjižnice. Današnji dogodek je po njenih besedah izjemen in poln simbolike na mnogotere načine; med drugim je bil slovenski jezik prvič zapisan v dokumentih, povezanih z vero. Spomnila je tudi na odprtost frančiškanov na zunaj, kar je omogočalo stike z drugimi jeziki in deželami, slednje je izpričano v številnih dokumentih in knjigah, ki jih hrani omenjena knjižnica.

Predstojnik slovenske frančiškanske province Marjan Čuden je med drugim opozoril, da knjižnica ves čas ni hranila samo teoloških knjig, ampak da premore tudi knjige o obrti, zdravstvu in drugih znanosti z namenom, da bi služila ljudem. Izrazil je veselje, da lahko z odprtjem knjižnice in pinakoteke nekoliko prispevajo h kulturni duši Ljubljane.

Knjižnica je obogatena z muzejem z zakladnico in pinakoteko, sistematično urejeno zbirko umetniških slik
Nov muzej sestavljata dve enoti: zakladnica, ki hrani najdragocenejše predmete in knjige, ter pinakoteka, kjer so na ogled najznačilnejše likovne umetnine od 16. do 20. stoletja. Pomen muzeja in pinakoteke je osvetlil umetnostni zgodovinar Ferdinand Šerbelj. Kot je povedal, je bil frančiškanski red odprt za ljudi. Frančiškani so ustvarjali z ljudmi in sledili njihovim potrebam. Sčasoma se je v samostanih nabralo ogromno inventarja in umetnin in ponekod so te zbirke uredili že v preteklosti. V Ljubljani je v novem muzeju predstavljen izbor iz obsežne zbirke, mnogo gradiva še vedno ostaja po hodnikih samostana.

Skrbnik in varuh knjižnice ter kustos muzeja Jan Dominik Bogataj je poudaril, da je frančiškanska knjižnica tudi najbogatejša med samostanskimi oz. zasebnimi knjižnicami na Slovenskem. V njej hranijo kar 20.000 enot starejšega, antikvarnega gradiva, pohvalijo se lahko z zbirko približno 150 srednjeveških listin, pri čemer je najstarejša iz leta 1265, ter približno 117 inkunabulami. Med dragocenostmi v knjižnici pa je med drugim izpostavil Dalmatinovo Biblijo s Trubarjevim lastnoročnim podpisom ter prvi izvod Krsta pri Savici s Prešernovim posvetilom.

Nove muzejske in obnovljene knjižnične prostore je blagoslovil predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje.

Novogoriška enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) je nedavno predstavila izsledke raziskav glede načrtovanja in gradnje objektov v sklopu hidroelektrarn na Soči Doblar in Plave. Zaradi arhitekturne oblikovanosti in ohranjenosti prvotnega izgleda bi lahko bili predmet varstva kulturne dediščine.

Zaradi izrazitega arhitekturnega oblikovanja objekti predstavljajo izjemno kulturno dediščino tega prostora in bi lahko bili predmet varstva kulturne dediščine.

Izsledke arhivskih raziskav glede načrtovanja in gradnje omenjenih objektov sta v Kulturnem domu v Desklah predstavili Alenka di Battista in Katja Kosič iz Zavoda za varovanje kulturne dediščine.

Hidrocentrali na Soči s pripadajočimi objekti je med letoma 1936 in 1940 načrtovala in zgradila tedanja italijanska oblast. Pri gradnji inženirskih objektov in vgradnji strojnih komponent so uporabili tedaj najboljše dostopno znanje in tehnologijo. Kot pravita strokovnjakinji, bi bilo sicer treba tehniško dediščino še podrobneje raziskati.

Njuna raziskava se je osredotočila na arhitekturo pomožnih stavb. Gre za stavbe z nadzornimi, servisnimi in upravljavskimi prostori ter večje število bivalnih objektov, tako delavskih stanovanj kot stavb za vodstvene in strokovne delavce, ki so jih postavili ob obeh elektrarnah.

Po načrtu Francesca Bonfantija
Načrte za pomožne stavbe je izrisal arhitekt Francesco Bonfanti, čigar delo je dobilo pravo ovrednotenje šele v 90. letih 20. stoletja. Objekti v Doblarju in Plavah že kažejo modernistično zasnovo, ki jo je kasneje razvil pri svojem povojnem delu v Italiji. “Najbolj kakovostno je oblikovana hidroelektrarna Doblar, kjer je arhitekt največ pozornosti namenil zunanjščini, umestitvi v prostor, oblikovanju odnosa z arhitekturo naselja, materialom, ki jih je uporabil. Kar se tiče delavskega naselja, ima zaradi celovitosti velik pomen naselje v Plavah,” je dejala Alenka di Battista.

Bonfanti je pozornost posvetil vsem stavbam, tudi blokom v delavskem naselju. V notranjosti nadzornega objekta hidroelektrarne Doblar pa je uporabil marmor, v stavbo umestil okrogla okna in velike zasteklitve v prostorih s turbinami. Pozoren je bil tudi na podrobnosti, kot je uporaba turkizne barve kot metaforičnega odseva reke Soče.

Katja Kosič in Alenka di Battista sta pri raziskavi črpali iz arhitektovega arhiva, arhiva Soških elektrarn in Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici. Kot je dejala Katja Kosič, sta pri terenskem pregledu objektov ugotovili, da so izredno kakovostno zgrajeni in ohranjeni. “So primer dobre prakse in zanesljivo dediščina. Zdaj je odvisno tudi od upravljavca, ali bo pripravljen pristopiti k zaščiti, kar pa bo zagotovo težje pri naseljih.”

O obnovi Saške palače, porušene leta 1944, se govori na Poljskem že 50 let. Pretekli načrti obnove so propadli, leta 2018 pa je predsednik Duda znova napovedal obnovo 362 let stare zgradbe. Obnova napreduje počasi, končala pa naj bi se do leta 2030.

11. novembra bo minilo pet let, odkar je med praznovanjem 100. obletnice ponovne neodvisnosti Poljske predsednik Andrzej Duda slovesno napovedal obnovo klasicistične Saške palače in njeno vrnitev v prvotno stanje, preden so jo porušili nacisti v drugi svetovni vojni. Investicija, vredna 560 milijonov evrov, naj bi bila dokončana leta 2030. Duda je ob tem Saško palačo razglasil za stalni spomenik osamosvojitve in simbol državne kontinuitete.

A Duda še zdaleč ni bil prvi, ki bi razglasil obnovo te stavbe, o kateri se sicer govori že petdeset let. Kritiki projekta zato obtožujejo trenutno vlado, da projekt izkorišča za promocijo svojih nacionalističnih stališč. Razburja jih višina investicije in trdijo, da bi lahko ta sredstva porabili bolje.

362 let palače: od kralja do srednje šole in vojske
Rekonstrukcija Saške palače, palače Brühl in najemniških hiš na sosednji Królewski ulici predvideva obnovo zgodovinskih zgradb v obliki iz avgusta 1939. V palači je bila v 18. stoletju kraljeva rezidenca, leta 1763 pa je ta status izgubila, a jo je bilo še vedno mogoče najemati. V njej so živeli tudi številni znani Poljaki, med drugim je svoja mlada leta v njej preživel tudi Frederic Chopin, medtem ko je oče bodočega skladatelja poučeval v jezikovni šoli, ki je delovala v njej. “Chopin je svoja prva dela napisal, ko je živel tukaj,” je povedal tiskovni predstavnik projekta Slawomir Kulinski, med znanimi sta Poloneza v B-duru in Poloneza v G-molu. Leta 1839 je bila palača temeljito obnovljena v klasicističnem slogu, a je ohranila svoje prvotno ime.

Leta 1864 so dediči palačo prodali vojaškim oblastem in do leta 1915 je stavbo zasedala vojska ruskega imperija, s poljsko osamosvojitvijo tri leta pozneje pa je v palači zasedal generalštab poljske vojske. Pozneje je v palači deloval šifrirni urad, kjer so poljski matematiki razvozlali zgodnjo različico nemškega stroja Enigma, kar je prispevalo k zmagi zaveznikov v drugi svetovni vojni.

Stavbo so po padcu varšavske vstaje leta 1944 porušili Nemci in za njo je ostala praznina. Ohranil se je le del stebrišča, kjer je danes grob neznanega vojaka. Na enem od kosov peščenjaka je denimo na robu mogoče opaziti okroglo vrtino. “To ni nič drugega kot luknja za dinamitno palico. Naredili so jo Nemci z ročnim vrtalnikom. Uporabili so res veliko materiala, da so vse skupaj razstrelili in temeljito uničili,” je pojasnil Kulinski.

Obnova Saške palače: zaključek povojne obnove prestolnice?
Palača je bila predvidena za obnovo že pred 50 leti. Izbrali so že izbrano arhitekturno zasnovo, a projekt nikoli ni bil izveden. V pogovorih in načrtih za obnovo so leta 1999 razmišljali celo o obnovi palače z uporabo legokock, ampak so ta načrt opustili in leta 2004 je bil znova objavljen razpis za rekonstrukcijo palač in najemniških hiš. Prvotno je bilo predvideno, da bo obnova končana do leta 2010, a so ta načrt opustili, čeprav so zanj plačali že okvirno tri milijone evrov. Temelje Saške palače, ki so na trgu vidni še danes, so razkrili leta 2007.

Na Trgu maršala Jozefa Piłsudskega v Varšavi, kjer je stala palača, od 4. julija letos potekajo arheološka izkopavanja, ki so razkrila labirint zidov. Med najdbami izpostavljajo del utrdbe, zgrajene za protiturško obrambo pred 400 leti. Med pomembnejšimi najdbami izpostavljajo diamantni prstan, skodelice za juho iz želvovine, zažgani šahovski komplet wehrmachta in nacistične megafone.

Po napovedi obnove Saške palače leta 2018 je vlada ustanovila posebno delovno skupino, ki je vključevala različne državne in mestne uradnike, ki so določili nadaljnjo časovnico projekta obnove palače. Leta 2021 so nato pripravili zakonsko podlago in ustanovili namensko družbo, odgovorno za obnovo. Marca letos so objavili natečaj za izdelavo arhitekturne zasnove in ureditev zemljišča, katerega rezultate bodo razglasili 12. oktobra. Izbira glavnega izvajalca bo sledila šele leta 2025, ki bo imel pet let, da dokonča celotno obnovo Saške palače.