V 90. letu starosti je umrl Janez Gorišek. Smučarski skakalec in gradbeni inženir, ki je skupaj z bratom Vladom skonstruiral letalnico v Planici in nato od leta 1969 tudi bedel nad največjo skakalnico na svetu.

Brata Gorišek sta bila navdahnjena smučarska skakalca, kar ju je tudi spremljalo v življenju gradbenih inženirjev. Ob koncu 60. let prejšnjega stoletja sta Vlado in Janez Gorišek zastavila projekt nove letalnice v Planici, ki je bila zgrajena leta 1968, prvič pa preizkušena leta 1969 in takoj postregla z dolgimi skoki oziroma kar smučarskimi poleti.

Po 21 letih se je svetovni rekord vrnil v Planico, ko sta Björn Wirkola in Jiri Raška letela 156 metrov daleč, a po koncu poletov marca 1969 je novi svetovni rekord s 165 metri postavil Nemec Manfred Wolf. Nova športna disciplina je bila rojena, mednarodna smučarska zveza (Fis) jo je priznala leta 1971.

Za planiško letalnico sta z bratom leta 1968 prejela Bloudkovo nagrado, v znak priznanja za razvoj smučarskih skokov, zlasti poletov in s tem Planice je bila nova planiška velikanka tudi uradno poimenovana kot Letalnica bratov Gorišek.

Študentski prvak in udeleženec ZOI-ja 1956

Janez Gorišek se je rodil leta 1933 v Ljubljani. Pri osmih letih se je začel ukvarjati s smučarskimi skoki, kar nekaj let je bil državni reprezentant, skakalec je sicer neuspešno nastopil na zimskih olimpijskih igrah 1956 v Cortini d’Ampezzo (50. mesto), zato pa je bil dvakratni študentski svetovni prvak (1953 in 1957). Njegov osebni rekord je 105 metrov iz domače Planice.

Bolj kot športni karieri se je posvetil študiju gradbeništva, kjer je leta 1961 diplomiral. Skupaj s starejšim bratom Vladom (1925–1997) sta se posvetila projektiranju in gradnji smučarskih skakalnic.

Z bratom projektirala olimpijske skakalnice v Sarajevu 1984

Ob letalnici v Planini je bil njuno najpomembnejše delo olimpijski skakalni center na Malem polju na Igmanu za zimske olimpijske igre v Sarajevu 1984. Po načrtih bratov Gorišek se je sicer pred desetletji zgradilo ogromno drugih skakalnic, tudi v tujini. Janez Gorišek je idejno zasnoval tudi prenovo letalnice tako v Kulmu kot v Vikersundu. Slednja je skupaj s Planico z uradno velikostjo 240 metrov največja smučarsko skakalna naprava na svetu.

Goriškovi profili v Planici, Kulmu in Vikersundu

Po letu 1985 so svetovne rekorde postavljali le v Planici, vse do leta 2011, ko je Janez s sinom Sebastjanom Goriškom sodeloval pri prenovi letalnice v Vikersundu. Johan Remen Evensen je že na treningu skočil 246,5 metra, in Planica je izgubila čast največje letalnice na svetu. V Vikersundu je zrak bolj gost in zato so poleti daljši. To je posebnost, ki je presenetila tudi načrtovalce, je v dokumentarnem filmu “Leteti” pojasnil Janez Gorišek.

Na napravah, ki sta jih projektirala oziroma rekonstruirala, je bilo doseženih kar 78,3 odstotka vseh svetovnih rekordov, je zapisal Rajko Šugman v knjigi Brata Gorišek – vizionarja smučarskih poletov. Pozneje se je Janezu Gorišku pri projektiranju po bratovi smrti pridružil sin Sebastjan Gorišek, ki gre po očetovih stopinjah.

Zamudil prvi polet na svoji letalnici

Kot je dejal Janez Gorišek ob 50. obletnici Letalnice bratov Gorišek, je bila njegova velika želja, da se svetovni rekord vrne spet pod Ponce. Gorišek se je vedno čustveno spominjal začetkov poletov pod Poncami. Prvi polet na letalnici je 6. marca 1969 opravil Miro Oman. To je bil njegov zadnji skok kariere. 21. marca so na na novi planiški letalnici izpeljali prvo uradno tekmovanje, ko so štirikrat popravljali svetovni rekord.

“Ob povsem prvem poletu sem prišel iz Afrike, a ga nato zamudil, saj sem bil še na avtobusu, prve tekme pa nisem zamudil. Težko je povedati, kakšni občutki so to,” je takrat ganjeno dejal Gorišek, ki je bil 25 let tudi vodja tekmovanja v Planici, in priznal, da ga povsem prevzamejo čustva tako ob prvem poletu kot tudi ob spominih nanj. “Lažje je bilo do zdaj podirati rekorde, kot jih bo v prihodnje,” je pred štirimi leti menil Janez Gorišek.

Notre-Dame v Parizu je prva gotska katedrala, pri gradnji katere so na številnih mestih uporabili železne sponke. To sodobnemu človeku skrito dejstvo, je razkril šele obsežni požar, ki je stavbo iz 12. stoletja zajel pred štirimi leti.

Požar, ki se je razplamtel 15. aprila 2019, je razkril železne sponke, ki so skupaj držale kamnite bloke katedrale. Nekaj žarečih sponk je že v vročini požara padlo na tla, druge pa so se razkrile v ogrodju zgradbe, tako da je ekipa arheologov te železne dele odkrila šele v okviru obsežnega projekta prenove katedrale, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Nekdaj najvišja zgradba svojega časa
Katedralo Notre-Dame so začeli graditi leta 1163 na mestu velike zgodnjekrščanske cerkve, in sicer pod vodstvom škofa Mauricea de Sullyja. Gradnja je bila končana šele skoraj celo stoletje pozneje. Bila je najvišja stavba svojega časa, saj so njeni oboki dosegli do 32 metrov, navaja študija, ki je bila v sredo objavljena v znanstveni reviji PLOS ONE.

Nemara prepredena z več kot 1000 sponkami
Po besedah arheologa in glavnega avtorja študije Maxima L’Heritierja nekateri elementi gradnje stavbe tudi po več stoletjih ostajajo neznani. Ni jasno, kako so si graditelji “upali – in uspeli – postaviti tako tanke stene tako visoko“, je dejal. Ker ni veliko dokumentacije izpred več kot 900 let, lahko o gradnji “govori le stavba sama“, je še dodal za AFP.

Kot navaja študija, da bi lahko bila katedrala prepredena z več kot 1000 železnimi sponkami. Te so različno velike, dolge od 25 do 50 centimetrov, nekatere tehtajo tudi do nekaj kilogramov. Sponke so našli v različnih delih stavbe, med drugim v stenah ladje, na koru in delih venca.

Železo na zelo specifičnih mestih konstrukcije
“To je prva resnično množična uporaba železa v gotski katedrali, in sicer na zelo specifičnih mestih,” je še povedal L’Heritier. Železne sponke se v gradbeništvu sicer uporabljajo že od antike, med drugim so jih uporabili v rimskem Koloseju in grških templjih, a so se takrat uporabljale le za zavarovanje velikih kamnitih blokov v spodnjih nadstropjih. A kot je pojasnil L’Heritier, ima Notre-Dame “veliko bolj dinamično zasnovo arhitekture“.

Vnovično odprtje napovedano za konec leta 2024
Sicer so francoski predstavniki, zadolženi za obnovo katedrale, na začetku tega meseca so sporočili, da obnova poteka zadosti hitro, da bi jo lahko za obiskovalce in vernike znova odprli konec leta 2024, torej manj kot šest let po požaru.

Pokrajinski arhiv Maribor letos praznuje devetdeset let formalnega zbiranja, hranjenja in varovanja arhivskega gradiva. “Dvajset zaposlenih skrbi za kar 17 tekočih kilometrov arhivskega gradiva, ki priča o zgodovini območja, za katero je arhiv pristojen.”

“Najstarejši dokument, ki ga hranimo v arhivu, je nastal leta 1246, izpostavimo pa lahko še veliko zbirko listin, obsežno fototeko in fonde ter zbirke, ki se nanašajo na vsa področja naših življenj. V arhiv namreč prevzemamo arhivsko gradivo uprave, pravosodja, vzgoje in izobraževanja, kulture, znanosti, zdravstva in socialnega varstva ter gospodarstva, hranimo pa tudi gradivo posameznikov in družin,” je povedala direktorica Nina Gostenčnik.

Letos mineva 90 let, odkar je bil 29. aprila 1933 sprejet Poslovnik Banovinskega arhiva v Mariboru, s katerim je bila ustanovljena arhivska institucija z nalogo ohranjanja arhivskega gradiva na območju Štajerske, Koroške in Prekmurja.

Tradicija zbiranja, ohranjanja in varovanja arhivskega gradiva na tem območju sicer sega v leto 1903, ko so slovenski izobraženci v Mariboru ustanovili Zgodovinsko društvo za slovensko Štajersko z idejnim vodjo Francem Kovačičem, je na nedavni novinarski konferenci povedala direktorica.

Dokumenti v arhivu niso uporabni le za raziskovanje zgodovine, ampak jih potrebujejo posamezniki, med drugim ko urejajo lastniška razmerja ali potrebujejo izgubljena spričevala. Letno imajo v tem drugem največjem regionalnem arhivu v Sloveniji okoli 2000 takšnih uporabnikov. Pripravljajo tudi predstavitve in delavnice za šolarje in druge dogodke za širšo javnost, v zadnjih letih pa veliko pozornosti namenjajo digitalizaciji arhivskih dokumentov.

Ob jubileju pripravljajo razstavo z naslovom Knjige v arhivu – v službi človeka. “Knjige se povezuje predvsem s knjižnicami. V arhivih pa hranimo knjige, ki nimajo založnika, niso publicirane, niso vsakomur dostopne, so pa pomembne za slehernega posameznika, saj ga tiho, v ozadju, spremljajo skozi vse življenje. Razstavili bomo torej knjige, v katerih so zapisi, ki dokazujejo, da smo se rodili, poročili, izobraževali, bili zaposleni, zavarovani, plačali davke, bili v vojski, pri zdravniku in podobno,” je povedala direktorica.

Odprtje novih prostorov na Glavnem trgu
Letos načrtujejo tudi odprtje novih prostorov na Glavnem trgu, kjer so v zadnjem letu in pol prenovili razstavišče oziroma predavalnico in uredili sprejemno pisarno, kjer bodo ljudje lahko oddali zahteve za pridobitev kopij arhivskega gradiva in pregledovali arhivsko gradivo.

Maja bodo z Zgodovinskim društvom dr. Franc Kovačič pripravili slovesnost ob ustanovitvi Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko, v oktobru pa slovesno akademijo ob 90-letnici arhiva.

V sodelovanju z Muzejem narodne osvoboditve Maribor pripravljajo razstavo 110 let od začetka izgradnje Hidroelektrarne Fala, v sodelovanju z Mariborsko knjižnico pa razstavo 60 let Festivala Kurirček, ki je potekal v Mariboru v letih od 1963 do 1992.

Z razstavo bodo počastili tudi 110 let mariborskega Glavnega mostu in 60 let izgradnje Titovega mostu, izdali bodo 50. zvezek Gradiva za zgodovino Maribora, organizirali 45. mednarodno konferenco o tehničnih in vsebinskih težavah klasičnega in elektronskega arhiviranja ter objavili digitalizirano gradivo fonda Zgodovinskega društva Maribor in Franca Kovačiča.

Medtem ko so novi prostori za enoto v Murski Soboti že v izgradnji, si Pokrajinski arhiv Maribor že vrsto let prizadeva tudi za dodatne prostore v Mariboru. Ideja, da bi zgradili novo stavbo v Parku mladih, je po besedah direktorice “padla v vodo”, se je pa pokazala morebitna lokacija v mestni četrti Tezno. “Pogovori še potekajo,” je dejala direktorica.