Nebotičnik bo vključeval luksuzna stanovanja, dvorce in celo kraljevo palačo

Dubaj, eno najbolj dinamičnih mest na področju sodobne arhitekture, pripravlja novo izjemno stavbo, ki bo še dodatno zaznamovala njegovo že zdaj osupljivo mestno silhueto. Podjetje Deyaar Development je razkrilo projekt Downtown Residences, ki bo s predvideno višino 445 metrov postal ena najvišjih stanovanjskih stolpnic na svetu.

Urbanistična umestitev v središče Business Bay

Nova stolpnica bo umeščena v prestižno območje Business Bay, kjer poteka intenziven razvoj visoko zmogljivih poslovno-stanovanjskih kompleksov. Downtown Residences bo zasnovan kot vertikalno urbano okolje, ki bo ponujalo tako bivalne kot rekreacijske površine v skoraj 100 nadstropjih.

Razkošje bivanja na najvišji ravni

Projekt predvideva skupno 522 stanovanjskih enot, vključno z enosobnimi, dvosobnimi in trisobnimi apartmaji, dupleksi, penthousi in t. i. sky mansions – nadstandardnimi dvorci v zgornjih nadstropjih. Posebnost objekta bo tudi ekskluzivna kraljeva palača na vrhu stolpnice, namenjena najzahtevnejšim kupcem z bližnjevzhodnega trga.

Poudarek ne bo zgolj na razkošju, temveč tudi na kakovosti bivanja in dobrobiti stanovalcev. V višjih nadstropjih bodo urejeni zeleni vrtovi, prostori za jogo, AI-podprte meditacijske kapsule, visoko zmogljivi fitnesi in wellness območja. Vrh stolpnice bo rezerviran za elitne vsebine – restavracije z razgledi, zasebne kinodvorane, saloni in lounge prostori, namenjeni stanovalcem in njihovim gostom.

Ambiciozni roki in konkurenca v zraku

Zaključek gradnje je predviden do konca leta 2030. Če bi bil projekt zaključen že danes, bi bil druga najvišja zgradba v Dubaju, takoj za Burj Khalifo, in druga najvišja stanovanjska stolpnica na svetu. Vendar pa se Dubaj kot prestolnica visoke arhitekture ne ustavlja – že leta 2028 naj bi bil dokončan projekt Six Senses Residences Dubai Marina, ki bo dosegel kar 517 metrov.

Med drugimi napovedanimi projekti so tudi arhitekturne ikone s podpisi globalnih znamk: stolpnica Mercedes-Benz in futuristični nebotičnik Bugatti.

Plečnikovo nagrado v kategoriji javni prostor je strokovna žirija letos namenila Pokopališču Ankaran arhitektov Uroša Rustje, Primoža Žitnika, Mine Hiršman in Matea Zonte ter krajinskih arhitektov Ane Kučan, Luke Javornika in Danijela Mohoriča. Na nocojšnji prireditvi so podelili tudi tri Plečnikove medalje. Priznanja tudi za Vrtec Bohinj, revitalizacijo ulic na Ptuju, knjigo o arhitektih in spletno stičišče.

Kot piše v utemeljitvi Plečnikove nagrade, zasnova pokopališča posega neposredno v brežino gozdnega roba in izkušnjo kraja naveže na dojemanje krajine v širšem merilu. Avtorji višinsko razliko izjemno zahtevne lokacije premoščajo s klančinami, ki obiskovalca vizualno povezujejo s horizontom in različnimi gozdnimi ambienti. Členitev enotnega pokopališkega prostora na več delov, tako da se posamezna grobna polja potopijo v okoliški gozd, odpira možnost prepletanja gozdne krajine s prostori grobov, kar subtilno aktivira potencial javnega prostora in ga hkrati zaščiti, uporabnikom pa ponuja parkovno ureditev, ki presega program in prostor pokopališča.

Plečnikovo medaljo v kategoriji arhitekturne realizacije večjega merila je žirija namenila Vrtcu Bohinj. Avtorji arhitekture so Ana Jerman, Janja Šušnjar, Sofia Romeo Gurrea-Nozaleda in Miguel Sotos Fernandez-Zuniga, avtorja krajinske arhitekture Luka Javornik in Lara Gligić. Vrtec je umeščen na rob največjega naselja v Bohinjski dolini in se z vhodnim dvoriščem navezuje na nasproti ležeče dvorišče osnovne šole. Dialog med vzgojnima institucijama je po besedah žirije vzpostavljen tako v vsebinskem kot tudi v formalnem smislu. Merilo vrtca pa je hkrati pomembno tudi zaradi velikosti lastnih volumnov, ki temeljijo na tipologiji bohinjske domačije, a na neobičajen način. Gre namreč za njeno povečavo, ki ob dosledni izpeljavi projekta dobi svojo arhitekturno vrednost.

V kategoriji arhitekturne realizacije manjšega merila je žirija Plečnikovo medaljo namenila revitalizaciji Stare steklarske in Vrazovega trga s pripadajočimi ulicami v starem mestnem jedru Ptuja. Avtorji arhitekture so Matevž Zalar, Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher in Samo Kralj, avtorji krajinske arhitekture Darja Matjašec, Pia Kante in Katja Mali. Revitalizacija objektov Stare steklarske in zunanjih ambientov povezuje pomenske in materialne zgodovinske plasti Ptuja s sodobnimi javnimi programi za aktiviranje skupnosti in oživljanje starega mestnega jedra. Intervencije v obliki urbane opreme malega merila delujejo “akupunkturno”, saj izkušnji daje takt predvsem veliko merilo mesta, je zapisala žirija.

Štipendija Plečnikovega sklada Elvisu Jerkiču

Plečnikovo medaljo za bogatitev prostorske kulture je prejel Zaš Brezar za platformo Landezine. Kot piše v utemeljitvi, je Landezine platforma, ki se je iz virtualne točke za objavo referenčnih krajinskoarhitekturnih projektov razvila v mednarodno spletno stičišče, z organizacijo dogodkov pa tudi v realni prostor za spremljanje, razkrivanje in raziskovanje smernic urejanja odprtega prostora. Zanjo so značilne stalna rast, hitra odzivnost, občutljivost in odprtost za soočanje s pogosto neprijetnimi vprašanji sedanjosti in prihodnosti.

Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko je žirija namenila knjigi Raimonda Mercadanteja z naslovom Between History, Ideologies and Conflicts, Architecture in Slovenia 1968-1991. Kot piše v utemeljitvi, knjiga z beleženjem mikrozgodovin polpreteklega obdobja osvetljuje delovanje arhitektov, razkriva širše sistemske in ideološke napetosti ter s tem vzpostavi dragocen vpogled v dogajanje, ki je bilo tesno prepleteno z jugoslovanskim prostorom, v širšem evropskem merilu.

Štipendijo Plečnikovega sklada pa je prejel Elvis Jerkič za magistrsko delo Pravica do železnice: idejna zasnova revitalizacije železniških objektov v Baški grapi (2024).

Na 19. mednarodni razstavi arhitekture v Benetkah bo Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v slovenskem paviljonu predstavil projekt Mojstri gradijo kustosov Ane Kosi in Ognena Arsova. Projekt sestavljajo trije enakovredni deli – prostorska instalacija v Arzenalu, katalog in medresorski simpozij, ki bo novembra v MAO.

Na predstavitvi na ministrstvu za kulturo je danes ministrica Asta Vrečko poudarila, da je slovenski paviljon tesno povezan tako s temo bienala kot tudi z aktualno problematiko na področju arhitekture in oblikovanja prostora. Kustosa, ki sta tudi sama arhitekta, se namreč ukvarjata s tem, kako se gradi in katera znanja so potrebna.

Direktorica MAO in komisarka slovenskega paviljona Maja Vardjan je poudarila, da je proces produkcije arhitekture kompleksen, vendar pa arhitekturni diskurz večinoma izpostavlja le enega akterja tega procesa, in sicer arhitekta oz. projektanta.

Avtorji slovenskega paviljona se s projektom Mojstri gradijo po njenih besedah kritično lotevajo tovrstnega diskurza. V kontekstu beneškega bienala, ki z naslovom Integlliens. Naravno. Umetno. Kolektivno obravnava različne definicije in oblike inteligence ter poziva k njeni širši in bolj vključujoči opredelitvi, preusmerjajo fokus od ideje in učinka arhitekture na vmesno fazo procesa – na njeno materializacijo in delovno silo, ki jo dejansko omogoča.

Ana Kosi iz arhitekturnega biroja KIP (Kosi in partnerji) je povedala, da tema letošnjega slovenskega paviljona izhaja iz njihove neposredne izkušnje in opažanj s terena. V projektu Mojstri gradijo so izpostavljena mojstrska znanja, tehnike in veščine kot integralen in nenadomestljiv del arhitekturne produkcije. S tem repozicionirajo razumevanje vloge gradbenih delavcev v procesu nastajanja arhitekture ter pozornost iz končnega arhitekturnega objekta preusmerjajo k idejam, procesu oziroma samo gradnji.

Arhitektura se po besedah Kosi materializira na gradbiščih, ki so surova, glasna in umazana, kar je v ostrem kontrastu z eterično avro, ki jo pripisujemo arhitekturnim objektom. Arhitekti se vedno bolj oddaljujejo od aktivnega spremljanja gradnje, kar je v navzkrižju s samim bistvom poklica. Beseda arhitekt namreč izhaja iz starogrškega izraza arhitekton, ki označuje glavnega gradbenega mojstra.

Kot je še povedala, je analiza sodobnih slovenskih gradbišč, ki so jo izvedli, pokazala, da je gradnja močno odvisna od človeške delovne sile in “know-howa” ljudi, ki gradijo. Istočasno se gradbena industrija in posledično arhitektura srečujeta s pomanjkanjem mojstrov, ki so s svojimi veščinami bistveni za prevod načrta v kakovosten objekt oziroma arhitekturo.

Gradbeništvo želi po njenih besedah slediti trendom digitalizacije, robotizacije in mehanizacije ter težave z delavci rešiti z njihovo čim večjo eliminacijo iz procesa gradnje, vendar pa se na sodobnem gradbišču ravno človeški dejavnik s svojo ustvarjalno sposobnostjo kaže kot ključen.

Ob zaključku projekta oz. zaprtju arhitekturnega bienala (ta bo potekal od 10. maja do 23. novembra) bo novembra v MAO-ju potekal medresorski simpozij o arhitekturni produkciji v Sloveniji, tako skozi načrtovanje in gradnjo kot sam učinek arhitekture. Katalog Mojstri gradijo, ki sta ga uredila Ana Kosi in Arsov s sodelavci, je zasnovan kot besedilni in vizualni dokument procesa gradnje slovenskega paviljona ter pomeni njegovo vsebinsko poglobitev. Izšel bo v slovenskem in angleškem jeziku.