V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje za leto 2026 napovedujejo ambiciozen razstavni program, ki bo prepletel raziskovanje zgodovine ter premislek o prihodnosti arhitekture in oblikovanja. V novembru bo vrata odprl tudi Bienale oblikovanja – BIO 29.

V okviru serije razstav Predogled bodo v MAO-ju nadaljevali predstavitve pomembnih slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki jih je zgodovina arhitekture in oblikovanja pogosto zaobšla.

Spregledani opus Vlasta Kopača
V februarju bodo tako odprli razstavo Vlasta Kopača (1913–2006). Kopač je bil alpinist, gorski reševalec, risar, arhitekt, likovni opremljevalec knjig, grafik, oblikovalec, konservator, kartograf ter varuh naravne in kulturne dediščine. Pri pregledovanju njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa se je zelo kmalu izrazil vzorec prepoznavnih osebnih vrednot, ki jih je skozi risbo prenašal v prostor: temeljitost, vsestranskost in jasna sporočilnost, ki jo je zaradi širine svojih dejavnosti, znanja ter obrtniških talentov na videz zlahka izražal v svojih projektih.

azstava bo z originalnimi načrti in risbami opozorila na spregledanega avtorja, na celostnost njegovega opusa in na njegov pomen ter hkrati izpostavila dva izredno pomembna in tudi danes relevantna projekta – vzpostavitev Poti ob žici (PST), ki predstavlja še vedno aktualen in smiseln razmislek o drugačnih oblikah kolektivnega spominjanja, in turistične infrastrukture na Veliki Planini, ki v premišljeni kombinaciji modernega in tradicionalnega predstavlja nepreseženo rešitev ohranjanja prvotne podobe Male in Velike Planine v z obliko prvotnih značilnih stanov preoblikovanimi modernimi objekti za turistično nastanitev.

Od junija bo na ogled razstava Bibe Bertok, industrijske oblikovalke, ki je s svojim delom sooblikovala visoke standarde slovenskega pohištvenega oblikovanja. Doštudirala je na Fakulteti za arhitekturo. Najprej je bila zaposlena v Alplesu v Železnikih, kjer je uvedla oblikovalski oddelek. Že s prvimi projekti je bila opažena in nagrajena na razstavah – za predsobno garnituro Beta, sistemsko pohištvo Artus. Po štirih letih se je zaposlila v Slovenijalesu. Za vezno letev za sistemsko pohištvo Brest Cerknica je dobila pohvalo na BIO 6, na BIO 7 pa zlato medaljo za posteljico Nataša. Naslednja vsejugoslovanska uspešnica je bil pohištveni program Manta (1976), ki je prejel več nagrad, med drugim pohvalo na BIO 8, za program ABA je dobila nagrado Prešernovega sklada 1981. Od leta 1987 do upokojitve je bila samostojna oblikovalka.

Izbor sodobnega slovenskega oblikovanja in BIO 29
Med majem 2026 in majem 2027 bo na ogled razstava Made in Slovenia Centra za kreativnost (CzK), ki deluje pod okriljem MAO-ja. Predstavljen bo izbor sodobnega slovenskega oblikovanja, ki oblikuje istoimensko blagovno znamko. Na ogled bodo izdelki, ki so v letu 2025 prejeli znak odličnosti Made in Slovenia, ki ga na podlagi javnih pozivov podeljujejo strokovne komisije CzK.

Projekt Made in Slovenia je sicer nastal kot odgovor na dolgoletno potrebo po sistematični promociji sodobnega slovenskega oblikovanja doma in v svetu, blagovna znamka in znak odličnosti Made in Slovenia pa sta namenjena prepoznavanju kakovostnih, trajnostnih, v Sloveniji oblikovanih in izdelanih produktov.

Bienale oblikovanja – BIO 29 bo potekal od 19. novembra 2026 do 4. aprila 2027 in bo raziskoval možnosti oblikovalskega delovanja v lokalnih in globalnih kontekstih. Z vzpostavitvijo lokalno globalne mreže oblikovalcev, ki bodo vključeni v projekt, bo povezal različne kulturno oblikovalske svetove, da bi odpiral najbolj aktualna vprašanja za sodobno družbo in okrepil delovanje oblikovalskega sektorja znotraj raziskovalno, produkcijskih in političnih diskurzov, so zapisali v MAO-ju. Kdo bo kustos BIO 29, bo znano v začetku decembra, odprt poziv za soustvarjalce bo sledil januarja 2026.

Po več letih končno spet stalna postavitev del iz muzejske zbirke
Leto bodo v MAO-ju sklenili z odprtjem dolgo pričakovane stalne postavitve zbirke MAO. Nova razstava bo muzejsko gradivo predstavila v kronoloških in problemskih sklopih ter poudarila razvoj arhitekturne in oblikovalske misli v Sloveniji. Sopostavljeni eksponati bodo obiskovalcem omogočili razumevanje preteklosti skozi sodobne prakse in razmislek o prihodnosti ustvarjalnosti.

Kot so še pojasnili, MAO že nekaj let nima stalne postavitve predmetov iz svoje zbirke, kar pogrešajo tako domači in tuji obiskovalci, hkrati je potrebna tudi kot stalni strokovni okvir za različne začasne razstave. Razstava bo predstavila zgodovino gradu in muzeja ter njegove zbirke. Zasnovana bo na podlagi odprtega koncepta, ki bo omogočal menjavanje eksponatov in prilagajanje razstavljenega gradiva aktualnim dogodkom, obletnicam in drugim vsebinskim poudarkom ter krepil nove načine interpretacije.

Še do novembra 2026 pa je v MAO-ju na ogled razstava Je narava moderna?, ki raziskuje zgodnje povezave med ekološkim mišljenjem ter arhitekturnimi in oblikovalskimi praksami. V petih tematskih sklopih predstavlja arhitekturne in oblikovalske projekte iz obdobja modernizma, predvsem med letoma 1950 in 1980, poleg tega odpira vprašanje, kako so slovenski arhitekti in oblikovalci razumeli naravo ter kako so vanjo vgrajevali ekološko misel, še preden je ta postala globalna tema.

Tokijski babilonski stolp, znan tudi kot Japonski stolp, velja za enega najradikalnejših in najbolj ambicioznih arhitekturnih konceptov 20. stoletja. Gre za projekt, ki je kljub izjemni viziji in teoretični dovršenosti ostal zgolj na ravni idejne zasnove ter nikoli ni presegel konceptualnih okvirov.

Zamisel, predstavljena leta 1992, je zaradi izjemnih tehnoloških, finančnih in logističnih izzivov ostala neuresničena, danes pa zanjo ne obstajajo nobeni konkretni ali izvedbeni načrti. Kljub temu projekt še vedno velja za pomembno referenco v razpravah o prihodnosti urbanega bivanja in megastruktur.

Avtor projekta je bil profesor Tošio Odžima, ki je želel zasnovati popolnoma samozadostno vertikalno mesto kot odgovor na problem prenaseljenosti metropolitanskega območja Tokio. Stolp bi v eni sami strukturi združeval stanovanjske površine, delovna mesta, prometno infrastrukturo, oskrbo z energijo ter vse ključne storitve, potrebne za vsakdanje življenje.

Megastruktura nad vsemi znanimi merili

Načrtovana višina Tokijskega babilonskega stolpa je znašala osupljivih 10 kilometrov. Če bi bil projekt realiziran, bi postal najvišja struktura v zgodovini človeštva in bi za več kot kilometer presegel celo Mount Everest. V njem naj bi prebivalo približno 30 milijonov ljudi, kar ustreza populaciji večje države in daleč presega zmogljivosti klasičnih urbanih središč.

Ocenjeni stroški gradnje so znašali približno 22 bilijonov ameriških dolarjev, čas izgradnje pa naj bi trajal od 100 do 150 let. Prav ti podatki jasno ponazarjajo razsežnost projekta in razloge, zaradi katerih je ostal zgolj teoretična študija prihodnjega mesta.

Arhitekturni izraz obdobja neuresničenih megaprojektov

Tokijski babilonski stolp ni bil osamljen primer. Ob koncu 20. stoletja je Japonska razvila več izjemno ambicioznih, a nikoli realiziranih projektov, med katerimi sta tudi X-Seed 4000 in Shimizu Mega-City Pyramid. Čeprav niso bili zgrajeni, so pomembno vplivali na razvoj arhitekturne teorije, inženirskih pristopov ter razmišljanja o vertikalni urbanizaciji.

Japonsko gradbeništvo je kljub temu še naprej premikalo meje mogočega, zlasti na področju visokih, tehnološko naprednih in potresno odpornih stavb. Eden najnovejših primerov je Torch Tower v bližini tokijske železniške postaje, katerega dokončanje je predvideno za marec 2028. S predvideno višino 385 metrov bo postal najvišja stavba na Japonskem in sodoben kontrapunkt nekdanjim vizijam gigantskih megastruktur.

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v zadnjih letih sistematično uvajajo trajnostne razstavne konstrukcije, kljub temu pa se je od devetdesetih let prejšnjega stoletja nabral obsežen arhiv razstavnih elementov. Iz tega se je razvila ideja o knjižnici, v kateri bi bili materiali dostopni za izposojo in ponovno uporabo. Platformo, ki bo omogočala kroženje rabljenih elementov, nameravajo javnosti odpreti junija prihodnje leto.

MAO je predstavil pilotni projekt Platforma rabljenih materialov, katerega cilj je vzpostaviti zgled krožnega gospodarstva v kulturnem sektorju. Osrednji del projekta je zasnova knjižnice, ki bo institucijam in ustvarjalcem omogočala izmenjavo ter izposojo razstavnih konstrukcij in drugih elementov, ki so zaključili svojo primarno funkcijo. Sredstva za izvedbo so pridobili na javnem razpisu.

Direktorica muzeja Maja Vardjan je ob predstavitvi poudarila, da muzej letno pripravi veliko razstav, pri čemer nastajajo različne konstrukcije in prototipi, ki kasneje predstavljajo relevanten potencial za ponovno uporabo. »V zadnjem desetletju skrbno načrtujemo trajnostne razstavne sisteme, ki jih lahko vračamo na izvorna mesta. Vendar pa se je od devetdesetih let v več kot 500 kvadratnih metrih neizkoriščenega grajskega prostora nabralo ogromno materiala. Prav ta zaloga nas je spodbudila k vzpostavitvi knjižnice, kjer bi bili materiali pregledno predstavljeni in dostopni za izposojo,« je pojasnila.

Razpis je bil, kot dodaja Vardjan, idealna priložnost za razmislek o presežkih, ki se ne pojavljajo le v MAO, temveč tudi v drugih kulturnih ustanovah – denimo pri gledališčih, kjer so ravno tako prisotni veliki izzivi skladiščenja scenografskih elementov.

Sredstva so prejeli v okviru javnega razpisa Zeleni prehod v kulturi 2024–2026, ki ga financira ministrstvo za kulturo iz podnebnega sklada ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

“Samo prečno delovanje je najučinkovitejše”

Ministrica za kulturo Asta Vrečko je poudarila, da je to prvič, da kulturno ministrstvo neposredno črpa sredstva iz podnebnega sklada za podporo trajnostnim praksam. Po njenih besedah je to korak v smeri držav, ki razumejo, da je največji učinek mogoče doseči le z medsektorskim povezovanjem. Kulturna in okoljska politika sta po njenem naravna zaveznika, saj obe nagovarjata javnost in soustvarjata spremembe v načinu razmišljanja.

Ministrica je izpostavila, da številne kulturne ustanove že danes delujejo relativno trajnostno zaradi omejenih sredstev, kar pogosto pomeni ponovno rabo obstoječih elementov. Projekt MAO v višini dobrih 69.000 evrov pa bo omogočil dodatno sistematično recikliranje razstavnih materialov in širjenje zavedanja o pomenu trajnostne prakse v kulturi.

Minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer je dodal, da je projekt pomemben predvsem kot začetek dolgoročnega združevanja kulturnega sektorja, trajnostnega razvoja in zelenih tehnologij, čeprav sredstva morda niso visoka.

Javnosti in ustanovam na voljo junija 2026

V MAO so poleti začeli urejati zbirko materialov, ki so primerni za izposojo, izmenjavo ali ponovno uporabo. Trenutno poteka popis obstoječih elementov in vnos v digitalno bazo. Junija 2026 bo platforma odprta za posameznike ter kulturne organizacije, ki želijo trajnostno uporabljati razstavne materiale.

Za ponazoritev delovanja so v muzeju pripravili vzorčno instalacijo Materiali, elementi, prototipi, ki prikazuje širok nabor materialov – od lesa, keramike, opeke in stekla do razstavnih konstrukcij, primernih za nadaljnje umetniške ali prostorske posege.

Projekt nastaja v sodelovanju s podjetjem Arde – zelena preobrazba poslovanja, Društvom Pekinpah in Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ob podpori domačih in mednarodnih strokovnjakov s področja trajnostne preobrazbe, arhitekture in oblikovanja.