Frančiškanska knjižnica v frančiškanskem samostanu na Prešernovem trgu v Ljubljani je najdlje stalno delujoča knjižnična ustanova na Slovenskem, ki letos praznuje 790-letnico delovanja. Po temeljiti prenovi je odslej prvič odprta za javnost.

V Ljubljani so prenovili Frančiškansko knjižnico, ki letos praznuje že 790 let in hrani 70.000 enot gradiva. Predsednica Nataša Pirc Musar je ob tem poudarila njen pomen za slovenski jezik. Ob knjižnici bo deloval tudi muzej z zakladnico in pinakoteko.

Izjemna vloga slovenske Cerkve “kot enega izmed najbolj pomembnih varuhov in skrbnikov slovenske kulturne dediščine”
Kot je v slavnostnem nagovoru poudarila predsednica republike Nataša Pirc Musar, se danes odpira novo poglavje v dolgoletni zgodovini frančiškanske knjižnice. Današnji dogodek je po njenih besedah izjemen in poln simbolike na mnogotere načine; med drugim je bil slovenski jezik prvič zapisan v dokumentih, povezanih z vero. Spomnila je tudi na odprtost frančiškanov na zunaj, kar je omogočalo stike z drugimi jeziki in deželami, slednje je izpričano v številnih dokumentih in knjigah, ki jih hrani omenjena knjižnica.

Predstojnik slovenske frančiškanske province Marjan Čuden je med drugim opozoril, da knjižnica ves čas ni hranila samo teoloških knjig, ampak da premore tudi knjige o obrti, zdravstvu in drugih znanosti z namenom, da bi služila ljudem. Izrazil je veselje, da lahko z odprtjem knjižnice in pinakoteke nekoliko prispevajo h kulturni duši Ljubljane.

Knjižnica je obogatena z muzejem z zakladnico in pinakoteko, sistematično urejeno zbirko umetniških slik
Nov muzej sestavljata dve enoti: zakladnica, ki hrani najdragocenejše predmete in knjige, ter pinakoteka, kjer so na ogled najznačilnejše likovne umetnine od 16. do 20. stoletja. Pomen muzeja in pinakoteke je osvetlil umetnostni zgodovinar Ferdinand Šerbelj. Kot je povedal, je bil frančiškanski red odprt za ljudi. Frančiškani so ustvarjali z ljudmi in sledili njihovim potrebam. Sčasoma se je v samostanih nabralo ogromno inventarja in umetnin in ponekod so te zbirke uredili že v preteklosti. V Ljubljani je v novem muzeju predstavljen izbor iz obsežne zbirke, mnogo gradiva še vedno ostaja po hodnikih samostana.

Skrbnik in varuh knjižnice ter kustos muzeja Jan Dominik Bogataj je poudaril, da je frančiškanska knjižnica tudi najbogatejša med samostanskimi oz. zasebnimi knjižnicami na Slovenskem. V njej hranijo kar 20.000 enot starejšega, antikvarnega gradiva, pohvalijo se lahko z zbirko približno 150 srednjeveških listin, pri čemer je najstarejša iz leta 1265, ter približno 117 inkunabulami. Med dragocenostmi v knjižnici pa je med drugim izpostavil Dalmatinovo Biblijo s Trubarjevim lastnoročnim podpisom ter prvi izvod Krsta pri Savici s Prešernovim posvetilom.

Nove muzejske in obnovljene knjižnične prostore je blagoslovil predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje.

Novogoriška enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) je nedavno predstavila izsledke raziskav glede načrtovanja in gradnje objektov v sklopu hidroelektrarn na Soči Doblar in Plave. Zaradi arhitekturne oblikovanosti in ohranjenosti prvotnega izgleda bi lahko bili predmet varstva kulturne dediščine.

Zaradi izrazitega arhitekturnega oblikovanja objekti predstavljajo izjemno kulturno dediščino tega prostora in bi lahko bili predmet varstva kulturne dediščine.

Izsledke arhivskih raziskav glede načrtovanja in gradnje omenjenih objektov sta v Kulturnem domu v Desklah predstavili Alenka di Battista in Katja Kosič iz Zavoda za varovanje kulturne dediščine.

Hidrocentrali na Soči s pripadajočimi objekti je med letoma 1936 in 1940 načrtovala in zgradila tedanja italijanska oblast. Pri gradnji inženirskih objektov in vgradnji strojnih komponent so uporabili tedaj najboljše dostopno znanje in tehnologijo. Kot pravita strokovnjakinji, bi bilo sicer treba tehniško dediščino še podrobneje raziskati.

Njuna raziskava se je osredotočila na arhitekturo pomožnih stavb. Gre za stavbe z nadzornimi, servisnimi in upravljavskimi prostori ter večje število bivalnih objektov, tako delavskih stanovanj kot stavb za vodstvene in strokovne delavce, ki so jih postavili ob obeh elektrarnah.

Po načrtu Francesca Bonfantija
Načrte za pomožne stavbe je izrisal arhitekt Francesco Bonfanti, čigar delo je dobilo pravo ovrednotenje šele v 90. letih 20. stoletja. Objekti v Doblarju in Plavah že kažejo modernistično zasnovo, ki jo je kasneje razvil pri svojem povojnem delu v Italiji. “Najbolj kakovostno je oblikovana hidroelektrarna Doblar, kjer je arhitekt največ pozornosti namenil zunanjščini, umestitvi v prostor, oblikovanju odnosa z arhitekturo naselja, materialom, ki jih je uporabil. Kar se tiče delavskega naselja, ima zaradi celovitosti velik pomen naselje v Plavah,” je dejala Alenka di Battista.

Bonfanti je pozornost posvetil vsem stavbam, tudi blokom v delavskem naselju. V notranjosti nadzornega objekta hidroelektrarne Doblar pa je uporabil marmor, v stavbo umestil okrogla okna in velike zasteklitve v prostorih s turbinami. Pozoren je bil tudi na podrobnosti, kot je uporaba turkizne barve kot metaforičnega odseva reke Soče.

Katja Kosič in Alenka di Battista sta pri raziskavi črpali iz arhitektovega arhiva, arhiva Soških elektrarn in Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici. Kot je dejala Katja Kosič, sta pri terenskem pregledu objektov ugotovili, da so izredno kakovostno zgrajeni in ohranjeni. “So primer dobre prakse in zanesljivo dediščina. Zdaj je odvisno tudi od upravljavca, ali bo pripravljen pristopiti k zaščiti, kar pa bo zagotovo težje pri naseljih.”

Strokovnjaki so digitalizirali zemljevid Pirana iz leta 1889, ki ga je arhitekt Marco Mosso izrisal pred gradnjo prvega javnega vodovoda. Cilj raziskovalcev je obnova nekaterih vodnjakov, “beneških arhitekturnih biserov”, ki so označeni na zemljevidu.

V okviru mednarodnega projekta za okrepitev odpornosti obalnih mest na podnebne spremembe SCORE so na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper digitalizirali zemljevid Pirana iz 1889, ki je razstavljen v Pomorskem muzeju Sergej Mašera in med drugim prikazuje vodnjake.

Precizno izrisani detajli
Zemljevid je nastal z namenom popisa vodnih virov, kot dokaz, da obstoječi viri ne zadoščajo naraščajočim potrebam. Zemljevid poleg ulic in stavb prikazuje lokacije vodnjakov in javnih pitnikov, tudi tistih, ki so znotraj zgradb. Vsebuje tudi podrobnosti, kot so simboli za ulične svetilke, zelenjavni vrtovi in tlak na ulicah.

Pomorski muzej Sergej Mašera Piran je zemljevid dal restavrirati v letih 1992–1993 in ga od takrat hrani uokvirjenega kot del nacionalnega arhiva.

Digitalizacijo so opravili raziskovalci Mediteranskega inštituta za okoljske študije ZRS Koper, ki pri projektu SCORE (Smart control of the climate resilience in European coastal cities – pametni nadzor podnebne odpornosti v evropskih obalnih mestih) vodijo t. i. živi laboratorij obalnega mesta Piran.

Informacije nabirajo iz vseh virov
Opise vodnjakov nameravajo razširiti z uporabo aplikacije, ki so jo razvili skupaj z univerzo iz Dublina. Kot so zapisali, lahko s tem orodjem kdor koli prispeva svoje znanje in vedenje o infrastrukturi Pirana. Platforma omogoča uporabnikom vnos lokacij, fotografij in dodatnih podrobnosti o vodnjakih, cisternah, mestnem zelenju in zgodovinskih prepustnih tlakovcih.

Vodnjaki, ki bi oklestili porabo pitne vode
Na ZRS-ju želijo obnoviti nekatere vodnjake, ki so jih označili za beneške arhitekturne bisere, in tako omogočiti dostop do vode, ki bi jo lahko uporabljali za zalivanje vrtov ter čiščenje ulic in trgov namesto dragocene pitne vode iz pip.

Kot so še sporočili raziskovalci, so digitalni zemljevid predali Pomorskemu muzeju Sergej Mašera, z namenom, da se podatki preučijo in da bo ta edinstveni zemljevid v prihodnje na voljo javnosti.