Arhitektura
Arhitekt Blažko: Arhitektura v Ajdovščini je bila vselej prilagojena burji
Edi Blažko iz skupine Arhitektura SoNo, je več povedal o novih ajdovskih soseskah. Predvsem pa o Rezidenci Papillon, ki je prva večja stanovanjska soseska na Ajdovskem, pod katero je podpisan zelo cenjen arhitekturni biro pri nas.
Ker danes, ko se to pogovarjamo, ravno piha tista prava ajdovska burja, za začetek vprašanje prav na to temo. Je za vas burja, če se arhitekturno izrazimo, v navdih ali breme? Jo lahko pri načrtovanju objektov uporabite kot dodatno kreativno zamisel ali bi bilo lažje načrtovati brez nje?
EB: “Ajdovska burja je v kreativnem procesu definitivno pomembna komponenta in je kot navdih služila številnim umetnikom. Oblikovala je celotno dolino – od narave do obstoječe gradnje. V tehničnem smislu pa lahko predstavlja breme. Že v začetni fazi, smo bili postavljeni pred nalogo, kako čim bolje zavarovati stanovanjske prostore pred burjo. Je pa res da vsaka omejitev v arhitekturi na koncu da veliko boljše tehnične rešitve.”
Koliko se je arhitektura v zadnjih letih na Ajdovskem prilagodila vetru? Imate kot arhitekt občutek, da se načrtovalci številnih novih stanovanjskih in poslovnih gradenj dovolj prilagajajo na naše specifične razmere?
EB: “Arhitektura v Ajdovščini je bila zmeraj prilagojena burji, kar je se je najbolj izrazilo pri izbiri samih materialov. Vsi prepoznajo strehe pokrite s korci ter razporejenimi kamni, kot tudi prostori znotraj stavb so se vedno orientirali tako, da so se izognili direktnim sunkom burje. Seveda pa se arhitekturna stroka kot tudi gradnja razvija in pojavili so se novi materiali, gradbeni sistemi ter tehnične rešitve, kar omogoča veliko bolj raznoliko oblikovanje objektov. Je pa treba poudariti, da ne glede na izbiro materiala, je vedno potrebno upoštevati ekstremne specifične razmere, ki so značilne za naš kraj.”
Vaš arhitekturni biro Arhitektura SoNo se na Ajdovskem prvič »loteva« načrtovanja večje stanovanjske soseske. Kaj je bilo tisto kar vam je bilo v navdih in kar bili primorani upoštevati pri načrtovanju, preden ste začeli z delom?
EB: “Res je, da se tukaj prvič lotevamo večjega projekta kot smo se v preteklosti, vendar pa smo enako kot pri enostanovanjskih hišah sledili našemu principu. To je izoblikovati kvaliteten, prijeten ter funkcionalen ambient, ki bi služil uporabniku. Navdihnila nas je prekrasna lokacija, ki ponuja čudovite poglede na značilno vipavsko krajino. Vsakemu stanovanju smo tako hoteli ponuditi lasten pogled na zunanjo pokrajino, odmaknjen od radovednih pogledov iz sosednjega stanovanja. Razporeditev stanovanj v objektu omogoča, da vsaka stanovanjska enota deluje kot zaključena celota s svojstvenim ambientom.”
Kaj si lahko kupci nepremičnin v stanovanjskih soseskah Lotus ali Papilon lahko obetajo od zasnove stanovanj? Verjetno je marsikomu od njih pomemben podatek, kdo je tisti, ki je »oblikoval« stanovanja?
EB: “Predpostavka, da en arhitekt zasnuje in oblikuje vse arhitekturne zasnove, ne drži več. Arhitekturno delo je timsko delo. SoNo arhitekti je ekipa več arhitektov, ki skupinsko pristopi zasnovi objekta skozi številne diskusije, ”brainstorming” procese ter preveritev. Končni cilj so bila optimalno zasnovana, funkcionalna in sodobna stanovanja, ki sledijo trendom stanovanjske gradnje v Evropi. Hkrati pa se neposredno navezujejo na okolico v kateri se nahajajo.“
Kakšni materiali prevladujejo v soseskah Lotus in Papilon?
EB: “Prevladujejo naravni materiali v svetlih odtenkih. To je bila tudi ena od zahtev s strani ajdovskega prostorskega akta. Izbrali smo materiale, ki ustrezno komunicirajo z okolico in jo ne postavljajo v podrejeno vlogo.”
Kako je s trajnostjo, ki je danes pomemben vidik načrtovanja novih graden? Kako zagotoviti, da bodo stanovanja ravno tako kvalitetna tudi čez 30 ali 40 let?
EB: “Pri Lotusu kot tudi Papilonu smo zasnovali večjo garažno etažo, ki poleg tega da skrije del avtomobilov iz zunanjih okoliških površin, ima ozelenjeno streho. Zelena streha absorbira deževnico, s tem razbremeni kanalizacijsko omrežje in tako omili poplave. Hkrati ščiti streho pred vremenskimi vplivi ter dodatno izolira objekt, s čimer pripomore k uravnavanju notranje temperature in izboljšanju mikroklime. Moram pa tudi omeniti, da se bodo za potrebe ogrevanja uporabili obnovljivi viri energije.”
Pa razbijmo še en urbani mit, ki pravi o tem, da so bile nekoč stavbe, ki so bile grajene z opeko, kvalitetnejše kot današnja, pretežno betonska gradnja. Verjetno ste drugačnega mnenja?
EB: “Danes prevladuje želja po čim bolj odprtih tlorisih, ki omogočajo večjo fleksibilnost pri prostorskih razporeditvah znotraj stanovanj. Tudi okenske odrtine so veliko večje. To pa s seboj prinese veliko večje razpone, ki se rešujejo z betonsko gradnjo. To je čisto logična posledica razvoja arhitekture, razmišljanja o bivalnem prostoru kot tudi številnih novih predpisov.”
Stanovanjski soseski Lotus in Papilon sta nekako umeščeni na obrobje mesta, so kot nekakšna nevidna črta med urbanim in ruralnim okoljem. Se to pozna tudi v sami arhitekturi?
EB: “Bi rekel da gre tukaj bolj za nadaljevanje že obstoječe morfologije mesta proti ruralnemu okolju. Prehod poskušamo reševati z ozelenjenimi površinami, kot je tudi ozelenitev samih streh garažnih etaž. Te predstavljajo peto fasado objekta, ki bo vidna iz okoliških hribov.”
Na Slovenskem velja vaš arhitekturni biro za zelo uveljavljenega, vašo kvaliteto pa potrjujejo tudi številne nagrade. Kaj vas po vašem mnenju dela najboljše?
EB: “Ne glede ali gre za oblikovanje pasje ute ali velike turističnega kompleksa, si je potrebno postaviti čim več vprašanj in nanje najti ustrezne odgovore. Tukaj gre za vprašanja, ki se tičejo same okolice, zahteve investitorja in predpisov, kakšne so potrebe lokalne skupnosti in bodočih uporabnikov. Več vprašanj nudi več odgovorov in s tem veliko boljše rešitve.”
Kateri projekti vam osebno predstavljajo največji izziv?
EB: “Vsak projekt predstavlja izziv. Če izzivov ni, potem tudi ni zadovoljivih rezultatov.”
Več o projektu Rezidence Papillon: gaberit nepremičnine // www.papillon.si
* Intervju povzet po tiskani izdaji Ajdovščina
* Fotografije: Edi Blažko arhiv
Arhitektura
Poslovil se je arhitekt in priznani akademik prof. dr. Fedja Košir
Tragično je, da se Slovenska akademija znanosti in umetnosti zapored poslavlja od najuglednejših osebnosti iz sveta arhitekture. Po akademiku Milanu Miheliču in akademiku Stanku Kristlu, ki nas je zapustil v začetku letošnjega leta, se zdaj, le nekaj mesecev pozneje, pretreseni poslavljamo od njenega dolgoletnega svetovalca za arhitekturo in urbanizem, akademika Fedje Koširja.
Na Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije so Koširja označili za “lucidnega in pronicljivega kritika, raziskovalca, intelektualca, pisca, misleca: teoretika in praktika”.
Njegovi nazori in dejanja so bili “nemalokrat v nasprotju s prevladujočimi, a nikoli neverodostojni”, so še zapisali. Star je bil 84 let.
Po navedbah Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katere izredni član je bil od lani, je Košir v 70. in 80. letih preteklega stoletja na slovenskih in jugoslovanskih javnih natečajih za urbanistične in arhitekturne predloge prejel več kot 60 nagrad in odkupov.
Med Koširjevimi najpomembnejšimi projekti so na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) navedli središče Beograda (1968), Zimsko kopališče v Ljubljani (1969), Park hotel Bled (1970), središče Nikšiča (1971), središče južnega Zagreba (1971), središče Kraljeva (1974), središče Bugojna (1978), Cerkev vseh svetih v Ljubljani iz 1981 (nedokončana izvedba) in Islamski verski center v Ljubljani (1982).
Leta 1978 je za več urbanističnih predlogov dobil nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1985 do leta 2013 je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kjer je predaval več predmetov, med drugim razvoj urbanizma in razvoj arhitekturne teorije. Dve mandatni dobi je bil dekan fakultete. V njegovem opusu velja omeniti tudi spomeniško realizacijo kenotafa za žrtve dachavskih procesov v Ljubljani (1989).
Za vlado je izdelal dve primerjalni presoji lokacij, primernih za protokolarno uporabo predsednika vlade in urada predsednika republike (2002 in 2005). Konkreten rezultat je odločitev za gradnjo sedanjega kongresnega središča na Brdu pri Kranju. Izdelal je tudi študijo prostorske umestitve premične kulturne dediščine v Idriji (2007).
Podpisal se je tudi pod vrsto strokovnih člankov, večino je izdala fakulteta za arhitekturo leta 2000. Objavil je tudi devet monografij. Za objave je prejel dve Plečnikovi medalji (1995 in 2010). Od leta 2007 je bil častni član Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS).
Arhitektura
Fakulteta za arhitekturo: ukvarjali so se tudi s prostorskimi izzivi prizadetih občin porečja Savinje
Katastrofa, ki se je zgodila lani, je po besedah dekana Fakultete za arhitekturo Mihaela Dešmana priložnost, da na novo razmislimo o kakovostnih ambientih, ki bi jih lahko imele naše krajine, kraji in stavbe.
Zato so se letos na seminarskih skupinah na fakulteti ukvarjali tudi s prostorskimi izzivi prizadetih občin porečja Savinje.
Fakulteta za arhitekturo predstavlja sklepno razstavo seminarjev fakultete, ki jo je naslovila Polna hiša – odpirajo jo danes, na ogled pa bo do 21. junija. Razstava raziskuje prostor skozi prizmo akutnih vprašanj, kot so izjemni vremenski pojavi, prihodnji razvoj univerzitetnega mesta in vnovična uporaba kulturne dediščine. Obravnava jih v širšem kontekstu, preizkuša rešitve in predlaga alternative.
Po besedah dekana Mihaela Dešmana je sklepna razstava sežetek celoletnega dela seminarskih skupin. “Letos smo priča še globljemu povezovanju seminarjev, ki z različnih perspektiv obravnavajo isto perečo tematiko, s tem pa ilustrirajo kompleksnost delovanja poklica arhitekta in urbanista v prostoru”.
O trojici seminarjev pove, da se v teh sprašujejo, “kako s premišljenimi urbanističnimi, krajinskimi in arhitekturnimi posegi razvijamo nove prostorske ureditve ter razvijamo principe in oblike trajnostnega bivanja s ciljem bolj smiselnih, varnih in skladnih posegov v slovensko podeželje kot doslej“.
Sedem seminarjev se je povezalo v še širši kontekst raziskovalnega projekta HEI-TRANSFORM, ki ga koordinira ljubljanska Fakulteta za arhitekturo. Temeljni raziskovalni projekt na področju vnovične uporabe nepremične kulturne dediščine združuje 14 institucij in najvidnejše strokovnjake. Študenti arhitekture in urbanizma na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo ter krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani na razstavi predstavljajo štiri revitalizacijske laboratorije – naselbinsko dediščino Kostanjevice na Krki, opuščeno industrijsko dediščino v središču Hrastnika, grajski grič v Gornji Radgoni z njegovo arheološko dediščino ter grad Hrastovec. S sodelovanjem raziskovalcev in inovativnega participatornega pristopa k načrtovanju so oblikovali rešitve, ki bodo pripomogle k razvoju modela trajnostnega pristopanja k prilagojeni ponovni rabi opuščene dediščine.
Prostorska vizija razvoja Univerze v Ljubljani je povezala štiri seminarje Fakultete za arhitekturo, Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete, Oddelek za prostorsko sociologijo Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ljubljansko Filozofsko fakulteto ter gostujoče institucije. Z odzivi opozarjajo na dejstvo, da mora univerza poleg reprezentančne in simbolne vloge ujeti tudi duha časa, ki zahteva programsko vedno bolj fleksibilne in nedoločene prostore, pa tudi univerzalno dostopnost, ogljično nevtralnost ter navsezadnje tudi kakovost njenega odprtega prostora in arhitekture, ki mora presegati zgolj funkcionalno in tehnično dovršenost.
Arhitektura
Slovenski paviljon za Expo 2020 v Dubaju bodo razstavili
Po skoraj treh letih bo Slovenija na predlog ministrstva za gospodarstvo dala odstraniti slovenski paviljon v Dubaju, ki je bil zgrajen za svetovno razstavo Expo 2020. Stroški odstranitve bodo znašali najmanj 1,5 milijona evrov.
Vlada se je na včerajšnji seji seznanila s poročilom ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport o izvedenih dejavnostih pri projektu Expo City Dubaj po koncu delovanja slovenskega paviljona.
Paviljon bi podarili organizatorju, če bo zanimanje
Analiza ministrstva o mogočih rešitvah za paviljon je pokazala, da obstajata dve možnosti: oddaja paviljona v dolgoročni najem ali odstranitev paviljona in povrnitev zemljišča v prvotno stanje, so zapisali v sporočilu za javnost po seji vlade.
Glede na predvidene stroške obeh možnosti se je vlada na predlog gospodarskega ministrstva odločila za odstranitev paviljona. Ta bi potekala v letih 2024 in 2025, ocenjena vrednost odstranitve pa bi znašala najmanj 1,5 milijona evrov.
Če bo obstajala možnost prodaje paviljona organizatorju, ki bi ga nato odstranil na lastne stroške, ali možnost, da se paviljon podari, bo Slovenija to možnost izkoristila, so navedli na vladi.
Svetovna razstava Expo 2020 je od oktobra 2021 do konca marca 2022 potekala v Dubaju, Slovenija pa se je na njem z lastnim paviljonom predstavljala kot pametna država z visokim turističnim potencialom.
Življenje po Expu
Oktobra 2022 je bil sprejet vladni sklep, da bo paviljon deloval eno leto v okviru gospodarskega ministrstva oziroma javne agencije Spirit Slovenija. Za obdobje med 28. oktobrom 2023 in 15. decembrom 2023 je bil paviljon oddan podjetju Knauf Insulation, ki ga je v tem obdobju uporabljalo za lastne potrebe. V času podnebne konference COP28 so bile na njem izvedene tudi številne dejavnosti in dogodki ministrstev in agencije Spirit, so še pojasnili na vladi.
-
AVTOMOBILNOST1 mesec nazaj
Nova Ford Kuga je že na slovenskih cestah
-
DEDIŠČINA2 meseca nazaj
V New Delhiju dodali 24 vpisov na Unescov seznam svetovne dediščine
-
Materiali2 meseca nazaj
Barve poenostavijo izbiro
-
Energetska učinkovitost1 mesec nazaj
Investicija v slovenski produkt Reduxi, ki znižuje stroške elektrike
-
GRADNJA1 mesec nazaj
Lumar uspešno izvedel test požarne odpornosti
-
RAZSTAVA3 tedni nazaj
Idila z Aljo Horvat, ki jo navdihuje narava iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja
-
EKOLOGIJA1 mesec nazaj
V Italiji divja peklenska suša
-
RAZSTAVA4 tedni nazaj
Razstava “Kar ostane” v okviru cikla Mladi kurator, mladi umetnik