Z odprtjem Paviljona miru in sožitja na dvorišču Pokrajinskega arhiva Maribor se je sklenil projekt Naj dvorišče ne bo parkirišče, sicer del programa Živa dvorišča in društva Hiša!, ki se osredotočata na kulturno obujanje skritih kotičkov Maribora.

Namen projekta Naj dvorišče ne bo parkirišče je izpostaviti pomen dvorišč v starem mestnem jedru in njihov potencial za širjenje pozitivnih vplivov preko svojih meja.

Dvorišča in oblikovanje identitete mesta
“Dvorišča, s svojim edinstvenim karakterjem in velikim deležem v mestni krajini, igrajo ključno vlogo pri oblikovanju identitete mesta, gradnji skupnosti in izboljšanju kakovosti bivanja,” so poudarili v društvu Hiša!.

“Ozelenitev dvorišč prispeva k zmanjšanju učinka urbanega toplotnega otoka, ohranjanju biotske raznovrstnosti v mestnem okolju, zmanjševanju hrupa ter pomembno prispeva k zmanjšanju onesnaženosti zraka, ki ga dihamo v mestih,” so še dodali.

Lokacija izbrana z javnim pozivom
Društvo je v poletnih mesecih objavilo javni poziv, s katerim je iskalo mariborsko dvorišče, na katerem bodo vzpostavili leseni paviljon. Strokovna komisija je po pregledu predlogov največ točk dodelila dvorišču Pokrajinskega arhiva Maribor. Odločitev za to dvorišče je bila sprejeta predvsem zaradi njegove javne dostopnosti, kar povečuje njegov motivacijski potencial in vpliv na lokalno skupnost.

Kot so sporočili, ime Paviljon miru in sožitja simbolno izraža nasprotovanje nasilju in vojnam po svetu ter podporo “najbolj trajnostnemu načinu sobivanja – simbiozi“. Ob odprtju paviljona je vsak obiskovalec prejel sadiko zimzelene rastline, ki jo je nato v znak miru in sožitja zasadil v paviljonu.

Družinsko podjetje Lumar in zlata slovenska olimpijka Janja Garnbret združujeta moči v želji po izničevanju ogljičnega odtisa. Napredno družinsko podjetje, ki velja za vodilnega na trgu pri gradnji sodobnih energetsko varčnih skoraj nič-energijskih objektov iz naravnih materialov, ter športnica, ki premika meje mogočega, sta v želji po zmanjševanju vplivov na okolje sklenila večletno sodelovanje. 

 Marko Lukić, lastnik in direktor podjetja Lumar, je ob podpisu pogodbe dejal: »S ponosom in veseljem začenjamo sodelovanje z Janjo, najboljšo plezalko na svetu. Delimo skupne vrednote in prepričanja o našem vplivu na družbo ter okolje. Skrb za trajnostni razvoj, minimalno onesnaževanje okolja ter energetsko učinkovita gradnja so trendi današnjega časa in osnovne smernice našega delovanja ter razvoja. K temu smo zavezani tudi pri sodelovanju z Janjo in njen bodoči dom bo odražal te vrednote.« 

»Skupne vrednote in poznavanje načina delovanja sta glavna razloga, da sem v Lumarju prepoznala idealnega partnerja za gradnjo svojega doma. Všeč mi je njihova zavezanost trajnosti in kakovosti bivanja, kako jim uspe združiti udobje in stil z nizko porabo energije. Mislim, da se še nikoli nismo tako zavedali vplivov na okolje, kot se jih zaveda moja generacija. Zato ne želim sklepati kompromisov, ko se odločam za svoj dom. Dom brez emisij pri tem ni le možnost, to je odločitev, ki sem jo sprejela. Ko vidiš, da se lahko v trajnostnem domu počutiš tako udobno kot tudi dobro, je takšna odločitev povsem enostavna.« pravi Janja Garnbret. 

Za najboljšo splošno knjižnico v svetovnem merilu je bila izbrana knjižnica Gabriela Garcie Marqueza iz Barcelone. V prestižno finalno četverico se je uvrstila tudi Valvasorjeva knjižnica v Krškem, ob njej pa še knjižnici v Sydneyu in Šanghaju.

Zmagovalko so razglasili na kongresu mednarodne knjižničarske organizacije (IFLA), ki se je nedavno odvil v Rotterdamu.

Nove prostore Valvasorjeve knjižnice so slavnostno odprli junija lani. Arhitekturni načrt prizidka je delo celjskih arhitektov Vere Klepej Turnšek in Tadeja Dobrajca. Umeščena je ob kapucinski samostan v starem delu Krškega, kjer Valvasorjeva knjižnica deluje od leta 1988. Velika je 1600 kvadratnih metrov, od tega je malo več kot 1200 kvadratnih metrov pritličja, malo manj kot 400 kvadratnih metrov pa predstavljajo kletni prostori. Naložbo so končali lani, skupaj z ureditvijo okolice je presegla osem milijonov evrov.

Urška Lobnikar Paunović, direktorica Valvasorjeve knjižnice, je za STA dejala, da so to posavsko knjižnico v Rotterdamu knjižničarji z vsega sveta po njeni predstavitvi lepo sprejeli. Po njenih besedah knjižnica izžareva toplino in domačnost, zato je bila za marsikoga favoritka pred razglasitvijo zmagovalke. Uvrstitev med štiri finaliste je bila za Valvasorjevo knjižnico velik uspeh, je še dodala direktorica.

“Mislim, da so ljudje to knjižnico sprejeli nad našimi pričakovanji. Moram priznati, ko smo v knjižnici uvedli kakšne rešitve, ki smo jih videli v tujini, sem bila malce skeptična, kako jih bodo obiskovalci sprejeli, a se je izkazalo, da je bila bojazen odveč. Izkazalo se je, da so to res dobre rešitve, in ljudje so jih posvojili, mogoče tudi na kakšen drug način, kot smo si mi zamislili,” je povedala ob nominaciji .

Mednarodna strokovna komisija, ki so jo sestavljali strokovnjaki knjižničarstva in arhitekture, je 16 prispelih prijav iz 11 držav ocenjevala po merilih povezanosti arhitekture z okolico in lokalno kulturo, funkcionalnosti arhitekture, prilagodljivosti prostorov, trajnostne naravnanosti, sodelovanja v procesih učenja in socialne vključenosti ter digitalnih in tehničnih rešitev. Pomembno je bilo tudi, kako knjižnica sledi ciljem trajnostnega razvoja Združenih narodov in globalni viziji Mednarodne zveze bibliotekarskih združenj in ustanov IFLA, je še dodala Urška Lobnikar Paunović.

Valvasorjeva knjižnica Krško deluje kot osrednja knjižnica za občini Krško in Kostanjevica na Krki. Poleg osrednje knjižnice na Cesti krških žrtev v Krškem ima tri krajevne knjižnice: na Vidmu, v Kostanjevici na Krki in na Senovem, ter od leta 2020 skupaj s Knjižnico Brežice, Knjižnico Sevnica in Knjižnico Laško oziroma njeno enoto v Radečah, tudi Posavsko potujočo knjižnico. Knjižnica je svoja vrata odprla 8. februarja 1965. Takrat je svoje delovala z manj osebja, na površini 140 kvadratnih metrov in z nekaj več kot 2000 enotami gradiva. Po večletnih pripravah se je leta 1988 preselila v prostore v kapucinskega samostana, a ji je tudi tam sredi 90. let preteklega stoletja začelo primanjkovati prostora.

Leta 2016 se je občina Krško lotila projekta dozidave, prenove in umestitve Valvasorjeve knjižnice v območje kapucinskega samostana. V drugem naložbenem koraku, ki ga na krški občini še načrtujejo, pa nameravajo prenoviti 1140 kvadratnih metrov površin samostanskega dela knjižnice. Krška občina je sicer, ker je knjižnica predtem delovala v najetih samostanskih prostorih, od Slovenske kapucinske province za nekaj več kot 300.000 evrov leta 2016 odkupila skoraj celoten stari samostanski kompleks z zemljiščem in vrtom.

V Valvasorjevi knjižnici letno naštejejo v povprečju nekaj več kot 100.000 obiskov. Uporabnikov ima nekaj manj kot 6000. Letno izposodi približno 350.000 knjižničnih enot. Knjižnica hrani približno 165.000 knjižnih enot, v matični knjižnici približno 130.000. Med svojimi posebnimi zbirkami upravlja tudi spomeniško zaščiteno kapucinsko baročno knjižnico z najstarejšo knjigo iz leta 1502. Med drugim hrani tudi prevod Biblije – vulgato, ki naj bi jo listal tudi leta 1547 v Krškem rojeni Jurij Dalmatin, je še povedala direktorica knjižnice.