Arheologi so v gorah vzhodnega Uzbekistana prišli do čudovitega odkritja. Našli so namreč ostanke dveh srednjeveških mest, kar bi lahko bistveno vplivalo na naše razumevanje legendarne svilne poti, starodavne karavanske poti med Kitajsko in Rimom.

Že dolgo verjamemo, da so trgovske poti, znane po izmenjavi blaga in idej med Vzhodom in Zahodom, povezovale bolj nižinska mesta. Zdaj pa bi se lahko to naše prepričanje povsem spremenilo, saj so arheologi odkrili vsaj dve gorski mesti, ki sta ležali na ključnem križišču trgovskih poti, poroča BBC.

Eno od odkritih mest, Tugunbulak, metropola, ki se je raztezala na vsaj 120 hektarjih, je ležalo na več kot 2000 metrov nadmorske višine, na območju, ki danes velja za precej negostoljubno. “Zgodovina Srednje Azije se s tem odkritjem spreminja,” je dejal arheolog Farhod Maksudov, ki je bil del raziskovalne skupine. Tugunbulak in manjše odkrito mesto Tašbulak sta bili po mnenju arheološke ekipe živahni naselbini med osmim in 11. stoletjem, ko je območje nadzorovala močna turška dinastija.

Nad to nadmorsko višino danes živi le tri odstotke svetovnega prebivalstva, med redkimi takšnimi primeri sta le še območji Lhasa v Tibetu in Cusco v Peruju.

Do odkritja, ki je potekalo pod vodstvom Maksudova, direktorja uzbekistanskega Nacionalnega centra za arheologijo in Michaela Frachettija, arheologa z Univerze Washington, so prišli s pomočjo dronov in orodja za daljinsko zaznavanje, znanega kot lidar, ki s pomočjo odbite svetlobe ustvarja tridimenzionalne zemljevide okolja. 

Ekipa je sicer Tašbaluk prvič odkrila leta 2011 med trekingom po gorah. Našli so namreč grobišča, na tisoče keramičnih izdelkov in druge znake, da je bilo ozemlje včasih poseljeno. Tudi zgodovinski zapisi omenjajo mesta na tem območju, vendar nikakor niso pričakovali, da bodo našli srednjeveško mesto tako visoko v gorah. Kot je pojasnil Frachetti, je bila ekipa osupla, pa tudi pot do tja je bila težka, saj so naleteli na močne vetrove, nevihte in tudi logistične izzive. Štiri leta pozneje je lokalni gozdarski upravitelj, ki je na svojem dvorišču imel nekaj nenavadnih keramičnih predmetov, ekipo pozval, naj preuči še druga območja v bližini Tašbaluka.

“Šli smo k njemu domov in ugotovili, da je bila njegova hiša zgrajena na srednjeveški citadeli,” je pojasnil Frachetti. A ne najti mesta, najtežje je bilo akademsko skupnost prepričati, da so ta mesta obstajala. Kot so pojasnili v ekipi, so bili deležni skepse, zato je bil velik izziv, kako znanstveno dokumentirati to mesto. 

Tako so se leta 2022 vrnili, okrepljeni z dronom, opremljenim z lidarskim senzorjem, ki je pomagal odstraniti površino in razkriti obzidje, stražne stolpe, zapletene arhitekturne značilnosti in druge utrdbe v Tugunbulaku. Zdaj raziskovalci predvidevajo, da so se skupnosti odločile za naselitev v Tugunbulaku in Tašbulaku, da bi izkoristile močne vetrove za kurjenje ognja, potrebnega za taljenje železove rude, s katero je bila regija bogata. Pri predhodnih izkopavanjih so namreč odkrili tudi proizvodne peči. In “kdor je imel v srednjem veku v rokah železo, je bil zelo močan”, je poudaril Maksudov.

A kolikor je okolje bilo dobro, toliko je bilo tudi slabo. Območje je namreč nekoč prekrival gost brinjev gozd, ki so ga sicer posekali, vendar so jim preglavice povzročali nenadni plazovi in poplave. 

Vsekakor gre za izjemno najdbo, je prepričan tudi Pete Frankopan, profesor svetovne zgodovine na Univerzi v Oxfordu. “To je neverjetna zakladnica, ki kaže na globoke medsebojne povezave, ki prečkajo Azijo, in povezave med izkoriščanjem naravnih virov pred več kot tisočletjem,” je dejal.

Na Mariborskem Pohorju sta podjetje Lumar in dvakratna olimpijska zmagovalka v sklopu vsakoletnega projekta sadnje dreves posadila 1.000 smrek. Cilj je do leta 2027 posaditi skupno 4.000 dreves na različnih delih Slovenije. »Vsako leto jeseni naredimo korak k temu, da zmanjšamo svoj ogljični odtis,« večletni projekt v sodelovanju s podjetjem Lumar opisuje Janja Garnbret.

Po sadnji na Koroškem in lanskemu projektu za obnovo Krasa, je letošnja sadnja potekala na Mariborskem Pohorju, kjer je Garnbretova sadila smreke s pomočjo zaposlenih v podjetju Lumar, prostovoljcev in učencev dveh lokalnih osnovnih šol. »Vsako leto se jeseni zberemo in posadimo 1.000 dreves. Ne želim se pretvarjati, da s tem rešujemo svet, verjamem pa, da naredimo vsaj korak k temu, da izničim ogljični odtis, ki ga povzročim s svojimi potovanji, ki so neizogibna. Veseli me, da smo tokrat sadili smreko, kajti iz takšnega lesa bo kmalu zgrajena tudi moja Lumarjeva hiša,« poudarja olimpijska zmagovalka iz Tokia in Pariza. Vsakoletno iniciativo vidi kot majhen delček, ki ga lahko sama stori za zmanjšanje vplivov na okolje. 

Ob tem opozarja, da v projektu vidi še dodatno zadovoljstvo: »Vsako leto nas je več! Pridružijo se nam mladi iz lokalnih osnovnih šol in vse več prostovoljcev. Lani na Krasu, letos na Pohorju. V njihovih očeh vidim iskrico in pristno zavedanje pomena skrbi za naravo, na katero smo v Sloveniji še posebej ponosni. Če s takšnimi projekti lahko ponudimo priložnost, da preživijo čas v naravi in obenem naredijo še kaj dobrega in se naučijo ravnanja z drevesi, potem smo svoje delo dobro opravili.« 

Iniciativi so se letos pridružili učenci OŠ Rada Robiča Limbuš in OŠ Janka Glazerja Ruše, ki so ob pomoči družbe Slovenski državni gozdovi (SiDG) spoznali tudi pravilen postopek sajenja in skrbi za drevesa. SiDG, podjetje za gospodarjenje z gozdovi v državni lasti, bo skrbel tudi za nadaljnjo rast in vzdrževanje posajenih dreves.

Smreka kot ključen gradbeni element

Sodelovanje z Janjo Garnbret pri vsakoletnem pogozdovanju izvira iz zaveze življenja brez emisij in gradnje Janjine hiše, katere ključen gradbeni material bo masivna lesena konstrukcija iQwood, brez lepil in kemikalij, ki prinaša odlično bivalno klimo in še nižji ogljični odtis objekta. »Smreka je les, ki ima odlične konstrukcijske lastnosti in je lahka za obdelovanje. Zato smo veseli, da smo letos lahko z Janjo na Pohorju posadili smreke,« pravi Marko Lukić, lastnik in direktor podjetja Lumar. »Janja dejansko zelo zasleduje idejo o nižanju ogljičnega odtisa. Dokazano je, da les izboljšuje kakovost bivanja, počutje ljudi v objektih in ima druge blagodejne učinke. Tak dom si vsekakor zasluži tudi Janja in veseli nas, da ji to lahko ponudimo,« dodaja Lukić. 

Poslanstvo projekta je spodbujati zavedanje o odgovornosti, ki jo imamo do ustreznega ravnanja z okoljem ter prizadevanje da zmanjšujemo svoj ogljični odtis. Do leta 2027 želijo posaditi skupno 4.000 dreves na različnih lokacijah po Sloveniji.

Slovenski etnografski muzej (SEM) na Kitajskem predstavlja večstoletno tradicijo čebelarstva na Slovenskem in ob tem nastajajočo ljudsko umetnost, ki ni le izraz čebelarske kulture, temveč načina življenja večinskega slovenskega prebivalstva v 19. stoletju. SEM hrani tudi največjo zbirko panjskih končnic v državi.

Razstavo so postavili v Muzeju lepih umetnosti v Šjanu v provinci Šanši. Tam si bodo obiskovalci lahko do marca prihodnje leto ogledali 68 predmetov čebelarske kulturne dediščine, med njimi 60 izvirnih poslikanih panjskih končnic. Z izborom predmetov in besedili kitajski javnosti Slovenijo predstavljajo kot domovino avtohtone kranjske čebele.

Odprtja razstave so se udeležili direktorica SEM-a Natalija Polenec, kustosinja v SEM-u Barbara Sosič in vodja oddelka za konserviranje in restavriranja v SEM-u Gregor Kos. Razstava pripoveduje o vrhunski in edinstveni ustvarjalnosti na slovenskih tleh, ki z avtentičnimi predmeti kitajskemu občinstvu približuje izjemno kulturno dediščino Slovenije. Od več kot 770 panjskih končnic, ki jih hranijo v SEM-u, kjer se ponašajo z največjo tovrstno zbirko v državi, so jih na ogled postavili 60.

Izvirne panjske končnice imajo številne verske in posvetne podobe iz vsakdanjega življenja, večinoma gre za figuralne motive. Med drugim pa je na razstavi na ogled tudi panj AŽ, ki velja za “slovensko blagovno znamko”, saj ga uporablja več kot 90 odstotkov domačih čebelarjev. Zaradi svoje priročnosti se je uveljavil tudi v svetu.

Največ čebelarjev na število prebivalcev v Evropi
Danes je v Sloveniji približno 11.000 čebelarjev, kar je največ na število prebivalcev v Evropi. Na pobudo Slovenije je bil 20. maj razglašen za svetovni dan čebel. Čebelarstvo je od leta 2018 vpisano v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine, čebelarstvo v Sloveniji pa je kot način življenja od leta 2022 vpisano tudi na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.