Zet predsednika ZDA Donalda Trumpa Jared Kushner je opustil načrte za sporno gradnjo Trumpovega hotela v Beogradu, ki bi stal na mestu nekdanjega ministrstva za obrambo in generalštaba, ki ga je leta 1999 bombardirala zveza Nato.

Srbski predsednik Aleksandar Vučić je izrazil obžalovanje ob njegovi odločitvi, škodo, ki naj bi nastala zaradi tega, pa označil za ogromno. Kushnerjevo podjetje Affinity Partners je sporočilo, da se iz spoštovanja do prebivalcev Srbije in Beograda za zdaj umikajo iz projekta, ki je predvideval tri stolpnice.

Podjetje se je zavezalo tudi, da bo tam zgradilo spominski kompleks, posvečen vsem žrtvam Natovega bombardiranja. Kushner je projektu Trumpovega hotela v Beogradu, ki je sprožil tudi proteste, posvetil dve leti.

Zgradbi nekdanjega generalštaba in ministrstva za obrambo v Beogradu, ki sta bili poškodovani med Natovim bombardiranjem leta 1999, sta imeli status kulturnega spomenika. Vlada je ta status odpravila novembra lani, pred tem pa je z družbo Affinity podpisala pogodbo o revitalizaciji te lokacije.

Kushnerja pritegnila “vse večja gospodarska živahnost Beograda”

Pred drugim predsedniškim mandatom Donalda Trumpa je Kushner dejal, da se ne bo vrnil v državno službo, vendar pa se zdaj v imenu ZDA pogaja z Rusijo in Ukrajino o miru, sodeloval pa je tudi pri pogajanjih za premirje v Gazi.

Njegova 4,8 milijarde dolarjev vredna zasebna kapitalska družba Affinity po poročanju Wall Street Journala vlaga po vsem svetu in obrača denar držav z Bližnjega vzhoda. Med drugim pomaga financirati sovražni prevzem filmskega podjetja Warner Bros družbe Paramount.

Kushner se je v projekt vključil po Trumpovem prvem mandatu in dejal, da ga je k temu pritegnila vse večja gospodarska živahnost Beograda, kjer so se cene nepremičnin zvišale, novi projekti stanovanjskih objektov pa so pritegnili premožnejše prebivalstvo.

Srbske oblasti želijo Jaredu Kushnerju omogočiti gradnjo luksuznega hotela v središču Beograda s sprejemom posebnega zakona. Projekt je načrtovan na lokaciji nekdanjega sedeža jugoslovanskega ministrstva za obrambo – stavbe, ki je bila do nedavnega pod spomeniškim varstvom. Gradnjo je doslej oviral prav njen status kulturnega spomenika.

Projekt je bil začasno ustavljen po tem, ko je tožilstvo sprožilo preiskavo zaradi domnevno ponarejene dokumentacije, s katero je bila stavbi odvzeta zaščita kulturne dediščine.

Ameriški hotel na mestu bombardirane stavbe

Vlada Srbije je status kulturnega spomenika kompleksu nekdanjega generalštaba in ministrstva za obrambo, poškodovanemu v Natovih napadih leta 1999, odvzela novembra lani. Kmalu zatem je z družbo Affinity Global Development, v lasti Jareda Kushnerja, zeta nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, podpisala pogodbo o revitalizaciji območja in zemljišče oddala v 99-letni najem.

Načrt je bil javnosti prvič predstavljen leta 2024 in je nemudoma sprožil burne odzive. Številni prebivalci in strokovnjaki so nasprotovali gradnji ameriškega luksuznega hotela na simbolno in zgodovinsko obremenjeni lokaciji – prostoru, ki ga je med bombardiranjem vodila prav zavezniška sila ZDA.

Kushnerjevo podjetje načrtuje 500 milijonov dolarjev vreden kompleks, ki naj bi obsegal hotel, poslovne prostore ter več kot 1500 stanovanjskih enot. Investitor obljublja tudi gradnjo spominskega kompleksa, posvečenega žrtvam Natovega bombardiranja leta 1999.

Projekt je letos zastal, ko je državno tožilstvo sprožilo preiskavo proti Goranu Vasiću, vodji srbske agencije za zaščito kulturnih spomenikov, zaradi suma, da je ponaredil predlog sklepa o odvzemu spomeniškega statusa – s čimer bi omogočil rušenje zgodovinsko pomembnega objekta.

Zakonski obvod in nevaren precedens

Da bi obšli pravne zaplete, srbske oblasti zdaj pripravljajo poseben zakon (lex specialis), ki bi omogočil nadaljevanje projekta. Po poročanju portala Forbes Srbija bi lahko šlo za najhitreje sprejeti zakon v zgodovini države: predlog je bil objavljen v nedeljo, že v torek pa uvrščen na dnevni red parlamenta.

»Sprejetje lex specialis za velike gradbene projekte v Srbiji ni novost, vendar primer generalštaba spreminja pravila igre. Tokrat je bil zakon v parlament vložen kot pobuda 110 poslancev vladajoče koalicije, kar odpira nevaren precedens – model, ki bi ga bilo mogoče uporabiti tudi pri drugih spornih projektih,« povzema Forbes Srbija.

Spomenik modernizma in vprašanje identitete

Proti rušenju zgradbe so se javno izrekle tri mednarodne organizacije za varstvo kulturne dediščine in Svet evropskih arhitektov (ACE). V skupnem pismu, ki ga povzema srbski tisk, izražajo zaskrbljenost zaradi ravnanja oblasti in pozivajo k zaščiti kompleksa kot pomembnega primera modernistične arhitekture druge polovice 20. stoletja.

Strokovnjaki poudarjajo, da bi bilo stavbo mogoče strokovno obnoviti in vključiti v sodobno urbanistično zasnovo Beograda, medtem ko bi rušenje pomenilo izbris pomembnega dela nacionalne identitete in dodatno spodkopalo mednarodni ugled Srbije.

Jared Kushner pa očitno snuje širšo strategijo preoblikovanja nekdanjih vojaških objektov v luksuzne turistične destinacije – podoben projekt je že napovedal na albanskem otoku Sazan, nekdanjem strateškem vojaškem oporišču iz časa hladne vojne.

Na prvi pogled je to le še en stari most, po katerem se danes sprehajajo domačini in kolesarji, a železni most v Radečah je mnogo več. Ob svojem nastanku je bil tretji največji most v celotni Avstro-Ogrski monarhiji. Danes stoji kot tih, dostojanstven in mogočen opomnik časa, ko je bil prehod čez Savo izziv, in ko so ljudje za vsak nov stik med pokrajinami vlagali neizmerno voljo, znanje in pogum.

Most, ki je zaznamoval Radeče in reko Savo

Leta 1894 so Radečani po več kot tridesetletnih prizadevanjih dočakali tehnološki čudež svojega časa. Železni most, dolg 84 in širok 6 metrov, se v enem loku dviguje nad reko, brez vmesnih podpornih stebrov. Njegovo jekleno konstrukcijo je izdelalo dunajsko podjetje Ignaza Gridla, temeljne zidove pa mojster Tršek iz Šmarjete pri Rimskih Toplicah. Gradnja, končana v vsega enajstih mesecih, je bila v času svojega nastanka prava tehniška senzacija in simbol povezanosti ter napredka.

Tretji največji most Avstro-Ogrske

Ob otvoritvi je bil radeški most uvrščen med največje gradbene dosežke monarhije. Brez vmesnih podpor je premagal razdaljo, primerljivo z mestnimi mostovi svojega časa. Z nosilnostjo 12 ton je omogočal prehod vozov, konj in tovorov med Kranjsko in Štajersko ter postal ključna prometna povezava med dolinama.

Pred njegovo izgradnjo so ljudje reko prečkali z brodom – nevarno in negotovo, zlasti ob visokih vodah, ko so bile Radeče pogosto odrezane od sveta. Železni most je tako pomenil konec izoliranosti in začetek novega gospodarskega obdobja.

Od zamisli do jeklene resničnosti

Prve pobude za gradnjo segajo v leto 1858, ko je vitez Gutmannsthal zaprosil cesarsko-kraljevskega namestnika grofa Chorinskyja za pomoč in dovoljenje. Bil je pripravljen ponuditi celo brezobrestno posojilo v višini 16.000 goldinarjev, a birokratske ovire so projekt za desetletja upočasnile.

Šele leta 1889 je deželni inženir Hrasky pripravil izvedljive načrte. Stroški so bili ocenjeni na 90.000 goldinarjev, pozneje znižani na 80.000. Dve tretjini je prispevala Kranjska dežela, tretjino občina Radeče, manjkajoči del pa deželni zaklad. Končna vrednost gradnje – 85.000 goldinarjev – danes pomeni več milijonov evrov.

Leseni most, ki ni nikoli stal

Pred dokončno odločitvijo so Radečani razmišljali o lesenem mostu. Leta 1873 je bilo celo izdano dovoljenje za gradnjo, vendar se načrt ni uresničil. Cene lesa so narasle, poplavna ogroženost in trd teren ob reki pa so preprečili izvedbo. Lesena konstrukcija bi bila cenejša, a kratkotrajnejša in manj varna. Odločitev za železo je pomenila vstop v novo dobo, ko je kovina postajala sinonim napredka in trajnosti.

Most kot gospodarska žila

Pred začetkom gradnje so domačini več let beležili promet z brodom in ugotovili, da bi most prinesel približno 3.000 goldinarjev letnega prihodka iz mostnine. Izboljšana povezava bi omogočila večjo izmenjavo dobrin, lažji dostop do železnice in hitrejši gospodarski razvoj. Po odprtju železnice se je tovorni promet močno povečal, zato je bil most nujen za nadaljnjo rast Radeč.

Temelji, ki hranijo zgodbo

Septembra 1893 so na štajerski strani reke položili temeljni kamen. Slovesnost je spremljalo zvonjenje, streljanje in veselje domačinov. V temelje na kranjski strani so graditelji simbolno vgradili seznam zaslužnih mož, nekaj načrtov, časopisov in dokumentov – drobne priče časa, ki tam ostajajo še danes.

Med gradnjo so postavili pomožni leseni most za prevoz materiala in delavcev. Po zaključku del ga je izvajalec razstavil in prodal les na Hrvaško – kar je bila takrat pogosta praksa.

Preizkus moči in natančnosti

Dva dni pred slovesno otvoritvijo so izvedli obtežilni preizkus. Na most so postavili petdeset vozov, naloženih s peskom in kamni, ki so jih vlekli konji in voli. Po celodnevnem testu se je most usločil le za dva centimetra – dokaz, da konstrukcija ne le izpolnjuje, ampak presega zahteve. Župan Rižnar je deželnemu odboru sporočil uspeh in zaprosil za povrnitev stroškov preizkusa.

Konstrukcija, ki kljubuje času

Železni most je zasnovan kot palična konstrukcija iz valjanih železnih profilov, poveznih z vroče kovičenimi spoji brez vijakov – tehnično dovršena rešitev, ki zagotavlja izjemno trdnost. Vozišče iz hrastovih desk dodaja konstrukciji topel, skoraj taktilen značaj.

Po drugi svetovni vojni so izvedli manjša varjenja in ojačitve, vendar večjih posegov ni bilo. Most je ohranjen skoraj v prvotni obliki in danes velja za enega najpomembnejših tehniških spomenikov na Slovenskem.

Most, ki povezuje preteklost in sedanjost

Danes je most namenjen pešcem in kolesarjem. Mnogi ga prečkajo vsak dan, ne da bi se zavedali, kakšno zgodovino nosijo njegovi kovani spoji. V njegovih sencah se srečujejo domačini, obiskovalci in ljubitelji industrijske dediščine. Most ostaja del identitete Radeč – tiha priča stoletij, držav in ljudi, ki jih je povezal. Še vedno združuje dve zgodovinski deželi – Kranjsko in Štajersko – kot pred več kot 130 leti.

Tehnični dosežek in kulturna dediščina

Železni most v Radečah je največja tovrstna konstrukcija na slovenskem ozemlju z enim samim nosilnim poljem. Njegova dopustna obremenitev 12 ton je še danes zapisana na ohranjenih litoželeznih tablah. Delo inženirja Hraskyja velja za pomemben prispevek k evropskemu inženirstvu poznega 19. stoletja – most se redno pojavlja v strokovnih publikacijah kot primer premišljenega razmerja med funkcijo, konstrukcijo in estetiko.

Ali ste vedeli, da je bila prva pobuda za izgradnjo radeškega mostu podana že leta 1858?

Od Litije do Sevnice namreč ni bilo nobenega mostu, po katerem bi bilo mogoče prečkati reko Savo. 13. marca 1858 je vitez Gutmannsthal na tedanjega cesarsko-kraljevskega namestnika grofa Chorinskyja naslovil pismo, v katerem navaja, zakaj je v Radečah potrebno zgraditi most. Ponudil je tudi brezobrestno posojilo 15. do 16.000 goldinarjev za izgradnjo, ki pa ga tedanje ministrstvo ni sprejelo.  Omenjeno pismo hrani Arhiv RS. Cesarska-kraljeva deželna vlada je istega leta Cesarsko-kraljevemu trgovinskemu ministrstvu predlagala »naj se zgradi most med Radečami in Zidanim mostom ob državnih troških.« Predlog ni bil uslišan, je pa bilo ministrstvo pripravljeno podpreti gradnjo, če bi se za njo odločil kateri od podjetnikov. Le-ta bi si stroške kasneje povrnil s pobiranjem mostnine. 

Vrednota, ki jo je treba varovati

Ohranjenost mostu je predvsem zasluga lokalne skupnosti, ki razume njegovo zgodovinsko in arhitekturno vrednost. Kot tehniški spomenik je zavarovan za prihodnje rodove. V času, ko se mostovi gradijo hitro in propadajo še hitreje, stoji železni most v Radečah kot dokaz, da je kakovost brezčasna.

Njegov les, kovina in zgodba tvorijo celoto, ki še naprej povezuje obe strani reke – fizično, simbolno in zgodovinsko. Most ostaja več kot gradbeni dosežek: je kulturni spomenik, izraz človeške ustvarjalnosti in ponos skupnosti, ki še danes živi z njim.