Arhitektura
Rafutski park, osrednje prizorišče EPK 2025 v Novi Gorici, bo vendarle prenovljen
V parku Laščakove vile na Rafutu pri Novi Gorici, ki je predviden tudi kot eno izmed osrednjih prizorišč Evropske prestolnice kulture 2025 (EPK) , so se začela prenovitvena dela. Vrednost obnove parka z vzdrževalnimi deli na vili znaša dobrih 2,7 milijona evrov.
Rafutski park je pomembna lokalna in nacionalna kulturna dediščina, njegova prenova pa je pomembna tudi zato, ker bo postal zeleno središče čezmejnega mesta. S povezavo zelenih območij potoka Koren, Kostanjevice in goriškega gradu na italijanski strani meje bodo z zelenim koridorjem povezali središči obeh Goric, so napovedali na Mestni občini Nova Gorica.
Tako park kot znamenita vila sta zaradi dotrajanosti in posledičnih nevarnosti zaprta za javnost. Ob zagonu prenovitvenih del so med drugim opravili zaščitna dela in uredili dostop, trenutno odstranjujejo del vegetacije. Sledila bodo dela na infrastrukturi, saj bo treba vzpostaviti kanalizacijo, vodovod in elektriko. Predvidoma bodo ta dela končali do maja 2023.
Za obnovo vile še ni časovnega okvira
Vsa usklajevanja in dela potekajo pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ter v sodelovanju z naravovarstveniki in krajinarji. To je namreč zaščiteno območje, zavarovano z odlokom o razglasitvi Rafutskega parka z vilo za kulturni spomenik lokalnega pomena.
Občina se je za prenovo vile prijavila na razpisa ministrstev za kulturo in gospodarstvo. Za obnovo vile še nimajo časovnega okvira, saj občina sama nima potrebnega denarja. “Brez sofinanciranj oz. le z lastnimi proračunskimi sredstvi bi bil zaradi drugih projektov in obveznosti finančni zalogaj za obnovo vile za občino enostavno prevelik,” so sporočili z novogoriške občine.
Laščakovo vilo želijo po prenovi nameniti vsebinam pretežno s področja kulture, odprta pa bo tudi za različne prireditve, razstave, simpozije in konference. V pritličju bodo prostor namenili tudi gostinski dejavnosti.
Park se je nekdaj ponašal s 500 drevesi in grmi
Vila v neoislamskem slogu, ki jo je leta 1914 zgradil arhitekt Anton Laščak, v svoji 100-letni zgodovini še nikoli ni bila primerno obnovljena. Njen posebni položaj tik ob meji med državama s pogledom proti Goriškemu gradu in samostanu na Kostanjevici jo je v burnem 20. stoletju postavil v središče številnih zgodb. Park, po katerem vodijo organsko zasnovane poti, je oblikovan v slogu z začetka 20. stoletja, ko so bile priljubljene eksotične rastline. V parku naj bi tako nekoč raslo 500 dreves in grmov, ki so pripadali 114 različnim vrstam.
Ostarela dama sredi parka
Sredi visokih dreves je markantna vila z umetelno izdelanim 28-metrskim stolpom. Bogato fasado krasijo kamniti in leseni detajli z orientalskimi vzorci, ki spominjajo na secesijo.
Na pročelju se še vedno bohotijo balkoni in nekdaj razkošna orientalska okna, v spodnjem delu je kamnito stopnišče z reliefi, ki jih danes obraščata bršljan in mah. Večino prvotnih gradbenih elementov so naredili v Egiptu in pripeljali v te kraje, za kar je poskrbel arhitekt in tedanji lastnik vile Rafut Anton Laščak.
Po bombardiranju med prvo svetovno vojno je stavbo obnovil Laščak, v 50. letih prejšnjega stoletja pa je bila nacionalizirana. Tedaj so zraven vile zgradili garažo, uporabili pa so material, ki je v letih propadanja odpadel z nje. Do leta 2003 je v njej deloval Zavod za zdravstveno varstvo, zato se domačini spominjajo, da so tja med drugim hodili na laboratorijske preiskave.
Zavod je stavbo prilagodil svojim potrebam. Obnova, za katero v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica ne hranijo nobenega dokumenta, se ni opirala na prvotni Laščakov načrt. Pri adaptaciji sta bili zazidani terasi s kovinsko ograjo in masivnim kotnim stebrom v prvem in drugem nadstropju. Izginili so številni dekorativni elementi.
Ob hoji po parku je moč opaziti ruševine in kose izklesanega kamenja, ki so bili nekdaj del zgradbe, a so jih zatem namestili po parku. Pogled v arhive prvih fotografij in načrte arhitekta pokaže, da dobršen del stavbe manjka: okna z mavrskimi oboki, velike terase, pa tudi notranja oprema, ki jo je v vilo prinesel arhitekt.
Danes so spodnja okna zaprta s purpenom, okrog palače ležijo kosi lesa, ki so nekdaj sestavljali skrbno izdelane balkonske ograje. Opazila sem tudi nekaj delov, ki so odpadli s kamnitih reliefnih pasov na vrhu zgradbe in z njene opečnate fasade.
Skozi eno od oken visi deblo ozkega drevesa, stene so na posameznih delih prebite, v zapuščenem kotu pa leži poškodovan kip moškega, ki spominja na antične junake.
Arhitekt s slovenskimi koreninami, ki je govoril tudi arabsko
“Ta stavba je Laščakov avtoportret, tu je lahko naredil, kar si je želel, kar mu je bilo zares všeč, tu je bil popolnoma svoboden, lahko je ustvarjal,” je za MMC povedal italijanski raziskovalec zgodovine arhitekture Diego Kuzmin.
Po poteh Antona Laščaka se je večkrat podal v Egipt in več mesecev raziskoval tamkajšnje arhive, z opusom arhitekta pa se ukvarja dobrih 30 let.
“V tem času so me preverjale tudi egipčanske tajne službe, ki so videle, da prihajam v državo za več časa in s sabo tovorim knjige. A kmalu so ugotovile, da nisem nevaren, ker se ukvarjam samo s starimi stvarmi,” pripomni.
“Ta vila v kairskem slogu mu je pomenila ogromno, tu je pokazal svoje vrednote, svoj odnos do arhitekture,” dodaja in opozarja, da so se zgradbi čudili tudi ljudje, ki so tod mimo romali k bližnjemu frančiškanskemu samostanu Kostanjevica.
“Predstavljam si, da je bil Laščak čuden lik, precej ponosen in vzvišen, druge je gledal zviška, tako si ga predstavljam jaz,” pripomni.
Laščak je vilo zgradil na stara leta, da bi se vanjo preselil, a se to nikoli ni zgodilo, saj je tu preživel le nekaj poletij.
Nerazložljiv uspeh
Palače princev in princes, konzulov ter drugih pomembnežev, bogate vile, dvorane in javne zgradbe – nekaj sto stvaritev je Laščak zgradil v Egiptu, kjer je deloval večino svoje kariere. Nekatere njegove zgradbe je mogoče videti še danes, nekaj so jih v stoletni zgodovini tudi porušili.
Ker večina stavb tega svetovljana stoji v Aleksandriji in Kairu, je bil njegov opus dolgo neraziskan, marsikateri del njegovega življenjepisa pa ostaja skrivnost.
Laščakovi starši, Slovenci, so se v italijansko govoreči del mesta preselili iz Soške doline. Rodil se je 21. septembra 1856 v Gorici, v furlanskem okolju, znal je slovensko, italijansko in furlansko, najverjetneje pa tudi francosko, nemško in arabsko. Raziskave zgodovinskega gradiva so pokazale, da je simpatiziral z iredentizmom.
Odraščal je v Gorici, študiral na Dunaju, v Egiptu pa je hitro zaslovel s svojim delom, v katerem je znal ujeti in nadgraditi tradicionalni slog iz obdobja mameluka v Kairu. Blizu so mu bile tudi tradicionalne poteze arabskih palač, med naročniki pa je bil znan tudi zato, ker je bil naklonjen klasičnim evropskim arhitekturnim slogom.
“Mislim, da je s tega vidika podoben Jožetu Plečniku,” je prepričan Kuzmin. “Tako kot Plečnik je našel arhitekturni slog, ki je bil edinstven, a hkrati klasičen in je izhajal iz tradicije nekega prostora. To je znal Laščak narediti v Egiptu, klasični egipčanski slog je prilagodil sodobnim potrebam,” pojasni Kuznim. “Poleg tega se je znal zares dobro prilagajati naročnikom,” pripomni.
V začetku 80. let 19. stoletja je šel Laščak v Aleksandrijo, ki so jo bombardirali Angleži in je bila popolnoma porušena. To mesto je bilo treba zgraditi na novo in priložnost je znal mladi arhitekt izkoristiti. Kmalu zatem je začel delati tudi v Kairu.
Kako je 26-letnemu Goričanu, ki je za sabo pustil vse in se podal v Afriko, uspelo v tako kratkem času dobiti tako izjemne projekte?
“Na to vprašanje zgodovina ne zna odgovoriti, saj so egipčanski arhivi skopi,” pojasni Kuzmin.
Laščak si je zamislil veličastne stavbe ob glavnem mestnem trgu v Kairu in z leti zaslovel ter postal uradni kraljevi arhitekt. Takoj po prihodu v Aleksandrijo leta 1882 je zaslovel z galerijo Menasce, v središču Kaira je postavil sedež nacionalne banke Misr in stavbo tržaške Assicurazioni Generali. Odlikovali so ga tudi s plemiškim nazivom beg, kar pomeni baron.
Arhitektura
Zbornica za arhitekturo in prostor izbrala dobitnike letošnjih priznanj
Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) je razkrila, kdo so letošnji nagrajenci stanovskih priznanj za največje dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja. Priznanja bodo podelili v petek, 4. oktobra 2024, na Dan arhitektov, ki bo letos potekal v Novem mestu..
Podelili bodo dve priznanji platinasti svinčnik, šest priznanj zlati svinčnik, razglasili častnega člana in podelili patinasti svinčnik. Najvišje priznanje ZAPS – platinasti svinčnik za opus in vrhunske dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja bosta prejela arhitektka Metka Sitar in krajinski arhitekt Nikolaj Andrej Stare.
»Družbeni pomen poti arhitektke dr. Metke Sitar izjemno velik, saj kaže na moč izobraževanja, strokovnosti, vodstva in predanosti stroki ter na vpliv arhitekture na družbo, kulturo in izobraževanje. Takšen zgled je lahko navdih in spodbuda za druge strokovnjake ter prispeva k razvoju arhitekturne stroke in naše družbe kot celote. Delala je na različnih področjih arhitekturne stroke ter je svoje dragocene izkušnje iz prakse prenesla v akademsko okolje. S svojimi izkušnjami in dodatnim izobraževanjem v tujini je lahko študentom podajala vpogled v dejansko delo arhitekta, kompleksnost projektov in praktične veščine, potrebne za delo v arhitekturni praksi,« je v obrazložitvi zapisala strokovna komisija.
Za dolgoletno delo na področju krajinske arhitekture in urbanističnega načrtovanja bodo platinasti svinčnik podelili Niku Staretu. »Ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v severovzhodni Sloveniji oral ledino z vključevanjem metod krajinskega planiranja v prostorske in urbanistične akte, zlasti v sklopu urbanističnega programa Maribora in krajinskih zasnov za Slovenske gorice, Dravsko polje ter Mariborsko in Ribniško Pohorje,« je zapisala strokovna komisija.
Šest priznanj zlati svinčnik 2024
Podelili bodo šest priznanj zlati svinčnik za odlično izvedbo na področju arhitekture in krajinske arhitekture. Priznanja zlati svinčnik bodo prejeli projekti: Hiša v hiši, avtorji Arhitektura Krušec (Tomaž Krušec in Lena Krušec); Hiša T, avtorji Raketa (Katjuša Kranjc, Rok Kuhar); Stanovanje na Štefanovi, avtorji a2o2 arhitekti (Klara Bohinc, Andraž Keršič, Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Uršula Novak); Blok Vevče, avtorji Tria studio (Jernej Hočevar, Martin Lovrečić, Matevž Vrhovnik, Monika Homar, Mojca Valant, Urša Ješe, Jure Hafnar, Urh Wiegele Klemen Kropar); Center Rog, avtorji BAX Studio, Mendoza Partida Architecture Studio (Boris Bežan, Mara Partida, Héctor Mendoza, Jaka Bežan); Revitalizacija Vrazovega trga in pripadajočih ulic s steklarskim dvoriščem na Ptuju, avtorji Elementarna, Kolektiv Tektonika (Matevž Zalar, Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Samo Kralj, Darja Matjašec, Pia Kante, Katja Mali).
Za nagrado zlati svinčnik je letos kandidiralo 51 predlogov, med njimi 11 individualnih hiš, trije večstanovanjski objekti, dve poslovni stavbi, 14 javnih zgradb, 7 projektov za interier, devet ureditev javnega odprtega prostora ter tri krajinske ureditve parkov, trgov ali drugih javnih prostorov.
Patinasti svinčnik in častni član
Letos bodo četrtič podelili priznanje ZAPS – patinasti svinčnik, priznanje za odlično realizacijo starejšega datuma, katere kakovostno načrtovanje in izvedba sta se potrdila z leti obstoja in uporabe. Prejeli ga bodo avtorji vzpenjače na Ljubljanski grad (Miha Kerin, Majda Kregar, Edo Ravnikar). Temeljno vodilo argumentacije pri odločanju o omenjeni nagradi je bilo, kot je zapisala strokovna komisija, povezano s prepričanjem, da se kakovostna arhitektura v času vse bolj spaja s prostorom in postaja del večje celote – tako kot se ljubljanska tirna vzpenjača navezuje na širši organizem mestnega jedra.
»Vzpenjača na ljubljanski grad je funkcionalno, pomensko, fizično in oblikovno vraščena v grad, njegovo uporabo in identiteto. Odlike umeščenosti in oblikovanja tega infrastrukturnega objekta ter njegove sodobne in nevsiljive zasnove postajajo s časom vse bolj očitne, njegova aktualnost pa prihaja še bolj do veljave zaradi okoljskih izzivov in naraščajočega turističnega pritiska na mesto.«
Častni član je postal arhitekt Matevž Čelik Vidmar, in sicer zaradi »prispevka k razvoju arhitekturne stroke, vizionarstvo, ohranjanje in razvijanje arhitekturne dediščine ter inovativne pristope k razmišljanju o strategijah prostorskega razvoja«.
Podelitev priznanj bo 4. oktobra v Novem mestu ob dnevu arhitekture, v okviru katerega bodo odprli tudi razstavo Slovenska arhitektura in prostor 2024 z najnovejšo produkcijo članov ZAPS ter izvedli simpozij, na katerem bodo iskali “zavezništva” med strokami za kakovostno urejanje prostora. Celoten dogodek bodo pred tem 1. oktobra predstavili na novinarski konferenci v Ljubljani, so še sporočili iz ZASP-ja.
Arhitektura
Poslovil se je arhitekt in priznani akademik prof. dr. Fedja Košir
Tragično je, da se Slovenska akademija znanosti in umetnosti zapored poslavlja od najuglednejših osebnosti iz sveta arhitekture. Po akademiku Milanu Miheliču in akademiku Stanku Kristlu, ki nas je zapustil v začetku letošnjega leta, se zdaj, le nekaj mesecev pozneje, pretreseni poslavljamo od njenega dolgoletnega svetovalca za arhitekturo in urbanizem, akademika Fedje Koširja.
Na Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije so Koširja označili za “lucidnega in pronicljivega kritika, raziskovalca, intelektualca, pisca, misleca: teoretika in praktika”.
Njegovi nazori in dejanja so bili “nemalokrat v nasprotju s prevladujočimi, a nikoli neverodostojni”, so še zapisali. Star je bil 84 let.
Po navedbah Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katere izredni član je bil od lani, je Košir v 70. in 80. letih preteklega stoletja na slovenskih in jugoslovanskih javnih natečajih za urbanistične in arhitekturne predloge prejel več kot 60 nagrad in odkupov.
Med Koširjevimi najpomembnejšimi projekti so na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) navedli središče Beograda (1968), Zimsko kopališče v Ljubljani (1969), Park hotel Bled (1970), središče Nikšiča (1971), središče južnega Zagreba (1971), središče Kraljeva (1974), središče Bugojna (1978), Cerkev vseh svetih v Ljubljani iz 1981 (nedokončana izvedba) in Islamski verski center v Ljubljani (1982).
Leta 1978 je za več urbanističnih predlogov dobil nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1985 do leta 2013 je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kjer je predaval več predmetov, med drugim razvoj urbanizma in razvoj arhitekturne teorije. Dve mandatni dobi je bil dekan fakultete. V njegovem opusu velja omeniti tudi spomeniško realizacijo kenotafa za žrtve dachavskih procesov v Ljubljani (1989).
Za vlado je izdelal dve primerjalni presoji lokacij, primernih za protokolarno uporabo predsednika vlade in urada predsednika republike (2002 in 2005). Konkreten rezultat je odločitev za gradnjo sedanjega kongresnega središča na Brdu pri Kranju. Izdelal je tudi študijo prostorske umestitve premične kulturne dediščine v Idriji (2007).
Podpisal se je tudi pod vrsto strokovnih člankov, večino je izdala fakulteta za arhitekturo leta 2000. Objavil je tudi devet monografij. Za objave je prejel dve Plečnikovi medalji (1995 in 2010). Od leta 2007 je bil častni član Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS).
Arhitektura
Fakulteta za arhitekturo: ukvarjali so se tudi s prostorskimi izzivi prizadetih občin porečja Savinje
Katastrofa, ki se je zgodila lani, je po besedah dekana Fakultete za arhitekturo Mihaela Dešmana priložnost, da na novo razmislimo o kakovostnih ambientih, ki bi jih lahko imele naše krajine, kraji in stavbe.
Zato so se letos na seminarskih skupinah na fakulteti ukvarjali tudi s prostorskimi izzivi prizadetih občin porečja Savinje.
Fakulteta za arhitekturo predstavlja sklepno razstavo seminarjev fakultete, ki jo je naslovila Polna hiša – odpirajo jo danes, na ogled pa bo do 21. junija. Razstava raziskuje prostor skozi prizmo akutnih vprašanj, kot so izjemni vremenski pojavi, prihodnji razvoj univerzitetnega mesta in vnovična uporaba kulturne dediščine. Obravnava jih v širšem kontekstu, preizkuša rešitve in predlaga alternative.
Po besedah dekana Mihaela Dešmana je sklepna razstava sežetek celoletnega dela seminarskih skupin. “Letos smo priča še globljemu povezovanju seminarjev, ki z različnih perspektiv obravnavajo isto perečo tematiko, s tem pa ilustrirajo kompleksnost delovanja poklica arhitekta in urbanista v prostoru”.
O trojici seminarjev pove, da se v teh sprašujejo, “kako s premišljenimi urbanističnimi, krajinskimi in arhitekturnimi posegi razvijamo nove prostorske ureditve ter razvijamo principe in oblike trajnostnega bivanja s ciljem bolj smiselnih, varnih in skladnih posegov v slovensko podeželje kot doslej“.
Sedem seminarjev se je povezalo v še širši kontekst raziskovalnega projekta HEI-TRANSFORM, ki ga koordinira ljubljanska Fakulteta za arhitekturo. Temeljni raziskovalni projekt na področju vnovične uporabe nepremične kulturne dediščine združuje 14 institucij in najvidnejše strokovnjake. Študenti arhitekture in urbanizma na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo ter krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani na razstavi predstavljajo štiri revitalizacijske laboratorije – naselbinsko dediščino Kostanjevice na Krki, opuščeno industrijsko dediščino v središču Hrastnika, grajski grič v Gornji Radgoni z njegovo arheološko dediščino ter grad Hrastovec. S sodelovanjem raziskovalcev in inovativnega participatornega pristopa k načrtovanju so oblikovali rešitve, ki bodo pripomogle k razvoju modela trajnostnega pristopanja k prilagojeni ponovni rabi opuščene dediščine.
Prostorska vizija razvoja Univerze v Ljubljani je povezala štiri seminarje Fakultete za arhitekturo, Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete, Oddelek za prostorsko sociologijo Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ljubljansko Filozofsko fakulteto ter gostujoče institucije. Z odzivi opozarjajo na dejstvo, da mora univerza poleg reprezentančne in simbolne vloge ujeti tudi duha časa, ki zahteva programsko vedno bolj fleksibilne in nedoločene prostore, pa tudi univerzalno dostopnost, ogljično nevtralnost ter navsezadnje tudi kakovost njenega odprtega prostora in arhitekture, ki mora presegati zgolj funkcionalno in tehnično dovršenost.
-
AVTOMOBILNOST2 meseca nazaj
Nova Ford Kuga je že na slovenskih cestah
-
DEDIŠČINA2 meseca nazaj
V New Delhiju dodali 24 vpisov na Unescov seznam svetovne dediščine
-
Materiali2 meseca nazaj
Barve poenostavijo izbiro
-
Energetska učinkovitost1 mesec nazaj
Investicija v slovenski produkt Reduxi, ki znižuje stroške elektrike
-
GRADNJA1 mesec nazaj
Lumar uspešno izvedel test požarne odpornosti
-
RAZSTAVA4 tedni nazaj
Idila z Aljo Horvat, ki jo navdihuje narava iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja
-
EKOLOGIJA2 meseca nazaj
V Italiji divja peklenska suša
-
RAZSTAVA4 tedni nazaj
Razstava “Kar ostane” v okviru cikla Mladi kurator, mladi umetnik