Arhitektura
Prostorsko planiranje slovenske Istre
Prostorsko načrtovanje slovenske Istre je eno najbolj kompleksnih in ranljivih področij, od katerega je odvisen nadaljnji urbani razvoj več kot 120 naselij in naših štirih obmorskih središč.
Istrske občine na občinski prostorski načrt, krovni dokument o urejanju prostora, čakajo že več desetletij. V veljavi so še vedno zastareli akti iz 80. let prejšnjega stoletja. Ali bo občinam uspelo premostiti dolgoletno odsotnost celostnega urbanizma in togost birokratskega ustroja? Za zdaj je to uspelo le Ankaranu.
Ranljivost javnih površin
Javne površine so v sodobni družbi ene najbolj ogroženih vsebin, in sicer zaradi tega, ker si javni prostor, torej skupen prostor vseh ljudi, pogosto prisvojijo posamezniki. Pa vendar so javni prostori tisti, ki so prav z nereguliranostjo, s spontanostjo, z nenačrtovanimi srečanji in dogajanjem glavni generatorji življenja, tudi rasti urbanih kultur. Zato so enakopravne dostopnosti do javnih prostorov izrednega pomena. Vsaka arhitektura, ki se uveljavi v prostoru, ni narejena za jutri, temveč bo obstajala petdeset ali sto let in prav zato mora biti odnos med njo in uporabniki zelo jasen.
Ankaranu priznanje zlati svinčnik
Do zdaj je občinski prostorski načrt uspelo sprejeti le občini Ankaran in zanj je prejela nagrado zlati svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor. “Prostorski načrtovalec mora doseči neke sinergije vsebin, predvsem pa je treba pri vsebinah, odločitvah v prostoru doseči širok družbeni konsenz. To so skupne odločitve, to so akti lokalnih skupnosti. V primeru občine Ankaran moram reči, da gre za neki unikum tako iz zavesti občine o tem, kako pomembno je v teh predhodnih fazah že pred samim začetkom izdelave akta postaviti neko vizijo, neki koncept razvoja. In občina Ankaran je dosegla ta družbeni konsenz že prej,” poudarja prostorska načrtovalka Maja Šinigoj iz podjetja LOCUS.
Koper hrepeni po senci in zelenih površinah
Mestna občina Koper je bila v zadnjem desetletju podvržena izrazitemu investitorskemu urbanizmu, ki je omogočil gradnjo celo v nekdanjem zavarovanem zelenem pasu. Za Koper pravijo, da je mesto brez sence. Mesto je prepleteno s 43 turbokrožišči s slabo povezavo z morsko krajino. Pa vendar se le kažejo premiki na bolje. Novi muzejski trg, ozelenjeni pas med Semedelo in Žusterno z novo plažo in novi mestni park so zadnje pridobitve, ki bistveno prispevajo h kakovosti bivanja.
Menim pa, da bi bilo dobro v prihodnje na podlagi podrobnejših načrtov in preveritev konkretno preveriti določene ulice, narediti določene povezave, verjetno tudi v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, kaj bi se dalo dejansko narediti, da bi dosegli recimo večje senčenje, kar je eden od ciljev občine,” meni prostorska načrtovalka Karla Jankovič iz Ljubljanskega urbanističnega zavoda.
Izola – ali bo referendum rešil prostorske težave?
Izolani so včeraj stopili na referendum. Del lokalne skupnosti je s trenutnimi predlaganimi prostorskimi rešitvami nezadovoljen. Menijo, da v sprejemanje podrobnih prostorskih načrtov niso bili dovolj vključeni in da bo novi OPN predvidel preveč stanovanjskih gradenj. Vodja Urada za okolje in prostor občine Izola Marko Starman meni: “Prvi OPN ne sme in tudi ne more biti presenečenje, prvi OPN je posodobitev obstoječega z uskladitvami za celotno območje. Je pa res, da tako resno področje, kot je urejanje prostora, ne more biti konsenzualno v nobenem primeru.”
Pritiski na prostor v Piranu največji
Problematike, s katerimi se občine srečujejo, tudi piranska, so enovite. Ena takšnih je gentrifikacija obale. Cene zemljišč in nepremičnin so lokalnemu prebivalstvu nedosegljive. Občina imajo pa izredno okrnjene mehanizme, poudarjajo, da pogrešajo strategijo države, ki bi omogočala reševanje celovitih družbenih problemov. Staranje prebivalstva, zastarel stanovanjski fond, umikanje vsebin in mladih družin iz mestnega jedra, oddajanje stanovanj turistom, pomanjkanje inšpekcije, kapitalski apetiti in kulturna dediščina, s katero se pogosto ne ve, kam z njo, vse to je tudi Piran.
Arhitektura
Poslovil se je arhitekt in priznani akademik prof. dr. Fedja Košir
Tragično je, da se Slovenska akademija znanosti in umetnosti zapored poslavlja od najuglednejših osebnosti iz sveta arhitekture. Po akademiku Milanu Miheliču in akademiku Stanku Kristlu, ki nas je zapustil v začetku letošnjega leta, se zdaj, le nekaj mesecev pozneje, pretreseni poslavljamo od njenega dolgoletnega svetovalca za arhitekturo in urbanizem, akademika Fedje Koširja.
Na Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije so Koširja označili za “lucidnega in pronicljivega kritika, raziskovalca, intelektualca, pisca, misleca: teoretika in praktika”.
Njegovi nazori in dejanja so bili “nemalokrat v nasprotju s prevladujočimi, a nikoli neverodostojni”, so še zapisali. Star je bil 84 let.
Po navedbah Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katere izredni član je bil od lani, je Košir v 70. in 80. letih preteklega stoletja na slovenskih in jugoslovanskih javnih natečajih za urbanistične in arhitekturne predloge prejel več kot 60 nagrad in odkupov.
Med Koširjevimi najpomembnejšimi projekti so na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) navedli središče Beograda (1968), Zimsko kopališče v Ljubljani (1969), Park hotel Bled (1970), središče Nikšiča (1971), središče južnega Zagreba (1971), središče Kraljeva (1974), središče Bugojna (1978), Cerkev vseh svetih v Ljubljani iz 1981 (nedokončana izvedba) in Islamski verski center v Ljubljani (1982).
Leta 1978 je za več urbanističnih predlogov dobil nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1985 do leta 2013 je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kjer je predaval več predmetov, med drugim razvoj urbanizma in razvoj arhitekturne teorije. Dve mandatni dobi je bil dekan fakultete. V njegovem opusu velja omeniti tudi spomeniško realizacijo kenotafa za žrtve dachavskih procesov v Ljubljani (1989).
Za vlado je izdelal dve primerjalni presoji lokacij, primernih za protokolarno uporabo predsednika vlade in urada predsednika republike (2002 in 2005). Konkreten rezultat je odločitev za gradnjo sedanjega kongresnega središča na Brdu pri Kranju. Izdelal je tudi študijo prostorske umestitve premične kulturne dediščine v Idriji (2007).
Podpisal se je tudi pod vrsto strokovnih člankov, večino je izdala fakulteta za arhitekturo leta 2000. Objavil je tudi devet monografij. Za objave je prejel dve Plečnikovi medalji (1995 in 2010). Od leta 2007 je bil častni član Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS).
Arhitektura
Fakulteta za arhitekturo: ukvarjali so se tudi s prostorskimi izzivi prizadetih občin porečja Savinje
Katastrofa, ki se je zgodila lani, je po besedah dekana Fakultete za arhitekturo Mihaela Dešmana priložnost, da na novo razmislimo o kakovostnih ambientih, ki bi jih lahko imele naše krajine, kraji in stavbe.
Zato so se letos na seminarskih skupinah na fakulteti ukvarjali tudi s prostorskimi izzivi prizadetih občin porečja Savinje.
Fakulteta za arhitekturo predstavlja sklepno razstavo seminarjev fakultete, ki jo je naslovila Polna hiša – odpirajo jo danes, na ogled pa bo do 21. junija. Razstava raziskuje prostor skozi prizmo akutnih vprašanj, kot so izjemni vremenski pojavi, prihodnji razvoj univerzitetnega mesta in vnovična uporaba kulturne dediščine. Obravnava jih v širšem kontekstu, preizkuša rešitve in predlaga alternative.
Po besedah dekana Mihaela Dešmana je sklepna razstava sežetek celoletnega dela seminarskih skupin. “Letos smo priča še globljemu povezovanju seminarjev, ki z različnih perspektiv obravnavajo isto perečo tematiko, s tem pa ilustrirajo kompleksnost delovanja poklica arhitekta in urbanista v prostoru”.
O trojici seminarjev pove, da se v teh sprašujejo, “kako s premišljenimi urbanističnimi, krajinskimi in arhitekturnimi posegi razvijamo nove prostorske ureditve ter razvijamo principe in oblike trajnostnega bivanja s ciljem bolj smiselnih, varnih in skladnih posegov v slovensko podeželje kot doslej“.
Sedem seminarjev se je povezalo v še širši kontekst raziskovalnega projekta HEI-TRANSFORM, ki ga koordinira ljubljanska Fakulteta za arhitekturo. Temeljni raziskovalni projekt na področju vnovične uporabe nepremične kulturne dediščine združuje 14 institucij in najvidnejše strokovnjake. Študenti arhitekture in urbanizma na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo ter krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani na razstavi predstavljajo štiri revitalizacijske laboratorije – naselbinsko dediščino Kostanjevice na Krki, opuščeno industrijsko dediščino v središču Hrastnika, grajski grič v Gornji Radgoni z njegovo arheološko dediščino ter grad Hrastovec. S sodelovanjem raziskovalcev in inovativnega participatornega pristopa k načrtovanju so oblikovali rešitve, ki bodo pripomogle k razvoju modela trajnostnega pristopanja k prilagojeni ponovni rabi opuščene dediščine.
Prostorska vizija razvoja Univerze v Ljubljani je povezala štiri seminarje Fakultete za arhitekturo, Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete, Oddelek za prostorsko sociologijo Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ljubljansko Filozofsko fakulteto ter gostujoče institucije. Z odzivi opozarjajo na dejstvo, da mora univerza poleg reprezentančne in simbolne vloge ujeti tudi duha časa, ki zahteva programsko vedno bolj fleksibilne in nedoločene prostore, pa tudi univerzalno dostopnost, ogljično nevtralnost ter navsezadnje tudi kakovost njenega odprtega prostora in arhitekture, ki mora presegati zgolj funkcionalno in tehnično dovršenost.
Arhitektura
Slovenski paviljon za Expo 2020 v Dubaju bodo razstavili
Po skoraj treh letih bo Slovenija na predlog ministrstva za gospodarstvo dala odstraniti slovenski paviljon v Dubaju, ki je bil zgrajen za svetovno razstavo Expo 2020. Stroški odstranitve bodo znašali najmanj 1,5 milijona evrov.
Vlada se je na včerajšnji seji seznanila s poročilom ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport o izvedenih dejavnostih pri projektu Expo City Dubaj po koncu delovanja slovenskega paviljona.
Paviljon bi podarili organizatorju, če bo zanimanje
Analiza ministrstva o mogočih rešitvah za paviljon je pokazala, da obstajata dve možnosti: oddaja paviljona v dolgoročni najem ali odstranitev paviljona in povrnitev zemljišča v prvotno stanje, so zapisali v sporočilu za javnost po seji vlade.
Glede na predvidene stroške obeh možnosti se je vlada na predlog gospodarskega ministrstva odločila za odstranitev paviljona. Ta bi potekala v letih 2024 in 2025, ocenjena vrednost odstranitve pa bi znašala najmanj 1,5 milijona evrov.
Če bo obstajala možnost prodaje paviljona organizatorju, ki bi ga nato odstranil na lastne stroške, ali možnost, da se paviljon podari, bo Slovenija to možnost izkoristila, so navedli na vladi.
Svetovna razstava Expo 2020 je od oktobra 2021 do konca marca 2022 potekala v Dubaju, Slovenija pa se je na njem z lastnim paviljonom predstavljala kot pametna država z visokim turističnim potencialom.
Življenje po Expu
Oktobra 2022 je bil sprejet vladni sklep, da bo paviljon deloval eno leto v okviru gospodarskega ministrstva oziroma javne agencije Spirit Slovenija. Za obdobje med 28. oktobrom 2023 in 15. decembrom 2023 je bil paviljon oddan podjetju Knauf Insulation, ki ga je v tem obdobju uporabljalo za lastne potrebe. V času podnebne konference COP28 so bile na njem izvedene tudi številne dejavnosti in dogodki ministrstev in agencije Spirit, so še pojasnili na vladi.
-
AVTOMOBILNOST1 mesec nazaj
Nova Ford Kuga je že na slovenskih cestah
-
DEDIŠČINA2 meseca nazaj
V New Delhiju dodali 24 vpisov na Unescov seznam svetovne dediščine
-
Materiali2 meseca nazaj
Barve poenostavijo izbiro
-
Energetska učinkovitost1 mesec nazaj
Investicija v slovenski produkt Reduxi, ki znižuje stroške elektrike
-
GRADNJA1 mesec nazaj
Lumar uspešno izvedel test požarne odpornosti
-
RAZSTAVA4 tedni nazaj
Idila z Aljo Horvat, ki jo navdihuje narava iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja
-
EKOLOGIJA1 mesec nazaj
V Italiji divja peklenska suša
-
RAZSTAVA4 tedni nazaj
Razstava “Kar ostane” v okviru cikla Mladi kurator, mladi umetnik