O obnovi Saške palače, porušene leta 1944, se govori na Poljskem že 50 let. Pretekli načrti obnove so propadli, leta 2018 pa je predsednik Duda znova napovedal obnovo 362 let stare zgradbe. Obnova napreduje počasi, končala pa naj bi se do leta 2030.

11. novembra bo minilo pet let, odkar je med praznovanjem 100. obletnice ponovne neodvisnosti Poljske predsednik Andrzej Duda slovesno napovedal obnovo klasicistične Saške palače in njeno vrnitev v prvotno stanje, preden so jo porušili nacisti v drugi svetovni vojni. Investicija, vredna 560 milijonov evrov, naj bi bila dokončana leta 2030. Duda je ob tem Saško palačo razglasil za stalni spomenik osamosvojitve in simbol državne kontinuitete.

A Duda še zdaleč ni bil prvi, ki bi razglasil obnovo te stavbe, o kateri se sicer govori že petdeset let. Kritiki projekta zato obtožujejo trenutno vlado, da projekt izkorišča za promocijo svojih nacionalističnih stališč. Razburja jih višina investicije in trdijo, da bi lahko ta sredstva porabili bolje.

362 let palače: od kralja do srednje šole in vojske
Rekonstrukcija Saške palače, palače Brühl in najemniških hiš na sosednji Królewski ulici predvideva obnovo zgodovinskih zgradb v obliki iz avgusta 1939. V palači je bila v 18. stoletju kraljeva rezidenca, leta 1763 pa je ta status izgubila, a jo je bilo še vedno mogoče najemati. V njej so živeli tudi številni znani Poljaki, med drugim je svoja mlada leta v njej preživel tudi Frederic Chopin, medtem ko je oče bodočega skladatelja poučeval v jezikovni šoli, ki je delovala v njej. “Chopin je svoja prva dela napisal, ko je živel tukaj,” je povedal tiskovni predstavnik projekta Slawomir Kulinski, med znanimi sta Poloneza v B-duru in Poloneza v G-molu. Leta 1839 je bila palača temeljito obnovljena v klasicističnem slogu, a je ohranila svoje prvotno ime.

Leta 1864 so dediči palačo prodali vojaškim oblastem in do leta 1915 je stavbo zasedala vojska ruskega imperija, s poljsko osamosvojitvijo tri leta pozneje pa je v palači zasedal generalštab poljske vojske. Pozneje je v palači deloval šifrirni urad, kjer so poljski matematiki razvozlali zgodnjo različico nemškega stroja Enigma, kar je prispevalo k zmagi zaveznikov v drugi svetovni vojni.

Stavbo so po padcu varšavske vstaje leta 1944 porušili Nemci in za njo je ostala praznina. Ohranil se je le del stebrišča, kjer je danes grob neznanega vojaka. Na enem od kosov peščenjaka je denimo na robu mogoče opaziti okroglo vrtino. “To ni nič drugega kot luknja za dinamitno palico. Naredili so jo Nemci z ročnim vrtalnikom. Uporabili so res veliko materiala, da so vse skupaj razstrelili in temeljito uničili,” je pojasnil Kulinski.

Obnova Saške palače: zaključek povojne obnove prestolnice?
Palača je bila predvidena za obnovo že pred 50 leti. Izbrali so že izbrano arhitekturno zasnovo, a projekt nikoli ni bil izveden. V pogovorih in načrtih za obnovo so leta 1999 razmišljali celo o obnovi palače z uporabo legokock, ampak so ta načrt opustili in leta 2004 je bil znova objavljen razpis za rekonstrukcijo palač in najemniških hiš. Prvotno je bilo predvideno, da bo obnova končana do leta 2010, a so ta načrt opustili, čeprav so zanj plačali že okvirno tri milijone evrov. Temelje Saške palače, ki so na trgu vidni še danes, so razkrili leta 2007.

Na Trgu maršala Jozefa Piłsudskega v Varšavi, kjer je stala palača, od 4. julija letos potekajo arheološka izkopavanja, ki so razkrila labirint zidov. Med najdbami izpostavljajo del utrdbe, zgrajene za protiturško obrambo pred 400 leti. Med pomembnejšimi najdbami izpostavljajo diamantni prstan, skodelice za juho iz želvovine, zažgani šahovski komplet wehrmachta in nacistične megafone.

Po napovedi obnove Saške palače leta 2018 je vlada ustanovila posebno delovno skupino, ki je vključevala različne državne in mestne uradnike, ki so določili nadaljnjo časovnico projekta obnove palače. Leta 2021 so nato pripravili zakonsko podlago in ustanovili namensko družbo, odgovorno za obnovo. Marca letos so objavili natečaj za izdelavo arhitekturne zasnove in ureditev zemljišča, katerega rezultate bodo razglasili 12. oktobra. Izbira glavnega izvajalca bo sledila šele leta 2025, ki bo imel pet let, da dokonča celotno obnovo Saške palače.

Z obnovitvijo Plečnikovega avditorija je Ljubljana dobila nov prostor za kulturne prireditve, cilj pa je ustvariti javno dostopen program, katerega dogodki so praviloma brezplačni in spoštljivi do naravnega parka ter njegovih obiskovalcev. Celotna rekonstrukcija Plečnikovega avditorija je potekala od marca do novembra 2022, vrednost del pa je 376.000 evrov brez DDV-ja, so še zapisali na spletni strani Mestne občine Ljubljana.

V Tivoliju so z odprtjem 35. Grafičnega bienala Ljubljana odprli tudi prenovljen avditorij, ki ga je arhitekt Jože Plečnik leta 1933 v parku Tivoli po grških vzorih uredil kot poletno gledališče. Od konca druge svetovne vojne pa vse do sredine šestdesetih let je na tem prostoru deloval poletni kino, ki pa je sčasoma zastal. Na njegovem mestu je bila nekaj časa celo diskoteka, dokončno pa je propadel v sedemdesetih letih preteklega stoletja, ko ga je prerasla trava.

Z željo po ponovni obuditvi izvorne ideje je bil prostor letos dokončno obnovljen, v okviru ideje “zaokrožitve kulturnega programa v parku Tivoli” pa bo namenjen kulturnim prireditvam na prostem.

Spoj arhitekture z naravo
Plečnik je avditorij zasnoval tako, da so bile v smeri zahoda umeščene lesene tribune, usmerjene proti peščenemu odru, ki je odpiral pogled proti središču mesta. Na vrhu lesenih tribun je bil vodnjak, ki so ga pozneje prestavili na Ribji trg ob Ljubljanico.

Načrte za prenovo avditorija je skupaj z arhitekturnim ateljejem Medprostor pripravil Rok Žnidaršič, za upravljanje pa bo skrbel Mednarodni grafični likovni center (MGLC), ki bo pripravljal program in koordiniral izvedbo dogodkov.

Program letnega gledališča bo dopolnjeval vsebine, ki jih MGLC pripravlja v svojem muzeju v Gradu Tivoli ter v rezidenčnem in ustvarjalnem centru MGLC Švicariji, v okviru Poletja v Tivoliju pa želijo na novem prizorišču organizirati tudi koncerte, so sporočili z Mestne občine Ljubljana.

Uporaba letnega gledališča pa ni omejena zgolj na MGLC, saj bodo lahko na njem gostovali tudi drugi kulturni producenti in institucije. Vsebine se bodo prilagajale tehničnim zmožnostim gledališča na prostem, cilj pa je ustvariti javno dostopen program, katerega dogodki so praviloma brezplačni in spoštljivi do naravnega parka ter njegovih obiskovalcev, so še zapisali.

Po začetku gradbenih del so julija lani naleteli na ostanke nekdanjega letnega kina, zaradi česar se je gradnja ustavila, kljub nekaterim spremembam pa so se z načrti na koncu odločili za lesene stopnice, kot jih je pred 90 leti načrtoval tudi Plečnik. Za tribuno so arhitekti izbrali macesen, oder pa je oblikovan kot utrjena, košena travnata površina. Pot do avditorija predstavlja utrjena travnato-peščena površina, navezuje pa se na lesen mostič, ki se izteče na pot proti Švicariji.

Po besedah arhitekta Žnidaršiča gre pri projektu za minimalno, reverzibilno intervencijo v skladu s pravili stroke, obenem pa za reinterpretacijo originalne zasnove na izvirnem mestu v originalnih gabaritih. Avditorij je še eno izmed Plečnikovih del, ki s svojo zasnovo poudarja arhitektovo skrb za odprti javni prostor, je še dodal.

Ptujski muzej praznuje 130-letnico delovanja. V jubilejnem letu imajo v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož več razlogov za slavje. Številčen obisk in načrtovana finančna podpora ministrstva za kulturo za obnovo prostorov vlivata upanje tudi za prihodnost.

Ptujski muzej celotno letošnje leto praznuje 130-letnico delovanja. Od januarja naprej na širšem območju Ptuja in Ormoža obletnico sestavljajo razstave, posveti, izdaja zbornika in številni dogodki, ki zajemajo zaslužne ljudi in zgodovinske dogodke, povezane z muzejem in njegovimi spremembami. Včeraj je v prostorih Ptujskega gradu potekala tudi slavnostna akademija, s katero so zaznamovali obletnico. Udeležili so se je tudi predstavniki ministrstva za kulturo, ki je prevzelo velik finančni delež napovedane obnove prostorov Pokrajinskega muzeja.

Z najobsežnejšo zbirko baročnih tapiserij na Slovenskem že lani odprli 130-letnico
Že preteklo jesen so v vzhodnem grajskem stolpu odprli razstavo, posvečeno 40-letnici delovanja prve konservatorsko-restavratorske delavnice za tekstil v Sloveniji in 130-letnici muzeja, ki bo na ogled še do konca letošnjega leta. Ptujska zbirka baročnih tapiserij je najobsežnejša na Slovenskem. Starejša serija, ki prikazuje zgodbo antičnega junaka Odiseja, je bila stkana na začetku 17. stoletja, mlajša pa je bila z upodobitvami bujno zaraščenih krajin z jezeri, ob katerih se odvijajo majhni pastoralni, lovski in ljubezenski prizori, imenovani verdure, stkana v drugi polovici 17. stoletja.

Obdobje epidemije je imelo na delovanje muzeja velik vpliv, saj je obisk drastično upadel. Lani so se številke spet popravile, saj so našteli dobrih 66.000 obiskovalcev, največ seveda na Ptujskem gradu, kjer jih je bilo 43.000 iz kar 76 različnih držav. “Tudi finančno smo poslovali pozitivno, kar me še posebej veseli po dveh pandemičnih letih,” je januarja komentiral direktor Aleksander Lorenčič.

V jubilejnem letu imajo v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož več razlogov za slavje
Najpomembnejši razlog je odločitev ministrstva za kulturo, da v opuščeni grajski kašči pod Ptujskim gradom v prihodnjih treh letih uredi ogledni arheološki depo in tam po več kot desetletju znova na ogled postavi izjemno arheološko antično zbirko, kar je ministrica Asta Vrečko naznanila na začetku maja.

Ministrstvo je sprva odobrilo dobrih 73 tisoč evrov za investicijsko-vzdrževalna dela v sklopu grajskega kompleksa, maja letos pa napovedalo obnovo grajske žitnice, vredno 5,6 milijona evrov. V takratnem sporočilu za javnost so tudi tudi razgrnili načrtovano vsebino grajske kašče, ki je bila največja žitnica na Slovenskem in s tem dokaz, kako veliko gospodarsko moč so imeli gospodarji Ptujskega gradu med 18. in 19. stoletjem. “Predvidena je hibridna postavitev, ki temelji na oglednih depojih, omogoča predstavitev večine gradiva in obenem povečuje dostopnost do zbirk. Omogoča tudi skladiščenje večje količine predmetov. Lapidarij v kleti predstavlja glavnino vseh spomenikov. Vseh spomenikov je 686, vključno z mitreji, mestnim stolpom in Orfejevim spomenikom,” so zapisali.

Ob 130-letnici muzeja so pred njim veliki načrti, ki jim je dodana sanacija škode po poplavah
Sodelovanje z ministrstvom bo mogoče omililo ugotovitve, da so v 130-letni zgodovini v Ptujskem muzeju večkrat in redno nasedli na obljubah, med drugim tudi o urbanistični ureditvi grajskega griča in arheološkega centra. Zalogaj je sicer zelo velik, tudi za muzej, ki se mora na projekt dobro pripraviti. “Govorimo o potrebi po preselitvi vseh eksponatov iz grajske žitnice in teh je ogromno. Takoj ko je bil projekt predstavljen, smo začeli čiščenje, veliko je bilo kosovnih odpadkov, ki smo jih odpeljali s pomočjo Javnih služb. Veliko pa je tudi inventariziranih muzealij. Vložili smo tudi veliko energije, da nam je uspelo najti nadomestni prostor,” je avgusta komentiral direktor Lorenčič.

Razlog za veselje pa je tudi letošnji rekordni obisk muzeja, obiskovalcev je bilo že okoli 70 tisoč. Že v prvi polovici leta so poročali o številčnem obisku. Prodali so 23 tisoč vstopnic in julija obisk ni upadel. Številni so bili predvsem prehodni turisti, največ iz Madžarske, Avstrije, Nemčije, Italije, skupno pa iz 70 držav z vsega sveta. Med njihove prioritete v naslednjem obdobju sodijo dokončna ureditev problematike prostorov za bogato arheološko zbirko mesta, kar naj bi s pomočjo evropskega denarja rešili z obnovo grajske žitnice, posodobitev muzejskih zbirk in celostna ureditev grajskega kompleksa.

V povezavi z digitalnimi izzivi in komunikacijo muzeja z javnostjo si Lorenčič želi, da bi lahko okrepili delovanje na zunaj, potrebujejo pa “nove kadre, nova znanja in pridobitve, zlasti kar zadeva trženje in promocijo. V našem primeru za družbena omrežja skrbi pedagoška služba, ampak bi potrebovali tudi nove moči, nove poglede. Jasno je, da je ptujski grad osrednja blagovna znamka mesta in potrebujemo celosten pristop, sodelovanje mesta, muzeja in Zavoda za turizem. Zagotovo je tudi tu ogromno manevrskega prostora in možnosti za nadgradnjo.“

Žal pa so letos ujme sprožile tudi plazove pod gradom in na turnirskem prostoru. Težave naj bi rešili z novo krajinsko ureditvijo. Čaka pa jih še zahtevnejša sanacija delno porušenega grajskega obzidja.

Dolga zgodovina tretjega najstarejšega pokrajinskega muzeja
Muzejsko društvo Ptuj je bilo ustanovljeno 3. avgusta 1893, v okviru katerega je takrat deloval lokalni muzej. Leta 1895 so člani društva arheološko zbirko dopolnili s številnimi podarjenimi muzealijami različnih zvrsti in muzej po donatorju profesorju Franzu Ferku poimenovali Mestni Ferkov muzej. Po letu 1945 je muzej dobil v upravljanje še grajski kompleks. Sočasno je širil območje svojega delovanja in dobil leta 1963 naziv Pokrajinski muzej Ptuj, leta 2008 pa Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Muzej zdaj svoje dejavnosti opravlja na širšem območju obeh mest, ki slovi po bogatih prazgodovinskih in antičnih najdiščih nekdanje rimske Petovione, obdobju preseljevanja ljudstev, srednjeveških in novoveških pričevanjih o kulturnem in gospodarskem pomenu Ptuja in zaledja ter slikovitem ljudskem izročilu.

Ob jubileju 3. avgusta so v Sončnem parku Dominikanskega samostana na Ptuju odkrili spomenik Viktorju Skrabarju, častnemu članu Muzejskega društva Ptuj, predhodniku današnjega muzeja. Skrabar (1877–1938) je deloval kot pravnik, muzealec, varuh kulturne dediščine in spoštovan donator, ki je pustil pomemben pečat v zgodovini Ptuja. “Bil je zaslužen za preselitev Ptujskega muzeja iz pretesnih prostorov nekdanje gimnazije v nove prostore v dominikanskem samostanu in poleg tega je bil zaslužen tudi za novo notranjo ureditev arheološke zbirke,” je ob odkritju kipa povedal Lorenčič.

Člani društva so po njegovi smrti na predlog takratnega ptujskega župana Alojzija Remca sklenili postaviti njegov spomenik, a uresničitve zaradi druge svetovne vojne ni bilo. Kip Viktorja Skrabarja je izdelal akademski kipar Anže Jurkovšek in je tretji v Sončnem parku. Tam so se z javnima spomenikoma že pred leti poklonili še dvema častnima članoma Muzejskega društva – narodoslovcu Matiji Murku in ustanovitelju muzeja Francu Ferku.