Connect with us

Arhitektura

Kultna tokijska stolpnica Nakagin bo porušena

Objavljeno

dne

Slavna stolpnica “kapsul” Nakagin, ki zaradi svojega futurističnega videza spominja na znanstveno-fantastične filme, stoji v središču poslovne četrti Tokia, a so jo okoliške zgradbe že davno prerasle. Odločitev za rušenje je dokončna.

Stolpnico so zdaj začeli podirati, a ne popolnoma brez razmisleka: del slovitih “kapsul”, ki so bile nekoč posamične stanovanjske enote, bodo ohranili in jih razposlali različnim muzejem po svetu.

Priprave na rušenje potekajo že več mesecev, saj je bilo treba zavarovati neposredno okolico v gosto poseljeni poslovni četrti Ginza. Prvo kapsulo bodo iz matične stavbe odstranili v naslednjih tednih.

Prizadevanja arhitektov metabolizma so presegala načrtovanje posameznih objektov. Filozofijo metabolizma so vnesli tudi v urbanizem, ki je zaradi hitrega razrasta japonskih mest po drugi svetovni vojni doživljal razcvet. 


Kisho Kurokawa in ideja o povezanosti človeka in arhitekture
13-nadstropna stolnica je bila zgrajena leta 1972 in slovi kot utelešenje “metabolistične” vizije arhitekta Kisha Kurokave; izhajal je iz ideje, da naj se mesta in zgradbe nenehno spreminjajo in preobražajo, saj so odraz življenja, usklajeni s človeškim telesom.

“Nihče ne obstaja ločeno od misli vseh okrog sebe. Vse prihaja v obstoj zaradi kombinacije vzrokov, vse stvari so medsebojno prepletene. V skladu s tem načelom načrtujemo gradnjo idealnega sveta, korak za korakom,” je Kurokawa leta 1994 zapisal v svoji knjigi Filozofija simbioze. Arhitekt je umrl leta 2007.

Vsaka od kapsul je samostojno majhno stanovanje. Arhitekt jih je zasnoval tako, da so snemljive, in predvidel, da jih bodo menjali vsakih 25 let


V 60. in 70. letih je tedaj novi in na Japonskem izoblikovani arhitekturni koncept metabolizma pomenil pravo revolucijo. Stavbe so se iz statičnih objektov prelevile v “reči”, katerih značaj je fluiden, saj se njihove funkcije prilagajajo potrebam.

Čeprav je stolpnica nakagin še vedno osupljiva na pogled, pa ne ustreza več sodobnim gradbenim standardom, zato je predvidena za rušenje; gradbeno podjetje je parcelo dobilo v upravljanje v letu 2021.

Varen brlog v vrvečem mestu
Tatsujuki Maeda
, ki si je drugi dom v stolpnici nakagin ustvaril leta 2010, je za tiskovno agencijo AP povedal, da je zelo rad živel v prostoru, ki je bil dolg dva metra in pol: občutek je imel, kot da je v otroškem skrivališču – majhnem, a udobnem. Okolje se mu je zdelo navdihujoče. “Razgled skozi tisto okroglo okno je bil krasen. Ponoči, ko so mimo drveli avtomobili, so se njihove luči lepo lesketale. In veduta mesta je čudovita.”

V vsakem stanovanju Nakagina so gospodinjski aparati in police že vgrajeni v stene. Na enem koncu je zložljiva pisalna miza, na drugem pa Sonyjev kasetar z možnostjo snemanja – v sedemdesetih je bil to vrhunec tehnološkega napredka, danes pa je, kot cela stavba, zgodovinski artefakt.

V zadnjih letih je samo približno tretjina prebivalcev stolpnice nakagin tam imela stalno prebivališče. Večinoma so ljudje stanovanjca uporabljali kot pisarne ali po kot ateljeje – med najemniki je bilo ogromno kreativcev, od glasbenikov do filmskih ustvarjalcev in arhitektov. Zdi se, kot da jih je pritegnila filozofija same stavbe.

Zgoraj citirani Maeda, ki se ukvarja z odnosi z javnostjo, je imel v lasti kar 15 kapsul – predvsem zato, da bi z večjim lastniškim deležem soodločal o usodi stavbe. Zdaj se spominja, da so stanovalci pogosto skupaj prirejali zabave, od leta 2014 naprej pa so jih družili predvsem napori za rešitev stavbe. Najprej so poskusili preprečiti rušenje in se borili za obnovo, ko je postalo očitno, da se to ne bo zgodilo, pa so opozarjali na dediščino stavbe kot arhitekturne umetnine. Denar so zbirali z množičenjem ter s prodajo knjige Nakagin Capsule Tower: The Last Record.

Primer kapsule, kakršne si je zamislil Kišo Kurokava, je že zdaj razstavljen na vrtu Muzeja moderne umetnosti v Saitami, severno od Tokia.


Pobudniki projekta pozivajo k ohranitvi več kapsul, ki bi jih spet lahko namenili za bivališča, le na drugi lokaciji. Tiste kapsule, ki potujejo v različne muzeje, bo z notranjo opremo založil arhitekturni biro Kurokava. Prav njihovi arhitekti so tudi podrobno preučili prvotne načrte in sestavili napotke, kako s čim manj škode posamezne kocke ločiti med seboj.

Zakaj se metabolizem ni zares prijel?
Profesor Will Gardner z univerze Swarthmore, izvedenec za japonski modernizem, pojasnjuje, da so bili metabolisti dragoceni predvsem zato, ker so poskušali na organski način pristopati k urbanističnim izzivom Tokia v 20. stoletju, kot sta prenaseljenost in pomanjkanje infrastrukture. To je bilo obdobje ponovne izgradnje po uničenju 2. svetovne vojne, obdobje hitre gospodarske rasti in izjemnega ustvarjalnega potenciala.

Manj pa so bili metabolistični arhitekturi naklonjeni gradbinci in tudi potrošniki, ki so se raje odločali za tradicionalna, serijsko izdelana domovanja. “To je bila generacija arhitektov, ki so vstali iz obdobja popolnega porušenja. Hkrati pa je obstajal nek dinamizem, gospodarstvo je bilo v vzponu – v nekem trenutku se je zdelo, da bo njihova vizija res vzcvetela,” je pojasnil Gardner. “A iz različnih razlogov je šla sodobna Japonska v drugo smer.”

Arhitektura metabolizma načenja ideje trajnosti in družbene odgovornosti.

V dialogu z idejo masovne proizvodnje
Na Kourokavo je močno vplival arhitekt kenzo Tange, ki je za olimpijske igre leta 1964 zasnoval Narodno športno dvorano Yoyogi. Sicer pa je Kurokava oblikoval še muzej umetnosti z valovitim steklenim pročeljem v tokijski četrti Roppongi ter novo krilo Van Goghovega muzeja v Amsterdamu, ki se je odprlo leta 1999.

Stolpnica nakagin je bila eno od mojstrovih zgodnjih del: repetitivni motiv njene arhitekture je obenem poklon in preizpraševanje koncepta masovne produkcije; nagovarjati je poskušal posameznike, še posebej tiste, ki so se v pogosto konformistični japonski družbi počutili izgubljene.

Del slovitih “kapsul”, ki so bile nekoč posamične stanovanjske enote, bodo ohranili in jih razposlali različnim muzejem po svetu.

Vizionarska rešitev za neskončno življenje stavbe
Kurokava si je zamislil tehnološko rešitev, v skladu s katero bi posamezne enote v betonsko jedro pritrdili s po štirimi visokonapetostnimi kabli. Kapsule je namreč zdizajniral tako, da bi se jih dalo odklopiti in zamenjati z novimi vsakih 25 let. A tega dela načrta niso nikoli speljali. Namesto tega zdaj, po 50 letih, dotrajane kapsule dokončno odstranjujejo. Sicer pa je Kurokava tudi sam govoril, da bo njegov način razmišljanja živel naprej tudi, ko njegovih stavb ne bo več.

Njegova arhitektura načenja ideje trajnosti in družbene odgovornosti – vprašanja, ki so aktualna še danes. “Morda ga je svet zdaj končno dohitel,” je komentiral Tomohiro Fujisava iz biroja Kisho Kurokawa arhitekti in partnerji.

Najbrž najslavnejši primerek t. i. “arhitekture metabolizma”

Vir: STA, Foto: AP

Arhitektura

Zbornica za arhitekturo in prostor izbrala dobitnike letošnjih priznanj

Objavljeno

dne

Avtor

Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) je razkrila, kdo so letošnji nagrajenci stanovskih priznanj za največje dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja. Priznanja bodo podelili v petek, 4. oktobra 2024, na Dan arhitektov, ki bo letos potekal v Novem mestu..

Podelili bodo dve priznanji platinasti svinčnik, šest priznanj zlati svinčnik, razglasili častnega člana in podelili patinasti svinčnik. Najvišje priznanje ZAPS – platinasti svinčnik za opus in vrhunske dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja bosta prejela arhitektka Metka Sitar in krajinski arhitekt Nikolaj Andrej Stare.

Metka Sitar je v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja vodila tudi pripravo prvega prostorskega plana samostojne Slovenije. Foto: ZAPS

»Družbeni pomen poti arhitektke dr. Metke Sitar izjemno velik, saj kaže na moč izobraževanja, strokovnosti, vodstva in predanosti stroki ter na vpliv arhitekture na družbo, kulturo in izobraževanje. Takšen zgled je lahko navdih in spodbuda za druge strokovnjake ter prispeva k razvoju arhitekturne stroke in naše družbe kot celote. Delala je na različnih področjih arhitekturne stroke ter je svoje dragocene izkušnje iz prakse prenesla v akademsko okolje. S svojimi izkušnjami in dodatnim izobraževanjem v tujini je lahko študentom podajala vpogled v dejansko delo arhitekta, kompleksnost projektov in praktične veščine, potrebne za delo v arhitekturni praksi,« je v obrazložitvi zapisala strokovna komisija.

Za dolgoletno delo na področju krajinske arhitekture in urbanističnega načrtovanja bodo platinasti svinčnik podelili Niku Staretu. »Ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v severovzhodni Sloveniji oral ledino z vključevanjem metod krajinskega planiranja v prostorske in urbanistične akte, zlasti v sklopu urbanističnega programa Maribora in krajinskih zasnov za Slovenske gorice, Dravsko polje ter Mariborsko in Ribniško Pohorje,« je zapisala strokovna komisija.

Nikolaj Andrej Stare. Foto: Zaps

Šest priznanj zlati svinčnik 2024

Podelili bodo šest priznanj zlati svinčnik za odlično izvedbo na področju arhitekture in krajinske arhitekture. Priznanja zlati svinčnik bodo prejeli projekti: Hiša v hiši, avtorji Arhitektura Krušec (Tomaž Krušec in Lena Krušec); Hiša T, avtorji Raketa (Katjuša Kranjc, Rok Kuhar); Stanovanje na Štefanovi, avtorji a2o2 arhitekti (Klara Bohinc, Andraž Keršič, Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Uršula Novak); Blok Vevče, avtorji Tria studio (Jernej Hočevar, Martin Lovrečić, Matevž Vrhovnik, Monika Homar, Mojca Valant, Urša Ješe, Jure Hafnar, Urh Wiegele Klemen Kropar); Center Rog, avtorji BAX StudioMendoza Partida Architecture Studio (Boris Bežan, Mara Partida, Héctor Mendoza, Jaka Bežan); Revitalizacija Vrazovega trga in pripadajočih ulic s steklarskim dvoriščem na Ptuju, avtorji ElementarnaKolektiv Tektonika (Matevž Zalar, Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Samo Kralj, Darja Matjašec, Pia Kante, Katja Mali).

Zlati svinčnik – Hiša T, avtorji Raketa (Katjuša Kranjc, Rok Kuhar). Foto: Žiga Lovšin

Za nagrado zlati svinčnik je letos kandidiralo 51 predlogov, med njimi 11 individualnih hiš, trije večstanovanjski objekti, dve poslovni stavbi, 14 javnih zgradb, 7 projektov za interier, devet ureditev javnega odprtega prostora ter tri krajinske ureditve parkov, trgov ali drugih javnih prostorov.

Zlati svinčnik – Stanovanje na Štefanovi, avtorji a2o2 arhitekti (Klara Bohinc, Andraž Keršič, Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Uršula Novak). Foto: Ana Skobe

Patinasti svinčnik in častni član

Letos bodo četrtič podelili priznanje ZAPS – patinasti svinčnik, priznanje za odlično realizacijo starejšega datuma, katere kakovostno načrtovanje in izvedba sta se potrdila z leti obstoja in uporabe. Prejeli ga bodo avtorji vzpenjače na Ljubljanski grad (Miha Kerin, Majda Kregar, Edo Ravnikar). Temeljno vodilo argumentacije pri odločanju o omenjeni nagradi je bilo, kot je zapisala strokovna komisija, povezano s prepričanjem, da se kakovostna arhitektura v času vse bolj spaja s prostorom in postaja del večje celote – tako kot se ljubljanska tirna vzpenjača navezuje na širši organizem mestnega jedra.

»Vzpenjača na ljubljanski grad je funkcionalno, pomensko, fizično in oblikovno vraščena v grad, njegovo uporabo in identiteto. Odlike umeščenosti in oblikovanja tega infrastrukturnega objekta ter njegove sodobne in nevsiljive zasnove postajajo s časom vse bolj očitne, njegova aktualnost pa prihaja še bolj do veljave zaradi okoljskih izzivov in naraščajočega turističnega pritiska na mesto.«

Patinasti svinčnik – vzpenjača na Ljubljanski grad (avtorji Miha Kerin, Majda Kregar, Edo Ravnikar). Foto: arhiv ZAPS

Častni član je postal arhitekt Matevž Čelik Vidmar, in sicer zaradi »prispevka k razvoju arhitekturne stroke, vizionarstvo, ohranjanje in razvijanje arhitekturne dediščine ter inovativne pristope k razmišljanju o strategijah prostorskega razvoja«.

Večstanovanjska stavba na Vevški ulici v Ljubljani “dokazuje, da so lahko tudi skromni stanovanjski projekti kakovostni,” je zapisala žirija. Balkoni so zasnovani v rahlem žagastem vzorcu, kar vsem stanovanjem omogoča pogled proti bližnjemu potoku in zelenim površinam za njim. Foto: ZAPS /Ana Skobe

Podelitev priznanj bo 4. oktobra v Novem mestu ob dnevu arhitekture, v okviru katerega bodo odprli tudi razstavo Slovenska arhitektura in prostor 2024 z najnovejšo produkcijo članov ZAPS ter izvedli simpozij, na katerem bodo iskali “zavezništva” med strokami za kakovostno urejanje prostora. Celoten dogodek bodo pred tem 1. oktobra predstavili na novinarski konferenci v Ljubljani, so še sporočili iz ZASP-ja.

Zlati svinčnik – Revitalizacija Vrazovega trga in pripadajočih ulic s steklarskim dvoriščem na Ptuju, avtorji Elementarna, Kolektiv Tektonika (Matevž Zalar, Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Samo Kralj, Darja Matjašec, Pia Kante, Katja Mali). Foto: arhiv ZAPS

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Poslovil se je arhitekt in priznani akademik prof. dr. Fedja Košir

Objavljeno

dne

Tragično je, da se Slovenska akademija znanosti in umetnosti zapored poslavlja od najuglednejših osebnosti iz sveta arhitekture. Po akademiku Milanu Miheliču in akademiku Stanku Kristlu, ki nas je zapustil v začetku letošnjega leta, se zdaj, le nekaj mesecev pozneje, pretreseni poslavljamo od njenega dolgoletnega svetovalca za arhitekturo in urbanizem, akademika Fedje Koširja.

Na Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije so Koširja označili za “lucidnega in pronicljivega kritika, raziskovalca, intelektualca, pisca, misleca: teoretika in praktika”.

Njegovi nazori in dejanja so bili “nemalokrat v nasprotju s prevladujočimi, a nikoli neverodostojni”, so še zapisali. Star je bil 84 let.

Po navedbah Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katere izredni član je bil od lani, je Košir v 70. in 80. letih preteklega stoletja na slovenskih in jugoslovanskih javnih natečajih za urbanistične in arhitekturne predloge prejel več kot 60 nagrad in odkupov.

Med Koširjevimi najpomembnejšimi projekti so na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) navedli središče Beograda (1968), Zimsko kopališče v Ljubljani (1969), Park hotel Bled (1970), središče Nikšiča (1971), središče južnega Zagreba (1971), središče Kraljeva (1974), središče Bugojna (1978), Cerkev vseh svetih v Ljubljani iz 1981 (nedokončana izvedba) in Islamski verski center v Ljubljani (1982).

Leta 1978 je za več urbanističnih predlogov dobil nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1985 do leta 2013 je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kjer je predaval več predmetov, med drugim razvoj urbanizma in razvoj arhitekturne teorije. Dve mandatni dobi je bil dekan fakultete. V njegovem opusu velja omeniti tudi spomeniško realizacijo kenotafa za žrtve dachavskih procesov v Ljubljani (1989).

Za vlado je izdelal dve primerjalni presoji lokacij, primernih za protokolarno uporabo predsednika vlade in urada predsednika republike (2002 in 2005). Konkreten rezultat je odločitev za gradnjo sedanjega kongresnega središča na Brdu pri Kranju. Izdelal je tudi študijo prostorske umestitve premične kulturne dediščine v Idriji (2007).

Podpisal se je tudi pod vrsto strokovnih člankov, večino je izdala fakulteta za arhitekturo leta 2000. Objavil je tudi devet monografij. Za objave je prejel dve Plečnikovi medalji (1995 in 2010). Od leta 2007 je bil častni član Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS).

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Fakulteta za arhitekturo: ukvarjali so se tudi s prostorskimi izzivi prizadetih občin porečja Savinje

Objavljeno

dne

Katastrofa, ki se je zgodila lani, je po besedah dekana Fakultete za arhitekturo Mihaela Dešmana priložnost, da na novo razmislimo o kakovostnih ambientih, ki bi jih lahko imele naše krajine, kraji in stavbe.

Zato so se letos na seminarskih skupinah na fakulteti ukvarjali tudi s prostorskimi izzivi prizadetih občin porečja Savinje.

Fakulteta za arhitekturo predstavlja sklepno razstavo seminarjev fakultete, ki jo je naslovila Polna hiša – odpirajo jo danes, na ogled pa bo do 21. junija. Razstava raziskuje prostor skozi prizmo akutnih vprašanj, kot so izjemni vremenski pojavi, prihodnji razvoj univerzitetnega mesta in vnovična uporaba kulturne dediščine. Obravnava jih v širšem kontekstu, preizkuša rešitve in predlaga alternative.

Po besedah dekana Mihaela Dešmana je sklepna razstava sežetek celoletnega dela seminarskih skupin. “Letos smo priča še globljemu povezovanju seminarjev, ki z različnih perspektiv obravnavajo isto perečo tematiko, s tem pa ilustrirajo kompleksnost delovanja poklica arhitekta in urbanista v prostoru”.

O trojici seminarjev pove, da se v teh sprašujejo, “kako s premišljenimi urbanističnimi, krajinskimi in arhitekturnimi posegi razvijamo nove prostorske ureditve ter razvijamo principe in oblike trajnostnega bivanja s ciljem bolj smiselnih, varnih in skladnih posegov v slovensko podeželje kot doslej“.

Foto: Fakulteta za arhitekturo

Sedem seminarjev se je povezalo v še širši kontekst raziskovalnega projekta HEI-TRANSFORM, ki ga koordinira ljubljanska Fakulteta za arhitekturo. Temeljni raziskovalni projekt na področju vnovične uporabe nepremične kulturne dediščine združuje 14 institucij in najvidnejše strokovnjake. Študenti arhitekture in urbanizma na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo ter krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani na razstavi predstavljajo štiri revitalizacijske laboratorije – naselbinsko dediščino Kostanjevice na Krki, opuščeno industrijsko dediščino v središču Hrastnika, grajski grič v Gornji Radgoni z njegovo arheološko dediščino ter grad Hrastovec. S sodelovanjem raziskovalcev in inovativnega participatornega pristopa k načrtovanju so oblikovali rešitve, ki bodo pripomogle k razvoju modela trajnostnega pristopanja k prilagojeni ponovni rabi opuščene dediščine.

Prostorska vizija razvoja Univerze v Ljubljani je povezala štiri seminarje Fakultete za arhitekturo, Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete, Oddelek za prostorsko sociologijo Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ljubljansko Filozofsko fakulteto ter gostujoče institucije. Z odzivi opozarjajo na dejstvo, da mora univerza poleg reprezentančne in simbolne vloge ujeti tudi duha časa, ki zahteva programsko vedno bolj fleksibilne in nedoločene prostore, pa tudi univerzalno dostopnost, ogljično nevtralnost ter navsezadnje tudi kakovost njenega odprtega prostora in arhitekture, ki mora presegati zgolj funkcionalno in tehnično dovršenost.

Nadaljuj z branjem
Arhitektura3 dnevi nazaj

Zbornica za arhitekturo in prostor izbrala dobitnike letošnjih priznanj

Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) je razkrila, kdo so letošnji nagrajenci stanovskih priznanj za največje dosežke na področju...

Dizajn1 teden nazaj

Nagrada Red Dot za Geberit AquaClean Alba

Nova straniščna školjka Geberit AquaClean Alba je žirijo nagrade Red Dot Award 2024 navdušila s svojim inovativnim, elegantnim in prijetno...

TRAJNOST2 tedna nazaj

Kako v enem letu zmanjšati stroške in povečati dodano vrednost na zaposlenega?

Podjetje Skaza vabi podjetja k sodelovanju za soustvarjanje trajnostne prihodnosti. Dogodek bo potekal v torek, 17. septembra 2024 ob 10....

Energetska učinkovitost2 tedna nazaj

Kako poskrbeti za energijsko učinkovitost doma še pred jesenjo?

Ljudje v svojem domu običajno radi obdržijo predmete, ki imajo sentimentalno vrednost, zato se na naših policah pogosto najdejo stari...

UMETNOST2 tedna nazaj

Razstava družinske umetnosti: “STUPICA – od dedka do vnukinje«

Ilustratorka Hana Stupica je bila od ranega otroštva obdana z likovno umetnostjo. Opazovala je slike dedka Gabrijela, ter ilustracije babice...

DEDIŠČINA2 tedna nazaj

Neuspešen razpis MK postavlja vprašanje -kdaj bo končana obnova gradu Turjak?

Ministrstvo za kulturo znova išče izvajalca za prenovo gradu Turjak. Ponovitev razpisa vzbuja skrb zaradi potencialnih nadaljnjih zamud, zaradi katerih...

UMETNOST2 tedna nazaj

V Galeriji Kresija fotografije rastlinstva umetnice Tilyen Mucik

V Galeriji Kresija se je odprla razstava Tilyen Mucik z naslovom Rastlinsko. Umetnica se v reprezentaciji najrazličnejših rastlinskih vegetacij ključno...

KULTURA2 tedna nazaj

Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko obiskala Notranjski muzej Postojna

Približno leto dni po začetku obnovitvenih del Notranjskega muzeja Postojna si je ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko ogledala potek...

RAZSTAVA2 tedna nazaj

Aleja z zavezo o trajnosti gosti eno največjih razstav iz recikliranih plastičnih predmetov

V ljubljanskem nakupovalnem središču Aleja je od 2. do 17. septembra na ogled ekskluzivna razstava mozaičnih portretov glasbenih zvezd, zgodovinskih...

EKOLOGIJA3 tedni nazaj

Nov predlog zakona ministrstva za naravne vire in prostor: pitna voda za vse

Pitna voda za vse – to je cilj novega predloga zakona, ki si ga je zamislilo ministrstvo za naravne vire...

POPULARNO