Arhitektura
Kultna tokijska stolpnica Nakagin bo porušena

Slavna stolpnica “kapsul” Nakagin, ki zaradi svojega futurističnega videza spominja na znanstveno-fantastične filme, stoji v središču poslovne četrti Tokia, a so jo okoliške zgradbe že davno prerasle. Odločitev za rušenje je dokončna.
Stolpnico so zdaj začeli podirati, a ne popolnoma brez razmisleka: del slovitih “kapsul”, ki so bile nekoč posamične stanovanjske enote, bodo ohranili in jih razposlali različnim muzejem po svetu.
Priprave na rušenje potekajo že več mesecev, saj je bilo treba zavarovati neposredno okolico v gosto poseljeni poslovni četrti Ginza. Prvo kapsulo bodo iz matične stavbe odstranili v naslednjih tednih.

Kisho Kurokawa in ideja o povezanosti človeka in arhitekture
13-nadstropna stolnica je bila zgrajena leta 1972 in slovi kot utelešenje “metabolistične” vizije arhitekta Kisha Kurokave; izhajal je iz ideje, da naj se mesta in zgradbe nenehno spreminjajo in preobražajo, saj so odraz življenja, usklajeni s človeškim telesom.
“Nihče ne obstaja ločeno od misli vseh okrog sebe. Vse prihaja v obstoj zaradi kombinacije vzrokov, vse stvari so medsebojno prepletene. V skladu s tem načelom načrtujemo gradnjo idealnega sveta, korak za korakom,” je Kurokawa leta 1994 zapisal v svoji knjigi Filozofija simbioze. Arhitekt je umrl leta 2007.

V 60. in 70. letih je tedaj novi in na Japonskem izoblikovani arhitekturni koncept metabolizma pomenil pravo revolucijo. Stavbe so se iz statičnih objektov prelevile v “reči”, katerih značaj je fluiden, saj se njihove funkcije prilagajajo potrebam.
Čeprav je stolpnica nakagin še vedno osupljiva na pogled, pa ne ustreza več sodobnim gradbenim standardom, zato je predvidena za rušenje; gradbeno podjetje je parcelo dobilo v upravljanje v letu 2021.
Varen brlog v vrvečem mestu
Tatsujuki Maeda, ki si je drugi dom v stolpnici nakagin ustvaril leta 2010, je za tiskovno agencijo AP povedal, da je zelo rad živel v prostoru, ki je bil dolg dva metra in pol: občutek je imel, kot da je v otroškem skrivališču – majhnem, a udobnem. Okolje se mu je zdelo navdihujoče. “Razgled skozi tisto okroglo okno je bil krasen. Ponoči, ko so mimo drveli avtomobili, so se njihove luči lepo lesketale. In veduta mesta je čudovita.”

V vsakem stanovanju Nakagina so gospodinjski aparati in police že vgrajeni v stene. Na enem koncu je zložljiva pisalna miza, na drugem pa Sonyjev kasetar z možnostjo snemanja – v sedemdesetih je bil to vrhunec tehnološkega napredka, danes pa je, kot cela stavba, zgodovinski artefakt.
V zadnjih letih je samo približno tretjina prebivalcev stolpnice nakagin tam imela stalno prebivališče. Večinoma so ljudje stanovanjca uporabljali kot pisarne ali po kot ateljeje – med najemniki je bilo ogromno kreativcev, od glasbenikov do filmskih ustvarjalcev in arhitektov. Zdi se, kot da jih je pritegnila filozofija same stavbe.
Zgoraj citirani Maeda, ki se ukvarja z odnosi z javnostjo, je imel v lasti kar 15 kapsul – predvsem zato, da bi z večjim lastniškim deležem soodločal o usodi stavbe. Zdaj se spominja, da so stanovalci pogosto skupaj prirejali zabave, od leta 2014 naprej pa so jih družili predvsem napori za rešitev stavbe. Najprej so poskusili preprečiti rušenje in se borili za obnovo, ko je postalo očitno, da se to ne bo zgodilo, pa so opozarjali na dediščino stavbe kot arhitekturne umetnine. Denar so zbirali z množičenjem ter s prodajo knjige Nakagin Capsule Tower: The Last Record.

Pobudniki projekta pozivajo k ohranitvi več kapsul, ki bi jih spet lahko namenili za bivališča, le na drugi lokaciji. Tiste kapsule, ki potujejo v različne muzeje, bo z notranjo opremo založil arhitekturni biro Kurokava. Prav njihovi arhitekti so tudi podrobno preučili prvotne načrte in sestavili napotke, kako s čim manj škode posamezne kocke ločiti med seboj.
Zakaj se metabolizem ni zares prijel?
Profesor Will Gardner z univerze Swarthmore, izvedenec za japonski modernizem, pojasnjuje, da so bili metabolisti dragoceni predvsem zato, ker so poskušali na organski način pristopati k urbanističnim izzivom Tokia v 20. stoletju, kot sta prenaseljenost in pomanjkanje infrastrukture. To je bilo obdobje ponovne izgradnje po uničenju 2. svetovne vojne, obdobje hitre gospodarske rasti in izjemnega ustvarjalnega potenciala.
Manj pa so bili metabolistični arhitekturi naklonjeni gradbinci in tudi potrošniki, ki so se raje odločali za tradicionalna, serijsko izdelana domovanja. “To je bila generacija arhitektov, ki so vstali iz obdobja popolnega porušenja. Hkrati pa je obstajal nek dinamizem, gospodarstvo je bilo v vzponu – v nekem trenutku se je zdelo, da bo njihova vizija res vzcvetela,” je pojasnil Gardner. “A iz različnih razlogov je šla sodobna Japonska v drugo smer.”

V dialogu z idejo masovne proizvodnje
Na Kourokavo je močno vplival arhitekt kenzo Tange, ki je za olimpijske igre leta 1964 zasnoval Narodno športno dvorano Yoyogi. Sicer pa je Kurokava oblikoval še muzej umetnosti z valovitim steklenim pročeljem v tokijski četrti Roppongi ter novo krilo Van Goghovega muzeja v Amsterdamu, ki se je odprlo leta 1999.
Stolpnica nakagin je bila eno od mojstrovih zgodnjih del: repetitivni motiv njene arhitekture je obenem poklon in preizpraševanje koncepta masovne produkcije; nagovarjati je poskušal posameznike, še posebej tiste, ki so se v pogosto konformistični japonski družbi počutili izgubljene.

Vizionarska rešitev za neskončno življenje stavbe
Kurokava si je zamislil tehnološko rešitev, v skladu s katero bi posamezne enote v betonsko jedro pritrdili s po štirimi visokonapetostnimi kabli. Kapsule je namreč zdizajniral tako, da bi se jih dalo odklopiti in zamenjati z novimi vsakih 25 let. A tega dela načrta niso nikoli speljali. Namesto tega zdaj, po 50 letih, dotrajane kapsule dokončno odstranjujejo. Sicer pa je Kurokava tudi sam govoril, da bo njegov način razmišljanja živel naprej tudi, ko njegovih stavb ne bo več.
Njegova arhitektura načenja ideje trajnosti in družbene odgovornosti – vprašanja, ki so aktualna še danes. “Morda ga je svet zdaj končno dohitel,” je komentiral Tomohiro Fujisava iz biroja Kisho Kurokawa arhitekti in partnerji.

Vir: STA, Foto: AP
Arhitektura
Plečnikove nagrade 2023 so podeljene, najvišje priznanje “odprti knjižnici” v ljubljanski Osnovni šoli Vič

Letošnjo Plečnikovo nagrado je žirija namenila “odprti knjižnici” v ljubljanski Osnovni šoli Vič avtorjev Matjaža Bolčine, Ernesta Milčinovića in Jana Žonte. Podeljene so bile tudi tri Plečnikove medalje in študentski štipendiji.
Včeraj so bile na vrtu Plečnikove hiše podeljene Plečnikove nagrade, ki so jih nagrajenci pred številno publiko visokih gostov in prijateljev arhitekture, prejeli iz rok predsednika letošnje žirije, arhitekta Aljoše Dekleva.
Letošnji nagrajenci so predstavljeni v novem formatu skozi dokumentarni film režiserja Dominika Menceja in direktorja fotografije Roka Kajzer Nagodeta. Nagrade so bile podeljene vrhunskim delom s področij različnih arhitektrunih praks – praks, ki gradijo, spreminjajo in bogatijo naš življenjski prostor. Plečnikov vrt in hiša skupaj tvorita ambient, kakršnega si je arhitekt izvirno, svojstveno in arhitekturno inventivno umeril zase – to pa so tudi odlike letošnjih nagrajencev Plečnikovih nagrad 2023, prejemnikov najvišjih nacionalnih priznanj v arhitekturi.
Prof. mag. Boštjan Vuga, predsednik upravnega odbora Sklada arhitekta Jožeta Plečnika, je goste in nagrajence pospremil z uvodnim nagovorom: »Sklad podeljuje nagrade delom, ki povezujejo umetniško imaginacijo s sodobnimi socialnimi, političnimi, ekonomskimi, tehnološkimi in okoljskimi dogajanji, in ki dokazujejo, da njihov avtor ni le aktivni ustvarjalec prostora, ampak celotne družbe. Nadaljuje tudi tradicijo širjenja polja delovanja arhitektov. Ustvarjalci delujejo v avtorskih, multidisciplinarnih skupinah, nagrajena so dela, ki predstavljajo ponovno uporabo prostorov, dela, ki so začasna in nedokončna.«
Strokovna žirija v sestavi Aljoša Dekleva (predsednik), Matej Kučina, Meta Kutin, Anja Planišček in Špela Spanžel je letos v prenovljenih kategorijah nagrad (za arhitekturno realizacijo večjega merila, za arhitekturno realizacijo manjšega merila, za javni prostor, za strokovno publicistiko, za bogatitev prostorske kulture) izbrala eno Plečnikovo nagrado, tri Plečnikove medalje in dve študentski štipendiji.


- PLEČNIKOVO NAGRADO v kategoriji arhitekturne realizacije manjšega merila je žirija letos podelila delu Odprta knjižnica v ljubljanski Osnovni šoli Vič in njegovim avtorjem Matjažu Bolčini, Ernestu Milčinoviću in Janu Žonti.
- PLEČNIKOVO MEDALJO v kategoriji arhitekturne realizacije večjega merila prejme delo Vrtec Kočevje, enota Čebelica, avtorji arhitekture Jure Hrovat, Ana Kreč in Katja Paternoster, ter krajinske arhitekture: Darja Matjašec, Nejc Florjanc in Katja Mali.
- PLEČNIKOVO MEDALJO v kategoriji javnega prostora prejme projekt »Krater, tipologija mestne divjine« in avtorji multidisciplinarnega kolektiva Krater: Gaja Mežnarić Osole, Andrej Koruza, Danica Sretenović, Rok Oblak, Primož Turnšek, Sebastjan Kovač, Anamari Hrup, Eva Jera Hanžek, Amadeja Smrekar, Altan Jurca Avci in društvo Prostorož.
- PLEČNIKOVO MEDALJO za bogatitev prostorske kulture prejme projekt »Skupno v skupnosti: Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture«, ki je bil realiziran v obliki postavitve slovenskega paviljona na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah leta 2021 ter spremljajoče knjige in dogodkov. Avtorji in kuratorji paviljona, raziskovalnega projekta, razstave ter knjige so Blaž Babnik Romaniuk, Martina Malešič, Rastko Pečar, Asta Vrečko, Anja Delbello, Aljaž Vesel, Nuša Jurkovič, Samo Kralj, Vid Hajnšek in Jana Jocif.
V zaključku je žirija z veseljem podelila tudi DVE ENAKOVREDNI ŠTIPENDIJI PLEČNIKOVEGA SKLADA: Sebastjanu Cvelbarju za magistrsko nalogo »Idejne presnove ekonomsko/zakonodajnega prostora in zasnovo potemkinovega mesta na mestu Ljubljana«; in Lenartu Pianu za magistrsko nalogo »Ali lahko gradimo drugače? Idejna zasnova tovarne konopljinega betona v Šmatevžu pri Gomilskem.«


Arhitektura
Znani so dobitniki nagrad OHS AWARD 2023

Pretekli teden je v Ljubljani potekala podelitev nagrad OHS AWARD izbranim arhitekturnim projektom, ki so bili predstavljeni v okviru arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije. Nominirani so bili vsi projekti, ki jih je strokovna žirija uvrstila v letni program festivala. Poslanstvo festivala Odprte hiše Slovenije je predstavitev dobre arhitekture in približevanje pomena kakovostno grajenega prostora najširši javnosti. Nagrade OHS AWARD zato izjemoma ne podeljuje stroka, temveč javnost, s čimer odseva svoje mnenje o slovenski arhitekturni produkciji in z njo vzpostavlja dialog.
Večplastnost nagrade OHS AWARD je danes še posebej pomembno izpostaviti iz dveh vidikov – nagrado izglasuje splošna javnost, ki je uporabnik prostora in katerim je arhitektura v izhodišču namenjena. Poleg arhitektov pa nagrada prepoznava tudi pomembno vlogo lastnikov oz. investitorjev in izvajalcev, ki jim je mar in razumejo pomen kulture prostora za razvoj skupnosti danes in v prihodnje.

Glasovanje za najboljše predstavljene arhitekturne projekte na festivalu Odprte hiše Slovenije je potekalo na spletu med 14. aprilom in 3. majem 2023. Obiskovalci festivala, so si lahko ogledali 80 projektov različnih arhitekturnih tipologij in po svojem izboru glasovali za najboljši projekt v kategorijah javnih in zasebnih objektov. Organizatorji Odprtih hiš Slovenije so v času glasovanja prejeli skupno več kot 8000 glasov in izpostavljajo, da prav vsi projekti, ki so bili vključeni v festivalski program izkazujejo visoko kakovost oblikovanja prostora ter predstavljajo primere dobre prakse na področju arhitekture v Sloveniji.
Med nominiranimi projekti je v kategoriji javnih objektov javnost za najboljše izbrala Osnovno šolo Oskarja Kovačiča Škofije (avtorji arhitekture: Studio.a+v), ki s svojo zasnovo učencem pripoveduje o svoji dvojnosti: o šoli kot izobraževalni ustanovi, kjer posameznik sledi skupnim vzorcem vedenja in izobraževanja, kar se v zasnovi odraža v formalni razporeditvi učilnic, in o šoli kot prostoru druženja, ki podpira razvoj posameznika kot individualnega subjekta s svojo voljo, ustvarjalnostjo, sposobnostmi in domišljijo, kar se v zasnovi odraža skozi višinsko in tlorisno razgiban sistem skupnih prostorov z neposredno povezavo z zunanjostjo.


Nagrado prejme tudi projekt Tehnološki park Ptuj (avtorji – arhitektura: Styria arhitektura d.o.o., interier: Biro Biro d.o.o., krajinska arhitektura: krajinska arhitektura, Sara Peternel s.p.). Pri projektu gre za prenovo in dozidavo stavbe nekdanjega oficirskega paviljona opuščene vojašnice na Ptuju, ki so jo arhitekti prenovili za potrebe novega tehnološkega parka. Historična stavba leži na arheološko pomembnem območju v bližini Ptujskega gradu, ki je kulturni spomenik državnega pomena, zato je bila posebna pozornost namenjena sodelovanju s konservatorji in arheologi. Zaradi dodatnih prostorskih potreb so zasnovali nov, steklen prizidek. S stavbo in vrtom ga povezuje linijski prostorski element, ki se vije po terenu ter ob tem prevzema vloge opornega zidu in urbane opreme.


Javnost je v kategoriji javnih objektov nagradila še nov Vrtec Kočevje – enota Čebelica (avtorji – arhitektura: Svet vmes, krajinska arhitektura: Kolektiv Tektonika), ki sanira degradirano območje v središču Kočevja ter na eni sami lokaciji zgosti vzgojno-izobraževalni program, nekoč lociran v drugih neustreznih objektih. Igralnice lesenega, 16-oddelčnega vrtca so organizirane okoli dveh atrijev, ki omogočata prehod svetlobe globoko v objekt ter vzpostavita dve zunanji igralnici v notranjosti volumna, okoli katerih se zvrstijo podporni prostori. Vrtec odlikujeta tudi razgibano zunanje igrišče in igralna terasa.


V kategoriji zasebnih objektov so nagrado OHS AWARD prejeli trije odlični projekti. Vilo na Podmarku je prvotno zgradil italijanski arhitekt Pietro Venuti po koncu prve svetovne vojne. Umestil jo je na vzpetino, v razgiban vrt z veliko betonsko pergolo. Notranjost vile je bila skozi čas grobo predelana. Od prvotne zasnove se je ohranila zgolj osnovna nosilna konstrukcija, streha in kamnito opečna fasada. Vila in vrt se trenutno prenavljata (avtorji arhitekture: OUT d.o.o.), cilj prenove pa je vzpostaviti prvotno razporeditev prostorov in živahen originalni kolorit objekta.


Nagrado OHS AWARD je prejel tudi projekt Meksika 2.0. – Novo poglavje / Novo obdobje (avtorica arhitekture: MA_ST_AR, Maja Stamenković). Navdih za prenovo stanovanja je bil dialog med umetnostjo in arhitekturo. Izčiščenost obstoječega volumna stavbe omogoča umestitev novega z minimalnimi posegi, obenem pa spodbuja veliko domišljije, kreativnega pristopa, ustvarjalnosti in razmišljanja izven okvirja. Nova tlorisna zasnova odseva obdobje, v katerem živimo. Barvni poudarki z umetniškimi kosi pohištva pa dajejo prostoru poseben značaj.


V kategoriji zasebnih objektov je bila nagrajena tudi Hiša na Krasu (avtor arhitekture: RVA arhitekturna delavnica), ki stoji na robu nekoč kamnoseške vasice na Krasu, kjer se vas izteka v okoliška polja. Naročnika sta želela rekonstruirati in dograditi manjšo obstoječo hišo in jo spremeniti v zdrav, trajnosten družinski dom, povezan z lokalnim izročilom. Členjena zasnova omogoča dinamično prehajanje prostorov in optimalne razglede na okoliško pokrajino. Kamen iz lokalnega kamnoloma, les, apno in v notranjosti tudi ilovica dajejo hiši pridih topline in domačnosti.


Odprte hiše Slovenije so arhitekturna platforma za razumevanja arhitekture v vsakdanjem življenju in spodbujanje trajnostnega načrtovanja prostora. Povezujejo različne strokovnjake na področju načrtovanja, gradnje in prenove stavb, notranje opreme, zelenih tehnologij in trajnostnega razvoja. Zavzemajo se za odgovorno ravnanje s prostorom z uporabo trajnostnih materialov ter za vključujoče sobivanje, ki združuje trajnostnost in estetiko. OHS vabijo slehernika, da vstopi v odlično slovensko arhitekturo.
Festival OHS temelji na enostavnem konceptu, ki sleherniku omogoča stik in osebno izkušnjo v kakovostni arhitekturi. Vodeni ogledi, ki potekajo pod strokovnim vodstvom arhitektov, konservatorjev, inženirjev, lastnikov, investitorjev in izvajalcev pa obiskovalcem omogočajo, da celostno spoznajo nastanek in pomen posameznega arhitekturnega dela. Tema letošnjega festivala je bila »Zaveze arhitekture«, ki je izpostavljala moč in odgovornost arhitekture kot nosilke pozitivnih sprememb pri reševanju pomembnih družbenih in okoljskih izzivov.
Naslednji vseslovenski festival odlične arhitekture bo potekal v aprilu 2024.
Več o sodobni slovenski arhitekturi si lahko ogledate na www.odprtehiseslovenije.org.
Arhitektura
V prestolnici Savdske Arabije se rojeva “Super nebotičnik Mukaab”

Savdska Arabija razkriva ambiciozen načrt za osupljiv supervisok nebotičnik v obliki kocke, Mukaab, v središču novega okrožja v središču Riada, Murabba. Arhitekturno čudo naj bi preoblikovalo obzorje mesta in postalo atrakcija, ki bi seveda postalo atraktivno za turiste z vsega sveta.
Pripravite se na presenečenje, saj Savdska Arabija napoveduje Mukaab, dih jemajoč super nebotičnik v obliki kocke, ki bo kmalu prevladoval nad obzorjem Riada. Ta osupljiva 400 metrov visoka zgradba naj bi postala najvišja stavba v mestu, ki bo obiskovalcem in domačinom ponujala nepozabno doživetje.
Nebotičnik Mukaab bo osrednji del ambicioznega 19 kvadratnih kilometrov velikega razvojnega projekta Murabba, katerega cilj je ustvariti novo živahno središče Riada. Ta projekt, ki ga vodi prestolonaslednik Mohammad bin Salman, predsednik družbe New Murabba Development Company, je del načrta Vizije 2030 Savdske Arabije za diverzifikacijo nacionalnega gospodarstva.

Fasada Mukaaba, oblikovana v skladu s sodobnim arhitekturnim slogom Najdi, bo imela prekrivajoče se trikotne oblike, kar bo ustvarilo resnično edinstveno vizualno izkušnjo. V notranjosti stavbe bo dva milijona kvadratnih metrov trgovin, kulturnih znamenitosti in turističnih točk. V njegovem središču bo skoraj polno visok atrij predstavljal spiralni stolp, ki bo obiskovalce vabil, da se čudijo iznajdljivosti zasnove.
A to še ni vse. Večje okrožje Murabba bo imelo več kot 100.000 stanovanjskih enot, 9.000 hotelskih sob in več kot 980.000 kvadratnih metrov nakupovalnih površin ter 1,4 milijona kvadratnih metrov pisarniških površin. Razvoj bo vključeval tudi 80 zabavnih in kulturnih prizorišč, univerzo za tehnologijo in dizajn, večnamensko poglobljeno gledališče in ikonični muzej, ki obljublja, da bo očaral tako umetnostne navdušence kot zgodovinarje.

Vlada Savdske Arabije pričakuje dokončanje tega monumentalnega projekta – nebotičnik Mukaab – do leta 2030. Kot del državnega sklada za javne naložbe se okrožje Mukaab in Murabba pridružujeta vrsti mega projektov, ki so trenutno v razvoju, kot je dobro znani, a kontroverzni Neom in velemesto The Line. Medtem ko so vpliv na okolje in domnevne kršitve človekovih pravic, povezane s tem dogajanjem, sprožili zaskrbljenost, nebotičnik Mukaab ostaja arhitekturni čudež, na katerega je vredno biti pozoren.
Ko načrtujete prihodnja potovanja, imejte Riad in Mukab na svojem radarju. Ta revolucionarni supervisok nebotičnik bo nedvomno postal atrakcija, ki si jo je treba ogledati za tiste, ki želijo raziskati čudeže sodobne arhitekture in se potopiti v bogato kulturo in izkušnje, ki jih ponuja Savdska Arabija.
-
UMETNOST2 meseca nazaj
Razstava ‘Figuralika’ v Cukrarni o odtujenosti človeka
-
Slovenija2 meseca nazaj
Prenovljene muzejske hiše v sečoveljskih solinah
-
Arhitektura2 tedna nazaj
Znani so dobitniki nagrad OHS AWARD 2023
-
UMETNOST2 meseca nazaj
Jakopičeva nagrada v roke slikarju Stašu Kleindienstu
-
Dizajn1 mesec nazaj
Festival oblikovanja Maribor navdušil z ravznovrstnim programom
-
UMETNOST2 meseca nazaj
Poslovil se je Drago Tršar, eden osrednjih slovenskih kiparjev
-
UMETNOST1 mesec nazaj
Razstava grafičnih del velikega Rembrandta van Rijna že na ogled v Narodni galeriji
-
ZELENA ENERGIJA3 tedni nazaj
Energetska tranzicija: v obnovljive vire bo potrebno povečano vlaganje