Slavna stolpnica “kapsul” Nakagin, ki zaradi svojega futurističnega videza spominja na znanstveno-fantastične filme, stoji v središču poslovne četrti Tokia, a so jo okoliške zgradbe že davno prerasle. Odločitev za rušenje je dokončna.

Stolpnico so zdaj začeli podirati, a ne popolnoma brez razmisleka: del slovitih “kapsul”, ki so bile nekoč posamične stanovanjske enote, bodo ohranili in jih razposlali različnim muzejem po svetu.

Priprave na rušenje potekajo že več mesecev, saj je bilo treba zavarovati neposredno okolico v gosto poseljeni poslovni četrti Ginza. Prvo kapsulo bodo iz matične stavbe odstranili v naslednjih tednih.

Kisho Kurokawa in ideja o povezanosti človeka in arhitekture
13-nadstropna stolnica je bila zgrajena leta 1972 in slovi kot utelešenje “metabolistične” vizije arhitekta Kisha Kurokave; izhajal je iz ideje, da naj se mesta in zgradbe nenehno spreminjajo in preobražajo, saj so odraz življenja, usklajeni s človeškim telesom.

“Nihče ne obstaja ločeno od misli vseh okrog sebe. Vse prihaja v obstoj zaradi kombinacije vzrokov, vse stvari so medsebojno prepletene. V skladu s tem načelom načrtujemo gradnjo idealnega sveta, korak za korakom,” je Kurokawa leta 1994 zapisal v svoji knjigi Filozofija simbioze. Arhitekt je umrl leta 2007.

V 60. in 70. letih je tedaj novi in na Japonskem izoblikovani arhitekturni koncept metabolizma pomenil pravo revolucijo. Stavbe so se iz statičnih objektov prelevile v “reči”, katerih značaj je fluiden, saj se njihove funkcije prilagajajo potrebam.

Čeprav je stolpnica nakagin še vedno osupljiva na pogled, pa ne ustreza več sodobnim gradbenim standardom, zato je predvidena za rušenje; gradbeno podjetje je parcelo dobilo v upravljanje v letu 2021.

Varen brlog v vrvečem mestu
Tatsujuki Maeda, ki si je drugi dom v stolpnici nakagin ustvaril leta 2010, je za tiskovno agencijo AP povedal, da je zelo rad živel v prostoru, ki je bil dolg dva metra in pol: občutek je imel, kot da je v otroškem skrivališču – majhnem, a udobnem. Okolje se mu je zdelo navdihujoče. “Razgled skozi tisto okroglo okno je bil krasen. Ponoči, ko so mimo drveli avtomobili, so se njihove luči lepo lesketale. In veduta mesta je čudovita.”

V vsakem stanovanju Nakagina so gospodinjski aparati in police že vgrajeni v stene. Na enem koncu je zložljiva pisalna miza, na drugem pa Sonyjev kasetar z možnostjo snemanja – v sedemdesetih je bil to vrhunec tehnološkega napredka, danes pa je, kot cela stavba, zgodovinski artefakt.

V zadnjih letih je samo približno tretjina prebivalcev stolpnice nakagin tam imela stalno prebivališče. Večinoma so ljudje stanovanjca uporabljali kot pisarne ali po kot ateljeje – med najemniki je bilo ogromno kreativcev, od glasbenikov do filmskih ustvarjalcev in arhitektov. Zdi se, kot da jih je pritegnila filozofija same stavbe.

Zgoraj citirani Maeda, ki se ukvarja z odnosi z javnostjo, je imel v lasti kar 15 kapsul – predvsem zato, da bi z večjim lastniškim deležem soodločal o usodi stavbe. Zdaj se spominja, da so stanovalci pogosto skupaj prirejali zabave, od leta 2014 naprej pa so jih družili predvsem napori za rešitev stavbe. Najprej so poskusili preprečiti rušenje in se borili za obnovo, ko je postalo očitno, da se to ne bo zgodilo, pa so opozarjali na dediščino stavbe kot arhitekturne umetnine. Denar so zbirali z množičenjem ter s prodajo knjige Nakagin Capsule Tower: The Last Record.

Pobudniki projekta pozivajo k ohranitvi več kapsul, ki bi jih spet lahko namenili za bivališča, le na drugi lokaciji. Tiste kapsule, ki potujejo v različne muzeje, bo z notranjo opremo založil arhitekturni biro Kurokava. Prav njihovi arhitekti so tudi podrobno preučili prvotne načrte in sestavili napotke, kako s čim manj škode posamezne kocke ločiti med seboj.

Zakaj se metabolizem ni zares prijel?
Profesor Will Gardner z univerze Swarthmore, izvedenec za japonski modernizem, pojasnjuje, da so bili metabolisti dragoceni predvsem zato, ker so poskušali na organski način pristopati k urbanističnim izzivom Tokia v 20. stoletju, kot sta prenaseljenost in pomanjkanje infrastrukture. To je bilo obdobje ponovne izgradnje po uničenju 2. svetovne vojne, obdobje hitre gospodarske rasti in izjemnega ustvarjalnega potenciala.

Manj pa so bili metabolistični arhitekturi naklonjeni gradbinci in tudi potrošniki, ki so se raje odločali za tradicionalna, serijsko izdelana domovanja. “To je bila generacija arhitektov, ki so vstali iz obdobja popolnega porušenja. Hkrati pa je obstajal nek dinamizem, gospodarstvo je bilo v vzponu – v nekem trenutku se je zdelo, da bo njihova vizija res vzcvetela,” je pojasnil Gardner. “A iz različnih razlogov je šla sodobna Japonska v drugo smer.”

V dialogu z idejo masovne proizvodnje
Na Kourokavo je močno vplival arhitekt kenzo Tange, ki je za olimpijske igre leta 1964 zasnoval Narodno športno dvorano Yoyogi. Sicer pa je Kurokava oblikoval še muzej umetnosti z valovitim steklenim pročeljem v tokijski četrti Roppongi ter novo krilo Van Goghovega muzeja v Amsterdamu, ki se je odprlo leta 1999.

Stolpnica nakagin je bila eno od mojstrovih zgodnjih del: repetitivni motiv njene arhitekture je obenem poklon in preizpraševanje koncepta masovne produkcije; nagovarjati je poskušal posameznike, še posebej tiste, ki so se v pogosto konformistični japonski družbi počutili izgubljene.

Vizionarska rešitev za neskončno življenje stavbe
Kurokava si je zamislil tehnološko rešitev, v skladu s katero bi posamezne enote v betonsko jedro pritrdili s po štirimi visokonapetostnimi kabli. Kapsule je namreč zdizajniral tako, da bi se jih dalo odklopiti in zamenjati z novimi vsakih 25 let. A tega dela načrta niso nikoli speljali. Namesto tega zdaj, po 50 letih, dotrajane kapsule dokončno odstranjujejo. Sicer pa je Kurokava tudi sam govoril, da bo njegov način razmišljanja živel naprej tudi, ko njegovih stavb ne bo več.

Njegova arhitektura načenja ideje trajnosti in družbene odgovornosti – vprašanja, ki so aktualna še danes. “Morda ga je svet zdaj končno dohitel,” je komentiral Tomohiro Fujisava iz biroja Kisho Kurokawa arhitekti in partnerji.

Vir: STA, Foto: AP