Mestna občina Koper si prizadeva, da bi cerkev sv. Trojice v Hrastovljah, znano po izjemni gotski figuralni poslikavi, uvrstili med kulturne spomenike državnega pomena. Kot navajajo na občini, bi lahko bila odločitev sprejeta še letos, javna razgrnitev predloga pa poteka do 8. decembra.

Predlog razglasitve je na pobudo koprske občine pripravila piranska enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Trenutno je javno dostopen na portalu Moja eDediščina, kjer je mogoče oddati pripombe do zaključka razgrnitve. Na občini sicer še ne morejo natančno napovedati datuma dokončne odločitve, saj mora postopek javne obravnave najprej formalno steči, vendar ocenjujejo, da bi se razglasitev lahko zgodila do konca leta.

Gotske freske iz poznega 15. stoletja

Cerkev sv. Trojice v Hrastovljah ima že sedaj status kulturnega spomenika lokalnega pomena. Strokovna javnost jo ocenjuje kot izjemen arhitekturni in likovni dosežek, prepoznaven po celovito ohranjenem srednjeveškem fresčnem ciklu in po edinstveni umestitvi v istrski prostor. Posebno vrednost ji daje obrambno obzidje – tabor iz 16. stoletja –, ki spada med najbolje ohranjene primere tovrstne utrditvene arhitekture v Sloveniji ter priča o nekdanjih obrambnih strategijah pred turškimi vpadi.

Med javno razgrnitvijo lahko zainteresirana javnost pripombe odda prek spletnega portala ali po pošti na naslov piranske enote zavoda. V okviru postopka bo 3. decembra v Pokrajinskem muzeju Koper potekala tudi javna razprava.

Freskantski cikel Janeza iz Kastva

Cerkev z romansko tlorisno zasnovo – triladijsko notranjščino z banjastimi oboki – krasi obsežen freskantski cikel iz poznega 15. stoletja. Leta 1490 ga je izvedel Janez iz Kastva, kar potrjuje glagolsko–latinski napis na severni steni. Poslikava v celoti prekriva notranjščino cerkve: stene, arkade, stebre in oboke, ter je dragocen vpogled v nekdanjo barvitost srednjeveških sakralnih prostorov, ki se nam danes zaradi številnih kasnejših posegov pogosto kažejo le v neometani kamnini.

Freske so imele v srednjeveški liturgični in pastoralni praksi pomembno didaktično funkcijo, saj so vernikom posredovale svetopisemske pripovedi in hagiografske motive. Hrastoveljski cikel je razmeroma dobro ohranjen, kar njegovo dokumentarno in umetnostno vrednost še povečuje.

Mrtvaški ples – opomin univerzalnosti smrti

Najprepoznavnejši motiv hrastoveljskega cikla je Mrtvaški ples (danse macabre), ki poudarja neizogibnost smrti za vse družbene sloje. V prizoru okostnjaki proti grobu vodijo otroka, siromaka, meniha, plemiča, papeža, kralja in kraljico – vsi so enako podvrženi končnosti človeškega življenja. Posebno izstopa okostnjak, ki zavrne podkupnino v obliki zlatnikov, s čimer se poudarja, da premoženje ne more odvrniti neizprosne usode.

V fresko so vključeni tudi glagolski napisi, kar predstavlja dragoceno redkost na območju današnje Slovenije ter dodatno izpostavlja kulturnozgodovinsko plastovitost celote.

Freske so bile stoletja skrite pod poznejšimi ometi in so ponovno prišle na dan šele leta 1949, ko jih je pod debelo plastjo ometa odkril hrastoveljski rojak, kipar Jože Pohlen.

Na prvi pogled je to le še en stari most, po katerem se danes sprehajajo domačini in kolesarji, a železni most v Radečah je mnogo več. Ob svojem nastanku je bil tretji največji most v celotni Avstro-Ogrski monarhiji. Danes stoji kot tih, dostojanstven in mogočen opomnik časa, ko je bil prehod čez Savo izziv, in ko so ljudje za vsak nov stik med pokrajinami vlagali neizmerno voljo, znanje in pogum.

Most, ki je zaznamoval Radeče in reko Savo

Leta 1894 so Radečani po več kot tridesetletnih prizadevanjih dočakali tehnološki čudež svojega časa. Železni most, dolg 84 in širok 6 metrov, se v enem loku dviguje nad reko, brez vmesnih podpornih stebrov. Njegovo jekleno konstrukcijo je izdelalo dunajsko podjetje Ignaza Gridla, temeljne zidove pa mojster Tršek iz Šmarjete pri Rimskih Toplicah. Gradnja, končana v vsega enajstih mesecih, je bila v času svojega nastanka prava tehniška senzacija in simbol povezanosti ter napredka.

Tretji največji most Avstro-Ogrske

Ob otvoritvi je bil radeški most uvrščen med največje gradbene dosežke monarhije. Brez vmesnih podpor je premagal razdaljo, primerljivo z mestnimi mostovi svojega časa. Z nosilnostjo 12 ton je omogočal prehod vozov, konj in tovorov med Kranjsko in Štajersko ter postal ključna prometna povezava med dolinama.

Pred njegovo izgradnjo so ljudje reko prečkali z brodom – nevarno in negotovo, zlasti ob visokih vodah, ko so bile Radeče pogosto odrezane od sveta. Železni most je tako pomenil konec izoliranosti in začetek novega gospodarskega obdobja.

Od zamisli do jeklene resničnosti

Prve pobude za gradnjo segajo v leto 1858, ko je vitez Gutmannsthal zaprosil cesarsko-kraljevskega namestnika grofa Chorinskyja za pomoč in dovoljenje. Bil je pripravljen ponuditi celo brezobrestno posojilo v višini 16.000 goldinarjev, a birokratske ovire so projekt za desetletja upočasnile.

Šele leta 1889 je deželni inženir Hrasky pripravil izvedljive načrte. Stroški so bili ocenjeni na 90.000 goldinarjev, pozneje znižani na 80.000. Dve tretjini je prispevala Kranjska dežela, tretjino občina Radeče, manjkajoči del pa deželni zaklad. Končna vrednost gradnje – 85.000 goldinarjev – danes pomeni več milijonov evrov.

Leseni most, ki ni nikoli stal

Pred dokončno odločitvijo so Radečani razmišljali o lesenem mostu. Leta 1873 je bilo celo izdano dovoljenje za gradnjo, vendar se načrt ni uresničil. Cene lesa so narasle, poplavna ogroženost in trd teren ob reki pa so preprečili izvedbo. Lesena konstrukcija bi bila cenejša, a kratkotrajnejša in manj varna. Odločitev za železo je pomenila vstop v novo dobo, ko je kovina postajala sinonim napredka in trajnosti.

Most kot gospodarska žila

Pred začetkom gradnje so domačini več let beležili promet z brodom in ugotovili, da bi most prinesel približno 3.000 goldinarjev letnega prihodka iz mostnine. Izboljšana povezava bi omogočila večjo izmenjavo dobrin, lažji dostop do železnice in hitrejši gospodarski razvoj. Po odprtju železnice se je tovorni promet močno povečal, zato je bil most nujen za nadaljnjo rast Radeč.

Temelji, ki hranijo zgodbo

Septembra 1893 so na štajerski strani reke položili temeljni kamen. Slovesnost je spremljalo zvonjenje, streljanje in veselje domačinov. V temelje na kranjski strani so graditelji simbolno vgradili seznam zaslužnih mož, nekaj načrtov, časopisov in dokumentov – drobne priče časa, ki tam ostajajo še danes.

Med gradnjo so postavili pomožni leseni most za prevoz materiala in delavcev. Po zaključku del ga je izvajalec razstavil in prodal les na Hrvaško – kar je bila takrat pogosta praksa.

Preizkus moči in natančnosti

Dva dni pred slovesno otvoritvijo so izvedli obtežilni preizkus. Na most so postavili petdeset vozov, naloženih s peskom in kamni, ki so jih vlekli konji in voli. Po celodnevnem testu se je most usločil le za dva centimetra – dokaz, da konstrukcija ne le izpolnjuje, ampak presega zahteve. Župan Rižnar je deželnemu odboru sporočil uspeh in zaprosil za povrnitev stroškov preizkusa.

Konstrukcija, ki kljubuje času

Železni most je zasnovan kot palična konstrukcija iz valjanih železnih profilov, poveznih z vroče kovičenimi spoji brez vijakov – tehnično dovršena rešitev, ki zagotavlja izjemno trdnost. Vozišče iz hrastovih desk dodaja konstrukciji topel, skoraj taktilen značaj.

Po drugi svetovni vojni so izvedli manjša varjenja in ojačitve, vendar večjih posegov ni bilo. Most je ohranjen skoraj v prvotni obliki in danes velja za enega najpomembnejših tehniških spomenikov na Slovenskem.

Most, ki povezuje preteklost in sedanjost

Danes je most namenjen pešcem in kolesarjem. Mnogi ga prečkajo vsak dan, ne da bi se zavedali, kakšno zgodovino nosijo njegovi kovani spoji. V njegovih sencah se srečujejo domačini, obiskovalci in ljubitelji industrijske dediščine. Most ostaja del identitete Radeč – tiha priča stoletij, držav in ljudi, ki jih je povezal. Še vedno združuje dve zgodovinski deželi – Kranjsko in Štajersko – kot pred več kot 130 leti.

Tehnični dosežek in kulturna dediščina

Železni most v Radečah je največja tovrstna konstrukcija na slovenskem ozemlju z enim samim nosilnim poljem. Njegova dopustna obremenitev 12 ton je še danes zapisana na ohranjenih litoželeznih tablah. Delo inženirja Hraskyja velja za pomemben prispevek k evropskemu inženirstvu poznega 19. stoletja – most se redno pojavlja v strokovnih publikacijah kot primer premišljenega razmerja med funkcijo, konstrukcijo in estetiko.

Ali ste vedeli, da je bila prva pobuda za izgradnjo radeškega mostu podana že leta 1858?

Od Litije do Sevnice namreč ni bilo nobenega mostu, po katerem bi bilo mogoče prečkati reko Savo. 13. marca 1858 je vitez Gutmannsthal na tedanjega cesarsko-kraljevskega namestnika grofa Chorinskyja naslovil pismo, v katerem navaja, zakaj je v Radečah potrebno zgraditi most. Ponudil je tudi brezobrestno posojilo 15. do 16.000 goldinarjev za izgradnjo, ki pa ga tedanje ministrstvo ni sprejelo.  Omenjeno pismo hrani Arhiv RS. Cesarska-kraljeva deželna vlada je istega leta Cesarsko-kraljevemu trgovinskemu ministrstvu predlagala »naj se zgradi most med Radečami in Zidanim mostom ob državnih troških.« Predlog ni bil uslišan, je pa bilo ministrstvo pripravljeno podpreti gradnjo, če bi se za njo odločil kateri od podjetnikov. Le-ta bi si stroške kasneje povrnil s pobiranjem mostnine. 

Vrednota, ki jo je treba varovati

Ohranjenost mostu je predvsem zasluga lokalne skupnosti, ki razume njegovo zgodovinsko in arhitekturno vrednost. Kot tehniški spomenik je zavarovan za prihodnje rodove. V času, ko se mostovi gradijo hitro in propadajo še hitreje, stoji železni most v Radečah kot dokaz, da je kakovost brezčasna.

Njegov les, kovina in zgodba tvorijo celoto, ki še naprej povezuje obe strani reke – fizično, simbolno in zgodovinsko. Most ostaja več kot gradbeni dosežek: je kulturni spomenik, izraz človeške ustvarjalnosti in ponos skupnosti, ki še danes živi z njim.

Ptuj je prejel naziv najboljšega mesta kulturne dediščine v Evropi za leto 2026. Organizatorji izbora so pri tem posebej poudarili pristnost njegovega srednjeveškega jedra, povezanost kulture z naravo in gastronomijo ter prednost doživetij brez množičnega turizma. Pred zmago Ptuja je naziv za leto 2025 pripadel Monaku, glavnemu mestu istoimenske kneževine.

Priznanje podeljuje evropska platforma za promocijo kulture in turizma European Best Destinations, ki temelji na strokovnem predizboru turističnih strokovnjakov in novinarjev ter spletnem glasovanju popotnikov z vsega sveta.

Na lestvici najboljših mest kulturne dediščine v Evropi za leto 2026 Ptuju sledijo Brugge (Belgija), Angra do Heroísmo (portugalski Azori), Dubrovnik (Hrvaška), Albi (Francija), Firence (Italija), Češki Krumlov (Češka), San Gimignano (Italija), Zamość (Poljska) in Toledo (Španija).

Mesto, kjer dediščina živi vsak dan

Organizatorji so Ptuj prepoznali kot destinacijo, kjer dediščina ni le varovana, temveč tudi živi skozi vsakdanje dogajanje – skozi festivale, muzeje, kulturne programe, vinsko tradicijo in gostoljubnost domačinov. »Ptuj je mesto, v katerem zgodovina diha skupaj s sedanjostjo, kjer se dediščina ne razstavlja, temveč doživlja,« so zapisali pri Mestni občini Ptuj in njenem zavodu za mladino, šport in turizem.

Najstarejše slovensko mesto z živim utripom

Naziv po besedah županje Nuške Gajšek pomeni priznanje celotni skupnosti:
»Ptuj je mesto, kjer preteklost in sedanjost hodita z roko v roki. To priznanje razumemo kot potrditev naše vizije – da bo Ptuj tudi v prihodnje živahno, avtentično in trajnostno mesto, kjer se kultura ne le ohranja, temveč tudi ustvarja in deli.«

Ptuj nikakor ni muzej na prostem, temveč živ organizem, v katerem se kulturna in naravna dediščina, gastronomija ter gostoljubnost prepletajo v celovito izkušnjo. Prav ta avtentičnost, trajnostni pristop in človeška mera so, kot poudarjajo na občini, razlogi, da si mesto zasluži naslov najboljšega mesta kulturne dediščine v Evropi.