Connect with us

DEDIŠČINA

Novi projekt zavoda NaNovo: Hiše naših dedov

Objavljeno

dne

Projekt Hiše naših dedov, ki za zdaj povezuje 13 javno dostopnih hiš na zgornjem Gorenjskem, poskuša ilustrirati bivanjsko okolje in način življenja generacij pred nami. Projekt ljubljanskega neprofitnega zavoda NaNovo so predstavili na Pocarjevi domačiji v Zgornji Radovni.

Bivanjsko okolje in način življenja predhodnih generacij, generacij naših dedov, sta bila močno prilagojena življenjskemuokolju ter takratnim zmožnostim in potrebam prebivalcev.

Kot je povedal vodja projekta Maj Juvanec iz Zavoda NaNovo, sta bila bivanjsko okolje in način življenja predhodnih generacij močno prilagojena življenjskemu okolju ter takratnim zmožnostim in potrebam prebivalcev. “Oboje je soustvarjalo tudi našo identiteto in je danes lahko navdih za naša življenja,” je v sporočilu za javnost povzel Juvanec.

Promocija “ohranjenih draguljev”
V projekt je povezanih 13 starih hiš na zgornjem Gorenjskem, ki so odprte za obiskovalce. Poleg Pocarjeve domačije v Radovni so to še Liznjekova domačija v Kranjski Gori, Oplenova domačija v Studorju, Kurnikova hiša v Tržiču, Finžgarjeva hiša v Doslovčah, Šivčeva hiša v Radovljici, Prešernova hiša v Vrbi, Mežnarija v Kamni Gorici, Fovšaritnica v Kropi, Jalnova hiša na Rodinah, Kajžnkova hiša v Ratečah, Kasarna na Jesenicah in Čopova hiša v Žirovnici. Vsem je skupno med drugim tudi to, da so bile včasih namenjene bivanju.

V okviru projekta so ob finančni podpori ministrstva za okolje in prostor vzpostavili spletni portal hisededov.si, kjer si želijo omenjene hiše, njihovo arhitekturo in značilnosti ter informacije o možnostih njihovega obiska predstaviti na enem mestu. “Verjamemo, da je takšna skupna predstavitev dobrodošla promocija teh ohranjenih draguljev v našem prostoru, ki bo spodbudila obisk in poznavanje hiš naših dedov,” je dejal Juvanec.

Pocarjeva hiša v dolini Radovne je primer domačije z več stavbami, zgrajene v 18. stoletju. Z zasnovo, videzom in bogato zbirko razstavljenih predmetov, najdenih oz. uporabljanih v hiši, prikazuje nekdanje življenje samozadostnih kmetov v krajih z ostrim podnebjem pod Triglavom. Foto: Hiše naših dedov/Triglavski narodni park

Od bogatih meščanov do kajžarjev
Sprehod skozi hiše daje vpogled v bivalno kulturo in način življenja na Gorenjskem skozi različne stanove. Ohranjene so bogate kmečke hiše, mestne in kajžarske hiše, delavska stanovanja, pa tudi obrtniške in večstanovanjske hiše. Hiše so iz različnih časovnih obdobij, in sicer od sredine 16. stoletja do prve polovice 20. stoletja.

Vse predstavljene hiše so prepoznane in zavarovane kot kulturna dediščina. Kot je o pomenu ohranjanja tovrstne dediščine poudarila Saša Roškar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, so hiše ob zgodbah, ki jih ponujajo za konservatorjem, pomembne tudi z drugih vidikov.

Večstanovanjski objekt na Jesenicah, imenovan Kasarna, je bil del obsežnega kompleksa železarne. Zgrajen je bil za potrebe delavcev, ki so tam delali. Predstavlja skromna delavska stanovanja z obdobja zgodnje industrializacije. Foto: Hiše naših dedov/Gornjesavski muzej Jesenice

Projekt in portal Hiše naših dedov poleg samih hiš povezujeta njihove upravljavce in skrbnike, to so Javni zavod Triglavski narodni park, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Zavod za turizem in kulturo Žirovnica, Gornjesavski muzej Jesenice, Gorenjski muzej Kranj, Muzeji Radovljiške občine, Tržiški muzej in Kulturno turistično društvo Kamna Gorica. Med seboj si izmenjujejo dobre prakse in upravljavske izkušnje.

Projekt vodi Zavod NaNovo, ki je nevladna neprofitna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu tako na področju prostora kot na področju kulturne dediščine. Ekipo NaNovo sestavljajo pretežno arhitekti, in sicer poleg Maja Juvanca še Peter Bulovec, Damijan Gašparič, Aleša Mrak Kovačič, Uroš Jereb, Žiga Gruden in Borut Juvanec.

DEDIŠČINA

Projekt Šola prenove: priznanja za kakovostno prenovo stavbne dediščine

Objavljeno

dne

Prenove starih hiš v sklopu projekta Šola prenove dokazujejo visoko kulturo posameznikov in njihovo razumevanje, da bivalna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.

Hiša ni samo prostor, kjer živimo. Hiše so zgodbe. Govorijo o odmiranju starega in rojevanju novega. Hiše so – ne samo pričevalke preteklih življenj – ampak tudi spremljevalke dolge linije ljudi, ki so v njih živeli, ljubili, se smejali, žalovali ter s tem soustvarjali naš svet. In tako kot se mi obnašamo do svoje kulturne dediščine, tak bo nekoč tudi odnos naših zanamcev do nas.

Letošnji nagrajenci projekta Šola prenove. Priznanja za kakovostno prenovo so prejeli lastniki stavbne dediščine, ki nosijo večino finančnega bremena prenove kulturne dediščine. Foto: Združenje zgodovinskih mest Slovenije.

Tudi zato je še toliko pomembneje, da so se sredi marca v Novem mestu s posebnimi priznanji Šole prenove za kakovostno prenovo objektov kulturne dediščine poklonili lastnikom za njihov prispevek in trud pri ohranjanju dediščine mest in podeželja. Priznanja so prejeli lastniki stavbne dediščine – ne institucije, strokovnjaki ali izvajalci – ampak tisti, ki so pomemben del svojega življenja posvetili ohranjanju tistega, kar bi lahko brez njih za vedno minilo. Lastniki so namreč tisti, ki nosijo večino finančnega bremena prenove kulturne dediščine. Oni so tisti, ki se zavedajo pomena in vrednosti vse bolj izginjajočih starih obrtniških znanj, uporabe naravnih materialov in trajnostne gradnje. Njihove prenove so tako dokaz, da kulturna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.

Šola prenove se je rodila leta 2015, ko so se povezali Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Združenje zgodovinskih mest Slovenije ter Srednja gradbena, geodetska in okoljevarstvena šola Ljubljana. Vse z namenom, da podajo svoj prispevek k razvojnemu razumevanju in ohranjanju slovenske arhitekturne dediščine. Vsi našteti so namreč na terenu prepoznali ljudi, ki s strastjo, odločnostjo in zaupanjem v pot, ki so jo izbrali, oživljajo stare stavbe in s tem tudi njihove zgodbe. Naj spomnimo, da je bivalna kultura sestavni del kulture Slovencev, tako kot jezik, literatura, šport ali pa slikarstvo. Toda ponosa in tudi odnosa do nje se moramo Slovenci še priučiti. Številne stare stavbe namreč stojijo na lokacijah, ki so mamljive za nepremičninske investitorje – ti pa jih kupijo največkrat zato, da jih bodo porušili in tako prišli do kakovostne parcele za novogradnjo. Redki so tisti posamezniki, ki se zavedajo, da je ta “žlahtna starina”, če se primerno renovira, lahko vrednost, ki eksponentno narašča – tako kot narašča vrednost umetnin.

Najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas

Na terenu pa se še vedno čuti stihijska urbanizacija, ki se je začela po travmatični izkušnji druge svetovne vojne, z ekspanzivno rastjo mest. Kot da se je tedaj začela era bivanja v vse bolj odtujenih urbanih okoljih, kjer so hiše, bloki in stolpnice dobesedno zatavali in zaplavali po prostoru. Danes smo priča, da se vse bolj krčijo javni, odprti prostori med njimi. Ne oblikujejo se več bivalni vzorci, ki povezujejo in “zvenijo skupaj” kot skupnost. Pozablja se, da ima arhitektura v svojem jedru tudi terapevtsko vrednost, ki lahko stimulira, a hkrati tudi slabša našo kulturo in kakovost bivanja. Pozablja se, da najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas.

Ali kot o prenovi starih stavb kulturne dediščine pogosto pravi docent Aleksander Ostan, profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ki je bil poleg Mateje Kavčič, Katarine Odlazek, Minke Osojnik in doktorja Roberta Peskarja, del ocenjevalne komisije Šola prenove na terenu: “Vzgibi in načini za obnovo pri lastnikih so zelo različni. Ponekod je to prenova javnih objektov, ki povezujejo neko skupnost, drugje ohranjanje družinske dediščine iz generacije v generacijo z zgolj rednim vzdrževanjem in minimalnim poseganjem. Nekateri prenovijo hišo v starem mestnem središču, ki ima potencial postati nosilka urbanega življenja, spet drugi jo uporabijo za svoj stalno obstoječi stavbni fond namesto novogradenj. Vsi razlogi so pravi, čeprav so poti do končnega cilja polne izzivov, pa je cilj vseh enak. Posledica njihovih odločitev pa pomeni dobrobit za celotno družbo – za ohranjanje snovne in nesnovne dediščine in s tem kakovostnega bivalnega okolja za vse nas.”

Domačija pri Markotovih v Selščku stoji v jedru rojstnega kraja Maksima Gasparija. V celovito prenovo so jo v družini predali mlademu rodu, ki pa danes v takih stavbah vidi mnogo potencialov. Hiša je ohranila zasnovo nekdanje furmanske gostilne in je danes idealna za razvoj trajnostnega turizma s ponudbo tradicionalne kulinarike, za srečanja in delavnice tako domačinov kot obiskovalcev. Domačija pri Markotovih je tudi sedež Zavoda Notranjska hiša, ki organizira kulturne dogodke in prireditve in s svojim zgledom vpliva na okoliške lastnike, da svoje stavbe ohranijo pri življenju.

Domačija pri Markotovih v Selščku. Foto: Tine Šubic

Vodovodni stolp je bil zgrajen leta 1914 za potrebe mestnega vodovoda. Predstavlja edini vodovodni stolp v Sloveniji z višino 46 metrov, ki je v celoti dostopen obiskovalcem in priča o inovativnem načinu preskrbe z vodo na ravninskih območjih. Pri revitalizaciji so bili vključeni tako lokalni prebivalci kot strokovnjaki s posameznih področij, zbrani v Društvu za oživitev mesta Brežice.

Vodovodni stolp v Brežicah. Foto: www.slovenia.info

Dvorec Turn v Gornji Bitnji sta današnja lastnika Irena in Franjo Penko kupila v zapuščenem in nevzdrževanem stanju in zadnjih 30 let posvetila njegovi obnovi. Od najnujnejše in finančno zelo zahtevne obnove strehe sta postopno prešla k obnovi stavbnega pohištva, fasade, notranjih ometov in tlakov ter k ureditvi okolice. Lastnika vztrajata pri obnovi na tradicionalen način in ohranjata vse, kar je kakovostno že obstoječe.

Dvorec Turn. Foto: www.visit.bistrica.si

Hiša v Kosezah, Bela kapa stoji ob cesti proti morju, slab kilometer iz Ilirske Bistrice. Med tri leta trajajočo obnovo sta se lastnika Sonja Prosen in Andrej Bergoč trudila ohraniti vse kakovostne elemente stare domačije, kar pa je bilo v hiši dotrajanega, sta zamenjala z novim, vendar z naravnimi materiali in upoštevajoč trajnostni vidik. Tudi lokalni obrtniki in umetniki so dobili svoj prostor v nekdanjem gospodarskem poslopju, kjer je urejena manjša prodajalna lokalnih izdelkov z galerijo, v kateri se občasno odvijajo različne delavnice. Lastnika sta močno vpeta v okolje, kar se odraža tudi v hiši, ki se odpira svetu in mu sočasno predstavlja, kar ji je uspelo ohraniti – dušo in podobo kraja.

Hiša v Kosezah, Bela kapa. Foto: Arhivsko gradivo/Sonja Prosen

Znamenita Bolnica Franja je bližnja soseda Čufarjeve domačije v Dolenjih Novakih, mimo katere je vodila oskrbna pot v bolnico. Raščena skupina petih stavb ni doživela nobene celovite prenove, revitalizacije ali kompleksnih restavratorskih posegov. Objekti domačije so preživeli stoletja preprosto zato, ker so ves čas služili svojemu namenu. Redno vzdrževanje zavzetega lastnika Marjana Rejca, ki je pripravljen upoštevati tradicionalne prakse, veščine in znanja, ohranja domačijo pristno in živo. Zaradi ohranjene avtentičnosti domačija predstavlja pravo redkost tudi v slovenskem prostoru. Nam pa sporoča, koliko podobnih biserov bi ohranili, če bi bili dovolj zavzeti le za vzdrževanje naše stavbne dediščine.

Čufarjeva domačija. Foto: Združenje zgodovinskih mest Slovenije
Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Prenova železniške postaje Ljubljana: SAZU podpira Marka Mušiča

Objavljeno

dne

Ob napovedi odstranitve notranje ureditve Železniške postaje v Ljubljani je razred za umetnosti SAZU izrazil nasprotovanje kakršnim koli posegom v notranjo ureditev postaje. Pozivajo, naj pritličje kolodvora ostane javen, potnikom namenjen prostor.

Kot so pri razredu za umetnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) zapisali v izjavi za javnost, odločno nasprotujejo posegom “v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena”.

»Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena,« je razred za umetnosti SAZU zapisal, da odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. 

Razred za umetnosti SAZU je v izjavi za javnost spomnil, da je skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane. Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. »Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval,« so še opozorili in dodali, da je Mušič prostor oblikoval kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane. Pod izjavo se je v imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU podpisal akademik prof. dr. Jožef Muhovič.

Nihče ne vpraša občanov, čeprav gre za simbol mesta

Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt, ki je zaslovel na področju arheološkega konservatorstva. Že pred časom je opozoril, da ljubljanska oblast troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Je tudi velik nasprotnik gradnje garaže pod ljubljansko tržnico. Februarja letos je v Dnevniku pisal o tem, da je Atelje Marko Mušič 19. februarja 2025 prejel obvestilo Dejana Jurkoviča, vodje sektorja za investicije, o odstranitvi notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana – do česar naj bi prišlo v začetku junija. Atelje Marko Mušič je na podlagi originalnih načrtov z Dunaja notranjost poslopja železniške postaje obnovil med letoma 1987 in 1996. Med drugim je bil rekonstruiran tudi stolpič z uro, ki se je porušil ob potresu leta 1895. V dopisu je bil arhitekt Mušič obveščen, da ima na podlagi zakonodaje pravico pred pričetkom del fotografirati obstoječe stanje. Arhitekt Kovač je ob tem vprašal, kdo odloča o uničenju kulturne dediščine našega mesta. »Nihče ne vpraša nas, občanov, čeprav gre za simbol mesta, ki se uničuje z evropskim denarjem, tega pa bo treba vrniti,« je ocenil, da uničevanje poteka stihijsko, samovoljno ali s tihim privoljenjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana. Državnega prostorskega načrta (DPN), ki bi moral biti osnova za kakršno koli projektiranje, pa po Kovačevih besedah še vedno ni.

Mušič: Zlovešča napoved ukradenega kolodvora se ne sme uresničiti

Tudi arhitekt in Prešernov nagrajenec Mušič tej nameri seveda ostro nasprotuje in trdi, da mora pritličje kolodvora ostati takšno, kot je – marca je javno pismo naslovil na Ministrstvo za infrastrukturo. »Nikoli nisem pomislil, da je to v moji ljubljeni, kultivirani in omikani Ljubljani sploh mogoče. Najprej zato, ker sem bil in sem še vedno prepričan, da mora pritličje našega kolodvora za vedno ostati v osnovni funkciji, za katero je bila postaja takrat, leta 1848, zgrajena. Da mora torej za vedno ostati reprezentativni javni mestni, potnikom namenjeni prostor,« je Dnevnik navedel Mušičeve besede. Potniške postaje so po njegovem mnenju sodobna vrata v mesto. »Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo,« je še zatrdil. Mušičev atelje je zmagal na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično-arhitekturnem natečaju, za svoj arhitekturni dosežek pa je prejel strokovna priznanja. Notranjo ureditev kolodvora so predstavljali na razstavah in jo objavili tudi v knjigah. »Ostajam trdno prepričan, da se zlovešča napoved ukradenega kolodvora ne sme uresničiti,« je poudaril in nadaljeval: »Ne zaradi prizadetega arhitekta, temveč zaradi nepopravljivo prizadete Ljubljane ter njenih meščank in meščanov. Zato je moj glas protesta nepomemben ob glasu Ljubljančank in Ljubljančanov, ki o brisanju legendarne, nenadomestljive vrednote svojega mesta očitno sploh niso obveščeni.« Komentiral je, da je ob tem zanimivo, pa tudi srhljivo, kako zlahka sektor za investicije v železnice ministrstva za infrastrukturo uniči in izbriše vsekakor zares drago notranjo ureditev, ki so jo plačale Slovenske železnice. »Ne igra steklenih biserov, temveč igra z našim, davkoplačevalskim denarjem, s katero bodo lastniku hotela prihranili stroške preurejanja kolodvora za njegove potrebe,« je opozoril.

Arhitekt Mušič je sicer še pred novinarskim ogledom gradbišča javno s pismom nasprotoval odstranitvi notranje ureditve, ki je bila zasnovana po načrtih njegovega ateljeja in zanjo prejel tudi nagrado. Ministrica Alenka Bratušek je zatem sporočila, da so ga obvestili, če bi želel vzeti karkoli iz svoje ureditve pritličja ljubljanske železniške postaje, preden jo porušijo.

Postajno poslopje železnice je varovano kot stavbna dediščina, kar pa ne velja za prizidka

Po poročanju Dnevnika so jim z ministrstva za infrastrukturo odgovorili, da bodo Mušičevo notranjost zaenkrat ohranili takšno kot je – vse dokler ne bodo končali z izgradnjo novega nadhoda, predvidoma v drugi polovici leta 2026. Od Zavoda za varstvo kulturne dediščine so sicer dobili soglasje, da lahko objekt ljubljanske železniške postaje ohranijo samo v osnovnem gabaritu iz leta 1849. Kar pomeni, da lahko porušijo severovzhodni in severozahodni prizidek in tudi morebitne Mušičeve avtorske elemente v omenjenih dveh delih. Skladno z veljavnim zazidalnim načrtom je v objektu železniške postaje dopustno urediti poslovno upravne ter trgovsko gostinske dejavnosti, omogočena je bila tudi hotelska dejavnost. Ministrica Alenka Bratušek pa je dejala, da se bodo o prihodnosti Mušičeve dediščine pogovarjali v prihodnosti, ko bo jasno, kaj naj bi se v tej stavbi dolgoročno sploh dogajalo. Po njenih besedah je ključnega pomena, da projektanti sodelujejo z ministrstvom za kulturo oziroma z zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKD).

Izjava za javnost: Odstranitev notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana


“Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena. Skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo je med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane.

Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval. Kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane.”

V imenu članov V. razreda za umetnosti SAZUakademik prof. dr. Jožef Muhovič, tajnik razreda

Nadaljuj z branjem

DEDIŠČINA

Ministrstvo za kulturo prirodoslovnemu muzeju namenilo začetna sredstva za nove prostore

Objavljeno

dne

Ministrstvo za kulturo je Prirodoslovnemu muzeju Slovenije namenilo dobrih 340.000 evrov za ureditev prostorskih aktov in strokovnih podlag za izgradnjo novih prostorov ob Večni poti. Kot so zapisali, je bil s tem narejen korak do novih sodobnih prostorov, kjer bodo postavili interaktivno razstavo o naravi Slovenije.

Za ureditev prostorskih aktov in strokovnih podlag za izgradnjo novih prostorov ob Večni poti je ministrstvo za kulturo Prirodoslovnemu muzeju Slovenije namenilo 340.000 evrov. Kot so poudarili, bodo novi sodobni muzejski prostori namenjeni interaktivni razstavi o naravi Slovenije.

Z ureditvijo prostorskih aktov in strokovnih podlag bodo spremenili in dopolnili dokumentacijo, ki bo omogočala izgradnjo novega muzeja.

Po trenutnih ocenah naj bi muzej v prvi fazi obsegal približno 7700 kvadratnih metrov z možnostjo širitve. V sklopu izdelave prostorskega akta bodo izvedli tudi zazidalni preizkus in uskladili investicijske namere z nosilci urejanja prostora, so pojasnili na ministrstvu.

V načrtu sodobna razstava o naravi Slovenije
S tem so podprli prizadevanja Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki želi uresničiti projekt novega muzeja v Biološkem središču. Medtem ko bo muzej z zgodovinskimi zbirkami ohranjal poslanstvo v osrednji muzejski zgradbi na Prešernovi cesti v središču Ljubljane, bo v novih prostorih ob Večni poti na ogled sodobna interaktivna razstava o naravi Slovenije.

Prostori v Biološkem središču nasproti Živalskega vrta Ljubljana bo na ogled interaktivna razstava o naravi Slovenije. Foto: Botanični vrt Univerze v Ljubljani

Prirodoslovni muzej Slovenije v objektu na Prešernovi 20 domuje od leta 1888. Več desetletij je bila v načrtu gradnja nove muzejske stavbe v Biološkem središču pod Rožnikom. Leta 2020 se je ministrstvo za kulturo odločilo, da se prostorska stiska ne rešuje z novogradnjo, temveč z naložbo na Metelkovi 6. Leta 2022 je ta načrt padel v vodo. Leta 2023 je nato ministrstvo za kulturo priskrbelo sredstva za novo idejno rešitev novogradnje Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Biološkem središču v Ljubljani.

Nadaljuj z branjem
OKOLJE18 ur nazaj

Svetovni dan Zemlje: Naša moč, naš planet

Letošnji Svetovni dan Zemlje, ki poteka pod geslom “Naša moč, naš planet“, poudarja ključno vlogo obnovljive energije in poziva k proizvodnji...

OKOLJE3 dnevi nazaj

Akcija čiščenja Ljubljanice: letos iz vode potegnili več kot pol tone odpadkov

V akciji tradicionalnega čiščenja reke Ljubljanice so potapljači iz vode potegnili za 580 kilogramov odpadkov, med katerimi so bili tudi...

DEDIŠČINA5 dni nazaj

Projekt Šola prenove: priznanja za kakovostno prenovo stavbne dediščine

Prenove starih hiš v sklopu projekta Šola prenove dokazujejo visoko kulturo posameznikov in njihovo razumevanje, da bivalna dediščina ne gradi...

GRADNJA6 dni nazaj

Kitajci podirajo mejnike gradnje: kmalu bo zgrajen najvišji most na svetu

Nov gradbeni mejnik Kitajcev, ki bodo junija na jugozahodu države odprli najvišji most na svetu. Na najvišji točki bo visel...

PRENOVE/OBNOVE6 dni nazaj

Inšpekcijski nadzor ni našel nepravilnosti pri obnovi gradu Turjak

Potem ko je profesor na mariborski fakulteti za gradbeništvo Igor Sapač izrazil dvom o strokovnosti izvedbe prenove gradu Turjak, so...

Dizajn1 teden nazaj

MODUL EDGE prejemnik nagrade Red Dot Design Award 2025

TEM, vodilni slovenski proizvajalec stikal in vtičnic v regiji, je za svojo novo linijo MODUL EDGE prejel eno najprestižnejših mednarodnih priznanj...

ZNANOST IN TEHNOLOGIJA1 teden nazaj

Negativen vpliv umetne inteligence na okolje

Poraba električne energije v podatkovnih centrih se bo do leta 2030 več kot podvojila, k čemur bodo prispevala orodja umetne...

ZELENA ENERGIJA2 tedna nazaj

Tudi v Halozah niso naklonjeni vetrnim elektrarnam

Prebivalci Haloz, ki nasprotujejo postavitvi petih vetrnih elektrarn, so se združili v civilno iniciativo. Zdaj so se jim pridružili še...

DOGODKI2 tedna nazaj

Mednarodni industrijski sejem 2025 (MIS): poudarek na napredku gospodarstva in vzdrževanju

Mednarodni industrijski sejem (MIS) in Sejma komunalne opreme, ravnanja z odpadki in vodnih tehnologij (KOMOT) se je osredotočil na ključne...

PREDSTAVITEV2 tedna nazaj

GENERALI ZAVAROVALNICA VABI MALA IN SREDNJE VELIKA PODJETJA K NATEČAJU SME EnterPRIZE

Nagrajene bodo najboljše trajnostne prakse – med nagrajenimi je lahko tudi vaša! Ste v podjetju razvili nov trajnostni model? Izvajate...

POPULARNO

Politika zasebnosti

Ta spletna stran uporablja piškotke, zato da vam lahko zagotovimo najboljšo uporabniško izkušnjo. Podatki o piškotkih so shranjeni v vašem brskalniku in opravljajo funkcije, kot so prepoznavanje, ko se vrnete na našo spletno stran in nam pomagate razumeti, katere dele spletnega mesta najdete najbolj zanimive in uporabne.

Več o piškotkih in nastavitve piškotkov lahko prilagajate na zavihkih na levi strani.

Preberite več.