Gradnja sončnih elektrarn v Evropi je tudi lani podirala rekorde. Vsak dan so namestili dodatnih 306.000 solarnih panelov in tako dodali za skoraj 60 gigavatov dodatnih kapacitet. A v luči te nepretrgane rasti se evropski proizvajalci fotovoltaike soočajo z vse večjim izzivom – kitajsko konkurenco. Izdelki z Daljnega vzhoda so za tretjino cenejši, štiri velika evropska podjetja se soočajo z likvidnostnimi težavami. Evropska komisija pa želi, da bo do leta 2030 kar 40 odstotkov vseh sončnih panelov, nameščenih v EU, proizvedenih znotraj unije.

Evropski trg sončne energije se sooča s poplavo poceni uvoza s Kitajske, ki resno ogroža domačo proizvodnjo. Evropsko združenje proizvajalcev zato poziva k odločnim ukrepom, ki bi rešili domače proizvajalce. Toda kot pravi Marko Femc iz podjetja Plan net, “evropski industriji ni več pomoči.” 

Evropska unija stoji na prelomnici, saj si prizadeva za prehod v bolj trajnostno in energetsko samozadostno prihodnost. Zaveza k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov je neizogibno povezana z investicijami v obnovljive vire energije, pri čemer sončna energija igra ključno vlogo. Poplava poceni izdelkov s Kitajske in Tajvana pomeni spopad z agresivno konkurenco, ki izkrivlja evropska tržna pravila. “Kitajska podjetja plačajo 6,5 odstotka DDV-ja, če izdelke izvozijo, jim država povrne 17,5 odstotka davka,” agresivni pristop opisuje Dag Kralj iz Bisola, enega bolje pozicioniranih in podjetij v Evropi. Dodaja, da se osredotočajo predvsem na kakovost in diverzifikacijo prodaje. 

V zadnjih tednih se je situacija še zaostrila, saj so štiri evropske tovarne sončnih panelov napovedale svoje zaprtje ali pa so že zaprle svoja vrata, med temi je tudi nemški Meyer Burger. Ta paradoks med naraščajočo potrebo po sončni energiji in upadajočo proizvodnjo znotraj EU je opozoril na nujnost ukrepanja. Kitajska deluje po petletkah in to je že njihov tretji cikel, kjer agresivno nastopajo na evropskem trgu, dodaja Kralj. “Ta zgodba s poceni paneli traja že vsaj deset let, Siemens in Bosch sta že leta 2013 končali proizvodnjo z milijardnimi izgubami. Ocenjujem, da je trenutno le pet odstotkov nameščenih panelov v Evropi tudi evropskega porekla.” 

Ponovno davčni ukrepi?

Zaradi presežne globalne proizvodne zmogljivosti, ki jo poganjajo zlasti kitajske tovarne, so cene sončnih panelov padle na točko, kjer so evropski proizvajalci prisiljeni prodajati izdelke z velikimi izgubami. Industrijske skupine pozivajo k ukrepom, da bi se spopadle s to grožnjo. “Evropski proizvajalci so na robu,” pravi Johan Lindahl, generalni sekretar Evropskega sveta za proizvodnjo sončnih panelov (ESMC), ki zahteva hitro in odločno ukrepanje.

Na mizi je več možnosti, ki vključujejo protidampinške preiskave proti Kitajski, ki bi lahko privedle do višjih uvoznih tarif, in spodbude za države članice, da ohranijo proizvodnjo. V duhu kriznega odziva so uradniki EU poudarili, da Komisija “preučuje vse možnosti” in da je pripravljena sprejeti trgovinske ukrepe.

A medtem ko nekateri v industriji, kot je ESMC, menijo, da so evropski proizvajalci tik pred propadom in bi lahko brez nujne podpore zaprli svoje obrate v treh mesecih, drugi, kot je združenje SolarPower Europe, pozivajo proti trgovinskim oviram, saj bi to lahko škodilo industriji in ogrozilo podnebne cilje EU. Tudi Robert Otorepec s podjetja Sol Navitas meni, da takšni ukrepi ne bodo imeli posebne koristi. “To je Evropa že večkrat poskušala, a ji doslej ni uspelo. Tudi evropski proizvajalci solarnih panelov komponente uvažajo s Kitajske. Kakovost pri tem pa ni nič slabša, pač kupiš izdelke višjih cenovnih razredov.”

Na terenu je tako, pravi, da glavne komponente sončne elektrarne večinoma kupujejo od kitajskih podjetij, kamor sodijo solarni moduli in razsmerniki, od evropskih dobaviteljev pa kupujejo nosilne konstrukcije in električne omarice. Podporne komponente z nižjo dodano vrednostjo. “V domeni Kitajske bodo kmalu tudi hranilniki električne energije.”

Kitajska, ki je lani namestila več sočnih kapacitet kot ves svet skupaj, se lahko tudi odloči in vso proizvedeno količino namesti na domačih tleh. “To posledično lahko povzroči pomanjkanje panelov v Evropi in dvig cen,” dodaja Kristijan Brecl s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Industrijski predstavniki in uradniki EU se tako morajo odločiti in poiskati ravnovesje med zaščito domače industrije in spodbujanjem rasti nameščanja obnovljivih virov energije, da bi zmanjšali odvisnost od uvoza in zagotovili, da bo evropski trg sončne energije lahko izpolnil svoje obljube za prihodnost.

Pripravil: Miha Kranjc

Eko sklad je povečal sredstva na dveh odprtih javnih pozivih, in sicer za kreditiranje okoljskih naložb občanov ter za pridobitev nepovratnih finančnih spodbud za zmanjševanje energetske revščine. Na prvem je po novem na voljo 35 milijonov evrov, na drugem pa 10 milijonov. Spremembi je Eko sklad objavil v uradnem listu.

Javni poziv za kreditiranje okoljskih naložb občanov je Eko sklad objavil julija in tedaj razpisal za skupno 15 milijonov evrov ugodnih posojil. Danes je sredstva povečal na 35 milijonov evrov. Sredstva so med drugim na voljo za nakup toplotne črpalke, obnovo fasade in zamenjavo oken, gradnjo ali nakup skoraj ničenergijskih stanovanjskih stavb, nakup okolju prijaznih vozil.

Na voljo so posojila s fiksno (2,8 odstotka) ali spremenljivo obrestno mero (trimesečni euribor + 1,0 odstotka). Posameznik lahko poda več vlog za dodelitev kredita, lahko pa za kredite za isto naložbo zaprosi tudi več upravičencev.

Vloge je mogoče oddati do objave zaključka javnega poziva v uradnem listu oziroma do razdelitve razpisanih sredstev.

Povečali so tudi sredstva za nepovratno finančno spodbudo za zmanjševanje energetske revščine. Po novem je na voljo skupno 10 milijonov evrov, potem ko je sklad v začetku decembra razpisal pet milijonov evrov.

Prijavijo se lahko vsa materialno ogrožena gospodinjstva, ki prebivajo v energetsko neučinkovitih stavbah ali v neustreznih bivanjskih razmerah. Gospodinjstvo bo lahko prejelo do 18.000 evrov.

Vlogo na javni poziv je mogoče vložiti do objave zaključka poziva v uradnem listu. Vložiti jo je mogoče osebno, po navadni pošti ali po elektronski pošti.

Družinsko podjetje Lumar in zlata slovenska olimpijka Janja Garnbret združujeta moči v želji po izničevanju ogljičnega odtisa. Napredno družinsko podjetje, ki velja za vodilnega na trgu pri gradnji sodobnih energetsko varčnih skoraj nič-energijskih objektov iz naravnih materialov, ter športnica, ki premika meje mogočega, sta v želji po zmanjševanju vplivov na okolje sklenila večletno sodelovanje. 

 Marko Lukić, lastnik in direktor podjetja Lumar, je ob podpisu pogodbe dejal: »S ponosom in veseljem začenjamo sodelovanje z Janjo, najboljšo plezalko na svetu. Delimo skupne vrednote in prepričanja o našem vplivu na družbo ter okolje. Skrb za trajnostni razvoj, minimalno onesnaževanje okolja ter energetsko učinkovita gradnja so trendi današnjega časa in osnovne smernice našega delovanja ter razvoja. K temu smo zavezani tudi pri sodelovanju z Janjo in njen bodoči dom bo odražal te vrednote.« 

»Skupne vrednote in poznavanje načina delovanja sta glavna razloga, da sem v Lumarju prepoznala idealnega partnerja za gradnjo svojega doma. Všeč mi je njihova zavezanost trajnosti in kakovosti bivanja, kako jim uspe združiti udobje in stil z nizko porabo energije. Mislim, da se še nikoli nismo tako zavedali vplivov na okolje, kot se jih zaveda moja generacija. Zato ne želim sklepati kompromisov, ko se odločam za svoj dom. Dom brez emisij pri tem ni le možnost, to je odločitev, ki sem jo sprejela. Ko vidiš, da se lahko v trajnostnem domu počutiš tako udobno kot tudi dobro, je takšna odločitev povsem enostavna.« pravi Janja Garnbret.