Evropska komisija je predlagala, da bi bili vsi novi mestni avtobusi po letu 2030 brez izpustov. Gre za del širšega paketa ambicioznejših ciljev na področju izpustov novih težkih vozil, v skladu s katerimi bi do leta 2040 izpuste ogljikovega dioksida, ki jih oddajajo, zmanjšali za 90 odstotkov.

“Do leta 2030 bodo morali biti vsi novi mestni avtobusi brez izpustov. To je ambiciozno, a je povsem možno. Takšne spremembe kažejo državljanom, da je mogoč hiter prehod na čisto in zdravo prihodnost,” je ob predstavitvi predloga ciljev povedal izvršni podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans.

Gre za del širšega paketa ambicioznejših ciljev na področju izpustov ogljikovega dioksida težkih vozil, med katera sodijo še tovornjaki, avtobusi za dolge razdalje, pa tudi priklopniki. Ti sicer ne oddajajo izpustov, a lahko k njihovemu zmanjšanju prispevajo z večjo energetsko učinkovitostjo.

^{Z letom 2030 bi morali biti izpusti novih težkih vozil glede na leto 2019, ko so bili cilji nazadnje posodobljeni, nižji za 45 odstotkov, z letom 2035 za 65, z letom 2040 pa za 90, je danes sporočila komisija.}

Strožja pravila glede na predlog Evropske komisije ne bi veljala za vozila malih proizvodnih podjetij, vozila, ki se uporabljajo v rudarstvu, gozdarstvu in kmetijstvu, vojaška vozila, gasilska in reševalna vozila.

Novi cilji bi prispevali tudi k energetskemu prehodu, kot ga opredeljujeta evropski zeleni dogovor in načrt za odpravo odvisnosti od ruskih fosilnih goriv REPowerEU. Z njimi bi namreč zmanjšali tudi povpraševanje po uvoženih fosilnih gorivih, obenem pa bi okrepili varčevanje z energijo in energetsko učinkovitost evropskega transportnega sektorja.

Po oceni komisije bi se povpraševanje po fosilnih gorivih med letoma 2031 in 2050 zmanjšalo za dve milijardi 159-litrskih sodov nafte glede na leto 2019.

Trenutno ima namreč 99 odstotkov avtobusov in tovornjakov na evropskih cestah motorje na notranje izgorevanje, pri čemer gre za dizelske motorje. To pomeni, da je sektor močno odvisen od uvoženih fosilnih goriv, hkrati pa prispeva tudi k onesnaževanju zraka, je poudaril Timmermans, ki je pristojen za evropski zeleni dogovor.

Nova pravila so po njegovih besedah obenem pomemben del t. i. zelenega načrta za evropsko industrijo, katerega namen je okrepiti globalno konkurenčnost evropskega gospodarstva.

“Proizvodnja težkih vozil je sektor, v katerem so številni evropski proizvajalci že zdaj vodilni. S tem zakonodajnim okvirjem pa bomo zagotovili, da bo tako ostalo tudi v prihodnje,” je povedal izvršni podpredsednik komisije.

“Naj bom povsem jasen. Ne želimo, da se ponovi zgodba s solarnimi paneli, ki smo jih izumili, nato pa se je vsa proizvodnja preselila na Kitajsko. Želimo, da je proizvodnja evropska,” je dejal.

Predlog komisije bosta zdaj obravnavala Svet EU, v katerem so države članice, in Evropski parlament. Ta je ravno danes dokončno potrdil cilje glede izpustov avtomobilov in kombiniranih vozil, ki med drugim predvideva prepoved prodaje vozil na notranje izgorevanje od leta 2035.

Kar 12,7 milijona ljudi dela v sektorjih, ki jih uvrščamo na področje zelenih delovnih mest, številka pa nenehno raste!

Po podatkih Mednarodne agencije za obnovljive vire energije je v svetovnem sektorju obnovljivih virov energije, področju, ki velja za sektor zelenih delovnih mest, zaposlenih 12,7 milijona ljudi, pri čemer še posebej izstopa sektor fotovoltaike v Aziji, kjer je zaposlenih 79 % vseh v zaposlenih zeleno-energetskega sektorja na svetu.

V sektorju fotovoltaike je v svetovnem merilu zaposlenih 4,3 milijona posameznikov, v vodni energiji in biogorivih 2,4 milijona posameznikov, v sektorju vetrne energije pa 1,3 milijona delavcev. Fotovoltaiki kot sektorji z velikim številom zaposlenih sledijo še vetrna in vodna energija ter biogoriva. V večini sektorjev obnovljivih virov energije po številu zaposlenih prevladuje Kitajska, največ delovnih mest v sektorju biogoriv pa ustvarja Brazilija.

Več zelenih mest, več enakosti med spoloma

K eksploziji zelenih delovnih mest je v zadnjem času prispevala predvsem energetska kriza, ki države spodbuja k investicijam v obnovljive vire energije, pri čemer se avtomatsko ustvarjajo vedno nova zelena delovna mesta. Po podatkih Mednarodne agencije za obnovljive vire energije se je med letoma 2020 in 2021 število delovnih mest v tem sektorju po vsem svetu povečalo za nekaj manj ko milijon.

Hkrati poročila Mednarodne agencije za obnovljive vire nakazujejo, da je v industriji obnovljivih virov energije ravnovesje med spoloma boljše kot v konvencionalnem energetskem sektorju, zlasti na področju fotovoltaike.

Ste se spraševali, katere evropske države so na čelu prodora sončne energije? Kdo je v ospredju in kdo zaostaja?

Imajo nenehne razprave o solarni energiji sploh smisel? Da, saj lahko s ponosom povemo, da že vlaganja v trajnostno energijo že kažejo rezultate, saj je sončna energija v lanskem poletju Evropski uniji pomagala preprečiti za kar 29 milijard evrov uvoza plina!

Toda prostor za izboljšavo še ostaja, saj raziskave kažejo, da se bo morala količina proizvedene sončne energije za uspešen boj proti posledicam podnebnih sprememb do leta 2035 povečati kar devetkrat.

Katere so torej evropske države, ki jim gre na področju proizvodnje sončne energije trenutno najbolje? To so Nizozemska, v kateri sončna energija predstavlja 23 % vse proizvedene energije, Nemčija z 19 % ter Španija s 17 %.

Pridružujejo se jim tudi vzhodnoevropske države, ki so v zadnjih letih močno okrepile področje proizvodnje zelene energije. Poljska je proizvodnjo sončne energije v štirih letih povečala kar 26-krat!

Lestvice so postranskega pomena, ključen je cilj

Preden ste pričeli z branjem članka, ste ob naslovu prav gotovo pomislili, da so na vrhu proizvodnje sončne energije predvsem najbolj sončne države, a to v resnici ne drži, saj so v tej lestvici veliko bolj ključne politične in finančne spodbude. Sonce se namreč s pravo lego in pravim tipom sončnih celic najde in izkoristi prav vsepovsod. Tako fotovoltaiko s pridom izkoriščajo tudi na Švedskem, kjer je morda zaradi hladnejšega podnebja ne bi pričakovali.

V resnici je lestvico držav glede na popularnost, količino in druge parametre na področju sončne energije zelo težko oblikovati, saj štejeta tudi poseljenost in sama velikost države. Izstopa namreč Luksemburg, ki ima najvišji odstotek sončne energije, kar pa je zaradi velikosti države povsem razumljivo.

Evropske države se med seboj razlikujejo tudi po ciljih, ki jih želijo na področju zelene energije oziroma obnovljivih virov energije doseči. Tako je blizu vrha te lestvice Nemčija, ki si želi kar 80-odstotni delež obnovljivih virov energije že do konca tega desetletja, medtem ko si Nizozemska, Danska in Avstrija prizadevajo za kar 100 odstotkov.

Razlike tudi v domiselnosti proizvodnje zelene energije

Še en vidik obstaja, po katerem se evropske države med seboj pomembno razlikujejo – kreativnost pri povečevanju količine proizvedene sončne energije in vpeljevanju elementov fotovoltaike v vsakdanje življenje.

Tako se nekatere države poslužujejo predvsem strešnih sončnih celic na strehah podjetij, trgovskih centrov in stanovanjskih objektov, medtem ko druge v solarne farme preobražajo zapuščene rudnike in druga degradirana zemljišča, s sončnimi celicami opremljajo parkirišča, železniške in avtobusne postaje ter celo ceste, nekatere pa gredo še korak dlje in solarno farmo postavijo kar sredi morja!

Ne glede na vse pa je bolj kot razvrščanje držav v lestvice po tem ali drugem kriteriju ključno nekaj drugega – njihovo prizadevanje za prehod na bolj zelene, trajnostne in obnovljive vire energije.