Najnovejši podatki kažejo, da Evropska unija uspešno zmanjšuje emisije toplogrednih plinov, vendar napredek med posameznimi sektorji ni enakomeren. Največji izziv še naprej predstavlja promet.

Evropska unija je v zadnjih treh desetletjih naredila pomemben korak pri omejevanju podnebnih sprememb. Po najnovejših podatkih Evropske agencije za okolje (EEA) so se skupne emisije toplogrednih plinov do leta 2024 zmanjšale za približno 40 odstotkov v primerjavi z letom 1990. Gre za enega ključnih dosežkov evropske podnebne politike, ki pa hkrati razkriva tudi razlike med posameznimi sektorji ter izzive, ki ostajajo.

Po zadnjih meritvah so emisije samo med letoma 2023 in 2024 upadle še za dodatne 3 odstotke, kar potrjuje nadaljevanje pozitivnega trenda tudi v zadnjem obdobju. Evropa se tako postopoma približuje dolgoročnim ciljem prehoda v nizkoogljično gospodarstvo, ki jih mora doseči do leta 2030.

Ključni dejavniki zmanjševanja emisij

Glavnino zmanjšanja emisij gre pripisati energetskemu sektorju, kjer se je v zadnjih letih zgodil izrazit odmik od premoga in drugih fosilnih goriv. Delež obnovljivih virov energije se povečuje, hkrati pa se v številnih državah zmanjšuje tudi skupna poraba energije.

Pomembno vlogo igrata tudi tehnološki napredek v industriji ter večja energetska učinkovitost stavb in gospodinjstev. Ob tem je opazno, da se emisije zmanjšujejo kljub gospodarski rasti, kar kaže na postopno ločevanje gospodarskega razvoja od obremenjevanja okolja.

Napredek ni enakomeren med sektorji

Kljub spodbudnim trendom pa podatki razkrivajo tudi manj ugodno sliko. Promet ostaja eden največjih izzivov, saj so emisije v tem sektorju še vedno višje kot leta 1990. Obseg prometa je namreč rasel hitreje kot napredek pri zmanjševanju izpustov.

To pomeni, da bo moral prav promet v prihodnjih letih prevzeti večji delež odgovornosti za doseganje podnebnih ciljev. Brez hitrejšega prehoda na električno mobilnost ter širših sprememb v načinih prevoza bo težko nadomestiti zaostanek tega sektorja.

Pomemben mejnik, a cilji ostajajo ambiciozni

Zmanjšanje emisij za 40 odstotkov predstavlja pomemben dokaz, da evropske podnebne politike prinašajo rezultate, vendar to še ni končni cilj. Evropska unija si je zadala, da do leta 2030 emisije zmanjša za najmanj 55 odstotkov glede na leto 1990.

Čeprav trenutni trendi kažejo v pravo smer, bo za dosego tega cilja potrebno dodatno pospešiti ukrepe, zlasti v sektorjih, ki zaostajajo. Prehod v nizkoogljično družbo pa hkrati prinaša tudi politične in gospodarske izzive, saj zahteva obsežne naložbe ter prilagoditve na vseh ravneh družbe.

Jasen signal prihodnosti: preobrazba je izvedljiva

Podatki Evropske agencije za okolje kljub vsemu prinašajo jasno sporočilo: zmanjševanje emisij v tako kompleksnem in gospodarsko raznolikem prostoru, kot je Evropska unija, je mogoče. V dobrih treh desetletjih so se emisije zmanjšale za skoraj 1,8 milijarde ton CO₂ ekvivalenta, kar predstavlja izjemen dosežek tudi v absolutnem smislu.

Ključno vprašanje pa ostaja, ali bo tempo sprememb zadosten za dosego podnebne nevtralnosti do sredine stoletja. Odgovor bo v veliki meri odvisen od ukrepov in odločitev, sprejetih v naslednjem desetletju.

Vir: evropska agencija za okolje

Nova zakonodaja prinaša večjo jasnost na področje umeščanja sončnih elektrarn na kmetijska zemljišča. A stroka opozarja: vsak kvadratni meter šteje.

Vlada je s potrditvijo novele zakona o kmetijskih zemljiščih odprla vrata sistemski ureditvi agrovoltaike – združevanja kmetijske dejavnosti s proizvodnjo sončne energije. Na papirju gre za sinergijo, v praksi pa se porajajo številni pomisleki. Ali lahko Slovenija z malo razpoložljivimi njivami ohranja prehransko varnost, če jih delimo s sončnimi paneli?

Dvojna raba zemljišč – obetavna rešitev ali kompromis?
Prvi pilotni projekt agrovoltaike v Sloveniji poteka v raziskovalnem sadovnjaku na Brdu pri Lukovici. Financiran je s sredstvi Švicarskega mehanizma, država pa je za nadaljnje projekte zagotovila še približno 2 milijona evrov. Novi projekti bodo majhnega obsega – do 560 m² – in bodo predvsem testne narave: merili bodo vpliv (pol)prosojnih panelov na rastline.

Prenovljeni zakon določa, da agrovoltaika ni več dovoljena na njivah. Omejena bo na:

• trajne travnike z manj kot 35 bonitetnimi točkami,
• zemljišča v zaraščanju, kjer raba že ni več aktivna.

Bonitetne točke (od 0 do 100) ocenjujejo kakovost zemljišča glede na podnebje, naklon, osončenost, tla … Najboljših zemljišč z več kot 95 točkami imamo v Sloveniji manj kot 1 %.

Kot opozarjajo na ministrstvu, prejšnja zakonodaja sicer ni izključevala možnosti postavitve panelov na njive, a ustrezni pravilniki niso bili nikoli sprejeti. Zdaj je to jasno prepovedano.

Zaraščena zemljišča – nova priložnost ali nevaren precedens?
Profesorica dr. Marina Pintar z Biotehniške fakultete opozarja na možnost zlorabe zakonskih lukenj: “Zemljišče, ki ga dve leti ne kosiš, začne veljati kot zemljišče v zaraščanju. Po treh letih že nastajajo pogoji za grmovje. Če to postane praksa, bomo težko govorili o ohranjanju kmetijske rabe.”
Ministrstvo sicer verjame, da namerno zaraščanje zaradi postavitve sončnih elektrarn ni ekonomsko smiselno, saj gre za večletni postopek brez donosa. A kaj, ko zakon dopušča interpretacije.
Eden največjih izzivov je prihodnost teh zemljišč. Kaj se zgodi, ko se sončni paneli obrabijo ali poškodujejo? Pintar opozarja na odsotnost določil o odstranitvi elektrarn in sanaciji tal: “Če bo površina znova zaraščena in obenem obremenjena s paneli, je ne bo več mogoče očistiti s stroji. Opuščena infrastruktura pa postane okoljski problem.”

Katere so prednosti in pasti
V teoriji ima agrovoltaika številne prednosti: zmanjšuje izhlapevanje vode, blaži vročinske obremenitve in omogoča dodatni prihodek za kmete. Vendar učinki niso enoznačni – v slovenskih razmerah lahko senčenje celo zavira rast trave, medtem ko to v sušnejših podnebjih prinaša koristi.
Poleg tega je premalo govora o vzdrževanju. “Paneli se morajo redno čistiti, pogosto tudi s kemikalijami, ki končajo v tleh. V primeru poškodb pa nimamo tehnologije, ki bi lahko odstranila vse ostanke s kmetijskih površin,” opozarja Pintarjeva in poudarja, da v osnovi ne nasprotuje agrovoltaiki – a le tam, kjer ima resničen smisel: na trajnih nasadih in strehah kmetijskih objektov. Ti še vedno predstavljajo neizkoriščen potencial za sončno energijo, brez ogrožanja dragocenih kmetijskih zemljišč. “K povečanju deleža energije iz obnovljivih virov energije smo kot država zavezani, ampak izkoristimo najprej potencial na strehah in šele potem razmišljajmo o agrovoltaiki,” zaključi.

V poskusnem sadovnjaku Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici je potekala predstavitev raziskovalnega pilotnega projekta, v okviru katerega so postavili več različnih sončnih panelov v enem izmed tamkajšnjih nasadov jablan.

Postavljanje sončnih elektrarn na kmetijskih zemljiščih oziroma agrofotovoltaika združuje proizvodnjo električne energije in pridelavo hrane. Prvi tovrstni pilotni projekt so na Brdu pri Lukovici predstavili minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušič, Andrej Simončič, direktor Kmetijskega inštituta Slovenije, in Tomi Medved z Inovacijsko-razvojnega inštituta Univerze v Ljubljani.

Pridelava jabolk v slovenskem sadjarstvu predstavlja največji delež, zato so poskusni projekt agrofotovoltaike umestili v sadovnjak jabolk sorte kiku, ki je del raziskovalnega sadovnjaka Kmetijskega inštituta na Brdu pri Lukovici.

Postavili so dva testna poligona sončnih panelov v dolžini 30 metrov. Paneli so različno prosojni, preučevali bodo namreč prav vpliv prosojnosti na rast in razvoj sadežev. “Preučili smo študije iz tujine, vemo, kaj so tam rezultati pokazali, primerjali jih bomo z našimi rezultati, saj živimo v določenem agroklimatskem prostoru, ki ni enak danskemu ali kitajskemu,” je pojasnil Blaž Grmšek s Kmetijskega inštituta Slovenija.

Paneli lahko po eni strani zmanjšajo pridelek, po drugi strani pa lahko nudijo tudi zaščito. “V večini primerov so rezultati pozitivni,” je glede rezultatov tujih raziskav dejal Grmšek. “Poleti je temperaturni stres na rastlino manjši, spomladi pa je med pozebami temperatura pod paneli nekoliko višja, saj zadržijo toploto. V nekaterih primerih so tudi rešili sadovnjak pred pozebo.”

V pilotni projekt na Brdu pri Lukovici je bilo vloženih 205.000 evrov iz t. i. drugega švicarskega prispevka, finančnega instrumenta, iz katerega naj bi bilo po besedah ministra Kumra za podobne projekte na voljo še okoli dva milijona evrov. “Verjamem, da bodo rezultati raziskav dragocen prispevek k razvoju agrofotovoltaike v Sloveniji,” je ob obisku sadovnjaka dejal minister. Dodal je, da ima Slovenija velik potencial za dvojno rabo kmetijskih zemljišč, torej za hkratno pridelavo hrane in izkoriščanje sončne energije.

Potencial koriščenja sončne energije na kmetijskih zemljiščih pri nas je ocenjen na 47.000 megavatov kapacitet, so sporočili z MOPE-ja, kjer menijo, da je del tega potenciala smiselno izkoristiti. “Agrofotovoltaika ne pomeni odvzema najboljših kmetijskih zemljišč za energetske namene, temveč omogoča dvojno rabo na zemljiščih nižje kakovosti in na degradiranih območjih,” je poudaril Medved z Inovacijsko-razvojnega inštituta. Na zemljiščih z dvojno rabo mora namreč kmetijska pridelava ostati v ospredju. “Običajno se zakonsko omeji dovoljeno zmanjšanje pridelka na največ od 15 do 20 odstotkov,” je pojasnil Medved.

“Analize v okviru pilotnih projektov, kot je ta, bodo pokazale, katere kmetijske rastline, pod kakšnimi pogoji in s kakšnimi postavitvami fotonapetostnih modulov omogočajo učinkovito dvojno rabo prostora, torej brez zmanjševanja kmetijskega potenciala,” je pojasnil Kumer in dodal, da bi z razvojem ustreznih tehničnih rešitev potencial agrovoltaike lahko izkoristili, ne da bi pri tem ogrozili rabo kmetijskih zemljišč.

“Če želimo naše kmetijstvo resnično prilagoditi novim razmeram, moramo razumeti, da moramo naš prehranski model nadgraditi na celotni verigi. Ne moremo pričakovati večje odpornosti proti izzivom, če bomo hkrati vztrajali pri enakih praksah kot doslej,” pa je izpostavila ministrica Čalušič.

Postavljanje sončnih panelov na rodovitna tla je sicer v delu stroke med prenavljanjem zakona o kmetijskih zemljiščih naletelo na številne kritike. Slovenija se uvršča med evropske države z najmanjšim deležem njivskih površin in kmetijskih zemljišč na prebivalca, zato so ta še toliko bolj dragocena, treba jih je zaščititi in z njimi ravnati zelo premišljeno, opozarjajo strokovnjaki s področja varovanja tal: “Z vidika varovanja kmetijskih tal kot naravnega vira, ki nam omogoča pridelavo hrane, je agrovoltaika nesprejemljiva – enako kot vsak drug poseg, ki ni namenjen kmetijski pridelavi,” pa je na konferenci o agrovoltaiki na Biotehniški fakulteti v Ljubljani marca poudarila dekanja Marina Pintar.