DOGODKI

VODNI DNEVI 2024:Voda včeraj, danes, jutri

Objavljeno

2 leta nazaj

dne

29/05/2024

Avtor

Danijel Kmetec

V Rimskih Toplicah se je danes začel jubilejni, 30. simpozij Vodni dnevi, ki ga je v imenu organizatorja, Slovenskega društva za zaščito voda, odprla predsednica dr. Marjetka Levstek. Letošnje osrednje strokovno srečanje, ki poteka pod geslom »Voda včeraj, danes, jutri«, z zanimanjem spremlja 120 strokovnjakov, ki delujejo na različnih področjih upravljanja voda.

Prisotne predstavnike iz akademske in znanstvene sfere, izobraževalnih institucij, vladnih in nevladnih organizacij, komunalnih podjetij in izvajalcev gospodarskih javnih služb varstva okolja je na odprtju simpozija uvodoma nagovoril Jože Novak, minister za naravne vire in prostor, ki je še posebej izpostavil potrebo po varovanju in trajnostni rabi vode v okviru celostnega upravljanja voda.

Minister Novak je pojasnil, da je upravljanje voda zaradi izjemne pestrosti pokrajin, vodnih režimov in razpršene poselitve eno pomembnejših področij dela na Ministrstvu za naravne vire in prostor, saj da je hiter razvoj v zadnjih desetletjih z novimi posegi pomembno spremenil rabo površja, vključno s širjenjem poselitve in infrastrukture. Na spremembe vodnih režimov imajo vpliv tudi podnebne spremembe, kar se odraža v močno spremenjeni dinamiki delovanja voda – potokov, rek, jezer in morij.

»Tako smo v zadnjih letih zaradi izjemno obilnih padavin v alpskih povirjih doživeli najbolj obsežne poplave v zgodovini in v sredozemskem delu Slovenije najdaljše obdobje suše, ki je resno ogrozila oskrbo obale s pitno vodo,« je opozoril minister in dodal: »Pri načrtovanju sanacij in razvoja je nujno upoštevati podnebne spremembe in spremenjeno delovanje voda s hudourniki, plazovi in poplavami, ter na drugi strani vse bolj pogosta sušna obdobja s pomanjkanjem vode za oskrbo prebivalstva s pitno vodo in pridelavo hrane. V prihodnje bi morali vodi zagotoviti več prostora s kombinacijo ne-gradbenih in gradbenih ureditev ob upoštevanju potrebe po varstvu narave in ekosistemov.«

V nadaljevanju je opozoril še na nujne naložbe v vodno infrastrukturo ter v raziskave in inovacije za zaščito porečij, ki so prva naravna ovira pred sušo in morajo biti sposobna absorbirati vodo ter obnavljati vodne zaloge, o koristnosti uporabe zelenih in modrih koridorjev v prostorskem načrtovanju za povečanje podnebne odpornosti porečij in obal, o varnostnih načrtih za oskrbo s pitno vodo ter o prihajajočih izzivih, ki jih na področju čiščenja in odvajanja komunalne odpadne vode ter energetske nevtralnosti sektorja prinaša prenovljena evropska direktiva. Svoj nagovor je sklenil z mislijo, da bo treba za učinkovito odzivanje na vse izzive, ki nas čakajo v prihodnosti, še nadalje krepiti sodelovanje politike in stroke, ki mora biti proaktivno in mora v največji meri vključevati tudi mlado generacijo.

*Dr. Marjetka Levstek (SDZV) na odprtju simpozija Vodni dnevi 2024 (foto: Klemen Razinger)*

Letošnji program simpozija z zanimivimi in aktualnimi temami soustvarja 13 uglednih domačih in tujih predavateljev, ki pozornost strokovne in širše javnosti usmerjajo k novim načinom upravljanja voda, raziskavam, novim tehnologijam in dognanjem, razvojnim prizadevanjem ter tudi povezovanju stroke z odločevalci in civilno sfero.

Na dvodnevnem simpoziju je bil prvi sklop »Vode v Sloveniji: včeraj, danes, jutri« namenjen spremenjenemu socialno-antropološkemu pogledu na vodo in njeno vrednost, zgodovinskemu pregledu razvoja vodnega sektorja, spremembam zakonodaje v zadnjih desetletjih ter podnebnim spremembam v Sloveniji. Antropolog dr. Dan Podjed je v svojem prispevku razmišljal o vrednotah, ki sooblikujejo vedenje in navade ljudi ter vplivajo na njihov odnos do okolja, pri tem pa izpostavil ključno besedo »zmernost«, s katero bi bilo mogoče vplivati na našo okoljsko zavest na področju trajnostnega razvoja, zelene preobrazbe in krožnega gospodarstva. Iz »zmernosti« izhajata tudi dva koncepta, razvoj po meri ljudi in razvoj po meri planeta, ki lahko bistveno prispevata k razvoju vzdržnejših izdelkov in storitev ter zmernejši uporabi naravnih virov.

V nadaljevanju je prostorski in okoljski sociolog dr. Pavel Gantar orisal našo pot od gospodarjenja z vodami do celostnega upravljanja voda, ki so jo skozi razvojna obdobja zaznamovala različna razumevanja vode in načini upravljanja z vodnimi viri. Opozoril je na dileme in probleme upravljanja voda v Sloveniji po osamosvojitvi pa vse do danes, za prihodnost voda pa med drugim izpostavil tudi nujo po večji učinkovitosti in produktivnosti vseh načinov rabe vode ter na nujnost ponovne uporabe odpadne in padavinske vode tudi v kmetijstvu, energetiki in prostorskem načrtovanju. O vodnem krogu in podnebnih spremembah pri nas, ledenikih, sušah in vodotokih, rečnih bilancah, pretokih in vodostajih je udeležence seznanjal hidrolog dr. Sašo Petan iz ARSO (MOPE), okroglo mizo, ki je sledila, pa je povezoval biolog in ekolog prof. dr. Mihael J. Toman, podpredsednik SDZV.

*Jože Novak, minister za naravne vire in prostor in dr. Marjetka Levstek, predsednica Slovenskega društva za zaščito voda. Foto: Klemen Razinger*

V sekciji »Vodni viri in pitna voda« sta predavatelja iz Avstrije Norbert Klicha in Marija Zunabovič Picher najprej predstavila, kako poteka oskrba z vodo na Dunaju ter katere ukrepe izvajajo pri upravljanju vodnih virov in vodovodnega sistema, da bi vpliv podnebnih sprememb na varnost oskrbe s pitno vodo dolgoročno kaj najbolj ublažili. V ta namen izvajajo številne raziskave kot podlage za napovedi dogodkov, ki bi lahko vplivali na kakovost in količino njihovih kraških izvirov, obenem pa proučujejo vpliv novodobnih onesnaževal v podzemnih vodnih virih. Mestu Dunaj se napoveduje nadaljnje naraščanje števila prebivalcev in temu se prilagajajo tudi z novimi razvojnimi projekti in investicijami.

V nadaljevanju je dr. Nataša Ravbar iz Inštituta za raziskovanje krasa pri ZRC SAZU predstavila primer zgodnjega zaznavanja onesnaženja kraških vodnih virov v zaledju izvirov Unice. Upravljavci vodovodov morajo imeti v primeru onesnaženja pitne vode izdelane programe ukrepov, ti pa so še posebej pomembni za zajetja kraških vodnih virov, ki spadajo med najbolj ranljive, pokrivajo pa polovico državnih potreb po pitni vodi. Zgodnja zaznavanja onesnaženja voda na krasu, ki jih je mogoče vključiti v prakse upravljanja, temeljijo na podrobnem spremljanju kakovosti vode v času vodnih valov in kartiranju tveganja za onesnaženje, ter zahtevajo operativni nadzor. Največja verjetnost pojava onesnaženja na izvirih je v času padavinskih dogodkov, ko je priporočljivo še dodatno spremljati indikatorske parametre, pa tudi kakovost rek ponikalnic, kar naj bi bila uporabna strategija za kraške vodne vire in druga zaledja, kjer je pretakanje voda hitro. Posebno pozornost je treba nameniti deževju, ki sledi onesnaženju. Predvsem pojav prvega obilnejšega deževja po daljšem sušnem obdobju lahko povzroči izpiranje onesnaževal ter precejšnje poslabšanje kakovosti vode na izvirih.

Da so lanske uničujoče poplave s sabo prinesle nova spoznanja in pristope pri reševanju kriznih situacij, je svoja spoznanja z udeleženci simpozija delila tudi direktorica JKP Log Marjetica Tasič Bukovec. Opozorila je, da se je dolga leta urejanju strug hudournikov in drugih vodotokov namenjalo bistveno premalo denarja, in čeprav teh napak ne gre pripisovati lokalnim skupnostim, pač pa državi, saj so vodotoki v njeni pristojnosti, morajo račun zdaj plačevati občani, ki so jim poplave uničile domove. Poplave avgusta 2023 so spet pokazale, kako nebogljen je človek v boju z naravo in naravnimi ujmami. K uspešni izgradnji novega, 7 km dolgega vodovoda, ki so ga zgradili v rekordnem času, so ključno prispevali tako štab CZ z učinkovitim vodenjem intervencij v času poplav, kot tudi takojšnja navezava stikov z ministrstvi, pristojnimi za odpravo posledic naravne katastrofe, takojšnja mobilizacija vse razpoložljive gradbene operative še pred aktivacijo državnega načrta za zaščito in reševanje ter korektni poslovni odnosi z izvajalci izgradnje magistralnega vodovoda. Poudarila je, da na takšno katastrofo, kot se je zgodila na Prevaljah in še kje drugje, nikoli ne moremo biti v celoti pripravljeni, lahko pa za omejitev škode v prihodnje uporabimo izkušnje in pridobljeno znanje iz preteklosti. Samo dobra organiziranost na papirju še ni zagotovilo za uspešno delovanje v praksi. Okroglo mizo je v nadaljevanju povezovala dr. Brigita Jamnik.

Okrogla miza: z leve dr. Sašo Petan iz ARSO (MOPE), prostorski in okoljski sociolog dr. Pavel Gantar, antropolog dr. Dan Podjed. Povezoval je biolog in ekolog prof. dr. Mihael J. Toman, podpredsednik SDZV.

Drugi dan simpozija se bosta odvila še dva sklopa predavanj. V okviru sekcije »Odvajanje in čiščenje odpadne vode« bo raziskovalka in znanstvenica dr. Pernille Ingildsen predstavila nove načine odvajanja in čiščenja odpadnih voda na Danskem, kjer verjamejo, da »nobena voda ni resnično izgubljena« in da se temu idealu sektor odpadne vode počasi že približuje. Z evolucijo tradicionalnih pogledov na odpadno vodo se povečuje kompleksnost upravljanja odpadne vode, ki ponuja bolj učinkovite rešitve. Preobrazba, katere del sta integracija naprednih tehnologij in spremenjena regulativa, je za doseganje ciljev trajnostnega razvoja ključna, komunalna podjetja pa naj bi se z njo usmerila k bolj celostnim in trajnostno naravnanim praksam. O dilemi, kako uspešni smo pri nadzoru nad vtoki v kanalizacijski sistem, bo razmišljal Roman Kramer iz VOKA Celje, italijanski strokovnjak Pier Luigi Radavelli pa bo predstavil nadgradnjo čiščenja na CČN Ajdovščina z uporabo čistega kisika. Po okrogli mizi, ki jo bo povezovala mag. Mojca Vrbančič, bo potekala še zadnja sekcija »Voda v naravi« z moderatorko dr. Polono Pengal, ki bo izzvenela v duhu suš in izsuševanja rek (predavatelj iz Francije Thibault Datry), upadanja populacij in lokalnega izumiranja vrst celinskih voda pri nas (biolog Marijan Govedič iz Centra za kartografijo favne in flore), udeleženci pa se bodo seznanili tudi s problematiko spremljanja onesnaženosti treh zasavskih vodotokov (Lenart Štaut iz Geografskega inštituta Antona Melika, ZRC SAZU).

Na današnji popoldanski Kavarni o vodi se nam bo pridružil še raper Rok Terkaj-Trkaj, ki bo v prijetnem in ustvarjalnem vzdušju z udeleženci delil kreativni navdih pri razmišljanju o vodi.

Sorodne objave:izpostavljeno Jože Novak minister za naravne vire in prostor simpozij Slovensko društvo za zaščito voda vodni dnevi

Naslednja objava

V Centru Rog pregledna razstava ob 20-letnici kolektiva Oloop

Ne prezrite

Baumit Life Challenge 2024 v Ljubljani

Nadaljuj z branjem

DOGODKI

Simpozij Plečnik in mesto – Nove perspektive

Objavljeno

2 tedna nazaj

dne

24/08/2026

Avtor

Danijel Kmetec

V petek, 28. avgusta 2026, bo med 15. in 18. uro v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani potekal simpozij Plečnik in mesto – Nove perspektive. Simpozij, ki ga v okviru programa AA Nanotourism Visiting School organizirata Architectural Association iz Londona in Muzej za arhitekturo in oblikovanje, bo v angleškem jeziku ponudil prostor za sodobne poglede na dediščino Jožeta Plečnika ter njeno vlogo v arhitekturnem izobraževanju, teoriji in projektiranju.

O simpoziju in tematski fokus

Simpozij raziskuje sodobne reinterpreatcije in generativni potencial zapuščine Jožeta Plečnika. Dogodek odpira prostor za razmislek o tem, kako Plečnikovo delo ne ponuja le zgodovinskega reference, temveč ostaja izjemno aktualno orodje za sodobno arhitekturno izobraževanje, teorijo in projektiranje tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru. Pet govorcev bo na simpoziju, ki poteka že tretje leto zapored, poskušalo ponuditi nove perspektive na delo Jožeta Plečnika.

Kontekst: AA Nanotourism

Simpozij poteka v okviru programa AA Nanotourism Visiting School, mednarodne raziskovalno-oblikovalske platforme pod okriljem Architectural Association (AA) iz Londona. Nanoturizem deluje kot kritičen odziv na učinke masovnega turizma ter raziskuje lokalne, trajnostne in specifične prostorske strategije, ki temeljijo na sooblikovanju ter sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in kulturno dediščino. AA Nanotourism Visiting School bo letos že tretje leto zapored potekal v Ljubljani, v sodelovanju z MAO, Fakulteto za Arhitekturo, Univerze v Ljubljani ter TU Wien.

Format in govorniki

Dogodek je zasnovan kot serija kratkih predavanj in predstavitvenih prispevkov, ki jim sledi okrogla miza in razprava z publiko.

1. Učiti se od Plečnika

Vid Žnidaršič: Arhitekt, arhitekturni zgodovinar in pedagog, ki deluje v Londonu. Poleg programa AA Nanotourism Visiting School, ki ga vodi, deluje tudi kot Design Fellow na magistrskem študiju (MArch) Univerze v Cambridgeu in Studio Master v prvem letniku na Architectural Association v Londonu. Njegovo poučevanje v Združenem kraljestvu in Sloveniji pogosto črpa iz opusa Jožeta Plečnika ter raziskuje, kako arhitekturne in urbanistične intervencije ostajajo generativne v sodobnem oblikovalskem izobraževanju — o čemer bo razmišljal na letošnjem simpoziju.

2. Nov namen, nova interpretacija

Fanny Bruckbauer, David Eibensteiner, Dora Janušič in Larissa Silva Lopes (Publikacija Nov namen, nova interpretacija): Mednarodna skupina študentov in arhitektov (TU Wien, UL FA, Clancy Moore Architects), ki so se povezali na delavnici AA Nanotourism 2024. Pod mentorstvom AA Nanoturizem ter ob podpori Plečnikove hiše so razvili publikacijo Nov namen, nova interpretacija: po sledeh spolij in ponovne uporabe v Plečnikovi Ljubljani ter spremljajočo razstavo. Na simpoziju bo Dora Janušič v imenu skupine predstavila njihov skupni raziskovalni projekt, publikacijo ter spremljajočo razstavo. Prispevek raziskuje Plečnikovo uporabo spolij ter njegove metode recikliranja in reinterpretacije materialne dediščine. S tem ponuja nov pogled na Plečnikovo delo, nevidne povezave v Ljubljani in sodobni razvoj mesta.

3. Plečnikov izmišljen dnevnik

Klaske Havik: je profesorica metod analize in domišljije na Fakulteti za arhitekturo v Delftu. Med njenimi publikacijami so Urban Literacy (2014) ter zbirki Architectural Positions (2009) in Writingplace (2016). Bila je urednica arhitekturnih revij de Architect in OASE ter ustanovila revijo Writingplace journal for Architecture and Literature. Na simpoziju bo Plečnikovo delo v Ljubljani predstavila kot dvojni opus, v katerem se prepletajo zgodbe arhitekta in mesta. Njeno predavanje na simpoziju ponuja spekulativni literarni opis treh obdobij v življenju in delu Jožeta Plečnika. Predavanje sledi potem arhitekta v sodobni Ljubljani ter si zamišlja, kako so se njegovo branje mesta in njegovi pogledi na vlogo arhitekta spreminjali v posameznih zaporednih obdobjih.

4. Plečnik in njegov dvojnik: repeticija kot arhitekturna operacija

Eva Gusel: je arhitektka in publicistka, ki deluje na področjih arhitekturnega projektiranja, arhitekturne kritike in teorije, s poudarkom na raziskovanju sodobnih arhitekturnih in drugih ustvarjalnih praks. Je soavtorica več razstav in prenov, med drugim prenove odvetniških pisarn v Metalki, ki je bila nominirana za Plečnikovo medaljo. Na letošnjem simpoziju njeno predavanje raziskuje podvajanje in ponavljanje kot značilno operacijo v Plečnikovi arhitekturi. Namesto preprostega izposojanja iz zgodovine Plečnik znova in znova kopira, preoblikuje in celo posnema samega sebe, s čimer podvajanje spreminja v igrivo in presenetljivo sodobno projektantsko metodo.

5. Plečnikova literarna kritika

Miloš Kosec: je docent na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Magistrski študij je zaključil leta 2014 v Ljubljani z nalogo »Ruševine kot arhitekturni objekti«, doktorat pa leta 2019 na Birkbeck Collegu Univerze v Londonu z doktorsko disertacijo »Pasivizem: aktivizem in pasivnost v sodobni arhitekturi«. Miloš je tudi kurator in kritik. Njegovo raziskovanje se osredotoča na zgodovino modernizma, politiko in spomenike, propadanje in rušenje, dediščino, pojem pasivnosti ter nematerialne intervencije v prostoru. Prispevek na letošnjem simpoziju bo odprl vprašanje o literaturi kot polju arhitekture. Zakaj je ponovno branje literature Jožeta Javorška in Lojzeta Kovačiča ključno, da Plečnika osvobodimo spon “večne” ikone in tržnega blaga ter ga vržemo v sredo konfliktnega urbanega življenja?

Nadaljuj z branjem

DOGODKI

Svetlobna gverila: Od kombija do svetlobnega talismana

Objavljeno

3 meseci nazaj

dne

11/06/2026

Avtor

Žane Kurent

V okviru festivala Svetlobna gverila bo umetniški trio Canemorto v Ljubljani ponovno aktiviral svojo edinstveno štirikolesno svetlobno instalacijo Sijajni kombi. Vozilo, na katerem je upodobljenih 18 simbolov sreče iz različnih kultur sveta, umetniki opisujejo kot »najmočnejši generator sreče na svetu«. Po predstavitvi v slovenski prestolnici se bo umetniško delo vrnilo v Torino.

Anonimni italijanski kolektiv, ki je aprila v Galeriji Vžigalica odprl razstavo Slikarska dirka, se v okviru 20. edicije festivala Svetlobna gverila ponovno ustavlja v Ljubljani. Na Trgu francoske revolucije bodo med 20.30 in 23. uro izvedli performans aktivacije Sijajnega kombija. Obiskovalce vabijo, da v zameno za amulet tria Canemorto s seboj prinesejo manjšo simbolično daritev.

Ob tej priložnosti bodo predstavili tudi katalog in avtorski kratki film Radiant Van. Film prikazuje preobrazbo običajnega dostavnega vozila v Sijajni kombi ter spremlja potovanje umetniškega tria iz Torina v Ljubljano. Scenarij so napisali člani kolektiva Canemorto, režijo pa podpisuje Marco Proserpio. Za oblikovanje zvoka je poskrbel Matteo Pansana, fotografijo pa je ustvaril Alessandro Trapezio.

Angleško-italijansko-slovenski katalog o projektu Sijajni kombi je izšel pri beneški butični založbi Bruno. Vključuje prispevke urednika in kuratorja projekta Antonia Grullija iz torinske umetniške iniciative Luci d’Artista, kuratorja Galerije Vžigalica Janija Pirnata ter kuratorja, kritika in pisatelja Matjaža Brulca.

Svetlobna instalacija med avtomobilsko dediščino in mistiko

Po besedah Antonia Grullija projekt Sijajni kombi združuje dve pomembni plati Torina: bogato avtomobilsko tradicijo in dolgo zgodovino zanimanja za magijo ter ezoteriko. Kolektivu Canemorto, ki prihaja iz Bologne in je znan po raznolikih umetniških pristopih, je uspelo običajni fiat ducato preobraziti v svojevrstno mobilno svetlobno skulpturo oziroma veliko čarobno svetilko.

*Utrinek s slikarske dirke v razstavnem prostoru Alchemilla v Bologni. Foto: Valentina Carlotti*

Ko se sodobna umetnost sreča z dirkaško kulturo

Slovensko občinstvo je delo tria Canemorto prvič spoznalo marca letos ob razstavi v Galeriji Vžigalica. Umetniki so takrat v Ljubljano pripeljali slike za razstavno postavitev kar s svojim kombijem. Po besedah Janija Pirnata je projekt na zanimiv način povezal svet sodobne umetnosti in avtomobilističnih dirk ter hkrati preizpraševal institucionalne okvire umetniškega prostora, kar je blizu tudi programu Galerije Vžigalica.

Sijajni kombi je bil prvič aktiviran maja letos ob robu Beneškega bienala. Nato se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil slovenski javnosti premierno predstavljen na odprtju 20. festivala Svetlobna gverila, enega vodilnih evropskih festivalov svetlobne umetnosti, ki ga kurirata Katerina Mirović in Nika Erjavec.

Projekt s svojo simboliko in motivi iz različnih kulturnih okolij neposredno nagovarja letošnjo osrednjo temo festivala – raznolikost. Organizatorji trio Canemorto opisujejo kot iskriv, raziskovalen in duhovit kolektiv, ki svojo ustvarjalnost pogosto prepleta s subtilno provokacijo ter inovativnimi umetniškimi pristopi.

Anonimni italijanski umetniški trio Canemorto deluje od leta 2007. Njegovi člani nastopajo zamaskirani, sporazumevajo se v neznanem jeziku in častijo pasje božanstvo z imenom Txakurra.

Umetniški kolektiv, ki briše meje med resničnostjo in fikcijo

Po lastnih besedah jim prav Txakurra daje moč, da ustvarjajo kot enoten umetniški organizem. V skoraj dveh desetletjih delovanja so razvili samosvoj izraz, ki združuje elemente konceptualne umetnosti, underground subkultur in dadaistične provokacije. Njihov nadrealistični pripovedni svet nenehno prepleta resničnost in fikcijo.

Slikarstvo, kiparstvo, video in performans v njihovem ustvarjalnem procesu sobivajo znotraj ekspresivnega, ironičnega in nenehno spreminjajočega se imaginarija, so zapisali v Galeriji Vžigalica.

Na poti med Torinom in Ljubljano so umetniški trio Canemorto spremljali režiser, tonski oblikovalec in fotograf, ki so beležili tako fizične kot simbolne razsežnosti potovanja med mestoma. Iz tega ustvarjalnega procesa sta nastala avtorski kratki film in spremljevalni katalog. Foto: Jani Pirnat

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Radovljica znova v znamenju Ivana Vurnika in slovenske arhitekturne dediščine

Objavljeno

3 meseci nazaj

dne

03/06/2026

Avtor

Danijel Kmetec

V Radovljici te dni potekajo tradicionalni Vurnikovi dnevi, festival, posvečen enemu najpomembnejših slovenskih arhitektov in urbanistov. Dogodek, ki ga ob obletnici rojstva Ivana Vurnika pripravlja Center arhitekture Slovenije v sodelovanju s številnimi lokalnimi in nacionalnimi partnerji, tudi letos povezuje arhitekturo, kulturno dediščino, izobraževanje in sodobne interpretacije prostora.

Festival, ki ga od leta 2014 gostijo Vurnikovo mesto in njegove institucije, presega okvir klasične arhitekturne prireditve. V ospredje postavlja vprašanja identitete, pripadnosti, odnosa do prostora in pomena arhitekturne dediščine v sodobni družbi.

Arhitekt, ki je zaznamoval slovensko moderno

Ivan Vurnik velja za enega ključnih pionirjev moderne arhitekture na Slovenskem. Njegovo ustvarjanje je pomembno vplivalo na razvoj slovenske arhitekturne misli v prvi polovici 20. stoletja, skupaj z ženo, slikarko in oblikovalko Heleno Kottler Vurnik, pa sta ustvarila prepoznaven oblikovalski izraz, ki še danes predstavlja pomemben del nacionalne kulturne dediščine.

Prav Radovljica, kjer je Vurnik preživel del svojega življenja, ostaja eno osrednjih prizorišč ohranjanja in predstavljanja njegove zapuščine.

Ivan Vurnik je bil **rojen 1. junija 1884 v Radovljici** v na videz preprosti kmečki hiši ne daleč od vhoda v staro mestno jedro. Hišo v nekdanjem Podmestu je leta 1843 kupil podobar Janez Vurnik starejši in v njej osnoval in vodil uspešno podobarsko delavnico. Obrt je zatem nadaljeval njegov sin, Janez Vurnik ml., ki je bil v svojem delu prav tako zelo uspešen. Izklesal je tudi kip Marije z detetom, ki krasi vogalno nišo hiše. Danes je original hranjen v Narodni galeriji v Ljubljani, nišo pa krasi kopija. Foto: Radolca.si

Razstave, nagrade in razmislek o identiteti prostora

Letošnji festival se je začel z odprtjem razstave fotografskega natečaja ter razglasitvijo nagrajencev. V radovljiški graščini je do konca junija na ogled izbor fotografij, ki skozi različne poglede interpretirajo arhitekturo, prostor in dediščino.

Pomemben del programa predstavlja tudi razstava Sledi narodnosti v gorenjski arhitekturi, ki na Vurnikovem trgu skozi izbrane arhitekturne primere odpira razpravo o odnosu med tradicijo, identiteto, sodobnostjo in grajenim okoljem. Razstava bo obiskovalcem na voljo vse do konca avgusta.

V okviru festivala je bila podeljena tudi Vurnikova študentska nagrada, namenjena perspektivnim študentom arhitekture in urbanizma. Priznanje spodbuja razvoj novih generacij arhitektov ter izpostavlja kakovostne študijske in raziskovalne projekte.

Ivan Vurnik, ki je študiral na Dunaju in v Rimu, se je leta 1911 **poročil z dunajsko slikarko Heleno Kottler**, kar je pomembno vplivalo tudi na njegovo delo. Z ženo sta namreč veliko in dobro sodelovala, tudi pri že omenjeni fasadi Zadružne gospodarske zbornice. V Radovljici je najboljši primer njunega sodelovanja tabernakelj v stranski kapeli cerkve sv. Petra. Foto: Radolca.si

Arhitektura kot navdih za mlade generacije

Posebna pozornost je tudi letos namenjena izobraževanju mladih. Junija v Radovljici potekajo ustvarjalne delavnice, na katerih osnovnošolci spoznavajo življenje in delo Ivana Vurnika ter Helene Kottler Vurnik. S pomočjo ustvarjalnih nalog in prostorskih eksperimentov odkrivajo arhitekturo kot del vsakdanjega življenja ter pomen oblikovanja prostora.

Takšni programi prispevajo k večjemu razumevanju arhitekture med mladimi in spodbujajo zavedanje o pomenu kakovostno oblikovanega grajenega okolja.

Vurnikova dediščina tudi skozi kulinariko in jesenski program

Festival tudi letos vključuje nekoliko drugačen pogled na dediščino zakoncev Vurnik. V radovljiški Hiši Linhart je skozi junij na voljo poseben Vurnikov meni, ki temelji na raziskovanju njunih prehranskih navad in priljubljenih jedi. Kuharski mojster Uroš Štefelin jih je interpretiral v sodobni kulinarični zgodbi.

Ena od njegovih najbolj znanih stavb stoji na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Njegova najbolj znana stavba je Zadružna gospodarska banka s pisanim pročeljem na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Foto: Radolca.si

Program se bo nadaljeval tudi v jesenskih mesecih. Septembra bo na sporedu Vurnikov filmski večer, oktobra pa sledijo arhitekturna šola, strokovna vodstva, kolesarsko doživetje ter drugi dogodki, ki bodo obiskovalcem omogočili poglobljeno spoznavanje Vurnikove arhitekturne zapuščine.

Vurnikovi dnevi tako ostajajo eden pomembnejših slovenskih festivalov, ki arhitekturo predstavlja kot živo kulturno prakso ter jo povezuje z vprašanji identitete, prostora in kakovosti bivanja.

Nadaljuj z branjem