Arhitektura

Priznano blagovno znamko Rex Kralj prevzema italijansko podjetje Gervasoni

Objavljeno

2 leta nazaj

dne

22/12/2023

Avtor

Aljoša Selan

Po dobrih desetih letih je znamka legendarnih stolov Rex Kralj iz rok slovenskega podjetja prešla v upravljanje italijanskega podjetja Gervasoni. “Naš cilj je bil, da se znamka ohrani, zato smo se odločili za predajo podjetju, ki ima dobro mrežo.”

Stol Rex, leta 1952 ga je zasnoval Niko Kralj, spada med klasike slovenskega industrijskega oblikovanja. Njegov koncept – minimalističen dizajn, funkcionalnost in enostavna uporaba – je požel velik uspeh v svetovnem merilu, saj je bil stol med drugim vključen v zbirko newyorškega Muzeja moderne umetnosti.

Z Nikom Kraljem in sorodniki so se pred dobrimi 11 leti dogovorili za nakup znamke, ki je sinonim za stole, s katerimi smo, tako ali drugače, odraščale in živele številne generacije. Od stolov do ležišč v vrtcih ter stolov v menzah in zdravstvenih domovih. Od legendarnega oblikovalca so kupili materialne avtorske pravice za izdelavo stolov, za katere pa skorajda ni bilo več nobenih skic ali načrtov, ker so pred desetletji vsi končali v rezalnem stroju. Vse skice so naredili na podlagi izdelkov in fotografij, pri tem pa so nadgradili modele, tudi s sodelovanjem s tujimi oblikovalci. Pred 50 leti se ni nihče ukvarjal z zaščito patentov, opozarja sogovornik. “Iskali smo oblikovalce, da bi lahko uredili vsa pravna razmerja, a dejansko jih za številne izdelke nismo mogli najti. Kralj je bil eden prvih, ki je opozarjal, kako pomembno je, da ko nekdo nekaj nariše, da se pravno-formalno uredi, da je to njegova lastnina in ne lastnina vseh. Če vi doma obrnete Rexov stol, piše na njem Stol Kamnik in nič drugega.”

Znamka je začela renesanso …

Zadnja leta so, kot so odkrivali sproti na trgu, razširjali nabor izdelkov, udeležili so se nekaterih velikih sejmov po svetu. “Počasi je znamka postajala prepoznavna. Smo pa hitro trčili ob dejstvo, da pri velikih projektih, recimo hotelih ali pisarnah, želijo arhitekti celo kombinacijo pohištva, torej stole in mize, saj se nimajo časa ukvarjati s tem, da bi kupili naše stole in potem poiskali primerno mizo zanje,” plastično ponazori težave.

Ob tem opozori, da je kljub vsemu zadovoljen, da jim je uspelo znamko obuditi. Na različnih spletnih prodajnih mestih je vrsta oglasov, ko ljudje na podstrešju najdejo stole Rex 120 in druge modele, jih obnovijo in prodajajo za visoko ceno. “Znamka Rex Kralj je marsikje odprla vrata emocionalno, kar pa je bila težava, in to še vedno ostaja, pa je, da je Slovenija majhna in da kljub bogati in dolgi zgodovini obdelave lesa dejansko znamk nimamo. Marles, Slovenijales in drugi so delali izjemno velike količine stolov, a so jih delali za ameriški trg, kjer jih je nekdo prodajal pod svojo znamko.”

Tik pred pandemijo covida-19 se je zdelo, da podjetje ubira pravilen pristop, projekti so se kopičili, stkali so nove poslovne stike na več sejmih in se začeli ozirati tudi proti azijskemu trgu. Vse je kazalo na preboj, za seboj pa je potegnilo tudi velik finančni zalogaj. Koronska kriza pa jim je, podobno kot v drugih panogah, zvezala roke. “Ni nas sesula v smislu poslovanja, k sreči smo ravno takrat delali projekt na Dunaju, vendar pa je vse ostalo zamrlo za več let, dejansko to še vedno čutimo.” Drugi vidik, ki je odločilno pripomogel k spremembi, pa sta vojna v Ukrajini in letos še na Bližnjem vzhodu.

Družino izdelkov Rex je Kralj izdelal še kot mlad arhitekt. Gojil je čvrsto osebno dogmo in venomer trdil, da je prav vsako stvar, vsak predmet, vsako napravo in vsako okoliščino mogoče izboljšati. Po končanem študiju je leta 1952 začel delati v pohištveni tovarni Stol v Kamniku s spoštovanja vredno tradicijo, v kateri so imeli zanj dovolj razumevanja in prostora, tako da je bilo pod njegovim vodstvom mogoče tudi z marsičim eksperimentirati.

Po dolgem razmisleku in pogajanjih so se odločili, da upravljanje znamke predajo italijanski znamki Gervasoni. To je družinsko podjetje z dolgo tradicijo, obstaja že več kot 140 let. Podjetje z okoli 90 zaposlenimi ima sedež v Vidmu, kar je bil logistično gledano eden pomembnih dejavnikov za izbor podjetja. “Dejstvo je, da smo uredili poslovanje, vendar pa nam je bilo jasno, da si s krčenjem investicij zapiramo vrata za naprej. Rast je povezana z denarjem. Veliko so nam pomenile besede, da je ta zgodba diamant, ki ga je vredno brusiti. Na svetu namreč ni veliko izdelkov, ki so stari več kot 50 let, in jih kupci še vedno želijo imeti, ker so izjemno kakovostni.”

Kaj se bo spremenilo?

Največja sprememba bo, da v Ljubljani ne bo več studia, medtem ko naj bi, kot pravi Vrhovec, večina proizvodnje še vedno ostala v Sloveniji. “Največja razlika bo, da bodo kupci, ko bodo prek spleta kupili izdelke, le-te dobili iz skladišča v Italiji in ne tukajšnjega skladišča. V primeru večjih projektov, kot so hoteli in pisarne, pa bo še vedno možnost, da bodo šli tja neposredno od proizvajalca v Sloveniji.”

To je korak naprej, ne nazaj

Kot poudarja sogovornik, se zaveda velike navezanosti na legendarne Kraljeve stole. “Želeli bi, da bi na spremembo gledali kot na nekaj pozitivnega, da to ni korak nazaj, temveč naprej. V Sloveniji bomo zaenkrat ostali prisotni na spletni strani, s partnerji pa bomo skušali tudi poiskati možnosti, da bi bili lahko naši izdelki še vedno tudi v trgovinah v Sloveniji.”

Na vprašanje, ali je bil pri iskanju novega lastnika v igri tudi kakšen potencialni slovenski partner, Vrhovec odgovarja nikalno. “Dejansko v tem segmentu ni slovenske blagovne znamke. Samo denar ne bi pomagal, kar je znamka nujno potrebovala za ohranitev oz. napredek, je boljša poslovna oz. prodajna mreža.” Kot poudarja, je boj na trgu zelo oster, vsak proizvajalec se bori za svoje mesto pod soncem. Kar nekaj njihovih poslovnih konkurentov je propadlo, potem ko so bili kar nekaj let izjemno uspešni. Razmere se spreminjajo zelo hitro, zato so kljub vsemu zadovoljni, da Rex Kralj začenja novo poglavje.

Sorodne objave:gervasoni izpostavljeno Niko Kralj rex kralj

Naslednja objava

Izbran je kurator arhitekturnega bienala v Benetkah 2025

Ne prezrite

Sloveniji tretjina nagrad Balkanskega arhitekturnega bienala

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Radovljica znova v znamenju Ivana Vurnika in slovenske arhitekturne dediščine

Objavljeno

2 dneva nazaj

dne

03/06/2026

Avtor

Danijel Kmetec

V Radovljici te dni potekajo tradicionalni Vurnikovi dnevi, festival, posvečen enemu najpomembnejših slovenskih arhitektov in urbanistov. Dogodek, ki ga ob obletnici rojstva Ivana Vurnika pripravlja Center arhitekture Slovenije v sodelovanju s številnimi lokalnimi in nacionalnimi partnerji, tudi letos povezuje arhitekturo, kulturno dediščino, izobraževanje in sodobne interpretacije prostora.

Festival, ki ga od leta 2014 gostijo Vurnikovo mesto in njegove institucije, presega okvir klasične arhitekturne prireditve. V ospredje postavlja vprašanja identitete, pripadnosti, odnosa do prostora in pomena arhitekturne dediščine v sodobni družbi.

Arhitekt, ki je zaznamoval slovensko moderno

Ivan Vurnik velja za enega ključnih pionirjev moderne arhitekture na Slovenskem. Njegovo ustvarjanje je pomembno vplivalo na razvoj slovenske arhitekturne misli v prvi polovici 20. stoletja, skupaj z ženo, slikarko in oblikovalko Heleno Kottler Vurnik, pa sta ustvarila prepoznaven oblikovalski izraz, ki še danes predstavlja pomemben del nacionalne kulturne dediščine.

Prav Radovljica, kjer je Vurnik preživel del svojega življenja, ostaja eno osrednjih prizorišč ohranjanja in predstavljanja njegove zapuščine.

Ivan Vurnik je bil **rojen 1. junija 1884 v Radovljici** v na videz preprosti kmečki hiši ne daleč od vhoda v staro mestno jedro. Hišo v nekdanjem Podmestu je leta 1843 kupil podobar Janez Vurnik starejši in v njej osnoval in vodil uspešno podobarsko delavnico. Obrt je zatem nadaljeval njegov sin, Janez Vurnik ml., ki je bil v svojem delu prav tako zelo uspešen. Izklesal je tudi kip Marije z detetom, ki krasi vogalno nišo hiše. Danes je original hranjen v Narodni galeriji v Ljubljani, nišo pa krasi kopija. Foto: Radolca.si

Razstave, nagrade in razmislek o identiteti prostora

Letošnji festival se je začel z odprtjem razstave fotografskega natečaja ter razglasitvijo nagrajencev. V radovljiški graščini je do konca junija na ogled izbor fotografij, ki skozi različne poglede interpretirajo arhitekturo, prostor in dediščino.

Pomemben del programa predstavlja tudi razstava Sledi narodnosti v gorenjski arhitekturi, ki na Vurnikovem trgu skozi izbrane arhitekturne primere odpira razpravo o odnosu med tradicijo, identiteto, sodobnostjo in grajenim okoljem. Razstava bo obiskovalcem na voljo vse do konca avgusta.

V okviru festivala je bila podeljena tudi Vurnikova študentska nagrada, namenjena perspektivnim študentom arhitekture in urbanizma. Priznanje spodbuja razvoj novih generacij arhitektov ter izpostavlja kakovostne študijske in raziskovalne projekte.

Ivan Vurnik, ki je študiral na Dunaju in v Rimu, se je leta 1911 **poročil z dunajsko slikarko Heleno Kottler**, kar je pomembno vplivalo tudi na njegovo delo. Z ženo sta namreč veliko in dobro sodelovala, tudi pri že omenjeni fasadi Zadružne gospodarske zbornice. V Radovljici je najboljši primer njunega sodelovanja tabernakelj v stranski kapeli cerkve sv. Petra. Foto: Radolca.si

Arhitektura kot navdih za mlade generacije

Posebna pozornost je tudi letos namenjena izobraževanju mladih. Junija v Radovljici potekajo ustvarjalne delavnice, na katerih osnovnošolci spoznavajo življenje in delo Ivana Vurnika ter Helene Kottler Vurnik. S pomočjo ustvarjalnih nalog in prostorskih eksperimentov odkrivajo arhitekturo kot del vsakdanjega življenja ter pomen oblikovanja prostora.

Takšni programi prispevajo k večjemu razumevanju arhitekture med mladimi in spodbujajo zavedanje o pomenu kakovostno oblikovanega grajenega okolja.

Vurnikova dediščina tudi skozi kulinariko in jesenski program

Festival tudi letos vključuje nekoliko drugačen pogled na dediščino zakoncev Vurnik. V radovljiški Hiši Linhart je skozi junij na voljo poseben Vurnikov meni, ki temelji na raziskovanju njunih prehranskih navad in priljubljenih jedi. Kuharski mojster Uroš Štefelin jih je interpretiral v sodobni kulinarični zgodbi.

Ena od njegovih najbolj znanih stavb stoji na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Njegova najbolj znana stavba je Zadružna gospodarska banka s pisanim pročeljem na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Foto: Radolca.si

Program se bo nadaljeval tudi v jesenskih mesecih. Septembra bo na sporedu Vurnikov filmski večer, oktobra pa sledijo arhitekturna šola, strokovna vodstva, kolesarsko doživetje ter drugi dogodki, ki bodo obiskovalcem omogočili poglobljeno spoznavanje Vurnikove arhitekturne zapuščine.

Vurnikovi dnevi tako ostajajo eden pomembnejših slovenskih festivalov, ki arhitekturo predstavlja kot živo kulturno prakso ter jo povezuje z vprašanji identitete, prostora in kakovosti bivanja.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Pariški Tour Triangle dosegel končno višino in preoblikoval mestno veduto

Objavljeno

4 dnevi nazaj

dne

01/06/2026

Avtor

Žane Kurent

Kontroverzni nebotičnik Tour Triangle v Parizu, ki ga je zasnoval švicarski arhitekturni biro Herzog & de Meuron, je dosegel svojo končno višino 180 metrov. S 42 etažami se je uvrstil med najvišje stavbe francoske prestolnice, ta status pa bo po vsej verjetnosti ohranil še dolgo časa. Mesto je namreč leta 2023 ponovno uvedlo strožje višinske omejitve za novogradnje, kar bistveno omejuje možnosti za nastanek podobno visokih objektov v prihodnosti.

Pomemben gradbeni mejnik je arhitekturni biro obeležil tudi na družbenem omrežju Instagram. Ob tem so zapisali, da je stavba dosegla predvideno višino in da njena prepoznavna silhueta že zaznamuje pariško obzorje. Poudarili so še, da bo Tour Triangle večnamenska mestna destinacija z javnimi površinami, trgovinami, delovnimi prostori, hotelom, terasami in panoramskim razglediščem na vrhu, ki bo dostopno širši javnosti. Po njihovih besedah bo objekt povezoval širše območje Pariza z zgodovinskim središčem ter ustvarjal stičišče domačinov in obiskovalcev z vsega sveta.

Arhitekturna zasnova med ambicijami in nasprotovanji

Herzog & de Meuron sta stavbo oblikovala tako, da se iz središča mesta kaže kot tanek stolp, medtem ko z vzhodne in zahodne strani razkriva svojo značilno trikotno obliko. V objektu bodo hotel, pisarniški prostori, trgovine, restavracije in konferenčni center. Pomemben del zasnove predstavljajo tudi solarni paneli, ki bodo nameščeni vzdolž celotne južne fasade.

Do dosežene višine je projekt prišel po dolgem in zahtevnem procesu. Prvotni načrti so predvidevali začetek gradnje že leta 2006, vendar so projekt večkrat upočasnili pravni postopki, politična nasprotovanja in kritični odzivi dela javnosti. Gradbena dela so se zato dejansko začela šele leta 2022.

Nebotičnik, ki vpliva tudi mestno politiko

Tour Triangle je skupaj z nebotičnikoma Tours Duo, visokima 125 in 180 metrov, pomembno vplival na razprave o prihodnjem razvoju pariške vedute. Prav ti projekti veljajo za enega od razlogov, da je mesto ponovno zaostrilo pravila glede višine novogradenj.

Med letoma 1977 in 2010 je bila v Parizu dovoljena gradnja stavb do največ 37 metrov višine. Omejitev je leta 2010 odpravil takratni župan Bertrand Delanoë, ki je za poslovne stolpnice določil zgornjo mejo 180 metrov, za stanovanjske objekte pa 50 metrov.

V okviru širše bioklimatske strategije razvoja mesta je bila višinska omejitev ponovno uvedena leta 2023 pod vodstvom nekdanje županje Anne Hidalgo. Namen ukrepa je bil po njenih besedah ohraniti Pariz kot privlačno, kakovostno in ljudem prijazno urbano okolje ter hkrati omejiti vpliv velikih gradbenih posegov na značilno podobo mesta.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Plečnikove nagrade letos zaznamovali prenova čolnarne na Bledu, vipavski trg in Hiša B2

Objavljeno

1 teden nazaj

dne

26/05/2026

Avtor

Aljoša Selan

Plečnikovo nagrado za javni prostor letos prejme prenovljena Čolnarna Zaka ob Blejskem jezeru, ki po oceni strokovne žirije z občutljivo reinterpretacijo v sodobnem prostorskem in družbenem kontekstu ohranja kontinuiteto arhitekturne dediščine.

Največja kakovost je v premišljeni zadržanosti posegov

Avtorji projekta – Rok Oman, Špela Videčnik, Janez Martinčič, Andrej Gregorič, Rok Dolinšek, Amadej Mravlak, Matej Krajnc, Vladyslav Bondarenko, Adrien Riviere, Domen Ovsenik in Tilen Sepič – so pri prenovi Čolnarne Zaka izhajali iz ohranjanja izvorne arhitekture, njene skoraj forenzične analize ter inovativne reinterpretacije obstoječih oblikovnih elementov. Nastala je arhitekturna rešitev, ki deluje zadržano, a hkrati ustvarja izrazito bogat ambient.

Strokovna žirija je posebno vrednost projekta prepoznala prav v tem, česar arhitekti niso naredili – v zavestni odsotnosti pretiranih posegov. Prav niz majhnih, premišljeno izvedenih intervencij po njihovem mnenju vzpostavlja nov način razumevanja odnosa med arhitekturno dediščino in sodobnostjo.

Čolnarna Zaka ob Blejskem jezeru služi kot skladiščni objekt za raziskovalna čolna Agencije RS za okolje. Prenovljeni objekt je zasnovan zadržano in spoštljivo do prostora ter z diskretnim posegom poudarja naravno in kulturno vrednost območja, poudarjajo v biroju Ofis. Foto: Miran Kambič

Hiša B2 kot primer občutljive prenove obstoječega

Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo malega merila je prejela Hiša B2 avtorjev Matjaža Bolčine, Ernesta Milčinovića, Urške Bertok Herman in Jana Žonte.

Po besedah žirije projekt razkriva moč arhitekturne senzibilnosti in premišljenega odnosa do obstoječega prostora. Arhitekti so se skupaj z investitorji odločili, da hiše iz leta 1927 ne porušijo, temveč odkrijejo in nadgradijo njen skriti potencial.

Rezultat je subtilno prepletanje starega in novega, ki ustvarja arhitekturno kakovost, kakršne novogradnja ne bi mogla doseči. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da projekt predstavlja sodobno obliko lepote, ki opozarja na potrebo po bolj odgovornem odnosu do prostora in grajenega okolja. Odgovori na sodobne bivalne potrebe so lahko pogosto skriti prav v objektih, ki že obstajajo.

Prenova vipavskega trga poudarja značaj prostora

Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo velikega merila je prejela ureditev Glavnega trga v Vipavi, pod katero so podpisani Tomaž Krušec, Lena Krušec in Neža Novak.

Kot je poudarila žirija, projekt temelji na spoštljivi obravnavi obstoječega prostora in natančnem razumevanju njegove identitete. Prenovljeni trg ne tekmuje z okoliško arhitekturo, temveč jo z umirjenimi in premišljenimi posegi dodatno poudari.

Največja kakovost projekta se po mnenju komisije skriva prav v zadržanosti arhitekturnega jezika. Avtorji prostora niso obremenili z izrazitimi oblikovnimi gestami, ampak so ustvarili ambient, ki temelji na subtilnem dialogu z zgodovinskim kontekstom in obstoječo urbano strukturo.

»Obstajajo prostori in projekti, pri katerih se mora arhitekt zavedati, da obstajajo arhitekture, ki presegajo njegovo vlogo. Takrat je treba stopiti korak nazaj in dati prednost strukturam, ki so prostor zaznamovale že prej. Nova podoba trga zato z okolico ne tekmuje, temveč jo posluša in spoštljivo nadgrajuje,« so povedali pri biroju Krušec. Foto: Arhitektura Krušec/Miran Kambič

Nagrade tudi za publicistiko, raziskovanje in študentski projekt

Plečnikovo medaljo za bogatitev prostorske kulture je prejela knjiga Plečnikova zelena Ljubljana avtorice Darje Pergovnik, ki jo je uredila Maja Kovač. Publikacija osvetljuje pogosto spregledane krajinskoarhitekturne elemente Plečnikovih ureditev odprtega prostora Ljubljane ter odpira nov pogled na njegovo dediščino. Na podlagi poglobljenih raziskav in konservatorskih izkušenj knjiga ponuja strokovna izhodišča za prenovo, upravljanje in vzdrževanje teh prostorov.

Plečnikovo medaljo za publicistiko je prejel Miloš Kosec za knjigo Enfilade: Življenje stanovanja. Žirija je poudarila, da delo prinaša pomemben vpogled v razvoj bivalne kulture, njene zgodovinske odklone, sodobne izzive in prihodnje možnosti ter pomembno širi področje arhitekturne publicistike.

Plečnikovo štipendijo sta letos prejeli Nika Jeromel in Erika Slovša za projekt čebelnjaka Anton, ki je nastal v okviru študijskega dela na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.

Letošnjo strokovno žirijo so sestavljali Andreas Ruby kot predsednik ter Blaž Budja, Mojca Gregorski, Uroš Rustja in Rok Žnidaršič.

Letošnja podelitev Plečnikovih nagrad je potekala na vrtu Plečnikove hiše v Ljubljani.

Nadaljuj z branjem