Gradbena in tržna inšpekcija sicer priznavata, da je na slovenskem trgu mogoče kupiti izdelke, ki ne ustrezajo zakonoma o gradbenih proizvodih in gradbenemu zakonu, vendar naj bi jih bilo manj kot pred leti.

Kot povsod drugje se je tudi v Sloveniji oblikoval zdaj večji, zdaj manjši vzporedni trg tistih gradbenih izdelkov, katerih proizvajalci in distributerji so se odločili za manj trnovo, krajšo in cenejšo pot – prodajajo gradbene izdelke nezanesljivih lastnosti s pomanjkljivimi, prirejenimi oziroma manjkajočimi izjavami o lastnostih.

Gre za gradbene izdelke, ki niso dani v promet po zakonu o gradbenih proizvodih niti se po zakonu o graditvi objektov ne bi smeli vgrajevati. Seveda je odvisno od primera do primera, ali lastnosti takih gradbenih izdelkov ustrezajo predpisanim standardom, oziroma če predpisana dokazila imajo, kako verodostojna so. Ne nazadnje pa je vprašljivo zlasti to, ali so varni za vgradnjo in kakšne so lahko posledice, če se zaradi njihovih neprimernih lastnosti zgodi nesreča in nastane škoda. Prav preprečevanje tega je namreč smisel predpisov o dokazljivem doseganju s standardi predpisanih lastnosti, o nadzoru proizvodnje ter o pravilnem dajanju na trg.

Milijonske izgube proizvajalcev

Na vprašanje, koliko so zaradi tega vzporednega trga na slabšem proizvajalci in distributerji, ki upoštevajo pravila igre, Aleš Petrovič, direktor prodaje slovenskega proizvajalca toplotne izolacije iz ekstrudiranega polistirena (XPS) Fibran, odgovarja, da je to težko oceniti, ker gre za dva vidika – najprej za izgubljeno količino, potem pa še za znižanje prodajnih cen zaradi nelojalne konkurence. Ocenjuje, da se v Sloveniji letno proda za okoli 25 tisoč kubičnih metrov izdelkov sporne kakovosti oziroma približno 15 odstotkov. Fibran naj bi bil zaradi trga z neskladnim XPS letno ob okrogel milijon evrov prihodkov. »V dokumentaciji sicer piše, da je XPS v skladu s standardom EN 13.164, natančnejši pogled pa pokaže, da gre za pomanjkljivo ali napačno označevanje. Manjka več nadzora nad prodajo gradbenih izdelkov,« doda Jure Lovšin iz Fibranovega aplikativnega razvoja in tehnične podpore.

Pri tem se postavlja vprašanje, ali gre za izolacijske plošče, ki sicer izpolnjujejo zahtevane lastnosti, a so njihovi proizvajalci varčevali pri predpisanem preizkušanju in opremljanju z dokumentacijo. Petrovič pravi, da ne. Ob preizkusih v lastnih laboratorijih namreč opažajo odstopanja v osnovnih lastnostih, kot so tlačna trdnost, toplotna prevodnost, dolgotrajno navzemanje vode pri difuziji, gorljivost materiala in drugo. »Blago, večinoma certificirano v Bolgariji, kar formalno zadostuje za prodajo v Evropski uniji, prihaja iz Kosova, Severne Makedonije, Srbije ter tudi iz Italije, prodaja se po nižjih cenah, verodostojnost dokumentacije pa največkrat ni preverjena,« še pove Petrovič, ki dodaja, da se to dogaja tudi na gradbiščih, kjer nadzorniki pogosto ne preverjajo ustreznosti ter verodostojnosti certifikatov.

Razmere se sicer izboljšujejo

Pri gradbeni inšpekciji smo povprašali, kakšne so njihove ugotovitve pri nadzoru vgrajevanja gradbenih izdelkov, pri tržni inšpekciji pa po rezultatih preverjanja njihove skladnosti na našem trgu z zahtevami naše zakonodaje. Oba inšpektorata svoje delo opravljata po letnih načrtih, statistike prijav po vrsti gradbenega izdelka pa ne vodita. Na gradbeni inšpekciji, specializirani za nadzor gradbenih izdelkov, potrjujejo neurejene razmere pri vgradnji: »Trenutno je najbolj neurejeno področje, povezano z lesenimi konstrukcijami. Leseni konstruktivni elementi se velikokrat dajejo na trg brez pridobljenega certifikata kontrole proizvodnje in izjave o lastnostih. Tovrstni les se ne bi smel vgraditi v objekte. V Sloveniji je še vedno veliko necertificiranih žag in njihovi izdelki, katerih kakovost ni ustrezno preverjena, se vgrajujejo v objekte. Položaj se sicer v zadnjih letih nekoliko izboljšuje.«

Po drugi strani pa gradbena inšpekcija ugotavlja, da nekaterih gradbenih izdelkov, ki jih projektanti sicer predpisujejo (citirajo betonska sidra) in ki bi jih bilo treba za ta namen ustrezno dati v promet, na slovenskem trgu preprosto ni. Na gradbeni inšpekciji omenjajo še tesarske spone. Te se v Sloveniji vgrajujejo za povezovanje dveh leg oziroma leg s stebri pri lesenih ostrešjih. Te spone še niso dane na trg kot gradbeni izdelek, saj se vstop na trg še ni prilagodil zahtevam nove zakonodaje, ki ureja gradbene proizvode. Gradbena inšpekcija v marsičem potrjuje Fibranovo bolečino oziroma bolečino še marsikoga drugega. V trgovinah z gradbenim materialom se na policah najdejo tudi gradbeni izdelki, za katere proizvajalci priložijo dokument, ta pa večinoma ni ustrezna izjava o lastnostih ali nima potrebne CE-oznake.«

Nepravilnosti pri kurilnih napravah

To potrjujejo tudi poročila tržnega inšpektorata, ki si vsako leto za izvajanje nadzora izbere določeno družino gradbenih izdelkov. Lani so pod drobnogled vzeli 47 enosobnih kurilnih naprav na trdno gorivo in 55 javljalnikov dima in pri več kot polovici pregledanih ugotovili manjkajočo ali pomanjkljivo spremno dokumentacijo in označevanje, pri 12 kurilnih napravah pa so ugotovili tudi presežne vrednosti izpustov ogljikovega monoksida. Predlanskim, ko so pregledovali 30 tipov geotekstilij, jih je bilo le devet od pregledanih brez ugotovljenih administrativnih nepravilnosti. In ko so leto pred tem preverili 70 tipov kovinskih dimnikov, so poleg drugih nepravilnosti pri kar 39 našli neustrezne izjave o lastnostih.

Proizvajalci, ki se držijo pravil, in gradbeni inšpektorji se jezijo nad razmerami na trgu gradbenih izdelkov, a se oboji do neke mere strinjajo s tem, da bi svoj del k urejenosti razmer lahko prispevali tudi nadzorniki in vodje del na gradbiščih. Če neustreznih gradbenih izdelkov ne bi dovolili vgrajevati, bi se na to prej ali slej odzval tudi trg. Gradbeni inšpektorji menijo, da so le redki nadzorniki dovolj dosledni in strokovni, saj ugotavljajo, da nadzorniki listin sploh ne preverjajo, če pa jih, se zadovoljijo z kakršnimkoli izjavami ali certifikati, pogosto celo atesti – ne da bi se spuščali v vsebino.

Nadzorniki so raje neimenovani

Ni pa nedoslednost in nestrokovnost nadzornikov edini razlog, da se vgrajujejo gradbeni izdelki, ki se ne bi smeli. O tem smo povprašali nekaj nadzornikov in vodij del, ki ne želijo biti javno omenjeni. Njihovi odgovori so različni. Če jih povzamemo, sta delo in vloga nadzornika premalo cenjena in premalo plačana, mnogokrat pa v njih investitor, zlasti pri večjih projektih, vidi samo oviro do pravočasnega zaključka del. Njihova vloga, da pripomorejo k varnosti in zanesljivosti objekta, se torej marsikdaj umika lovljenju rokov in nižanju stroškov, kar pa ni pravilo.

Spomnimo še, da je zadnje sito do pridobitve uporabnega dovoljenja oziroma do uspešno prestanega tehničnega prevzema objekta še pristojna upravna enota. Referenti dovoljenja podeljujejo na podlagi tehnične dokumentacije. Tudi tam bi se lahko, čeprav pozno, prižgale opozorilne lučke pri pregledovanju dokazil o zanesljivosti objekta. Ko referenti pri pregledovanju dokazil o zanesljivosti objekta opazijo malo znane proizvajalce z izjavami o lastnostih iz držav, ki slovijo po lahkotnosti podeljevanja potrdil o preizkusih lastnosti gradbenih proizvodov, bi lahko izkoristili možnost preverjanja, ki jim jo podeljuje zakon.

Posamezniki še vedno po svoje

In kaj vgrajujejo individualni samograditelji? Pogled na nekdaj prometne, danes pa bolj osamele forumske razprave o ugodnih nakupih v Bosni in na Madžarskem priča o tem, da razsežnost varčevanja z nakupi poceni gradbenih izdelkov dvomljivih lastnosti vendarle upada, kar potrjuje tudi eden izmed nadzornikov individualnih gradenj. Časi, ko so samograditelji izolacijski material – običajno stiropor, ki je bil že na otip nižje tlačne trdnosti kot deklarirano – vozili iz Madžarske in Bosne, so minili. Vendar to ne drži za elektromaterial, ki je drugje še vedno cenejši. Nadzorniki tudi opažajo, da se precej individualnih graditeljev, ki sami zbirajo dokumentacijo o vgrajenih izdelkih, z odgovornimi dogovori za podpis izjav o zanesljivosti objektov. Brez njih ni uporabnega dovoljenja, brez tega pa ni hišne številke.

Nevarnosti vgrajevanja gradbenih izdelkov, ki pravno sicer izpolnjujejo predpisane lastnosti, v praksi pa ne, bi se morali zavedati zlasti investitorji objektov za trg. Kajti v času garancijske dobe bodo morali odpravljati škodo zaradi nezadovoljivih lastnosti vgrajenega. Vendar je vprašljivo, ali jim bo zavarovalnica stroške tudi povrnila. S preizkusom lastnosti odvzetih vzorcev vgrajenih gradbenih izdelkov bo namreč zavarovalnica preverila njihovo skladnost z deklariranimi vrednostmi, in če bo ugotovila neskladje, ni pričakovati izplačila odškodnine. Najkrajšo bodo potegnili uporabniki objektov, ki zaradi vgradnje neustreznih gradbenih izdelkov niso, kot je pričakovano, oziroma zaradi tega ne morejo dobro služiti svojemu namenu. Glede na vse bolj zapirajoče se škarje, ki gradbince v pokoronskem obdobju daljšanja dobavnih rokov in višanja cen pošteno stiskajo v kot, pa ni pričakovati hitrega izboljšanja razmer.