Izolski župan Milan Bogatič je v sporočilu za javnost ponovil že večkrat izrečeno oceno, da je projekt Istrskega kulturnega centra za Izolo prevelik. Zavzema se za gradnjo novega objekta na mestu zdajšnjega kulturnega doma.

Iz izolskega odbora SD-ja so včeraj sporočili, da še podpirajo gradnjo na območju Male opreme. Projekt kulturnega centra, ki bi stal na območju nekdanje tovarne Mala oprema in bi zadoščal potrebam obalno-kraške regije, je nastal, ko so se štiri obalne občine potegovale za naziv Evropska prestolnica kulture. Ker sta ta projekt pridobili Gorica in Nova Gorica, v Izoli ne morejo več računati, da bo država pokrila več kot polovico naložbe, v Kopru, Piranu in Ankaranu pa projekta ne nameravajo sofinancirati, so pojasnili na občini Izola.

Razmišljanja o novi lokaciji sprožila ogorčenje
Župan Milan Bogatič je ugotovil, da na pomoč že tako obremenjenih sosednjih občin ne more računati. V javnosti se je pojavila tudi govorica, da je nova vlada sredstva iz državnih razvojnih programov preusmerila v Novo Gorico in Ljubljano. Poleg tega je izolski župan prepričan, da bi za takšno investicijo morali zbrati več kot 25 milijonov evrov, kar je za Izolo sanjski znesek. Sam pa je dodal tudi pomisleke o primernosti lokacije ob morju, češ, da to območje večkrat poplavlja morje. »Pogovarjamo se o možnosti, da bi nov objekt gradili na območju starega kulturnega doma, ki ni neposredno ob morju. Tako bi zmanjšali poplavno ogroženost, znižali stroške gradnje in vzdrževanja,« je izjavil  župan.

S takšno odločitvijo je povzročil ogorčenje v velikem delu kulturnih institucij, saj so v tem  centru predvideli prostore za delovanje glasbenih in plesnih skupin, za pihalni orkester, glasbeno šolo in drugo kulturno dejavnost.

V stranki SD, ki ima v občinskem svetu dva predstavnika, so izrazili začudenje nad to odločitvijo. Kot so zapisali, bi morali o usodi tako pomembnega prostora sprožiti širšo razpravo. Spomnili so, da so v preteklosti že obravnavali različne možnosti za umestitev kulturnega centra in da je več dokumentov za projekt potrdil občinski svet. Poudarili so, da je izbrana rešitev Ark Arhitekture Krušec na arhitekturnem natečaju plod večletnega dela strokovnjakov.

Projekt ni plod prejšnjega župana

Martina Gamboz, ki je nekaj časa vodila urad za družbene dejavnosti in skrbela za pripravo projekta, je odločno zanikala, da je to projekt prejšnjega župana, saj so ga v občini začeli pripravljati veliko prej. Zanikala je, da bi bil objekt poplavno ogrožen, saj so pridobili posebno študijo o poplavni varnosti. Prav tako je zanikala, da bi bilo mogoče resno govoriti o končni ceni kulturnega centra, saj je šlo šele za idejno rešitev, v kateri so skušali rešiti prostorske probleme velikega dela izolske kulture. Zato je natečajna rešitev predvidevala kar 7.900 kvadratnih metrov povšin, ki bi jih lahko tudi bistveno zmanjšali, celo na pol in objekt znižali za eno ali dve nadstropji.

“Možno je poiskati cenejšo rešitev”
Arhitekt Tomaž Krušec je ob predstavitvi koncepta dejal, da je lokacija “ena najboljših, ki bi si jih lahko zamislili”, saj ni v starem mestnem jedru, temveč v neposredni bližini, med morjem in mestnim drevoredom. Prepričan je, da je “idealna za veliko javno zgradbo z javnim zunanjim prostorom”.

Zapisali so, da župan lokacije “ne more samovoljno označiti za neprimerno in predlagati premika na drugo lokacijo” in da “argument poplavne ogroženosti ne zdrži, saj so natečajne rešitve morale upoštevati jasne smernice Inštituta za vodarstvo”. Ob tem so dodali, da ne bodo “trmasto vztrajali” pri izbrani rešitvi in da je mogoče poiskati cenejšo rešitev.

Letošnja nagrada gre v roke 69-letnemu britanskemu arhitektu, ki je nagrajen za “brezčasno sodobno oblikovanje, ki se spoprijema s podnebnimi izzivi, spreminja družbene odnose in oživlja mesta”.

Pritzkerjeva nagrada velja za najprestižnejšo v svetu arhitekture in jo pogosto primerjajo z Nobelovo nagrado.

Chipperfield je dejal, da nagrado jemlje kot spodbudo, da se bo še naprej posvečal arhitekturi v smislu njenega prispevka k reševanju izzivov na področju podnebnih sprememb in družbene neenakosti, je njegove besede povzela francoska tiskovna agencija AFP.

“Vemo, da imamo lahko arhitekti vidnejšo in bolj angažirano vlogo pri ustvarjanju ne le lepšega, temveč tudi pravičnejšega in bolj trajnostnega sveta,” je poudaril 69-letni Chipperfield. “Sprejeti moramo ta izziv in obenem nagovoriti naslednjo generacijo, da bo odgovornost sprejela s svojo vizijo in pogumom.”

Tom Pritzker, predsednik fundacije Hyatt, ki sponzorira nagrado, je Chipperfielda označil za človeka brez napuha, ki se dosledno izogiba trendom ter išče povezave med tradicijo in inovacijami, s čimer služi zgodovini in človeštvu.

Chipperfieldovo delo – več kot 100 projektov v štirih desetletjih, ki segajo od kulturnih, civilnih in akademskih stavb do urbanističnega načrtovanja do rezidenc, vključno z nedavnim dodatkom k znamenitemu kompleksu Museum Island v Berlinu – so v utemeljitvi označili za “subtilno, a močno, umirjeno, a elegantno”.

Chipperfield je znan po prenovah in rekonstrukcijah starih stavb, ki jih uglašuje s sodobnostjo, hkrati pa spoštuje njihovo zgodovino in kulturo. Med njegovimi najbolj znanimi deli so Muzej Jumex v Ciudadu de Mexicu, prenova Novega muzeja v Berlinu in nova stavba za Muzej umetnosti Saint Louis v Misuriju.

Chipperfield je v intervjuju, ki ga navaja AP, opozoril, da so razširitve muzejev sestavljale nekatere njegove najbolj nagrajujoče projekte. “Naši muzejski projekti so nam vedno omogočali igranje s fizičnimi stvarmi arhitekture – prostorom, volumnom, materialom, svetlobo. Dovolili pa so nam tudi, da se igramo z družbeno pomembnostjo,” je dejal. “In kako kulturna ustanova sodeluje z mestom, v katerem je, če je to St. Louis ali Anchorage ali Davenport v Iowi.”

Chipperfield se je rodil v Londonu in odraščal na kmetiji v Devonu v jugozahodni Angliji in opisuje, da je zbirka hlevov ter gospodarskih poslopij oblikovala njegove zgodnje vtise o arhitekturi.

Leta 1985 je ustanovil biro David Chipperfield Architects v Londonu, ki je pozneje dobil še pisarne v Berlinu, Šanghaju, Milanu in Santiagu de Compostela v Španiji.

Pritzkerjeva nagrada velja za najprestižnejšo nagrado v arhitekturi. V preteklosti so jo med drugim prejeli Zaha Hadid, Rem Koolhaas, Norman Foster in Peter Zumthor. Lani jo je kot prvi Afričan dobil v Burkina Fasu rojeni Francis Kere, ki sicer živi in dela v Berlinu.

Edi Blažko iz skupine Arhitektura SoNo, je več povedal o novih ajdovskih soseskah. Predvsem pa o Rezidenci Papillon, ki je prva večja stanovanjska soseska na Ajdovskem, pod katero je podpisan zelo cenjen arhitekturni biro pri nas.

Ker danes, ko se to pogovarjamo, ravno piha tista prava ajdovska burja, za začetek vprašanje prav na to temo. Je za vas burja, če se arhitekturno izrazimo, v navdih ali breme? Jo lahko pri načrtovanju objektov uporabite kot dodatno kreativno zamisel ali bi bilo lažje načrtovati brez nje?

EB: “Ajdovska burja je v kreativnem procesu definitivno pomembna komponenta in je kot navdih služila številnim umetnikom. Oblikovala je celotno dolino – od narave do obstoječe gradnje. V tehničnem smislu pa lahko predstavlja breme. Že v začetni fazi, smo bili postavljeni pred nalogo, kako čim bolje zavarovati stanovanjske prostore pred burjo. Je pa res da vsaka omejitev v arhitekturi na koncu da veliko boljše tehnične rešitve.”

Koliko se je arhitektura v zadnjih letih na Ajdovskem prilagodila vetru? Imate kot arhitekt občutek, da se načrtovalci številnih novih stanovanjskih in poslovnih gradenj dovolj prilagajajo na naše specifične razmere?

EB: “Arhitektura v Ajdovščini je bila zmeraj prilagojena burji, kar je se je najbolj izrazilo pri izbiri samih materialov. Vsi prepoznajo strehe pokrite s korci ter razporejenimi kamni, kot tudi prostori znotraj stavb so se vedno orientirali tako, da so se izognili direktnim sunkom burje. Seveda pa se arhitekturna stroka kot tudi gradnja razvija in pojavili so se novi materiali, gradbeni sistemi ter tehnične rešitve, kar omogoča veliko bolj raznoliko oblikovanje objektov. Je pa treba poudariti, da ne glede na izbiro materiala, je vedno potrebno upoštevati  ekstremne specifične razmere, ki so značilne za naš kraj.”

Vaš arhitekturni biro Arhitektura SoNo se na Ajdovskem prvič »loteva« načrtovanja večje stanovanjske soseske. Kaj je bilo tisto kar vam je bilo v navdih in kar bili primorani upoštevati pri načrtovanju, preden ste začeli z delom?

EB: “Res je, da se tukaj prvič lotevamo večjega projekta kot smo se v preteklosti, vendar pa smo enako kot pri enostanovanjskih hišah sledili našemu principu. To je izoblikovati kvaliteten, prijeten ter funkcionalen ambient, ki bi služil uporabniku. Navdihnila nas je prekrasna lokacija, ki ponuja čudovite poglede na značilno vipavsko krajino. Vsakemu stanovanju smo tako hoteli ponuditi lasten pogled na zunanjo pokrajino, odmaknjen od radovednih pogledov iz sosednjega stanovanja. Razporeditev stanovanj v objektu omogoča, da vsaka stanovanjska enota deluje kot zaključena celota s svojstvenim ambientom.”

Kaj si lahko kupci nepremičnin v stanovanjskih soseskah Lotus ali Papilon lahko obetajo od zasnove stanovanj? Verjetno je marsikomu od njih pomemben podatek, kdo je tisti, ki je »oblikoval« stanovanja?

EB: “Predpostavka, da en arhitekt zasnuje in oblikuje vse arhitekturne zasnove, ne drži več. Arhitekturno delo je timsko delo. SoNo arhitekti je ekipa več arhitektov, ki skupinsko pristopi zasnovi objekta skozi številne diskusije, ”brainstorming” procese ter preveritev. Končni cilj so bila optimalno zasnovana, funkcionalna in sodobna stanovanja, ki sledijo trendom stanovanjske gradnje v Evropi. Hkrati pa se neposredno navezujejo na okolico v kateri se nahajajo.“

Kakšni materiali prevladujejo v soseskah Lotus in Papilon?

EB: “Prevladujejo naravni materiali v svetlih odtenkih. To je bila tudi ena od zahtev s strani ajdovskega prostorskega akta. Izbrali smo materiale, ki ustrezno komunicirajo z okolico in jo ne postavljajo v podrejeno vlogo.”

Kako je s trajnostjo, ki je danes pomemben vidik načrtovanja novih graden? Kako zagotoviti, da bodo stanovanja ravno tako kvalitetna tudi čez 30 ali 40 let?

EB: “Pri Lotusu kot tudi Papilonu smo zasnovali večjo garažno etažo, ki poleg tega da skrije del avtomobilov iz zunanjih okoliških površin, ima ozelenjeno streho. Zelena streha absorbira deževnico, s tem razbremeni kanalizacijsko omrežje in tako omili poplave. Hkrati ščiti streho pred vremenskimi vplivi ter dodatno izolira objekt, s čimer pripomore k uravnavanju notranje temperature in izboljšanju mikroklime. Moram pa tudi omeniti, da se bodo za potrebe ogrevanja uporabili obnovljivi viri energije.”

Pa razbijmo še en urbani mit, ki pravi o tem, da so bile nekoč stavbe, ki so bile grajene z opeko, kvalitetnejše kot današnja, pretežno betonska gradnja. Verjetno ste drugačnega mnenja?

EB: “Danes prevladuje želja po čim bolj odprtih tlorisih, ki omogočajo večjo fleksibilnost pri prostorskih razporeditvah znotraj stanovanj. Tudi okenske odrtine so veliko večje. To pa s seboj prinese veliko večje razpone, ki se rešujejo z betonsko gradnjo. To je čisto logična posledica razvoja arhitekture, razmišljanja o bivalnem prostoru kot tudi številnih novih predpisov.”

Stanovanjski soseski Lotus in Papilon sta nekako umeščeni na obrobje mesta, so kot nekakšna nevidna črta med urbanim in ruralnim okoljem. Se to pozna tudi v sami arhitekturi?

EB: “Bi rekel da gre tukaj bolj za nadaljevanje že obstoječe morfologije mesta proti ruralnemu okolju.  Prehod poskušamo reševati z ozelenjenimi površinami, kot je tudi ozelenitev samih streh garažnih etaž. Te predstavljajo peto fasado objekta, ki bo vidna iz okoliških hribov.”

Na Slovenskem velja vaš arhitekturni biro za zelo uveljavljenega, vašo kvaliteto pa potrjujejo tudi številne nagrade. Kaj vas po vašem mnenju dela najboljše?

EB: “Ne glede ali gre za oblikovanje pasje ute ali velike turističnega kompleksa, si je potrebno postaviti čim več vprašanj in nanje najti ustrezne odgovore. Tukaj gre za vprašanja, ki se tičejo same okolice, zahteve investitorja in predpisov, kakšne so potrebe lokalne skupnosti in bodočih uporabnikov. Več vprašanj nudi več odgovorov in s tem veliko boljše rešitve.”

Kateri projekti vam osebno predstavljajo največji izziv?

EB: “Vsak projekt predstavlja izziv. Če izzivov ni, potem tudi ni zadovoljivih rezultatov.”

Več o projektu Rezidence Papillon: gaberit nepremičnine // www.papillon.si

* Intervju povzet po tiskani izdaji Ajdovščina

* Fotografije: Edi Blažko arhiv