Arhitektura
Kos oblikovalske zgodovine pri vas doma?
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje bo med 21. majem in 8. novembrom 2026 na ogled razstava, posvečena Bibi Bertok, eni najpomembnejših osebnosti slovenskega industrijskega oblikovanja. Razstava bo ponudila prvi celovit vpogled v delo oblikovalke, ki je s svojim pohištvom desetletja soustvarjala vsakdan številnih jugoslovanskih domov. Preko predstavljenih del, ki jih je MAO nedavno sprejel v svojo zbirko, bodo obiskovalci spoznali obseg in pomen njenega prispevka k razvoju oblikovanja pohištva v Sloveniji.
MAO vabi javnost, da z informacijami o ohranjenih kosih pohištva Bibe Bertok pomaga pri soustvarjanju razstave in predstavitvi pomembnega dela slovenske oblikovalske dediščine.


V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje iščejo ohranjene originalne kose pohištva, med drugim programov Manta, Plima, otroške sobe Nana in predsobne garniture Beta. Vse, ki morda še hranijo omenjene kose pohištva, ki ne služijo več svojemu namenu, vabijo, da prispevajo k razstavi.
Pionirka sistemskega pohištva in prehod v avtorsko industrijsko oblikovanje
Biba Bertok (1941) je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer je bila slušateljica smeri B pri profesorju Edvardu Ravnikarju. Leta 1968 se je kot njihova prva oblikovalka zaposlila v tovarni Alples v Železnikih. Podjetju se je vključitev oblikovalke v proizvodnjo kmalu obrestovala, saj je prav njeno delo odločilno prispevalo k prehodu podjetja iz podizvajalske proizvodnje v razvoj lastnih avtorskih programov. Že z zgodnjimi projekti, kot sta predsobni garnituri Alfa in Beta, je dosegla velik tržni in razstavni uspeh.


Od leta 1972 je delovala v Slovenijalesu, kjer je ustvarila vrsto prelomnih rešitev. Za patentirani univerzalni spoj sistemskega pohištva Brest Cerknica je prejela pohvalo na BIO 6, na BIO 7 pa zlato medaljo za otroško posteljico Nataša, njen najbolj prepoznaven in večkrat nagrajeni izdelek. Sledil je program Manta, ena največjih jugoslovanskih pohištvenih uspešnic, ter program ABA, za katerega je leta 1981 prejela nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1987 do upokojitve je delovala kot samostojna oblikovalka.

V času sodelovanja z velikimi pohištvenimi podjetji je pogosto naletela na odpor konservativnih komercialistov in se morala osebno pogajati, da so njene novosti prišle v prodajo. Njen zadnji pohištveni program Plima (1988) je na primer vključeval mizo, ki se poveča na način, kakršnega prej še ni bilo videti.
Kustosinji razstave Barbara Predan in Špela Šubic izpostavljata, da velja Biba Bertok za pionirko sistemskega pohištva pri nas, njeno delo pa zaznamujejo inovativni konstrukcijski principi, premišljena raba materialov in značilne kombinacije lesa, tekstila in barve.


Razstava in javni poziv: pomagajte ohraniti dediščino Bibe Bertok
Razstava Bibe Bertok je del razstavnega cikla Predogled, ki novo pridobljeno gradivo iz zbirke MAO z inovativnim pristopom odpira in predstavlja javnosti. Razstava bo temeljila na pohištvenih kosih ter bogati zbirki izvirnih načrtov, ki jih je muzej pridobil v zadnjih letih.
Za celovitejšo predstavitev oblikovalkinega opusa na razstavi vabimo javnost k sodelovanju pri iskanju ohranjenih originalnih kosov pohištva, med drugim programov Manta, otroške sobe Nana, Plima in predsobne garniture Beta. Vse, ki morda še hranijo omenjene kose pohištva, ki ne služijo več svojemu namenu, vabimo, da prispevajo k soustvarjanju razstave in pomagajo, da pomemben del slovenske oblikovalske dediščine ponovno predstavimo širši javnosti. Javite se nam na: knjiznica@mao.si

Arhitektura
Hotel Sončno polje – poklon prekmurski arhitekturi in naravi
V Tešanovcih pri Moravskih Toplicah so včeraj odprli hotel Sončno polje, nov turistični objekt, ki s sodobno arhitekturo, trajnostno leseno gradnjo in spoštovanjem lokalne identitete predstavlja pomembno pridobitev za razvoj turizma v Prekmurju. Hotel s 65 ležišči v 19 nastanitvenih enotah je zasnovan kot prostor za goste, ki iščejo kakovostno bivanje v neposrednem stiku z naravo ter izhodišče za raziskovanje kulturne in naravne dediščine regije. Projekt predstavlja pomembno pridobitev za lokalno skupnost in regionalni turizem. Poleg novih delovnih mest bo hotel sodeloval s številnimi lokalnimi ponudniki ter prispeval k nadaljnjemu razvoju turistične ponudbe v regiji.
»Sončno polje je nastalo iz spoštovanja do Prekmurja – do njegove krajine, arhitekture, ljudi in miru, ki ga ta prostor ponuja. Želeli smo ustvariti hotel, ki ne izstopa iz okolja, ampak z njim diha. Gostom želimo ponuditi prostor, kjer se lahko za nekaj dni umaknejo od vsakodnevnega ritma in doživijo Prekmurje v njegovi najbolj pristni obliki,« pravi Franc Cipot, eden od investitorjev hotela Sončno polje.

Foto: Sončno polje
Hotel stoji na lokaciji nekdanje domačije, ki je bila vse do leta 1945 tudi največja gostilna v kraju in okolici. Del novega objekta povzema gabarite nekdanjega objekta, nekateri arhitekturni elementi pa predstavljajo poklon zgodovini kraja in ljudem, ki so tukaj živeli pred generacijami.
Posebnost Sončnega polja je njegova arhitekturna zasnova, ki jo podpisujeta arhitekta Goran in Maja Dominko. Pri snovanju sta izhajala iz značilnosti prekmurske krajine in tradicionalne panonske gradnje ter jih interpretirala v sodobni arhitekturni govorici. Objekt je skoraj v celoti zgrajen iz lesa, njegovo prepoznavno podobo pa dopolnjuje mogočna slamnata streha. »Pri snovanju Sončnega polja smo izhajali iz prekmurske krajine in tradicionalne arhitekture. Želeli smo ustvariti sodoben objekt, ki spoštuje prostor, v katerem stoji, ter na nov način interpretira značilne elemente panonske gradnje. Les in slamnata streha nista zgolj arhitekturna poudarka, temveč del zgodbe o povezanosti objekta z okoljem in lokalno identiteto,« sta povedala arhitekta Goran in Maja Dominko, avtorja projekta.

Projekt je bil izveden v sodelovanju s podjetjem Lumar, vodilnim slovenskim ponudnikom trajnostne lesene gradnje. Z uporabo lesa kot osnovnega gradbenega materiala objekt združuje visoko bivalno ugodje, energetsko učinkovitost in nizek okoljski odtis.
»Sončno polje je projekt, ki zelo lepo ponazarja, v kaj v Lumarju verjamemo – da lahko sodobna arhitektura, trajnostna gradnja in spoštovanje lokalnega okolja ustvarijo izjemne zgodbe. Posebej nas veseli, da je investitor prepoznal prednosti lesene gradnje in da smo lahko skupaj ustvarili objekt, ki bo pomembno prispeval k razvoju turizma v Prekmurju. Sončno polje ni samo hotel, temveč prostor, ki spoštuje zgodbo kraja in širše regije. Z uporabo naravnih materialov bo gostom ponujal visoko raven udobja in hkrati ustvarjal dolgoročno vrednost za lokalno skupnost,« je ob odprtju povedal Marko Lukić, direktor in lastnik podjetja Lumar.

Hotel poleg nastanitvenih zmogljivosti vključuje restavracijo, prostore za sprostitev s savnami, zunanji bazen, fitnes ter konferenčne prostore za poslovna srečanja in dogodke. Gostom ponuja tudi izhodišče za raziskovanje kulturne, naravne in kulinarične dediščine Prekmurja.
Odprtje hotela so pospremili recital Ferija Lainščka, nastop glasbene skupine Prašnati ter druženje ob lokalnih kulinaričnih dobrotah.


Projekt predstavlja pomembno pridobitev za prekmurski turizem in lokalno skupnost. Poleg novih delovnih mest za lokalno prebivalstvo bo Sončno polje povezovalo številne ponudnike iz regije – od kmetij, vinarjev in rokodelcev do turističnih ponudnikov, kulturnih ustanov in organizatorjev doživetij. Eden od ključnih ciljev projekta je, da gostje ob obisku hotela spoznajo in doživijo čim več pristnega Prekmurja. Sončno polje tako v Prekmurje ne prinaša le novih nastanitvenih zmogljivosti, temveč predvsem zgodbo o prostoru, ki želi ostati zvest svoji pokrajini, ljudem in načinu življenja.
Skupna vrednost investicije znaša približno 6,5 milijona evrov z DDV, pri čemer je bilo 1,8 milijona evrov zagotovljenih iz evropskih sredstev v okviru Načrta za okrevanje in odpornost.
O hotelu Sončno polje
Lokacija hotela ni naključna. Tešanovci ležijo v prostoru, kjer se stikajo Ravensko, Dolinsko in Goričko – trije geografsko, kulturno in zgodovinsko različni obrazi Prekmurja. Gostom zato hotel ponuja idealno izhodišče za raziskovanje regije, od kolesarskih poti in kulinaričnih doživetij do kulturne dediščine, vinorodnih gričev in življenja ob reki Muri.
V neposredni bližini se nahajajo Plečnikova cerkev v Bogojini, cerkev sv. Martina v Martjancih z znamenitimi freskami, Rotunda v Selu, Bukovniško jezero, številni vinotoči, domače kmetije in rokodelci. Obiskovalci lahko raziskujejo tudi bogato kulinarično ponudbo regije, od prekmurske gibanice do lokalnih vin in drugih tradicionalnih dobrot.
Hotel ponuja 19 nastanitvenih enot s skupno 65 ležišči, restavracijo, prostore za sprostitev s savnami, zunanji bazen, fitnes ter konferenčne prostore za poslovna srečanja, seminarje in dogodke. Posebnost nastanitvenega dela so prostorne lesene lože, ki gostom omogočajo neposreden stik z naravo in pogled na panonsko ravnico ter griče Goričkega.

Arhitektura
Stoletje brez Gaudija: arhitekturna dediščina, ki še vedno navdušuje
Letos mineva sto let od smrti Antonija Gaudija, enega najvplivnejših arhitektov vseh časov. Katalonski mojster je v zgodovino arhitekture vstopil predvsem z baziliko Svete družine v Barceloni, eno najbolj prepoznavnih sakralnih stavb na svetu. Gradnja bazilike traja že več kot 140 let, dokončanje pa je po trenutnih načrtih predvideno leta 2035.
Od sinovskega poklica do svetovne arhitekturne prepoznavnosti

Antonio Gaudi se je rodil leta 1852 v mestu Reus kot sin skromnega kotlarja. Arhitekturo je študiral v Barceloni, kjer je že v zgodnjih letih ustvarjanja kazal vplive viktorijanske arhitekture. Kmalu pa je razvil izrazito samosvoj slog, v katerem so se prepletali elementi mudejarja, katalonske gradbene tradicije ter srednjeevropskih arhitekturnih vplivov.
Njegov opus je obsegal najrazličnejše stavbne tipe – od družinskih hiš in stanovanjskih objektov do palač, parkov in verskih zgradb. Leta 1926 ga je med sprehodom po Barceloni zbil tramvaj. Ker pri sebi ni imel dokumentov, je bila zdravstvena oskrba prepozna in tri dni po nesreči je umrl.
Vizionar, ki ga sodobniki niso vedno razumeli
Čeprav danes velja za arhitekturnega genija, njegova dela dolgo niso uživala splošnega občudovanja. Tako v času njegovega življenja kot tudi desetletja po njegovi smrti so številni kritiki njegove stvaritve označevali za pretirano domišljijske, ekscentrične in preveč okrašene.
Valovite oblike, živahne barve in organski motivi, ki danes veljajo za zaščitni znak Gaudijeve arhitekture, so bili med strokovno javnostjo pogosto tarča posmeha. Šele pozneje je njegov izvirni pristop dobil priznanje, ki mu pripada.
Sedem del pod zaščito Unesca
Danes je sedem Gaudijevih stvaritev vpisanih na Unescov seznam svetovne dediščine. Med najbolj znanimi so bazilika Svete družine, Park Güell v Barceloni ter kripta cerkve Colònia Güell. Njegova dela veljajo za vrhunec katalonskega modernizma in predstavljajo enega najpomembnejših prispevkov evropski arhitekturi prehoda iz 19. v 20. stoletje.


Baziliki Svete družine je posvetil zadnja leta življenja
V zadnjem obdobju svojega življenja se je Gaudi skoraj povsem posvetil gradnji bazilike Svete družine. V pismu sodelavcem je zapisal: »Moji dobri prijatelji so mrtvi, nimam ne družine ne strank, nobenega premoženja ali česa drugega. Zdaj se lahko v celoti posvetim cerkvi.«
Njegova predanost projektu je bila izjemna. Zadnja leta je celo prebival v skromni sobi na gradbišču bazilike, ki jo je razumel kot življenjsko poslanstvo.

Najbolj znana nedokončana cerkev na svetu
Gradnja bazilike Svete družine se je začela leta 1882, uradno gradbeno dovoljenje za celoten projekt pa je bilo izdano šele leta 2019. Po dokončanju bo imela 18 stolpov in bo predstavljala eno največjih arhitekturnih dosežkov sodobnega časa.
Trenutno je zaključek gradnje predviden za leto 2035. Bazilika je tudi ena najbolj obiskanih znamenitosti v Španiji – lani jo je obiskalo rekordnih 4,9 milijona ljudi. Prihodki od vstopnin pomembno prispevajo k financiranju nadaljnjih gradbenih del.
Leta 2010 je cerkev posvetil papež Benedikt XVI., s čimer je postala tudi uradni prostor za bogoslužje. Ob tej priložnosti je poudaril Gaudijevo ustvarjalno genialnost in njegovo sposobnost, da je arhitekturo spremenil v izraz vere.

Na poti k svetništvu
Gaudijeva zapuščina danes presega arhitekturne okvire. Papež Frančišek je lani z odlokom katalonskega arhitekta razglasil za častitljivega Božjega služabnika, kar predstavlja eno od stopenj v postopku beatifikacije in poznejše kanonizacije.
Ob letošnji obletnici bo Barcelono obiskal tudi papež Leon XIV., ki bo obiskal baziliko Svete družine in blagoslovil stolp Jezusa Kristusa. Najvišji stolp cerkve je svojo končno višino 172,5 metra dosegel februarja letos, ko so z žerjavom namestili zadnji del križa.


Svetovni dan secesije povezuje evropska mesta
Na 10. junij, dan smrti Antonija Gaudija in madžarskega arhitekta Ödöna Lechnerja, obeležujemo tudi svetovni dan art nouveauja oziroma secesije.
Pobuda za njegovo uvedbo je nastala leta 2013 v okviru madžarske revije Art Nouveau Magazine. Danes aktivnosti koordinirata mednarodna mreža Reseau Art Nouveau Network (RANN) s sedežem v Bruslju in organizacija Ruta del Modernisme iz Barcelone, katerih članica je tudi Ljubljana.
Ob tej priložnosti v partnerskih mestih po Evropi vsako leto pripravijo številne razstave, vodstva, predavanja in druge dogodke, namenjene promociji arhitekturne dediščine obdobja secesije.
Arhitektura
Radovljica znova v znamenju Ivana Vurnika in slovenske arhitekturne dediščine
V Radovljici te dni potekajo tradicionalni Vurnikovi dnevi, festival, posvečen enemu najpomembnejših slovenskih arhitektov in urbanistov. Dogodek, ki ga ob obletnici rojstva Ivana Vurnika pripravlja Center arhitekture Slovenije v sodelovanju s številnimi lokalnimi in nacionalnimi partnerji, tudi letos povezuje arhitekturo, kulturno dediščino, izobraževanje in sodobne interpretacije prostora.
Festival, ki ga od leta 2014 gostijo Vurnikovo mesto in njegove institucije, presega okvir klasične arhitekturne prireditve. V ospredje postavlja vprašanja identitete, pripadnosti, odnosa do prostora in pomena arhitekturne dediščine v sodobni družbi.
Arhitekt, ki je zaznamoval slovensko moderno
Ivan Vurnik velja za enega ključnih pionirjev moderne arhitekture na Slovenskem. Njegovo ustvarjanje je pomembno vplivalo na razvoj slovenske arhitekturne misli v prvi polovici 20. stoletja, skupaj z ženo, slikarko in oblikovalko Heleno Kottler Vurnik, pa sta ustvarila prepoznaven oblikovalski izraz, ki še danes predstavlja pomemben del nacionalne kulturne dediščine.
Prav Radovljica, kjer je Vurnik preživel del svojega življenja, ostaja eno osrednjih prizorišč ohranjanja in predstavljanja njegove zapuščine.

Razstave, nagrade in razmislek o identiteti prostora
Letošnji festival se je začel z odprtjem razstave fotografskega natečaja ter razglasitvijo nagrajencev. V radovljiški graščini je do konca junija na ogled izbor fotografij, ki skozi različne poglede interpretirajo arhitekturo, prostor in dediščino.
Pomemben del programa predstavlja tudi razstava Sledi narodnosti v gorenjski arhitekturi, ki na Vurnikovem trgu skozi izbrane arhitekturne primere odpira razpravo o odnosu med tradicijo, identiteto, sodobnostjo in grajenim okoljem. Razstava bo obiskovalcem na voljo vse do konca avgusta.
V okviru festivala je bila podeljena tudi Vurnikova študentska nagrada, namenjena perspektivnim študentom arhitekture in urbanizma. Priznanje spodbuja razvoj novih generacij arhitektov ter izpostavlja kakovostne študijske in raziskovalne projekte.

Arhitektura kot navdih za mlade generacije
Posebna pozornost je tudi letos namenjena izobraževanju mladih. Junija v Radovljici potekajo ustvarjalne delavnice, na katerih osnovnošolci spoznavajo življenje in delo Ivana Vurnika ter Helene Kottler Vurnik. S pomočjo ustvarjalnih nalog in prostorskih eksperimentov odkrivajo arhitekturo kot del vsakdanjega življenja ter pomen oblikovanja prostora.
Takšni programi prispevajo k večjemu razumevanju arhitekture med mladimi in spodbujajo zavedanje o pomenu kakovostno oblikovanega grajenega okolja.
Vurnikova dediščina tudi skozi kulinariko in jesenski program
Festival tudi letos vključuje nekoliko drugačen pogled na dediščino zakoncev Vurnik. V radovljiški Hiši Linhart je skozi junij na voljo poseben Vurnikov meni, ki temelji na raziskovanju njunih prehranskih navad in priljubljenih jedi. Kuharski mojster Uroš Štefelin jih je interpretiral v sodobni kulinarični zgodbi.

Program se bo nadaljeval tudi v jesenskih mesecih. Septembra bo na sporedu Vurnikov filmski večer, oktobra pa sledijo arhitekturna šola, strokovna vodstva, kolesarsko doživetje ter drugi dogodki, ki bodo obiskovalcem omogočili poglobljeno spoznavanje Vurnikove arhitekturne zapuščine.
Vurnikovi dnevi tako ostajajo eden pomembnejših slovenskih festivalov, ki arhitekturo predstavlja kot živo kulturno prakso ter jo povezuje z vprašanji identitete, prostora in kakovosti bivanja.
-
PREDSTAVITEV2 meseca nazajGeberit Aniara: nove umivalniške rešitve za vsako kopalnico
-
Arhitektura2 meseca nazajPrenovljena Natalijina hiša v Štanjelu oživlja dediščino Maksa Fabianija
-
Dizajn2 meseca nazajDesignEuropa 2026: med finalisti tudi slovensko podjetje
-
Arhitektura1 mesec nazajPlečnikove nagrade letos zaznamovali prenova čolnarne na Bledu, vipavski trg in Hiša B2
-
Slovenija1 mesec nazajDostopne slovenske plaže: novosti za invalide na Obali
-
Arhitektura1 mesec nazajPariški Tour Triangle dosegel končno višino in preoblikoval mestno veduto
-
DOGODKI2 meseca nazajMednarodni trienale keramike UNICUM v Ljubljani z izrazito slovensko prisotnostjo
-
Arhitektura4 tedni nazajStoletje brez Gaudija: arhitekturna dediščina, ki še vedno navdušuje

