DEDIŠČINA
400-letnica cerkve na Kostanjevici nad Novo Gorico v novem sijaju

Po šestih letih del so v cerkvi na Kostanjevici nad Novo Gorico dokončali restavracijo fresk v cerkveni ladji. Znamenita cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji bo tako 400-letnico, ki bo prihodnje leto, pričakala v novem sijaju.
Grof Matija Thurn je dal leta 1623 na manjši vzpetini nad Gorico postaviti kapelo; ob njej je zrasel tudi samostan za stanovanje redovni družini, ki bi skrbela za cerkev. Leta 1649 je grof cerkev in samostan z darilno listino izročil karmeličanom. Danes so sicer v samostanu frančiškani.
Tukaj pokopan zadnji francoski kralj iz dinastije Burbonov
Cerkev, ki ji domačini pravijo Kapela, je pomembna med drugim zato, ker je v njenem podzemlju grobnica zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Burbonov. Med njimi je tudi poslednji francoski kralj Karel X., ki se je leta 1836 v Gorico zatekel pred revolucijo.
Kot je pojasnila odgovorna konservatorka Minka Osojnik iz Zavoda za kulturno dediščino organizacijske enote Nova Gorica, je obnova cerkve v več sklopih potekala vse od leta 2017. V zadnjih dveh letih so restavrirali štukature kapitelov, pilastrov in profiliranega venca v cerkveni ladji.

Najprej so leta 2017 obnovili fresko na luneti slavoločne stene in tretjino stropa cerkvene ladje. Leto kasneje je bil restavriran preostali del stropa s štukaturami iz časa po prvi svetovni vojni. Leta 2019 so končali posege na štukaturah ograje kora, stenskih poslikavah ograje in okenskih špaletah.
Naslednji sklop je zajemal obnovo freske in štukaturnega okvirja na levi ladijski steni. Kostanjeviške štukature sicer veljajo za najlepše iz tega obdobja v Sloveniji.
V naslikani vazi vzcvetela nova lilija
Pod preteklimi preslikavami in obnovami so restavratorji odkrili tudi marsikatero dotlej neznano skrivnost. Ko so z motiva lunete, ki prikazuje Marijo kot tolažnico žalostnih, odstranili nekaj kasnejših preslikav, se je tako pokazala prvotna črna vaza, ki je med preslikavami postala modra. V njej sta bili nazadnje dve liliji, po čiščenju se je pokazala še tretja.
Omenjene motive stroka povezuje z Burboni, ki so pokopani točno pod luneto. Vaza naj bi bila nagrobna urna, tri lilije pa so simbol grba družine Burbonov.
“Restavriranje lunete na slavoločni steni, ki se je obnavljala prvo leto, je bilo izredno zahtevno, ker je bila zelo preslikana. Težko je bilo odstraniti umazanijo in neustrezne preslikave. Problem je bil tudi, ker je bila poslikava delo dveh različnih avtorjev, dveh različnih obdobij, in je bilo treba to nekako združiti,” je dejala Minka Osojnik.

Na obnovo čaka še prezbiterij
Večletna obnova ladje je stala okrog 300.000 evrov, od tega so 60.000 evrov pridobili na razpisih Mestne občine Nova Gorica, 40.000 pa na razpisih ministrstva za kulturo. Kot je povedal pater Niko Žvokelj, hišni predstojnik frančiškanskega samostana, trenutno zbirajo sredstva za obnovo prezbiterija, ki bo stala približno toliko kot zaključena obnova. Z licitacijo podarjenih vin so nedavno že zbrali več kot 60.000 evrov.
“Po tihem si želimo, da bi nam obnova prezbiterija uspela do leta 2025, ko bo Nova Gorica nosilka naziva Evropska prestolnica kulture,” je ob novembrskem blagoslovu obnovljenih fresk dejala knjižničarka Frančiškanskega samostana Mirjam Brecelj. “Glede na finančno konstrukcijo, kaj je bilo narejeno in kaj nas čaka, smo nekje na polovici. Ostal je prezbiterij, skoraj originalen iz 17. stoletja,” je dodala.
“En manjši potres in vse skupaj bi lahko letelo na tla”
Cerkev na Kostanjevici je bila med prvo svetovno vojno delno porušena, preostali del pa poškodovan. Obnovili so jo, vendar so restavratorji delali pri tem nekoliko po svoje, so ugotavljali med zadnjimi restavratorskimi deli.
Močneje sta bila cerkev in tamkajšnji frančiškanski samostan poškodovana tudi v potresu leta 1976. Odtlej je bila celo nevarna za obiskovalce, kar je potrdila tudi stroka. “En manjši potres in vse skupaj bi lahko letelo na tla. Obenem pa smo želeli začutiti prvinskost lepote v tej cerkvi,” je povedal pater.

V frančiškanskem samostanu je tudi knjižnica z izjemno pomembnimi starimi rokopisi. Med leti 1885 in 1915 je tam deloval jezikoslovec, pater Stanislav Škrabec. V času njegovega delovanja je samostanska knjižnica pridobila veliko gradiva.
Cerkev, Frančiškanski samostan s knjižnico in grobnica Burbonov so bili leta 1985 razglašeni za umetnostni in arhitekturni spomenik.
DEDIŠČINA
Ministrica potrdila: grajska žitnica na Ptuju bo vendarle obnovljena

Država bo s prenovo žitnice po dolgih letih čakanja na primerno rešitev le zagotovila prostor bogati ptujski arheološki zbirki, ki je trenutno v zaprtih depojih.
Ptuj je včeraj obiskala Asta Vrečko, ministrica za kulturo, v družbi Matevža Čelika Vidmarja, državnega sekretarja.
Vlada je tako naposled še uradno potrdila obnovo grajske žitnice. Tej bodo vdahnili novo življenje, postala bo razstavišče in depo odprtega tipa, ki ga bodo lahko obiskali vsi.
Obnova žitnice je za Pokrajinski muzej Ptuj Ormož izjemnega pomena. Obnovljena mogočna stavba bo nudila nov dom arheološkim artefaktom iz depoja, artefaktom, ki so za državo, mesto in širše okolje izjemnega pomena za razumevanje preteklosti, pa so ostajali skriti pred očmi javnosti, pospravljeni v prostore z neprimernimi pogoji.
Vlada je prepoznala vrednost same žitnice in artefaktov, je poudarila ministrica, zato v celoti financirajo obnovo te. Žitnica bo hranila artefakte izjemne vrednosti, med njimi bo tudi Orfejev spomenik, ki bo imel v kašči posebno mesto. Zaradi svoje velikosti in teže bodo prostor do neke mere prilagodili prav njemu.

Foto: ptujinfo.com
Graditi nov muzej bi bilo nesmiselno
Dogovora s pristojnim ministrstvom so zelo veseli tudi na strani ptujske občine in pokrajinskega muzeja, kjer so si dolgo prizadevali za primerno rešitev. Kot je dejala županja Nuška Gajšek, je prepričana, da je takšna, kot je zdaj na mizi, tudi najbolj smiselna, saj bi bilo neracionalno graditi nove prostore, če je v mestu na razpolago precej takih, ki jih je treba obnoviti in jim dati novo vsebino.
Županja je obenem vesela, da mestni občini ne bo treba financirati priprave projektne dokumentacije, kot so razmišljali sprva, saj se zdajšnje vodstvo ministrstva zaveda, da vendarle gre za objekt, ki je v državni lasti. Se je pa občina prijavila na razpis države za osvetlitev kulturnih spomenikov, sodelovali bodo pri zagotavljanju začasnih prostorov tistega, kar je v objektu ta trenutek, morali pa bodo poskrbeti tudi za preselitev prebivalcev grajskega kompleksa.

Aleksander Lorenčič, direktor ptujsko ormoškega pokrajinskega muzeja, je dejal, da je to naznanilo tudi lepo darilo muzeju ob 130-letnici. Za obnovo grajske žitnice so si desetletja prizadevale generacije muzealcev in širše javnosti, je dejal in spomnil, da je minilo že 12 let, odkar bogata arheološka dediščina mesta ni na ogled javnosti.
Kakšna bo nova kašča?
In kako bo nova kašča izgledala? Prostor bo odprt, svetlobo mu bodo nudila okna, strope bodo še zmeraj krasili trami. V notranjosti bo depo odprtega tipa. Pomeni, da bodo artefakti na ogled širši javnosti, postavljeni bodo v premične omare.
DEDIŠČINA
Na gradu Rihemberk prenovili grajsko kapelo

Grad Rihemberk se odslej ponaša z obnovljeno grajsko kapelo, ki je eden najstarejših in najzanimivejših prostorov na gradu. Mestna občina Nova Gorica, ki je lastnica gradu, je zaščito grajske kapele začela v zimski sezoni 2017/2018.
V zimski sezoni 2017/2018 je bila obnovljena razpadajoča streha, letošnji projekt obnove pa je vključeval konservatorsko-restavratorska dela na kamnitih elementih kapele, na zunanjosti in v notranjosti stavbe, vključno s ponovnim sestavljanjem močno poškodovanega baročnega oltarja.
Do celovite obnove kapele je še dolga pot
Dela je financiralo ministrstvo za kulturo, in sicer prek javnega razpisa za izbor kulturnih projektov na področju nepremične kulturne dediščine. Vrednost vseh del v grajski kapeli je znašala 38.000 evrov, tej vsoti pa je novogoriška občina dodala še približno 8000 evrov za izvedbo apnenega ometa fasade kapele in odvodnjavanja. Do celovite obnove kapele pa bo potrebnih še kar nekaj posegov, so še sporočili z novogoriške občine.

Leta 1276 prva omemba v zgodovinskih virih
Ocenjuje se, da je bila grajska kapela postavljena že v drugi polovici 13. stoletja, enako kot tudi mogočni rihemberški grajski stolp. Številni dogodki iz preteklosti so dobesedno vklesani v dele notranjosti in zunanjosti stavbe, ki tako pripoveduje zgodbe gradu in skupne preteklosti. Prvotna kapela je bila zasnovana v času romanike, s stolpasto obliko, značilno za srednjeveške grajske kapele. Posvečena je bila svetemu Pankraciju, kar tudi nakazuje na njen zgodnji nastanek. Prvič se v zgodovinskih virih pojavi z letom 1276, vanjo so vstopali njeni prvotni lastniki, Rihemberžani. Večje spremembe je kapela doživela v 16. stoletju, kar je v kapeli tudi natančno zapisano, in je le nekaj let po tem, ko je grad v zastavo dobila rodbina Lanthieri.

Prihod novih gospodarjev je bil v kapeli ovekovečen z novim, gotskim interierjem in zvezdasto obokanim poslikanim stropom, katerega ostanki so štiri kamnite konzole v notranjosti. Današnja podoba kapele je rezultat obnove v 17. stoletju, ko je bila nadgrajena ter modernizirana v duhu renesančnih in baročnih likovnih idealov. Današnja podoba je tako rezultat desetletnih prizadevanj, da bi kapelo, močno poškodovano ob požigu in miniranju gradu v drugi svetovni vojni leta 1944, znova vrnili v življenje.

DEDIŠČINA
Nova stalna razstava na gradu Sevnica: Po stopinjah Ajdov

Na gradu Sevnica so včeraj odprli novo stalno razstavo Po stopinjah Ajdov, ki predstavlja utrjeno višinsko naselbino oziroma tako imenovani poznoantični refugij na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici. Namen razstave je predstaviti življenje tamkajšnjih nekdanjih prebivalcev in spodbuditi obisk tega najdišča z arheološkim parkom.
Gre za restavrirane ostanke naselbine, ki je živela v burnem obdobju preseljevanja ljudstev oziroma med 5. in 6. stoletjem našega štetja, so pojasnili v sevniškem Javnem zavodu za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti.
Z omenjeno razstavo bodo predstavili vzroke za nastanek te naselbine, kakor tudi skromen vsakdanjik in negotove življenjske razmere njenih prebivalcev v obdobju dokončnega propada antičnega rimskega cesarstva.

Kdo so bili “Ajdi”?
Kot je znano v ljudskem izročilu in heritologiji se poimenovanje Ajdi nanaša na prebivalce, ki so jih ob svojem prihodu na današnje slovensko ozemlje srečavali slovanski predniki. Poimenovali so jih Ajdi, s pridevnikom ajdovski pa so običajno označevali vse sebi tuje in nerazumljive arhitekturne ter druge ostaline svojih predhodnikov.

V Posavju so se sicer po podatkih Regionalne razvojne agencije Posavje predlani lotili podviga, ki so ga poimenovali Ajdovske zgodbe iz Posavja. Njegov namen je oblikovanje novega integralnega turističnega izdelka, ki temelji na posavski arheološki oziroma kulturni in delno tudi naravni dediščini.
Gre za skoraj 190.000 evrov vreden projekt, za katerega je nekaj manj kot 150.000 evrov prispeval Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Povezal naj bi posavske arheološke in naravne znamenitosti, ki so kakor koli povezane s poimenovanjem Ajdi, ajdovski in podobno. Med temi so Ajdovska jama pri Nemški vasi nad Krškim, omenjeni Ajdovski gradec nad Sevnico oziroma nad Vranjem, Ajdovska jama v Silovcu pri Sromljah, Ajdovski grob na Magolniku in še druge tovrstne zanimivosti.
-
UMETNOST2 meseca nazaj
Razstava ‘Figuralika’ v Cukrarni o odtujenosti človeka
-
Slovenija2 meseca nazaj
Prenovljene muzejske hiše v sečoveljskih solinah
-
Arhitektura2 tedna nazaj
Znani so dobitniki nagrad OHS AWARD 2023
-
UMETNOST2 meseca nazaj
Jakopičeva nagrada v roke slikarju Stašu Kleindienstu
-
Dizajn1 mesec nazaj
Festival oblikovanja Maribor navdušil z ravznovrstnim programom
-
UMETNOST2 meseca nazaj
Poslovil se je Drago Tršar, eden osrednjih slovenskih kiparjev
-
UMETNOST1 mesec nazaj
Razstava grafičnih del velikega Rembrandta van Rijna že na ogled v Narodni galeriji
-
ZELENA ENERGIJA3 tedni nazaj
Energetska tranzicija: v obnovljive vire bo potrebno povečano vlaganje