Zeleno javno naročanje javnih stavb: 30-odstotni delež lesa spreminja projektiranje in izvedbo

Slovensko zeleno javno naročanje pri stavbah je po spremembi uredbe iz leta 2025 dobilo precej bolj operativno težo. Pri javnih naročilih, ki sodijo v njen obseg, mora delež lesa ali lesnih tvoriv praviloma doseči najmanj 30 odstotkov prostornine vgrajenih materialov, hkrati pa morajo stavbe izpolnjevati tudi zahteve glede energetske učinkovitosti. Za arhitekte, projektante, javne investitorje in izvajalce to pomeni pomemben premik: deleža lesa ni smiselno preverjati šele ob koncu projektiranja, temveč ga je treba vključiti že v zasnovo konstrukcije, ovoja in materialnih sklopov ter ga pozneje dokazati z izračuni in ustrezno dokumentacijo.

Od trajnostnega priporočila do merljive zahteve

Zeleno javno naročanje v Sloveniji že dolgo ni novost, vendar so spremembe Uredbe o zelenem javnem naročanju iz leta 2025 pomembno razširile njen vpliv na gradbeni sektor. Uredba danes določa obvezno zeleno javno naročanje za 22 skupin predmetov, med katerimi je tudi projektiranje oziroma izvedba gradnje stavb. Na portalu elektronskega javnega naročanja je to področje vodeno kot predmet P12, za katerega so leta 2026 objavljeni tudi posodobljeni primeri okoljskih zahtev in meril ter posebne smernice za izračun prostornine lesa in lesnih tvoriv v stavbah.

Pomembna sprememba je začela veljati septembra 2025. Novela je bila objavljena v Uradnem listu RS 17. junija 2025, določeno pa je bilo, da začne veljati tri mesece po objavi. Razširila je tudi definicijo stavb, za katere je relevanten cilj glede deleža lesa: poleg poslovnih in upravnih stavb, stavb splošnega družbenega pomena ter stanovanjskih stavb za posebne družbene skupine so pri tej zahtevi zajete tudi enostanovanjske, večstanovanjske in gostinske stavbe.

Za gradbeno prakso je bistveno, da uredba ne govori zgolj o splošni prednosti naravnih ali nizkoogljičnih materialov. Določa številčno preverljiv cilj: delež lesa ali lesnih tvoriv mora praviloma znašati najmanj 30 odstotkov prostornine vgrajenih materialov.

S tem materialna zasnova postaja del merljive skladnosti javnega projekta.

Na prvi pogled bi bilo mogoče zahtevo razumeti kot preprost delež materialov, vendar je izračun nekoliko bolj specifičen. Iz osnove se izključijo notranja oprema, plošča pritlične etaže in konstrukcije pod njo. V prostornino lesa pa se vključujejo leseni sestavi oziroma konstrukcije, ki temeljijo na lesenih elementih. Uredba določa tudi način določanja prostornine v stavbo vgrajenih materialov.

Prav metodologija izračuna je v praksi povzročala vprašanja. Direktorat za lesarstvo je zato pripravil posebne Smernice za izračun deleža lesa v stavbah, ki jih je januarja 2026 predstavil arhitektom, projektantom, inženirjem in javnim naročnikom. Ministrstvo je ob tem opozorilo tudi na problem sklicevanja uredbe na standard SIST ISO 9836, ki ni več v veljavi, zato nova metodologija podrobneje določa, kateri materiali se upoštevajo in kako je mogoče izračune pripraviti tudi v programskih orodjih za projektiranje.

To je pomembna podrobnost. Zahteva namreč ni zgolj vprašanje, ali je stavba na pogled »lesena«. Objekt ima lahko izrazito leseno fasado, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da dosega zahtevani volumenski delež. Nasprotno pa je lahko velik delež lesa vgrajen v konstrukcijske in druge sestave, čeprav arhitekturni izraz objekta ni izrazito lesen.

Uredba omogoča tudi alternativno pot: zahtevani delež lesa je lahko za tretjino nižji, če je v stavbo vgrajenih najmanj 10 odstotkov gradbenih proizvodov z znakom za okolje tipa I ali III. To projektantom odpira možnost kombiniranja različnih materialnih strategij, vendar hkrati povečuje pomen dokazovanja okoljskih lastnosti posameznih proizvodov.

Delež lesa je treba načrtovati že na začetku

Največja praktična posledica za projektantske ekipe je časovna. Zahteve po deležu lesa praviloma ni mogoče učinkovito reševati tik pred zaključkom projektne dokumentacije.

Če konstrukcijski sistem temelji pretežno na armiranem betonu ali jeklu in so tudi večji deli ovoja zasnovani z mineralnimi materiali, je lahko poznejše doseganje zahtevanega volumskega deleža zahtevno ali pa vodi v rešitve, ki so tehnično in ekonomsko manj smiselne.

Zato je treba že v zgodnji fazi preveriti, kje je uporaba lesa konstrukcijsko, arhitekturno in stroškovno upravičena. Možnosti segajo od lesenih nosilnih sistemov in medetažnih konstrukcij do strešnih sistemov, fasadnih sklopov, predelnih konstrukcij in različnih hibridnih rešitev.

To ne pomeni, da uredba zahteva izključno lesene stavbe. Nasprotno: pomemben del prihodnjega razvoja bodo verjetno predstavljali hibridni sistemi, pri katerih se les, beton in jeklo uporabljajo tam, kjer njihove lastnosti prinašajo največjo korist.

Toda takšna zasnova zahteva zgodnejše sodelovanje arhitekta, gradbenega konstruktorja, projektanta požarne varnosti, strokovnjakov za gradbeno fiziko in drugih projektantov. Pri lesenih in hibridnih stavbah je treba sočasno reševati nosilnost, požarno odpornost, zaščito pred vlago, akustiko, zrakotesnost, toplotne mostove in izvedljivost detajlov.

Tudi ministrstvo je pri izobraževanjih za projektante posebej izpostavilo konstrukcijske vidike, statiko, požarno varnost, gradbeno fiziko, akustiko in poznavanje lesenih materialov. Leta 2026 je program dodatno razširilo na devet izobraževalnih modulov s področja trajnostnega projektiranja in lesene gradnje.

BIM lahko iz dokazovanja naredi del projektnega procesa

Nova pravila odpirajo tudi precej konkretno področje uporabe BIM-a. Če je treba dokazovati prostornino posameznih skupin materialov, je smiselno podatke o materialih povezati neposredno z digitalnim modelom stavbe.

Ob ustrezno strukturiranem modelu je mogoče količine lesenih, mineralnih in drugih elementov spremljati že med razvojem projekta, namesto da se izračun pripravlja naknadno iz ločenih popisov.

Tak pristop ima še eno prednost: projektant lahko že med variantnim projektiranjem preverja posledice sprememb. Zamenjava armiranobetonske medetažne plošče z lesenim ali hibridnim sistemom na primer ne vpliva samo na delež lesa, ampak tudi na maso konstrukcije, temeljenje, požarno strategijo, akustiko, višino sestava, prefabrikacijo in logistiko gradbišča.

Prav zato je delež lesa smiselno obravnavati kot projektni parameter in ne kot administrativni podatek.

Smernice iz leta 2026 so v tem pogledu pomemben korak, saj ministrstvo izrecno navaja tudi pripravo izračunov v programih za projektiranje objektov. To še ne pomeni, da uredba predpisuje uporabo BIM-a, kaže pa smer, v kateri lahko digitalizacija bistveno poenostavi dokazovanje skladnosti.

Za projektantske biroje bi lahko to dolgoročno pomenilo tudi standardizacijo lastnih knjižnic elementov. Če bodo materiali, prostornine in okoljske lastnosti pravilno zapisani že v BIM-gradnikih, bo mogoče velik del potrebnih izračunov avtomatizirati.

Les ni edina zahteva: pomembna ostaja energijska učinkovitost

Zelenega javnega naročanja stavb ni mogoče skrčiti na les. Novelirana uredba vključuje tudi zahteve glede energetske učinkovitosti. Pri projektiranju in izvedbi gradnje mora biti, z določenimi izjemami, dosežena skoraj ničenergijska raven v skladu s predpisom, ki ureja energetsko učinkovitost stavb, izpolnjevanje pa se dokazuje z energetsko izkaznico.

Projektant mora zato hkrati obvladovati dve povezani, vendar različni ravni trajnostnega načrtovanja: materialno sestavo objekta in njegovo energetsko učinkovitost v uporabi.

To je pomembno tudi pri presoji lesenih konstrukcij. Visok delež lesa sam po sebi ne zagotavlja energijsko učinkovite ali tehnično kakovostne stavbe. Odločilni ostajajo zasnova ovoja, zrakotesnost, toplotni mostovi, senčenje, sistemi ogrevanja in hlajenja, prezračevanje ter kakovost izvedbe.

Podobno velja za okoljski odtis. Več lesa lahko pomeni pomembno spremembo materialnega profila stavbe, vendar je za celovito presojo treba upoštevati izvor materiala, način predelave, transport, trajnost konstrukcije, možnost razgradnje ter konec življenjske dobe.

30-odstotni prag je zato bolje razumeti kot regulativni vzvod za spremembo materialne prakse kot pa kot celovito oceno trajnosti stavbe.

Javni razpis bo vse bolj vplival tudi na organizacijo projektne ekipe

Spremembe niso pomembne samo za projektante. Država je aprila in maja 2026 izvedla praktične delavnice za javne naročnike, na katerih so obravnavali pripravo zelenih javnih naročil za projektiranje in izvedbo stavb. Med poudarki so bile reference kadrov, referenčni projekti gospodarskih subjektov, dokazila ponudnikov ter priprava naročil po načelu »projektiraj in izvedi«.

To nakazuje pomembno spremembo pri konkuriranju za javne projekte. Sama sposobnost ponuditi najnižjo ceno ne bo nujno dovolj. Večjo težo lahko dobijo ekipe z dokazljivimi izkušnjami pri lesenih in hibridnih konstrukcijah, ustreznimi projektantskimi kompetencami ter sposobnostjo dokumentiranja materialov in izvedbe.

Za izvajalce pa več lesa pomeni tudi drugačno organizacijo gradbišča. Pri prefabriciranih lesenih sistemih so tolerance, zaščita pred vremenskimi vplivi, zaporedje montaže in koordinacija instalacij pogosto pomembnejši kot pri tradicionalnih mokrih postopkih.

Po drugi strani lahko večja stopnja prefabrikacije skrajša čas montaže na gradbišču, zmanjša količino mokrih procesov in omogoči več dela v nadzorovanih proizvodnih pogojih.

Toda te koristi niso avtomatične. Dosežene so predvsem takrat, ko je projekt dovolj natančno razvit pred začetkom proizvodnje in ko so arhitektura, konstrukcija ter strojne in elektro instalacije pravočasno usklajene.

Država zahteve podpira tudi z demonstracijskimi projekti

Regulativni premik spremljajo finančne spodbude. Aprila 2026 je bil objavljen program DEMO LES 2026 z 1,1 milijona evrov nepovratnih sredstev za javne demonstracijske lesene objekte.

Na poziv so se lahko prijavile pravne osebe, ki delujejo v javnem interesu, med drugim občine in javni zavodi. Projekti so morali izkazati najmanj 30-odstotni delež lesa v vgrajenih materialih ter najmanj 80-odstotni delež lesa v stavbnem pohištvu. Posamezni projekt je lahko prejel od 100.000 do 250.000 evrov, največ 70 odstotkov upravičenih stroškov.

Takšne spodbude imajo širši pomen. Javni objekti lahko postanejo referenčni projekti, na katerih domači projektanti, proizvajalci in izvajalci razvijajo znanje, ki ga pozneje prenašajo tudi na zasebni trg.

Država s tem ustvarja povpraševanje, ki lahko vpliva na celotno dobavno verigo – od žagarske in lesnopredelovalne industrije do proizvajalcev konstrukcijskih elementov, fasad, stavbnega pohištva in montažnih sistemov. Ministrstvo navaja, da je bilo med letoma 2022 in 2026 podprtih okoli 200 projektov lesnopredelovalne industrije, investicije v nove zmogljivosti za predelavo lesa z višjo dodano vrednostjo pa so dosegle 41 milijonov evrov.

Naslednji korak: od izpolnjevanja kvote do kakovostne arhitekture

Februarja 2026 je bil ustanovljen tudi strokovni svet za zeleno javno naročanje pri projektiranju oziroma izvedbi gradnje stavb. Med njegovimi nalogami so presoja upravičenosti izjem od 30-odstotnega cilja, priprava strokovnih mnenj in oblikovanje predlogov za nadaljnje spremembe uredbe. V njem sodelujejo predstavniki Inženirske zbornice Slovenije, Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije ter ljubljanske in mariborske univerze.

To je pomembno, saj vsake stavbe ni mogoče smiselno obravnavati z enako materialno logiko. Zahteve požarne varnosti, razponi konstrukcij, tehnološki procesi, vlaga, higiena ali posebna namembnost objekta lahko bistveno vplivajo na primernost posameznih materialnih rešitev.

Za slovensko gradbeništvo bo zato pravi preizkus šele naslednja faza. Cilj ne bi smel biti stavba, ki ima 30 odstotkov lesa zato, ker uredba zahteva 30 odstotkov lesa, temveč objekt, pri katerem je regulativna zahteva sprožila kakovostnejši razmislek o konstrukciji, materialih, prefabrikaciji in življenjskem ciklu.

Če bo stroka zahtevo obravnavala tako, lahko zeleno javno naročanje postane precej več kot administrativna obveznost. Lahko postane eden od vzvodov za razvoj hibridne gradnje, prefabrikacije, natančnejšega digitalnega projektiranja in domače industrije lesenih gradbenih sistemov.

Za arhitekte in inženirje pa je sporočilo že danes jasno: pri javni stavbi vprašanje deleža lesa ni več tema, ki jo je mogoče prepustiti zaključni fazi popisov. Postaja eden od vhodnih parametrov projekta.