Zbirka Kogojevih del – počivalnik Gondola

Oskar Kogoj, otrok obrtnikov, ki so se ukvarjali tudi s kmetijstvom, se je že zgodaj srečal z določenimi aspekti načina življenja človeka. Na sedenje ga vežejo tudi spomini večurne vožnje s konjsko vprego; kako amortizirati neprijetno trdoto s položajem v senu. Sedenje je poza človeka, ki se razlikuje glede na sedalno površino, tj. kako sedeti na stolu, v kanuju, v gondoli … to so procesi v življenju človeka in zato sedenje predstavlja enega ključnih elementov. Tudi vsa otroška raziskovalna vnema pusti vtise, izkušnje v podzavesti skozi plezanje po drevesih, brodenje po reki itd. To je za razvoj oblikovanja zelo pomembno. 

Ko se je Kogoj leta 1969 zaposlil v raziskovalnem inštitutu Meblo v Novi Gorici, je najprej dobival za naloge oblikovanje kataloga, plakatov za Jogi, znaka za a+a, denarnice … potem pa so mu zaupali tudi odgovornejše delo, ki si ga je lahko izbral sam. Za izhodišče je vzel sedenje. 
Na začetek eksperimenta je vezano njegovo poznanstvo z Igorjem Pignatarijem in Silvestrom Komelom, s katerimi so se redno sestajali na kavi. Pignatari je bil znan športnik in profesor telovadbe na šempetrski šoli. Kogoj mu je predlagal, da bi se usedel v sneg, da dobi odtis, ki bo služil kot osnova za sedalno školjko. Pignatari je bil za to. Malo je k temu pripomoglo tudi »kozje mleko« (janeževo žganje z vodo). Tako so odšli na Trnovo, kjer so v snegu naredili odtis. 
To je bilo izhodišče za odtis v poliuretanu, kar je bila v tistem času najbolj napredna tehnologija. Bili so tudi v Nemčiji v tovarni poliuretanov, kjer so se seznanjali s to tehnologijo. Težave, s katerimi so se srečali na začetku, so uspešno premagali. Brez velikih mojstrov v Meblu, ki so soustvarjali ta projekt, ne bi bilo tako uspešnega rezultata.

Kogoj je s svojim raziskovanjem in uvajanjem inovativnih umetnih materialov ujel vrhunec tedanjih svetovnih trendov v oblikovanju pohištva. Leta 1969 je v tovarni Meblo k sodelovanju pritegnil interdisciplinarno ekipo: likovnega kritika Staneta Bernika, zdravnika Janka Sušnika ter strojnega inženirja in sekretarja Mebla Borisa Ferlata. Skupaj so začeli razvijati serijo počivalnikov iz umetnih mas. V industriji, ki je temeljila predvsem na obdelavi lesa, je bil to velik izziv. Ekipa se je morala spopasti z ustaljenimi proizvodnimi praksami in tradicionalno miselnostjo.

Leta 1970 je tako bila predstavljena javnosti družina desetih plastičnih počivalnikov Gondola in enega dodatnega stolčka za noge. Oktobra 1970 je Meblo organiziral razstavo počivalnikov v Arkadah v Ljubljani. Sledili sta razstavi v Beogradu in v  Benetkah ter leta 1973 na Danskem. Leta 1971 prejmejo Oskar Kogoj in sodelavci Stane Bernik (konsultant), dr. Janko Sušnik (antropometrična in psihofiziološka raziskava) in Boris Ferlat (statik) nagrado Prešernovega sklada. Na 4. Bienalu industrijskega oblikovanja v Ljubljani so prejeli priznanje dobra zasnova. Počivalniki so prejeli še veliko drugih priznanj in tudi prodajnih možnosti, ki pa jih ni bilo mogoče izkoristiti zaradi takratne tehnologije. Serijska proizvodnja nekaterih prototipov zato ni stekla. 

Glavni cilj vizionarskega projekta je bil ustvariti popolnoma nov bivalni koncept – kos pohištva, ki bi presegel toge meje tradicionalnega sedenja in ponudil vrhunsko psihofizično sprostitev. Rezultat intenzivnega razvoja je postala serija organsko oblikovanih naslanjačev, ki so jo poimenovali Gondola.

Od »igre« in odtisa v snegu, preko antropometričnih in psihofizioloških raziskav, izdaje knjige z izsledki vseh raziskav ter poteka razvoja in uporabe materialov, do končnega izdelka, predstavlja pot enega izmed najbolj dodelanih izdelkov industrijskega oblikovanja.
Več v knjigi: Plastični počivalniki : Inštitut Meblo = Rest-chairs of plastic materials : Institute Meblo, Nova Gorica : Meblo, 1970.

Izstopal je model iz poliuretanske pene, ki je bil v osnovi oblečen v črno-belo konjsko krzno – avtorja je pri tem navdihnila slavni ležalnik Cheval arhitekta Le Corbusierja. Različica, ki jo danes hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje, je prevlečena s sivim ovčjim krznom.

Leta 2019 je nastalo tudi magistrsko delo Tjaše Rozman na temo konservatorsko-restavratorskih posegov na počivalniku D 01 1, ki je bil izdelan iz kalupirane poliuretanske pene in oblečen v krojene kose ovčjega krzna. Nika Troha pa je naredila 3D dokumentiranje in interpretacijo tega počivalnika v sklopu raziskovalnega dela svoje magistrske naloge. Obe deli sta bili podlaga za razstavo v MAO.