VIZIJE SO 18: Gentrifikacija – o njej se moramo v Ljubljani resno pogovoriti

Pojav gentrifikacije je prisoten v vseh večjih mestih razvitega sveta, vse pogosteje pa postaja predmet polarizacije, saj ima vedno pozitivne in negativne posledice. Lahko ga razumemo kot pozitivno prenovo s ciljem oživljanja mestnih središč in razvoja turistične ponudbe ter rehabilitacije stanovanjskega fonda.

Posledice tega so dvig zemljiške rente ter višje cene nepremičnin in najemnin, kar praviloma prinaša dohodek mestu in lastnikom kapitala, prizadene pa lokalno prebivalstvo, predvsem dohodkovno najšibkejše. Razstava bo predstavila raziskavo o neugodnem razmerju med prekarnim slojem mladih ustvarjalcev in med gentrifikacijo v mestu, ki jo kreativni sektor po eni strani omogoča in pospešuje, po drugi strani pa ga ravno pospešena gentrifikacija iz teh istih okolij izrinja in marginalizira. Vendar pa takšna gentrifikacija ni neizogibni stranski produkt razvijajočega se mesta – razstava bo načela vprašanje, kako se lahko Ljubljana razvija v bolj podporno in solidarno okolje za prebivalstvo, predvsem za šibkejše in marginalizirane.
Gentrifikacija ni niti naravna nesreča niti neobhodna nujnost, temveč družben proces, ki ga je mogoče regulirati, omejevati in ga nadomeščati z družbeno in okoljsko bolj trajnostnimi alternativami.

Miloš Kosec, arhitekt in eden izmed kuratorjev razstave, je v uvodnem govoru poudaril, da se gentrifikacija ne zgodi sama od sebe, pri čemer je poudaril nalogo “mesta, države in drugih, da jo upravljamo, da jo reguliramo, da jo nadomeščamo z drugačnimi modeli razvoja”. Po njegovem mnenju prav odsotnost določenih politik in intervencij povzroči, da se da določeni, vendar manjši skupini prebivalstva z veliko družbene moči mnogo večjo težo kot vsem drugim. Čeprav so šle stvari pri gentrifikaciji zelo daleč, pa poudarja še, da nas to ne odvezuje od odgovornosti, “temveč kvečjemu pomeni, da moramo bolj ambiciozno vztrajati pri tem, da se začenjajo ti procesi regulirati”. V nasprotnem primeru bo ta uničujoči urbani proces zgolj odrival ljudi na obrobje, namesto tega pa dajal prostor določeni skupini, ki pa še zdaleč ne predstavlja kreativnega bogastva heterogene družbe. “Če želi mesto preživeti, mora biti kompleksno, včasih konfliktno srečevališče različnih družbenih skupin, ki lahko sobivajo, četudi se druga z drugo včasih ne strinjajo,” je še dodal.

O gentrifikaciji, pojavu, ki bi ga danes v Sloveniji lahko poimenovali pogospodenje, je sociologinja Ruth Glass v Britaniji pisala že v začetku šestesetih let prejšnjega stoletja, konec devetdesetih pa je Samuel R. Delany v eseju Times Square Red, Times Square Blue prek obnove slavnega newyorškega trga, za katero so stale besede, kot je “čistoča”, “družinske vrednote” in “napredek” nazorno opisal, kako je tedanja oblast iz mesta izrinila vse, kar jim takrat ni bilo všeč – obenem pa predvsem tisto, kar je mesto delalo tako unikatno, samosvoje in resnično za večino njegovih prebivalcev.

Debata ob okrogli mizi ob zaključku razstave “Vizije so 18”

Okrogla miza, ki bo v sredo, 22. 11. ob 17.00, je organizirana ob zaključku razstave Društva arhitektov Ljubljana “Vizije so 18”, ki s podatki osvetljuje nekatere zaskrbljujoče trende gentrifikacije v zadnjem desetletju. Na pogovoru bosta kuratorja razstave Aleš Vodopivec in Miloš Kosec z gosti poskušala ugotoviti, kako lahko razvoj Ljubljane v prihodnjem desetletju preusmerimo in reguliramo tako, da bo postala bolj vključujoče in trajnostno mesto. Kako lahko mesto, država in civilna družba skupaj poiščejo okvir za regulacijo nevzdržne prometne in stanovanjske situacije? Kako razvijati osrednje razvojne projekte mesta na podlagi opolnomočenja inciativ od spodaj? Kako uravnoteževati turistični razvoj mesta s potrebami deprivilegiranih skupin prebivalstva, ki si življenja v mestu ne morejo več privoščiti? Kako v središču mesta obdržati kreativni, umetniški in raziskovalni potencial Univerze v Ljubljani, ki je zgodovinsko najmočnejši generator ustvarjalnosti v mestu? Predvsem pa: ali sta res potrebni dve diametralno nasprotni razumevanji gentrifikacijskih procesov, ki jih lahko slovenimo s pogospodenjem? Ali pa je možno oblikovati razvojni konsenz mestne oblasti s strokami in civilno družbo, s katerim bi lahko skupaj upravljali, regulirali in nadomeščali zastarele razvojne modele?

Na pogovoru s kuratorjema bodo sodelovali: Maša Hawlina, sociologinja in predstavnica Inštituta za študije stanovanj in prostora, Meta Kutin, arhitekta in članica Izvršnega odbora DAL, in Rok Žnidaršič, arhitekt in podžupan Mestne občine Ljubljana.