Connect with us

Arhitektura

V Mariboru bo kmalu zrasla Zdravstvena postaja Magdalena

Objavljeno

dne

Mestna občina Maribor je pridobila sofinanciranje za izgradnjo Zdravstvene postaje Magdalena. Vrednost investicije v novo zdravstveno postajo, ki so jo arhitekturno osmislili Uroš LobnikDavid MišičŽiga KreševičSašo ŽolekGoran Piršić in Davor Fistrič, znaša 9,5 milijona evrov, iz državnega proračuna so pridobili 2,928.643 evrov. 
Javno naročilo za izvedbo gradbenih del bo objavljeno v prihodnjih dneh.

Gradnja se bo začela še letos

Dotrajano Zdravstveno postajo Tabor/Magdalena bodo v celoti odstranili in nadomestili s sodobnim objektom, višjim, kot je zdaj. Z izgradnjo Zdravstvene postaje Magdalena v velikosti dobrih 3.400 m2 bodo zagotovljeni lokacijsko enoviti in funkcionalno – tehnološko ustreznejši pogoji tako za delo zaposlenih kot tudi za obravnavo pacientov. V ZP Magdalena se bodo izvajale storitve splošnega zdravstvenega varstva, otroškega zdravstvenega varstva, varstva žensk in laboratorija, ki sodijo pod okrilje osnovnega zdravstvenega varstva ter specialistične ambulante.

V pritličje objekta bo umeščena lekarna, v kletnih prostorih pa bo obiskovalcem na voljo 30 parkirnih mest. V primeru naravnih nesreč bo v objektu možno prilagoditi programe.

Gre za enoto, ki spada pod okrilje javnega Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor in se je prej imenovala zdravstvena postaja Tabor. Ambulante so že lani preselili v stavbo medobčinskega stanovanjskega sklada v Dvorakovi ulici in je tam tudi deloval center za cepljenje proti covidu-19. Obstoječi prostori so sicer dotrajani, zato jih bodo porušili in zgradili nove.

V Mariboru načrtujejo tudi novo zdravstveno postajo Tezno, ki pa jo bodo postavili na novi lokaciji.

Ministrstvo za zdravje RS je sklep o sofinanciranju investicijskega projekta izdalo ob upoštevanju pogoja, da se projekt uvrsti v Načrt razvojnih programov za obdobje 2022 – 2025.

Arhitektura

Nova generacija slovenskih arhitektov se predstavlja v Berlinu

Objavljeno

dne

Deseterica sodobnih arhitektov oziroma arhitekturnih birojev iz Slovenije se predstavlja v Berlinu. Izbor za predstavitev na dogodku Nove prakse, nova orodja v ANCB Aedes Metropolitan Laboratoryju sta opravila kuratorja Mika Cimolini in Matevž Čelik.

Na prireditvi se nemškemu občinstvu predstavlja nova generacija slovenskih arhitektov. Predstavljajo se Ambrož Bartol, Maša Cvetko, Jure GroharGoran Jakovac, Emil JurcanAndraž Keršič, Ana Kreč, Davorin Počivašek, Bika Rebek in Matic Vrabič.

Tudi pogovor z nemškimi kolegi
Mednarodno predstavitev slovenskih arhitektov pripravlja ANCB Aedes Metropolitan Laboratory v sodelovanju s Slovenskim kulturnoinformacijskim centrom (Skica) Berlin in Centrom za kreativnost (CzK).

Berlinska zbornica arhitektov ter Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije bosta članom za udeležbo na dogodku podelili točke za strokovno usposabljanje.

Kot so zapisali pri CzK-ju, arhitekti vse bolj postajajo posredniki med uporabniki in prostorom, varuhi dediščine in prostorski aktivisti, ki rešujejo kompleksne organizacijske in prostorske probleme.

Izbor arhitektov za dogodek Nove prakse, nova orodja (New Praxes, New Tools) sta pripravila kuratorja Mika Cimolini, ki je programska vodja slovenskega Centra za kreativnost, in arhitekturni kritik, nekdanji direktor slovenskega Muzeja za arhitekturo Matevž Čelik. Foto: ANCB Aedes Metropolitan Laboratory

Slovenska arhitektura in nemški diskurz
Predstavitvi arhitektov sledi pogovor z nemškimi kolegi. Laboratorijski pogovor se tako osredinja na proces soustvarjanja skupnega prostora, kot so na primer javni prostor, izobraževalni prostor in odprti prostor krajine, pa tudi na strategije aktivnega vključevanja javnosti v proces prostorskega načrtovanja.

Pogovor je posvečen tudi raziskovanju sodobne slovenske arhitekture in urbanizma v povezavi z nemškim diskurzom, so ob tem sporočili iz Slovenskega kulturnoinformacijskega centra (Skica) Berlin.

Vir: STA

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Novo življenje na temeljih znamenite ubožnice: Zakaj propadajoče Cukrarne niso porušili?

Objavljeno

dne

Eno izmed najpogostejših vprašanj, ki so jih dobili arhitekti, ki so zasnovali prenovo veličastne Cukrarne v prestolnici, je bilo, zakaj niso skoraj 200 let stare stavbe preprosto porušili. A kot odgovarja arhitekt iz biroja Scapelab Jernej Šipoš, je najbolj trajnostna gradnja v resnici prenova obstoječih stavb. 12 let trajajoča prenova tako dokazuje, da se lahko tudi iz objektov, ki so na prvi pogled že odpisani, ustvari nekaj povsem novega z dodano vrednostjo, pa vendar ohrani duh svojega časa.

Poseben izziv pri energetski prenovi stavbe je bilo to, da je Cukrarna spomeniško zaščiten objekt, a kljub določenim omejitvam je arhitektom uspelo zasnovati dva koncepta, ki bistveno pripomoreta k učinkoviti rabi energije v objektu.

Cukrarna je skoraj 200 let star objekt, ki je bil sprva zgrajen kot rafinerija sladkorja. V Ljubljano so jo tedaj, zanimivo, zaradi nižjih davkov preselili iz Trsta. Rafinerija sladkorja je obratovala 30 let, dokler stavbe ni zajel uničujoč požar, po katerem so Cukrarno naselili različni uporabniki. Tam so bili tovarna tobaka, pa kasarne, tekstilna tovarna … Slovencem je najbolj v zavest vpisana v obdobju moderne, ko se je prelevila v ubožnico, v kateri sta umrla Dragotin Kette in Josip Murn. 

Bogata zgodovina in duh časa sta načela stavbo, ki je kazala klavrno podobo in kričala po prenovi. Projektno dokumentacijo za prenovo, ki je trajala kar 12 let, je izdelal arhitekturni biro Spacelab. Zakaj se niso preprosto odločili za rušitev objekta?


Kot poudarja Jernej Šipoš iz Scapelaba, je najbolj trajnostna gradnja v resnici prenova obstoječih stavb: “Če objekt, ki na neki lokaciji že stoji, porušiš, odstraniš, to pomeni, da moraš investirati v rušitev objekta. To ne pomeni le finančnega vložka, ampak potrebuješ tudi človeške vire, naprave … Rušitev hkrati pomeni nastanek celotne kopice gradbenih odpadkov, ki jih je treba odpeljati na deponijo ali nameniti ponovni uporabi. Konec koncev je treba na tem mestu na novo zgraditi nekaj novega, z novimi materiali, ki jih je prav tako treba izdelati, dostaviti, pripeljati, montirati. Če se da katerega koli od teh korakov ali več njih izpustiti, to pomeni, da smo avtomatično naredili precej za manjši ogljični odtis takšnega projekta.” 

Gradbeni odpadki prevladujejo na črnih odlagališčih, največji tok odpadkov v EU 

Gradbeni odpadki lahko namreč predstavljajo velik okoljski problem, če zanje ni ustrezne rešitve. Zavrženi obremenjujejo okolje, pravilno ločeni in predelani pa lahko znova postanejo gradbeni material za različne možnosti uporabe na področju visokih in nizkih gradenj, opozarjajo v Komunali Izola.


Gradbeni odpadki predstavljajo tudi večino odpadkov, ki jih najdemo na črnih odlagališčih in so odpadki, ki nastajajo pri gradbenih delih zaradi gradnje, rekonstrukcije, adaptacije, obnove ali odstranitve objekta. Gradbeni odpadki so kljub zmanjšanju glede na leto 2019 za 11 odstotkov še vedno s 4,5 milijona tonami predstavljali 59 odstotkov vseh nastalih odpadkov, je leta 2020 sporočil državni statistični urad.

Glede na količino so gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja objektov največji tok odpadkov, v EU predstavljajo približno tretjino vseh proizvedenih odpadkov, kažejo podatki Evropske unije. Ustrezno ravnanje z gradbenimi odpadki, odpadki iz rušenja objektov in recikliranimi materiali, vključno s pravilnim ravnanjem z nevarnimi odpadki, lahko prinese velike koristi z vidika trajnosti in kakovosti življenja. Prav tako lahko precej koristi evropski gradbeni in reciklažni industriji, saj spodbuja povpraševanje po recikliranih materialih iz gradnje in rušenja, pravijo v Bruslju. 

S skrbno načrtovanim rušenjem, lahko pridobimo ločene gradbene odpadke (beton, opeka, les, kovine ipd.), ki jih je nato lažje znova uporabiti ali predelati. Tehnični postopki za predelavo so znani in praktično preverjeni, tako da tehnoloških ovir ni. Predelani odpadki imajo v nekaterih primerih celo boljše lastnosti kot naravni materiali (primarne surovine),” pa so glede te pereče tematike izpostavili Ekologi brez meja. 

Obnova Cukrarne. Foto: Aljoša Kravanja

Ocena, kdaj je odločitev za prenovo namesto rušitve objekta racionalna ali ne, sicer ni najbolj banalna, pojasnjuje Šipoš: “Seveda je treba oceniti, kakšni posegi so potrebni, da se nekaj ustrezno energetsko, statično, nenazadnje akustično sanira. Če so ti posegi pri nekih manjših posegih tako veliki, da predstavljajo skoraj odstranitev in novogradnjo, je morda smiselno pomisliti tudi na to možnost. Je pa, če gradimo na novo, vedno pametno razmisliti o tem, s kakšnimi materiali bomo gradili. 

Trajnostna koncepta: Stavba v stavbi in podzemna jama, ki zagotavlja optimalno temperaturo

Ker gre za spomeniško varovan objekt, zaščiten je kot industrijska dediščina, so bili soočeni z določenimi omejitvami pri trajnostnem načrtovanju stavbe, pri prenovi so tako morali slediti smernicam Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Objekt tako zato ni izoliran na zunanji strani, pojasnjuje Šipoš. A kljub temu so v Scapelabu ponosni na rešitvi oziroma koncepta, ki, kot pove Šipoš, bistveno pripomoreta k učinkoviti rabi energije in sami zasnovi strojnih inštalacij v objektu.

Objekt je z novo kletjo dobil podzemno jamo oziroma votlino, ki zagotavlja naravno hladno okolje poleti in toplejše pozimi. Objekt je na novo dobil klet, ki je globoka šest metrov in zagotavlja konstantno klimo skozi vse leto, kar pomeni, da je tukaj prijetno hladno poleti in obratno pozimi, ko je toplo. Ta učinek se širi po stavbi navzgor, je pojasnil Šipoš. 

Temelje so sanirali tako z zunanje (227 pilotov) kot notranje strani (281 pilotov). Samo za to so porabili 485 ton cementa. Sanirati so morali 2250 kubičnih metrov obodnih zidov in temeljev z zunanje strani. Porušiti so morali ostrešja in vse notranje konstrukcije. Sledilo je utrjevanje zidov in temeljev z notranje strani ter izkop kleti pod celotnim objektom do globine 6,8 metra. Nad izkopano kletjo smo vgradili 31 betonskih plošč. Izkopu kleti je sledila izvedba notranjih sovprežnih belih betonskih sten, za katere so porabili 2200 kubičnih metrov belega in 3300 kubičnih metrov sivega betona.

Drugi energetsko učinkovit koncept pa je t. i. ‘stavba v stavbi’. Kot smo že pisali, so arhitekti pri snovanju prenove Cukrarne v celoti ohranili stare opečne zidove, debeline meter in ponekod celo več. V samem objektu so izdelali novo betonsko stavbo, ki so jo s pomočjo jeklene konstrukcije vpeli delno v streho in nove betonske zidove. To v praksi pomeni, da galerijski prostori, ki so najbolj občutljivi, ne delijo stene z zunanjostjo, ampak so vstavljeni v prostor, ki že ima predpogoje, ki so relativno dobri, zato je potrebne manj energije za uravnavanje temperature, pojasni Šipoš. 

Kot poudarja Šipoš, je najpomembneje, da se obiskovalci v stavbi dobro počutijo, kar jim tudi večkrat povedo. To po njegovih besedah dokazuje tudi to, da so se v Cukrarni od ponovnega odprtja zvrstili že številni dogodki, na katerih je bilo tudi do 1000 ljudi, izpostavlja Šipoš, ki sklene: “Pomembno se mi zdi tudi ohranjanje Cukrarne kot simbola trajnosti družbe in kot odgovor na globalizacijske trende, ki smo jim priča.” Eden največjih izzivov je bil ves čas vztrajati pri projektu, pove, saj je bil čas od ideje do izvedbe 12 let: “Da v 12 letih ohraniš motiv, energijo, željo, naročnika in sogovornike, preden se projekt končno realizira. To pomeni 12 let konstantnega fokusa na projektu.” 

Šipoš je prenovo Cukrarne predstavil na mednarodni konferenci v sklopu projekta LIFE IP CARE4CLIMATE z naslovom Z uspešnimi praksami do podnebne nevtralnosti. Na konferenci je sodelovalo 21 strokovnjakov iz devetih držav, ki so navzoče seznanili z najnovejšimi primeri dobrih praks s področja trajnostne mobilnosti, zelene preobrazbe stavb, trajnostne in podnebju prijazne rabe zemljišč (LULUCF) ter trajnostne gradnje in zelenega javnega naročanja. Cilj konference je bil nagovoriti predstavnike občin, razvojnih agencij ter strokovno in tudi splošno javnost z namenom soustvarjanja dobrih praks za prehod slovenske družbe na podnebno nevtralnost.

Nadaljuj z branjem

Arhitektura

Kultna tokijska stolpnica Nakagin bo porušena

Objavljeno

dne

Slavna stolpnica “kapsul” Nakagin, ki zaradi svojega futurističnega videza spominja na znanstveno-fantastične filme, stoji v središču poslovne četrti Tokia, a so jo okoliške zgradbe že davno prerasle. Odločitev za rušenje je dokončna.

Stolpnico so zdaj začeli podirati, a ne popolnoma brez razmisleka: del slovitih “kapsul”, ki so bile nekoč posamične stanovanjske enote, bodo ohranili in jih razposlali različnim muzejem po svetu.

Priprave na rušenje potekajo že več mesecev, saj je bilo treba zavarovati neposredno okolico v gosto poseljeni poslovni četrti Ginza. Prvo kapsulo bodo iz matične stavbe odstranili v naslednjih tednih.

Prizadevanja arhitektov metabolizma so presegala načrtovanje posameznih objektov. Filozofijo metabolizma so vnesli tudi v urbanizem, ki je zaradi hitrega razrasta japonskih mest po drugi svetovni vojni doživljal razcvet. 


Kisho Kurokawa in ideja o povezanosti človeka in arhitekture
13-nadstropna stolnica je bila zgrajena leta 1972 in slovi kot utelešenje “metabolistične” vizije arhitekta Kisha Kurokave; izhajal je iz ideje, da naj se mesta in zgradbe nenehno spreminjajo in preobražajo, saj so odraz življenja, usklajeni s človeškim telesom.

“Nihče ne obstaja ločeno od misli vseh okrog sebe. Vse prihaja v obstoj zaradi kombinacije vzrokov, vse stvari so medsebojno prepletene. V skladu s tem načelom načrtujemo gradnjo idealnega sveta, korak za korakom,” je Kurokawa leta 1994 zapisal v svoji knjigi Filozofija simbioze. Arhitekt je umrl leta 2007.

Vsaka od kapsul je samostojno majhno stanovanje. Arhitekt jih je zasnoval tako, da so snemljive, in predvidel, da jih bodo menjali vsakih 25 let


V 60. in 70. letih je tedaj novi in na Japonskem izoblikovani arhitekturni koncept metabolizma pomenil pravo revolucijo. Stavbe so se iz statičnih objektov prelevile v “reči”, katerih značaj je fluiden, saj se njihove funkcije prilagajajo potrebam.

Čeprav je stolpnica nakagin še vedno osupljiva na pogled, pa ne ustreza več sodobnim gradbenim standardom, zato je predvidena za rušenje; gradbeno podjetje je parcelo dobilo v upravljanje v letu 2021.

Varen brlog v vrvečem mestu
Tatsujuki Maeda
, ki si je drugi dom v stolpnici nakagin ustvaril leta 2010, je za tiskovno agencijo AP povedal, da je zelo rad živel v prostoru, ki je bil dolg dva metra in pol: občutek je imel, kot da je v otroškem skrivališču – majhnem, a udobnem. Okolje se mu je zdelo navdihujoče. “Razgled skozi tisto okroglo okno je bil krasen. Ponoči, ko so mimo drveli avtomobili, so se njihove luči lepo lesketale. In veduta mesta je čudovita.”

V vsakem stanovanju Nakagina so gospodinjski aparati in police že vgrajeni v stene. Na enem koncu je zložljiva pisalna miza, na drugem pa Sonyjev kasetar z možnostjo snemanja – v sedemdesetih je bil to vrhunec tehnološkega napredka, danes pa je, kot cela stavba, zgodovinski artefakt.

V zadnjih letih je samo približno tretjina prebivalcev stolpnice nakagin tam imela stalno prebivališče. Večinoma so ljudje stanovanjca uporabljali kot pisarne ali po kot ateljeje – med najemniki je bilo ogromno kreativcev, od glasbenikov do filmskih ustvarjalcev in arhitektov. Zdi se, kot da jih je pritegnila filozofija same stavbe.

Zgoraj citirani Maeda, ki se ukvarja z odnosi z javnostjo, je imel v lasti kar 15 kapsul – predvsem zato, da bi z večjim lastniškim deležem soodločal o usodi stavbe. Zdaj se spominja, da so stanovalci pogosto skupaj prirejali zabave, od leta 2014 naprej pa so jih družili predvsem napori za rešitev stavbe. Najprej so poskusili preprečiti rušenje in se borili za obnovo, ko je postalo očitno, da se to ne bo zgodilo, pa so opozarjali na dediščino stavbe kot arhitekturne umetnine. Denar so zbirali z množičenjem ter s prodajo knjige Nakagin Capsule Tower: The Last Record.

Primer kapsule, kakršne si je zamislil Kišo Kurokava, je že zdaj razstavljen na vrtu Muzeja moderne umetnosti v Saitami, severno od Tokia.


Pobudniki projekta pozivajo k ohranitvi več kapsul, ki bi jih spet lahko namenili za bivališča, le na drugi lokaciji. Tiste kapsule, ki potujejo v različne muzeje, bo z notranjo opremo založil arhitekturni biro Kurokava. Prav njihovi arhitekti so tudi podrobno preučili prvotne načrte in sestavili napotke, kako s čim manj škode posamezne kocke ločiti med seboj.

Zakaj se metabolizem ni zares prijel?
Profesor Will Gardner z univerze Swarthmore, izvedenec za japonski modernizem, pojasnjuje, da so bili metabolisti dragoceni predvsem zato, ker so poskušali na organski način pristopati k urbanističnim izzivom Tokia v 20. stoletju, kot sta prenaseljenost in pomanjkanje infrastrukture. To je bilo obdobje ponovne izgradnje po uničenju 2. svetovne vojne, obdobje hitre gospodarske rasti in izjemnega ustvarjalnega potenciala.

Manj pa so bili metabolistični arhitekturi naklonjeni gradbinci in tudi potrošniki, ki so se raje odločali za tradicionalna, serijsko izdelana domovanja. “To je bila generacija arhitektov, ki so vstali iz obdobja popolnega porušenja. Hkrati pa je obstajal nek dinamizem, gospodarstvo je bilo v vzponu – v nekem trenutku se je zdelo, da bo njihova vizija res vzcvetela,” je pojasnil Gardner. “A iz različnih razlogov je šla sodobna Japonska v drugo smer.”

Arhitektura metabolizma načenja ideje trajnosti in družbene odgovornosti.

V dialogu z idejo masovne proizvodnje
Na Kourokavo je močno vplival arhitekt kenzo Tange, ki je za olimpijske igre leta 1964 zasnoval Narodno športno dvorano Yoyogi. Sicer pa je Kurokava oblikoval še muzej umetnosti z valovitim steklenim pročeljem v tokijski četrti Roppongi ter novo krilo Van Goghovega muzeja v Amsterdamu, ki se je odprlo leta 1999.

Stolpnica nakagin je bila eno od mojstrovih zgodnjih del: repetitivni motiv njene arhitekture je obenem poklon in preizpraševanje koncepta masovne produkcije; nagovarjati je poskušal posameznike, še posebej tiste, ki so se v pogosto konformistični japonski družbi počutili izgubljene.

Del slovitih “kapsul”, ki so bile nekoč posamične stanovanjske enote, bodo ohranili in jih razposlali različnim muzejem po svetu.

Vizionarska rešitev za neskončno življenje stavbe
Kurokava si je zamislil tehnološko rešitev, v skladu s katero bi posamezne enote v betonsko jedro pritrdili s po štirimi visokonapetostnimi kabli. Kapsule je namreč zdizajniral tako, da bi se jih dalo odklopiti in zamenjati z novimi vsakih 25 let. A tega dela načrta niso nikoli speljali. Namesto tega zdaj, po 50 letih, dotrajane kapsule dokončno odstranjujejo. Sicer pa je Kurokava tudi sam govoril, da bo njegov način razmišljanja živel naprej tudi, ko njegovih stavb ne bo več.

Njegova arhitektura načenja ideje trajnosti in družbene odgovornosti – vprašanja, ki so aktualna še danes. “Morda ga je svet zdaj končno dohitel,” je komentiral Tomohiro Fujisava iz biroja Kisho Kurokawa arhitekti in partnerji.

Najbrž najslavnejši primerek t. i. “arhitekture metabolizma”

Vir: STA, Foto: AP

Nadaljuj z branjem
Energetska učinkovitost2 dneva nazaj

Ogromna vrsta za samooskrbno sončno elektrarno – nanjo čaka kar deset tisoč Slovencev

Energetska draginja je v prvih treh mesecih letošnjega leta povzročila pravi naval na nepovratne finančne vzpodbude za male sončne elektrarne....

Energetska učinkovitost3 dnevi nazaj

Združno do prve slovenske geotermalne elektrarne

V slogi je moč, pravijo. Dravske elektrarne Maribor, Petrol ter Nafta Lendava so zavihali rokave ter v bližnji prihodnosti napovedali...

E-Mobilnost1 teden nazaj

Začetek avtomobilske e-revolucije: oblikovalec Robert Lešnik v Sloveniji predstavil svoja izdelka – EQS in EQB

Vodja zunanjega oblikovanja vozil znamke Mercedes-benz Robert Lešnik je sodeloval pri slovenski premieri električnih modelov EQS in EQB, dogodek pa...

Gradbeništvo1 teden nazaj

Gradnja prvega pokritega olimpijskega bazena v Ljubljani je v polnem zamahu

Ljubljana bo končno dobila pokrit olimpijski bazen. Gradnja novega Športnega centra Ilirija s spremljajočo infrastrukturo bo predvidoma končana do oktobra...

Arhitektura2 tedna nazaj

Nova generacija slovenskih arhitektov se predstavlja v Berlinu

Deseterica sodobnih arhitektov oziroma arhitekturnih birojev iz Slovenije se predstavlja v Berlinu. Izbor za predstavitev na dogodku Nove prakse, nova...

Arhitektura2 tedna nazaj

Novo življenje na temeljih znamenite ubožnice: Zakaj propadajoče Cukrarne niso porušili?

Eno izmed najpogostejših vprašanj, ki so jih dobili arhitekti, ki so zasnovali prenovo veličastne Cukrarne v prestolnici, je bilo, zakaj...

DEDIŠČINA2 tedna nazaj

Pekarna Magdalenske mreže po jubilejnih 25 letih namerava tudi naprej delovati na istem prostoru

Mariborska organizacija “Pekarna Magdalenske mreže”, ki deluje na področju mladine, kulture in civilne družbe, te dni obhaja 25 let. “Gre...

DOGODKI2 tedna nazaj

Na Bledu bodo strokovno in kulinarično dva dni “raziskovali” vodo

Letošnji tradicionalni dogodek Blejski vodni festival bo potekal 16. in 17 junija v Vili Bled pod naslovom “Voda. Več kot samo voda.”...

DOGODKI3 tedni nazaj

Direktor Narodnega muzeja Pavel Car odstopil, Policija začela s preiskavo sporne razstave

Policija je začela s preiskavo sporne razstave Popotovanja v Narodnem muzeju Slovenije, zaradi katere je v četrtek odstopil direktor ustanove...

Slovenija3 tedni nazaj

Mariborski park zaradi vandalov ostal brez večje bronaste fontane

Iz mariborskega Mestnega parka so tatovi ukradli večjo bronasto fontano Fitoliti, delo mariborskega kiparja Vojka Štuhca. Na Policijski upravi Maribor...

POPULARNO