Bauhaus je bil že od svojih začetkov predmet političnih in ideoloških sporov. Leta 1925 se je danes legendarna šola za arhitekturo, umetnost in oblikovanje preselila iz Weimarja v Dessau, kjer je delovala do leta 1932. Zadnje mesece svojega obstoja je preživela v Berlinu, preden je bila leta 1933 dokončno zaprta.

Prav zato je večina stavb, ki jih danes razumemo kot najbolj prepoznavna dela Bauhausa, nastala v Dessauu. Obe selitvi sta bili posledica političnih razmer. Leta 1925 je v Turingiji oblast prevzela desnosredinska koalicija Thüringer Ordnungsbund, ki jo je podpiralo tudi nacionalistično okolje skupaj z NSDAP. Leta 1932 pa je na lokalnih volitvah v Dessauu zmagala nacistična stranka, kar je pomenilo začetek konca Bauhausa. Njegovo dokončno zaprtje leto pozneje je bilo neposredna posledica vzpona nacistične diktature.

Ko danes govorimo o Bauhausu, govorimo o eni najvplivnejših arhitekturnih, oblikovalskih in umetniških šol 20. stoletja. Njena zapuščina je močno zaznamovala sodobno arhitekturo po vsem svetu – tudi v Sloveniji. Manj znano pa je, da je bil Bauhaus že od svojih začetkov politično sporen.

Leta 1925 se je šola zaradi političnih pritiskov preselila iz Weimarja v Dessau, sedem let pozneje pa je morala po zmagi nacistov na lokalnih volitvah ponovno zapustiti svoje prostore. Zadnje mesece je delovala v Berlinu, dokler je leta 1933 nacistični režim ni dokončno ukinil.

Večina stavb, ki jih danes povezujemo z Bauhausom in jih občudujemo kot ikone moderne arhitekture, je nastala prav v Dessauu. Že zgodovina šole zato jasno kaže, da arhitektura nikoli ni zgolj vprašanje estetike, temveč je pogosto tudi odsev političnega časa.

Sto let pozneje je Bauhaus ponovno politična tema

Danes Bauhaus seveda ne obstaja več kot šola. Njegovo dediščino ohranjajo muzeji, fundacije, univerze in številne kulturne ustanove. Kljub temu je znova postal predmet političnih napadov.

V nemški zvezni deželi Saška – Anhalt, kjer leži Dessau, skrajno desna stranka AfD že nekaj let gradi svojo kulturnopolitično agendo tudi na kritiki Bauhausa. Oktobra 2024 je v deželnem parlamentu predlagala »kritično presojo« njegove dediščine.

Po njihovem mnenju naj bi Bauhaus predstavljal arhitekturo, ki je hladna, brezosebna in odtujena. Očitajo mu tudi, da naj bi zagovarjal univerzalne rešitve, ki zanemarjajo lokalno tradicijo in kulturno identiteto, da naj bi bil ideološko povezan z levico ter da je s svojim vplivom prispeval k poenotenju arhitekture po svetu in izginjanju regionalnih značilnosti.

Kaj pravzaprav pomeni »bauhausovski slog«?

Prav tu se začne zanimivejši del razprave.

Ena največjih zmot je prepričanje, da obstaja en sam »bauhausovski slog«. Bauhaus nikoli ni bil enotna arhitekturna smer. Združeval je različne ustvarjalce, različne poglede in različne pristope k oblikovanju prostora.

Kljub temu se izraz »Bauhaus« pogosto uporablja kot priročna oznaka za skoraj vso moderno arhitekturo 20. stoletja. Tako poenostavljanje ni značilno le za politično desnico. Pogosto ga srečamo tudi v medijih, na družbenih omrežjih in v vsakodnevnih razpravah, kjer se brez resnih argumentov ponavlja, da »ljudje moderne arhitekture ne marajo«.

Prav tako se različne arhitekturne smeri – od funkcionalizma do brutalizma – pogosto nekritično mešajo v eno samo kategorijo, čeprav gre za povsem različna zgodovinska obdobja in oblikovalske koncepte.

Je arhitektura lahko »hladna«?

Retorika AfD temelji predvsem na občutkih. Stavbe naj bi bile »hladne«, »brezdušne«, »nečloveške« ali »odtujene«. Toda takšne oznake niso arhitekturne kategorije.

Gre za vrednostne sodbe, ki jih je težko objektivno opredeliti. Kaj je lepa arhitektura? Kaj pomeni prijeten javni prostor? Kdaj je stavba res brez identitete? To so vprašanja, ki zahtevajo strokovno razpravo, ne političnih sloganov.

Prav zato številni arhitekturni zgodovinarji opozarjajo, da lahko takšna poenostavljena retorika hitro postane sredstvo kulturnega boja.

»Gradimo lepše« – toda kaj to pomeni?

V svojem programu AfD predlaga, da bi morale javne stavbe v prihodnje obvezno slediti »priznani gradbeni tradiciji«. Stranka želi preprečiti gradnjo »brezizraznih betonskih blokov« in geometrijskih oblik brez zgodovinske navezave.

Pri tem se celo sklicuje na arhitekturne smernice iz časa administracije Donalda Trumpa, ki je zagovarjala uporabo klasičnih zgodovinskih oblik pri zveznih javnih stavbah.

Toda kaj je pravzaprav »tradicionalna arhitektura«? Ali gre za regionalno gradnjo, zgodovinske stile, ljudsko arhitekturo ali zgolj za estetski vtis, da stavba deluje »domače«? Odgovora program AfD ne ponuja.

Zakaj je ta razprava pomembna tudi za Slovenijo

Vprašanja, ki jih odpira razprava v Nemčiji, niso tuja niti Sloveniji. Tudi pri nas pogosto poslušamo, da je sodobna arhitektura preveč minimalistična, hladna ali brez značaja. Po drugi strani arhitekti opozarjajo, da kakovost prostora ne izhaja iz posnemanja zgodovinskih slogov, temveč iz premišljenega načrtovanja, spoštovanja prostora, funkcionalnosti in trajnosti.

Prav dediščina Bauhausa je pomembno vplivala tudi na razvoj slovenske moderne arhitekture, industrijskega oblikovanja in razumevanja odnosa med obliko, funkcijo in kakovostjo bivanja.

Zato razprava o Bauhausu ni zgolj nemška politična zgodba. Je opomnik, da arhitektura nikoli ni samo vprašanje videza stavb. Vedno govori tudi o vrednotah družbe, o odnosu do zgodovine, kulture in prihodnosti.

V Tešanovcih pri Moravskih Toplicah so včeraj odprli hotel Sončno polje, nov turistični objekt, ki s sodobno arhitekturo, trajnostno leseno gradnjo in spoštovanjem lokalne identitete predstavlja pomembno pridobitev za razvoj turizma v Prekmurju. Hotel s 65 ležišči v 19 nastanitvenih enotah je zasnovan kot prostor za goste, ki iščejo kakovostno bivanje v neposrednem stiku z naravo ter izhodišče za raziskovanje kulturne in naravne dediščine regije. Projekt predstavlja pomembno pridobitev za lokalno skupnost in regionalni turizem. Poleg novih delovnih mest bo hotel sodeloval s številnimi lokalnimi ponudniki ter prispeval k nadaljnjemu razvoju turistične ponudbe v regiji.

»Sončno polje je nastalo iz spoštovanja do Prekmurja – do njegove krajine, arhitekture, ljudi in miru, ki ga ta prostor ponuja. Želeli smo ustvariti hotel, ki ne izstopa iz okolja, ampak z njim diha. Gostom želimo ponuditi prostor, kjer se lahko za nekaj dni umaknejo od vsakodnevnega ritma in doživijo Prekmurje v njegovi najbolj pristni obliki,« pravi Franc Cipot, eden od investitorjev hotela Sončno polje. 

Hotel stoji na lokaciji nekdanje domačije, ki je bila vse do leta 1945 tudi največja gostilna v kraju in okolici. Del novega objekta povzema gabarite nekdanjega objekta, nekateri arhitekturni elementi pa predstavljajo poklon zgodovini kraja in ljudem, ki so tukaj živeli pred generacijami. 

Posebnost Sončnega polja je njegova arhitekturna zasnova, ki jo podpisujeta arhitekta Goran in Maja Dominko. Pri snovanju sta izhajala iz značilnosti prekmurske krajine in tradicionalne panonske gradnje ter jih interpretirala v sodobni arhitekturni govorici. Objekt je skoraj v celoti zgrajen iz lesa, njegovo prepoznavno podobo pa dopolnjuje mogočna slamnata streha. »Pri snovanju Sončnega polja smo izhajali iz prekmurske krajine in tradicionalne arhitekture. Želeli smo ustvariti sodoben objekt, ki spoštuje prostor, v katerem stoji, ter na nov način interpretira značilne elemente panonske gradnje. Les in slamnata streha nista zgolj arhitekturna poudarka, temveč del zgodbe o povezanosti objekta z okoljem in lokalno identiteto,« sta povedala arhitekta Goran in Maja Dominko, avtorja projekta. 

Projekt je bil izveden v sodelovanju s podjetjem Lumar, vodilnim slovenskim ponudnikom trajnostne lesene gradnje. Z uporabo lesa kot osnovnega gradbenega materiala objekt združuje visoko bivalno ugodje, energetsko učinkovitost in nizek okoljski odtis. 

»Sončno polje je projekt, ki zelo lepo ponazarja, v kaj v Lumarju verjamemo – da lahko sodobna arhitektura, trajnostna gradnja in spoštovanje lokalnega okolja ustvarijo izjemne zgodbe. Posebej nas veseli, da je investitor prepoznal prednosti lesene gradnje in da smo lahko skupaj ustvarili objekt, ki bo pomembno prispeval k razvoju turizma v Prekmurju. Sončno polje ni samo hotel, temveč prostor, ki spoštuje zgodbo kraja in širše regije. Z uporabo naravnih materialov bo gostom ponujal visoko raven udobja in hkrati ustvarjal dolgoročno vrednost za lokalno skupnost,« je ob odprtju povedal Marko Lukić, direktor in lastnik podjetja Lumar. 

Hotel poleg nastanitvenih zmogljivosti vključuje restavracijo, prostore za sprostitev s savnami, zunanji bazen, fitnes ter konferenčne prostore za poslovna srečanja in dogodke. Gostom ponuja tudi izhodišče za raziskovanje kulturne, naravne in kulinarične dediščine Prekmurja. 

Odprtje hotela so pospremili recital Ferija Lainščka, nastop glasbene skupine Prašnati ter druženje ob lokalnih kulinaričnih dobrotah.

Projekt predstavlja pomembno pridobitev za prekmurski turizem in lokalno skupnost. Poleg novih delovnih mest za lokalno prebivalstvo bo Sončno polje povezovalo številne ponudnike iz regije – od kmetij, vinarjev in rokodelcev do turističnih ponudnikov, kulturnih ustanov in organizatorjev doživetij. Eden od ključnih ciljev projekta je, da gostje ob obisku hotela spoznajo in doživijo čim več pristnega Prekmurja. Sončno polje tako v Prekmurje ne prinaša le novih nastanitvenih zmogljivosti, temveč predvsem zgodbo o prostoru, ki želi ostati zvest svoji pokrajini, ljudem in načinu življenja. 

Skupna vrednost investicije znaša približno 6,5 milijona evrov z DDV, pri čemer je bilo 1,8 milijona evrov zagotovljenih iz evropskih sredstev v okviru Načrta za okrevanje in odpornost. 

O hotelu Sončno polje

Lokacija hotela ni naključna. Tešanovci ležijo v prostoru, kjer se stikajo Ravensko, Dolinsko in Goričko – trije geografsko, kulturno in zgodovinsko različni obrazi Prekmurja. Gostom zato hotel ponuja idealno izhodišče za raziskovanje regije, od kolesarskih poti in kulinaričnih doživetij do kulturne dediščine, vinorodnih gričev in življenja ob reki Muri. 

V neposredni bližini se nahajajo Plečnikova cerkev v Bogojini, cerkev sv. Martina v Martjancih z znamenitimi freskami, Rotunda v Selu, Bukovniško jezero, številni vinotoči, domače kmetije in rokodelci. Obiskovalci lahko raziskujejo tudi bogato kulinarično ponudbo regije, od prekmurske gibanice do lokalnih vin in drugih tradicionalnih dobrot. 

Hotel ponuja 19 nastanitvenih enot s skupno 65 ležišči, restavracijo, prostore za sprostitev s savnami, zunanji bazen, fitnes ter konferenčne prostore za poslovna srečanja, seminarje in dogodke. Posebnost nastanitvenega dela so prostorne lesene lože, ki gostom omogočajo neposreden stik z naravo in pogled na panonsko ravnico ter griče Goričkega.

Letos mineva sto let od smrti Antonija Gaudija, enega najvplivnejših arhitektov vseh časov. Katalonski mojster je v zgodovino arhitekture vstopil predvsem z baziliko Svete družine v Barceloni, eno najbolj prepoznavnih sakralnih stavb na svetu. Gradnja bazilike traja že več kot 140 let, dokončanje pa je po trenutnih načrtih predvideno leta 2035.

Od sinovskega poklica do svetovne arhitekturne prepoznavnosti

Antonio Gaudi se je rodil leta 1852 v mestu Reus kot sin skromnega kotlarja. Arhitekturo je študiral v Barceloni, kjer je že v zgodnjih letih ustvarjanja kazal vplive viktorijanske arhitekture. Kmalu pa je razvil izrazito samosvoj slog, v katerem so se prepletali elementi mudejarja, katalonske gradbene tradicije ter srednjeevropskih arhitekturnih vplivov.

Njegov opus je obsegal najrazličnejše stavbne tipe – od družinskih hiš in stanovanjskih objektov do palač, parkov in verskih zgradb. Leta 1926 ga je med sprehodom po Barceloni zbil tramvaj. Ker pri sebi ni imel dokumentov, je bila zdravstvena oskrba prepozna in tri dni po nesreči je umrl.

Vizionar, ki ga sodobniki niso vedno razumeli

Čeprav danes velja za arhitekturnega genija, njegova dela dolgo niso uživala splošnega občudovanja. Tako v času njegovega življenja kot tudi desetletja po njegovi smrti so številni kritiki njegove stvaritve označevali za pretirano domišljijske, ekscentrične in preveč okrašene.

Valovite oblike, živahne barve in organski motivi, ki danes veljajo za zaščitni znak Gaudijeve arhitekture, so bili med strokovno javnostjo pogosto tarča posmeha. Šele pozneje je njegov izvirni pristop dobil priznanje, ki mu pripada.

Sedem del pod zaščito Unesca

Danes je sedem Gaudijevih stvaritev vpisanih na Unescov seznam svetovne dediščine. Med najbolj znanimi so bazilika Svete družine, Park Güell v Barceloni ter kripta cerkve Colònia Güell. Njegova dela veljajo za vrhunec katalonskega modernizma in predstavljajo enega najpomembnejših prispevkov evropski arhitekturi prehoda iz 19. v 20. stoletje.

Baziliki Svete družine je posvetil zadnja leta življenja

V zadnjem obdobju svojega življenja se je Gaudi skoraj povsem posvetil gradnji bazilike Svete družine. V pismu sodelavcem je zapisal: »Moji dobri prijatelji so mrtvi, nimam ne družine ne strank, nobenega premoženja ali česa drugega. Zdaj se lahko v celoti posvetim cerkvi.«

Njegova predanost projektu je bila izjemna. Zadnja leta je celo prebival v skromni sobi na gradbišču bazilike, ki jo je razumel kot življenjsko poslanstvo.

Najbolj znana nedokončana cerkev na svetu

Gradnja bazilike Svete družine se je začela leta 1882, uradno gradbeno dovoljenje za celoten projekt pa je bilo izdano šele leta 2019. Po dokončanju bo imela 18 stolpov in bo predstavljala eno največjih arhitekturnih dosežkov sodobnega časa.

Trenutno je zaključek gradnje predviden za leto 2035. Bazilika je tudi ena najbolj obiskanih znamenitosti v Španiji – lani jo je obiskalo rekordnih 4,9 milijona ljudi. Prihodki od vstopnin pomembno prispevajo k financiranju nadaljnjih gradbenih del.

Leta 2010 je cerkev posvetil papež Benedikt XVI., s čimer je postala tudi uradni prostor za bogoslužje. Ob tej priložnosti je poudaril Gaudijevo ustvarjalno genialnost in njegovo sposobnost, da je arhitekturo spremenil v izraz vere.

Na poti k svetništvu

Gaudijeva zapuščina danes presega arhitekturne okvire. Papež Frančišek je lani z odlokom katalonskega arhitekta razglasil za častitljivega Božjega služabnika, kar predstavlja eno od stopenj v postopku beatifikacije in poznejše kanonizacije.

Ob letošnji obletnici bo Barcelono obiskal tudi papež Leon XIV., ki bo obiskal baziliko Svete družine in blagoslovil stolp Jezusa Kristusa. Najvišji stolp cerkve je svojo končno višino 172,5 metra dosegel februarja letos, ko so z žerjavom namestili zadnji del križa.

Svetovni dan secesije povezuje evropska mesta

Na 10. junij, dan smrti Antonija Gaudija in madžarskega arhitekta Ödöna Lechnerja, obeležujemo tudi svetovni dan art nouveauja oziroma secesije.

Pobuda za njegovo uvedbo je nastala leta 2013 v okviru madžarske revije Art Nouveau Magazine. Danes aktivnosti koordinirata mednarodna mreža Reseau Art Nouveau Network (RANN) s sedežem v Bruslju in organizacija Ruta del Modernisme iz Barcelone, katerih članica je tudi Ljubljana.

Ob tej priložnosti v partnerskih mestih po Evropi vsako leto pripravijo številne razstave, vodstva, predavanja in druge dogodke, namenjene promociji arhitekturne dediščine obdobja secesije.