Rafutski park, osrednje prizorišče EPK 2025 v Novi Gorici, bo vendarle prenovljen

V parku Laščakove vile na Rafutu pri Novi Gorici, ki je predviden tudi kot eno izmed osrednjih prizorišč Evropske prestolnice kulture 2025 (EPK) , so se začela prenovitvena dela. Vrednost obnove parka z vzdrževalnimi deli na vili znaša dobrih 2,7 milijona evrov.

Rafutski park je pomembna lokalna in nacionalna kulturna dediščina, njegova prenova pa je pomembna tudi zato, ker bo postal zeleno središče čezmejnega mesta. S povezavo zelenih območij potoka Koren, Kostanjevice in goriškega gradu na italijanski strani meje bodo z zelenim koridorjem povezali središči obeh Goric, so napovedali na Mestni občini Nova Gorica.

Tako park kot znamenita vila sta zaradi dotrajanosti in posledičnih nevarnosti zaprta za javnost. Ob zagonu prenovitvenih del so med drugim opravili zaščitna dela in uredili dostop, trenutno odstranjujejo del vegetacije. Sledila bodo dela na infrastrukturi, saj bo treba vzpostaviti kanalizacijo, vodovod in elektriko. Predvidoma bodo ta dela končali do maja 2023.

Za obnovo vile še ni časovnega okvira
Vsa usklajevanja in dela potekajo pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ter v sodelovanju z naravovarstveniki in krajinarji. To je namreč zaščiteno območje, zavarovano z odlokom o razglasitvi Rafutskega parka z vilo za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Občina se je za prenovo vile prijavila na razpisa ministrstev za kulturo in gospodarstvo. Za obnovo vile še nimajo časovnega okvira, saj občina sama nima potrebnega denarja. “Brez sofinanciranj oz. le z lastnimi proračunskimi sredstvi bi bil zaradi drugih projektov in obveznosti finančni zalogaj za obnovo vile za občino enostavno prevelik,” so sporočili z novogoriške občine.

Laščakovo vilo želijo po prenovi nameniti vsebinam pretežno s področja kulture, odprta pa bo tudi za različne prireditve, razstave, simpozije in konference. V pritličju bodo prostor namenili tudi gostinski dejavnosti.

Park se je nekdaj ponašal s 500 drevesi in grmi
Vila v neoislamskem slogu, ki jo je leta 1914 zgradil arhitekt Anton Laščak, v svoji 100-letni zgodovini še nikoli ni bila primerno obnovljena. Njen posebni položaj tik ob meji med državama s pogledom proti Goriškemu gradu in samostanu na Kostanjevici jo je v burnem 20. stoletju postavil v središče številnih zgodb. Park, po katerem vodijo organsko zasnovane poti, je oblikovan v slogu z začetka 20. stoletja, ko so bile priljubljene eksotične rastline. V parku naj bi tako nekoč raslo 500 dreves in grmov, ki so pripadali 114 različnim vrstam.

Ostarela dama sredi parka

Sredi visokih dreves je markantna vila z umetelno izdelanim 28-metrskim stolpom. Bogato fasado krasijo kamniti in leseni detajli z orientalskimi vzorci, ki spominjajo na secesijo.

Na pročelju se še vedno bohotijo balkoni in nekdaj razkošna orientalska okna, v spodnjem delu je kamnito stopnišče z reliefi, ki jih danes obraščata bršljan in mah. Večino prvotnih gradbenih elementov so naredili v Egiptu in pripeljali v te kraje, za kar je poskrbel arhitekt in tedanji lastnik vile Rafut Anton Laščak.

Po bombardiranju med prvo svetovno vojno je stavbo obnovil Laščak, v 50. letih prejšnjega stoletja pa je bila nacionalizirana. Tedaj so zraven vile zgradili garažo, uporabili pa so material, ki je v letih propadanja odpadel z nje. Do leta 2003 je v njej deloval Zavod za zdravstveno varstvo, zato se domačini spominjajo, da so tja med drugim hodili na laboratorijske preiskave.

Zavod je stavbo prilagodil svojim potrebam. Obnova, za katero v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica ne hranijo nobenega dokumenta, se ni opirala na prvotni Laščakov načrt. Pri adaptaciji sta bili zazidani terasi s kovinsko ograjo in masivnim kotnim stebrom v prvem in drugem nadstropju. Izginili so številni dekorativni elementi.

Ob hoji po parku je moč opaziti ruševine in kose izklesanega kamenja, ki so bili nekdaj del zgradbe, a so jih zatem namestili po parku. Pogled v arhive prvih fotografij in načrte arhitekta pokaže, da dobršen del stavbe manjka: okna z mavrskimi oboki, velike terase, pa tudi notranja oprema, ki jo je v vilo prinesel arhitekt.

Danes so spodnja okna zaprta s purpenom, okrog palače ležijo kosi lesa, ki so nekdaj sestavljali skrbno izdelane balkonske ograje. Opazila sem tudi nekaj delov, ki so odpadli s kamnitih reliefnih pasov na vrhu zgradbe in z njene opečnate fasade.

Skozi eno od oken visi deblo ozkega drevesa, stene so na posameznih delih prebite, v zapuščenem kotu pa leži poškodovan kip moškega, ki spominja na antične junake.

Arhitekt s slovenskimi koreninami, ki je govoril tudi arabsko

“Ta stavba je Laščakov avtoportret, tu je lahko naredil, kar si je želel, kar mu je bilo zares všeč, tu je bil popolnoma svoboden, lahko je ustvarjal,” je za MMC povedal italijanski raziskovalec zgodovine arhitekture Diego Kuzmin.

Po poteh Antona Laščaka se je večkrat podal v Egipt in več mesecev raziskoval tamkajšnje arhive, z opusom arhitekta pa se ukvarja dobrih 30 let.

“V tem času so me preverjale tudi egipčanske tajne službe, ki so videle, da prihajam v državo za več časa in s sabo tovorim knjige. A kmalu so ugotovile, da nisem nevaren, ker se ukvarjam samo s starimi stvarmi,” pripomni.

“Ta vila v kairskem slogu mu je pomenila ogromno, tu je pokazal svoje vrednote, svoj odnos do arhitekture,” dodaja in opozarja, da so se zgradbi čudili tudi ljudje, ki so tod mimo romali k bližnjemu frančiškanskemu samostanu Kostanjevica.

“Predstavljam si, da je bil Laščak čuden lik, precej ponosen in vzvišen, druge je gledal zviška, tako si ga predstavljam jaz,” pripomni.

Laščak je vilo zgradil na stara leta, da bi se vanjo preselil, a se to nikoli ni zgodilo, saj je tu preživel le nekaj poletij.

Nerazložljiv uspeh

Palače princev in princes, konzulov ter drugih pomembnežev, bogate vile, dvorane in javne zgradbe – nekaj sto stvaritev je Laščak zgradil v Egiptu, kjer je deloval večino svoje kariere. Nekatere njegove zgradbe je mogoče videti še danes, nekaj so jih v stoletni zgodovini tudi porušili.

Ker večina stavb tega svetovljana stoji v Aleksandriji in Kairu, je bil njegov opus dolgo neraziskan, marsikateri del njegovega življenjepisa pa ostaja skrivnost.

Laščakovi starši, Slovenci, so se v italijansko govoreči del mesta preselili iz Soške doline. Rodil se je 21. septembra 1856 v Gorici, v furlanskem okolju, znal je slovensko, italijansko in furlansko, najverjetneje pa tudi francosko, nemško in arabsko. Raziskave zgodovinskega gradiva so pokazale, da je simpatiziral z iredentizmom.

Odraščal je v Gorici, študiral na Dunaju, v Egiptu pa je hitro zaslovel s svojim delom, v katerem je znal ujeti in nadgraditi tradicionalni slog iz obdobja mameluka v Kairu. Blizu so mu bile tudi tradicionalne poteze arabskih palač, med naročniki pa je bil znan tudi zato, ker je bil naklonjen klasičnim evropskim arhitekturnim slogom.

“Mislim, da je s tega vidika podoben Jožetu Plečniku,” je prepričan Kuzmin. “Tako kot Plečnik je našel arhitekturni slog, ki je bil edinstven, a hkrati klasičen in je izhajal iz tradicije nekega prostora. To je znal Laščak narediti v Egiptu, klasični egipčanski slog je prilagodil sodobnim potrebam,” pojasni Kuznim. “Poleg tega se je znal zares dobro prilagajati naročnikom,” pripomni.

V začetku 80. let 19. stoletja je šel Laščak v Aleksandrijo, ki so jo bombardirali Angleži in je bila popolnoma porušena. To mesto je bilo treba zgraditi na novo in priložnost je znal mladi arhitekt izkoristiti. Kmalu zatem je začel delati tudi v Kairu.

Kako je 26-letnemu Goričanu, ki je za sabo pustil vse in se podal v Afriko, uspelo v tako kratkem času dobiti tako izjemne projekte?

“Na to vprašanje zgodovina ne zna odgovoriti, saj so egipčanski arhivi skopi,” pojasni Kuzmin.

Laščak si je zamislil veličastne stavbe ob glavnem mestnem trgu v Kairu in z leti zaslovel ter postal uradni kraljevi arhitekt. Takoj po prihodu v Aleksandrijo leta 1882 je zaslovel z galerijo Menasce, v središču Kaira je postavil sedež nacionalne banke Misr in stavbo tržaške Assicurazioni Generali. Odlikovali so ga tudi s plemiškim nazivom beg, kar pomeni baron.