Danes je prestižno Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo 2025 prejel kitajski arhitekt Liu Jiakun, izjemen ustvarjalec iz Chengduja, ki v svojih projektih poudarja človeka in kakovost vsakdanjega življenja.

Arhitektura v službi skupnosti in kakovosti bivanja

69-letni arhitekt in ustanovitelj biroja Jiakun Architects je v svoji več kot štiri desetletja dolgi karieri zasnoval več kot 30 arhitekturnih projektov po vsej Kitajski. Njegovo delo zajema akademske in javne stavbe, kulturne in komercialne prostore ter urbanistične projekte. Ne glede na tipologijo pa Liu s svojimi deli vedno prispeva k javnemu prostoru—včasih na nepričakovane, a izjemno pozitivne načine.

“Arhitektura bi morala nekaj razkriti—abstrahirati, destilirati in narediti vidne edinstvene značilnosti lokalnega prebivalstva,” je v izjavi poudaril Liu. “Ima moč oblikovati vedenje ljudi in ustvarjati atmosfero, ki ponuja občutek miru in poezije, vzbuja sočutje in plemenitost ter krepi občutek skupnosti.”

Od muzejskih prostorov do urbanističnih rešitev

Liu je po Wang Shuju (2012) šele drugi kitajski arhitekt, ki je prejel to prestižno nagrado. Ves čas svojega ustvarjanja ostaja zvest svoji domovini, kjer oblikuje arhitekturo za lokalno okolje in skupnost. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so:

• Muzej kamnitih skulptur Luyeyuan (2002, Chengdu) – kjer tradicionalni vrt prepleta z brutalističnim betonskim razstavnim prostorom.
• Oddelek za kiparstvo na Sichuanski likovni akademiji (2004, Chongqing) – rjasto obarvana zgradba, katere zgornji nivoji so razprti navzven, da študentom zagotavljajo čim več naravne svetlobe in svežega zraka.
• Trgovsko dvorišče West Village (2015, Chengdu) – obsežen mestni blok, v središču katerega se nahaja skupnostno športno igrišče.
• Muzej cesarskih opekarniških peči v Suzhouju (2016) – sodobna interpretacija tradicionalnega opečnatega gradiva, ki je v središču njegove razstavne vsebine.
• Prenova jamskega kompleksa Tianbao Cave District v Erlang Townu (2021, Luzhou) – arhitektura, ki črpa iz tradicije kitajskih paviljonov ter s subtilno intervencijo razkriva in hkrati skriva nove strukture za obiskovalce največjih skladišč žganih pijač na svetu.

Spoštovanje tradicije in inovativnost v arhitekturi

Pritzkerjeva nagrada je potrditev Liu Jiakunove arhitekturne filozofije, ki združuje spoštovanje tradicije, človeško toplino in sodobno inovativnost, ter njegovo zavezanost k ustvarjanju arhitekture, ki presega zgolj funkcionalnost in postaja sestavni del družbenega in kulturnega tkiva prostora.

“V svetu, ki nenehno ustvarja brezkončne monotone obrobne predele, je našel način, kako oblikovati kraje, ki hkrati delujejo kot stavba, infrastruktura, krajina in javni prostor,” je o delu Liu Jiakuna dejal predsednik žirije Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo in nagrajenec leta 2016, Alejandro Aravena. “Njegovo delo ponuja pomembne namige o tem, kako se soočiti z izzivi urbanizacije v obdobju hitro rastočih mest.”

Opeke ponovnega rojstva – arhitektura s kulturnim pomenom

Poleg tega, da arhitekturo uporablja za ustvarjanje skupnosti, zaščito estetskega konteksta in dediščine ter vključevanje krajine v podeželsko in urbano okolje, Liujevi projekti ustvarjajo tudi poetično interakcijo med svetlobo, senco in materiali. Pri izbiri materialov daje prednost lokalnim virom, ki podpirajo tradicionalno obrt, ter posega po surovinah z otipljivo teksturo in vidnimi nepravilnostmi, ki njegovim stavbam dodajo značaj.

V trgovskem kompleksu West Village je na primer vgrajen material, ki ga arhitekt imenuje “opeke ponovnega rojstva” – okrepljena gradbena masa, ki jo je razvil z mešanjem ruševin potresa v Wenchuanu leta 2008 s cementom in lokalnimi pšeničnimi vlakni. Te opeke niso le trdnejše in bolj ekonomične od klasičnih, ampak nosijo tudi močno kulturno simboliko.

Liu je ta material prvič uporabil že leta 2009 v Chengduju, le 80 kilometrov od epicentra uničujočega potresa z magnitudo 7,9, kjer je ustvaril svoje najmanjše, a globoko pomenljivo delo – spominski paviljon Hu Huishan. Ta intimni arhitekturni objekt, oblikovan v podobi begunskega šotora, je posvečen najstniški deklici, ki je izgubila življenje v naravni katastrofi. S tem spomenik ni le intimna posvetitev posamezniku, temveč tudi kolektivni opomnik na tragedijo, ki je zaznamovala skupnost.

Od risanja in pisanja do arhitekture

Liu Jiakun, ki se je rodil v Chengduju, sprva ni načrtoval arhitekturne kariere. V mladih letih so ga bolj privlačili risanje in pisanje. Pri 17 letih je v okviru programa Zhiqing (“izobražena mladina”) delal kot kmečki delavec na kitajskem podeželju, nato pa je bil leta 1978 sprejet na Inštitut za arhitekturo in inženirstvo v Chongqingu.

Po diplomi je sprva delal pri državnem inštitutu za arhitekturno načrtovanje in raziskave v Chengduju, nato pa se preselil v Tibet in začasno zapustil arhitekturo. Leta 1993 je v Šanghajskem umetnostnem muzeju obiskal samostojno razstavo svojega nekdanjega sošolca Tanga Hue, kar je v njem ponovno zanetilo strast do arhitekture kot oblike osebnega izražanja.

Liu je leta 1999 v rodnem Chengduju ustanovil svoj biro, Jiakun Architects, in od takrat arhitekturo uporablja kot orodje za gradnjo skupnosti, navdihovanje sočutja in povzdigovanje človeškega duha, kot je zapisala žirija Pritzkerjeve nagrade.

Perforirana kovinska fasada in poglobljeni okenski okvirji poudarjajo industrijski značaj stavbe ter odražajo arhitekturno identiteto Prata.

Natančna pozornost do inkluzivnosti in raznolikih izobraževalnih potreb učencev je ključno izhodišče projekta arhitekturnega biroja Colucci & Partners, ki je zasnoval novo srednjo šolo v okviru šolskega kompleksa San Giusto v Pratu.

Šola je oblikovana kot dostopen in prilagodljiv učni prostor, hkrati pa deluje kot orientacijska točka skupnosti. Njena kompaktna in preprosta volumetrija odseva industrijsko preteklost tega toskanskega mesta. Stavba je umeščena med več obstoječih izobraževalnih objektov, pri čemer arhitekturna zasnova upošteva kontekstualne omejitve in vizualno navezavo na okolico.

Arhitekturna zasnova: lahkotnost in industrijska identiteta

Arhitekturna ekipa je fasado obravnavala kot valovito, perforirano kovinsko oblogo, ki kot lahkotna tkanina prekriva preprost in racionalno oblikovan volumen. Ta se naslanja na modularne betonske panele, ki tvorijo osnovo objekta. Poglobljeni okenski okvirji dodatno členijo fasado in ustvarjajo igro svetlobe ter senc, kar prispeva k vizualni plastičnosti stavbe.

Prostorska organizacija in funkcionalnost

Stavba obsega dve etaži s skupno 1189 m² bruto tlorisne površine.

V pritličju se nahaja:

• dvovišinski vhodni prostor,
• recepcija,
• pet učilnic za splošni pouk,
• prilagodljiv učni prostor za učence s posebnimi potrebami,
• sanitarije
• stopnišče, ki vodi v zgornje nadstropje.

V nadstropju se nahaja:

• pet dodatnih učilnic,
• širok komunikacijski prostor,
• zbornica z arhivom,
• sanitarije.

Zunanja ureditev vključuje tlakovano območje z drevesi in sedeži, ki učencem nudi prostor za sprostitev pred in po pouku.

Konstrukcijska in materialna zasnova

Nosilna konstrukcija stavbe temelji na platformni leseni gradnji, pri čemer so tako vertikalni kot horizontalni elementi podprti z armaturnobetonskimi temelji, položenimi na podlago iz zbitih kamnitih agregatov. Neprozorni zunanji deli fasade so izolirani z visokogostotnimi mineralnimi volnenimi paneli, kar zagotavlja odlično energetsko učinkovitost.

Kovinska perforirana fasada se dopolnjuje s podnožjem in okenskimi okvirji iz vlaknocementa, ki je uporabljen tudi za poglobljene dele fasade. Takšna materialna izbira ustvarja občutek lahkotnosti in transparentnosti, hkrati pa subtilno referira na industrijsko dediščino Prata.

Steklene površine so izvedene s toplotno prekinjenimi aluminijastimi okvirji, opremljene z nizkoemisijskim, solarno zaščitenim steklom, ki zmanjšuje toplotne dobitke in optimizira energijsko učinkovitost stavbe.

V notranjosti prevladujejo naravni, ekološki materiali, kot so keramične ploščice v sanitarijah, dvojne mavčne stene, viseče strope iz lesenih vlaknenih plošč, porcelanasta kamnita tla.

PODATKI O PROJEKTU:

• Arhitektura: Colucci&Partners
• Lokacija: Prato, Italija
• Leto izvedbe: 2024
• Bruto tlorisna površina: 1189 m²
• Glavni izvajalec: E.CO.RES.
• Foto: Carlotta Di Sandro

19. mednarodna arhitekturna razstava, ki jo kurira Carlo Ratti, bo za javnost odprta od sobote 10. maja, do nedelje 23. novembra 2025. Razstave bodo v tradicionalnih razstavnih prostorov Gardens in Arsenale in tudi na različnih lokacijah mesta v laguni. Tema, ki bo zaznamovala naslednji arhitekturni bienale, Inteligenca. Naravno. Umetno. Kolektivno, je večpomenska. 

Raziskuje kompleksnosti grajenega okolja in discipline, ki prispevajo k njegovemu oblikovanju. Carlo Ratti je izpostavil pomen inteligence v vseh njenih oblikah, ki presega preprost koncept umetne inteligence. Predlaga razširitev pomenov, povezanih z inteligenco, in bolj integriran pristopom, ki med drugim vključuje širok spekter disciplin, kot so umetnost, inženiring, biologija, družbene in politične vede.  Ambiciozen cilj bienala je učinkovito iskanje konkretnih rešitev okoljskih izzivov sedanjosti, pri čemer priznava ključno vlogo arhitekture v trenutni podnebni krizi.

Na letošnji razstavi bo sodelovalo 66 držav, ki bodo svoje eksponate predstavile v 26 nacionalnih paviljonih v Giardini, 25 paviljonih na Arsenalu in 15 v zgodovinskem središču Benetk. Prvič bodo na bienalu sodelovale države Azerbajdžan, Oman, Katar in Togo, kar pomeni pomembno širitev mednarodne razstavne platforme ter vključenost novih arhitekturnih in urbanističnih perspektiv. Bienale 2025 tako ponuja priložnost za premislek o prihodnosti arhitekture v času hitrih družbenih in okoljskih sprememb ter raziskuje, kako lahko različne vrste inteligence – naravna, umetna in kolektivna – prispevajo k oblikovanju bolj prilagodljivih in odpornih mest prihodnosti.

»Danes ta dinamični pristop dosega novo raven, saj podnebne razmere postajajo vse bolj neizprosne. Požari v Los Angelesu, poplave v Valencii in Sherpurju ter suša na Siciliji so jasni dokazi, da nas voda in ogenj napadata z doslej nevideno silovitostjo. Leto 2024 je bilo prelomno: Zemlja je zabeležila najvišje temperature v zgodovini, globalno segrevanje pa je preseglo +1,5 °C, kar je bilo določeno s Pariškim sporazumom leta 2016. V samo dveh letih se je podnebna kriza pospešila z intenzivnostjo, ki izziva tudi najnaprednejše znanstvene modele.« — Carlo Ratti, kurator

Prostor za ideje

Bienale Inteligenca. Naravna. Umetna. Kolektivna. je zasnovan kot dinamičen laboratorij, prostor izmenjave idej, ki združuje več kot 750 udeležencev, med njimi arhitekte, znanstvenike, umetnike in strokovnjake iz različnih disciplin. Postopek selekcije je sledil odprtemu in interdisciplinarnemu pristopu, pri čemer so bile prijave zbrane preko javnega razpisa Prostor za ideje, ki je potekal med majem in junijem 2024.

Udeleženci zajemajo več generacij: med njimi so dobitniki Pritzkerjeve nagrade, nekdanji kuratorji bienala, nobelovci in mladi arhitekti na začetku kariere. Ta raznolikost odraža željo po vključevanju različnih perspektiv in spodbujanju dialoga med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.

Bienale se odpira svetu in vzpostavlja povezave z globalnimi institucijami, kot so COP30 v Belému, C40, Baukultur Alliance v Davosu in Soft Power Club. Program GENS bo gostil srečanja in razprave, ki bodo povezovale raznolika občinstva ter širile debato o arhitekturnih izzivih v tako imenovani dobi prilagajanja.

Corderie v Arsenalu

V razstavnem prostoru Corderie bodo obiskovalci raziskovali tri osrednje teme: Naravna inteligenca, Umetna inteligenca in Kolektivna inteligenca, ki se bodo zaključile s sekcijo Out, ki postavlja vprašanje, ali lahko raziskovanje vesolja reši Zemljine krize. Odgovor je jasen: raziskovanje vesolja ni beg, temveč orodje za izboljšanje življenja na Zemlji.

Vsaka sekcija je zasnovana kot modularen in fraktalen prostor, ki ustvarja mrežo projektov različnih meril. Razstavni koncept je oblikoval arhitekturno-oblikovalski studio Sub, ki ga vodi Niklas Bildstein Zaar, grafično podobo pa podpisuje Bänziger Hug Kasper Florio.

• Naravna inteligenca: Projekt Living Structure, ki ga vodi Kengo Kuma, raziskuje uporabo tradicionalnih japonskih tehnik obdelave lesa v kombinaciji z umetno inteligenco, kar omogoča preoblikovanje neenakomernih kosov lesa v strukturni material. Ta primer prikazuje, kako lahko narava in tehnologija sodelujeta pri trajnostnih arhitekturnih rešitvah.
• Umetna inteligenca: V tej sekciji robotika in inženirstvo preučujeta vpliv tehnologije na gradbeništvo in družbene dinamike. Raziskovalni projekt o antropomorfnih robotih analizira, kako lahko robotika preoblikuje prihodnost gradnje, medtem ko v Ukrajini tehnologija služi kartiranju in obnovi mest, ki jih je uničila vojna.
• Kolektivna inteligenca: Raziskuje, kako neformalne in marginalizirane skupnosti, kot so favele v Riu ali begunjski tabori v Bangladešu, razvijajo inovativne gradbene rešitve s kolektivnim znanjem. Projekt Speakers’ Corner združuje globalne glasove in ustvarja prostor za razpravo ter izmenjavo idej.

Pomemben vidik razstave, ki je nastal v sodelovanju z Arup in Fundacijo Ellen MacArthur, je zmanjšanje odpadkov in ponovna uporaba materialov. Razstavne plošče iz recikliranega lesa bodo po zaključku dogodka predelane v nove materiale. Med najizvirnejšimi eksperimenti je projekt slonova kapela, ki raziskuje možnost izdelave opek iz slonjega iztrebka kot alternativnega gradbenega materiala.

Benetke kot živi laboratorij

Leta 2025 bodo Benetke postale živi laboratorij za arhitekturni bienale, s projekti, razpršenimi po Giardini, Arsenalu in različnih predelih mesta. Fundacija Normana Fosterja, Porsche, Empty+Bau in Aerotrope bodo raziskovali odnos Benetk s kanali in trajnostno vodno mobilnostjo.

Diller Scofidio + Renfro, Aaron Betsky in Davide Oldani bodo simbolično preoblikovali benetške vode, prečiščevali kanale in ustvarili najboljšo italijansko kavo, s čimer bodo prikazali, kako se okoljski izzivi lahko vpletejo v vsakdanje življenje. Projekta Manameh Pavilion in Terra Preta bosta združila starodavna znanja in znanstvene raziskave za razvoj trajnostnih gradbenih rešitev.

»Danes ta dinamični pristop dosega novo raven, saj podnebne razmere postajajo vse bolj neizprosne. Požari v Los Angelesu, poplave v Valencii in Sherpurju ter suša na Siciliji so jasni dokazi, da nas voda in ogenj napadata z doslej nevideno silovitostjo. Leto 2024 je bilo prelomno: Zemlja je zabeležila najvišje temperature v zgodovini, globalno segrevanje pa je preseglo +1,5 °C, kar je bilo določeno s Pariškim sporazumom leta 2016. V samo dveh letih se je podnebna kriza pospešila z intenzivnostjo, ki izziva tudi najnaprednejše znanstvene modele.« — Carlo Ratti, kurator

Italijanski, Vatikanski in Beneški paviljon

Italijanski paviljon (Padiglione Italia)

V osrčju Arsenala, v prostoru Tese delle Vergini, se Italijanski paviljon predstavlja kot potovanje med kopnim in morjem s projektom TERRÆ AQUÆ. Italija in inteligenca morja. Projekt, ki ga kurira Guendalina Salimei, je podprt s strani Direzione Generale Creatività Contemporanea del Ministero della Cultura in raziskuje odnos med italijanskim ozemljem ter vodo kot temeljnim elementom v zgodovini in razvoju države.

Vatikanski paviljon (Padiglione Santa Sede)

Vatikanski paviljon, ki ga podpira kardinal José Tolentino de Mendonça, se letos seli v kompleks Santa Maria Ausiliatrice v četrti Castello. Razstava z naslovom Opera Aperta, pod kuratorstvom Marine Otero Verzier in Giovanne Zabotti, odpira razmislek o kulturi kot dinamičnem procesu, odprtem za sodelovanje in preoblikovanje.

Beneški paviljon (Padiglione Venezia)

Beneški paviljon, ki stoji v znamenitih Giardini, letos gosti razstavo Biblioteke. Gradnja beneške inteligence. Razstava raziskuje vlogo znanja in kolektivnega spomina, pri čemer se razširja tudi v druge institucionalne prostore in na Beneško univerzo IUAV, s čimer krepi dialog med preteklostjo in prihodnostjo.

Posebni projekti, spremljevalni dogodki in izobraževalni programi

Med posebnimi projekti izstopa Margherissima v Forte Marghera, kjer ekipa Nigel Coates, Michael Kevern, Guan Lee, John Maybury in Jan Bunge raziskuje regeneracijo tega območja. Paviljon uporabnih umetnosti, v sodelovanju z Victoria and Albert Museum, predstavlja projekt On Storage, ki ga je kuriral Brendan Cormier s studijem Diller Scofidio + Renfro. Razstava raziskuje vlogo skladiščnih prostorov v arhitekturnem in urbanističnem kontekstu.

Spremljevalni dogodki, ki jih organizirajo neprofitne organizacije, bodo kmalu objavljeni in bodo dodatno obogatili razstavo z mednarodnimi prispevki.

Bienale tudi letos namenja projekt Biennale Sessions univerzam, akademijam in inštitutom za visoko šolstvo ter ponuja subvencionirane tridnevne obiske za skupine vsaj 50 študentov in profesorjev. Ponovno se vrača tudi Educational, sklop izobraževalnih pobud, ki vključujejo vodene oglede, delavnice in interaktivne aktivnosti.

Biennale College Architettura

V okviru Biennale College Architettura se letos odvija že druga izdaja, ki je pritegnila več kot 200 mladih arhitektov, mlajših od 30 let, iz 49 držav. Izbranih je bilo osem projektov, ki jih bodo razvijali mladi talenti z vsega sveta, med njimi Joelle Deeb iz Sirije, Jia Wei Huang iz Malezije, Caterina Miralles Tagliabue iz Španije, Agnes Thomasina Parker iz Anglije, Lucia Rebolino iz Italije, Tanvi Khurmi iz Kanade, Rita Espinha Dos Santos Abreu Morais iz Portugalske, Florian Kilian Jaritz in Franziska Gödicke iz Nemčije ter Jaakko Julius Heikkilä in Emil Oscar Lyytikkä iz Finske.

Program se odvija vzporedno z 19. Mednarodno arhitekturno razstavo kot raziskovalni in eksperimentalni laboratorij, katerega cilj je razvijati projekte, ki temeljijo na naravni, umetni in kolektivni inteligenci ter se odzivajo na podnebno krizo. Izbrani projekti bodo prejeli 20.000 € nepovratnih sredstev za izvedbo svojih del, ki bodo predstavljena izven konkurence v okviru Beneškega bienala 2025.