V 96. letu se je pred dnevi poslovil arhitekt in urbanist, akademik Milan Mihelič. Bil je dinamičen organizator in vsestranski spodbujevalec arhitekturne stroke, zlasti v 60., 70. in 80. letih minulega stoletja. Prejel je številna priznanja, med njimi dve Prešernovi nagradi in Plečnikovo medaljo.

Mihelič se je rodil 20. julija 1925 v Dolenjih Lazih pri Ribnici na Dolenjskem. Arhitekturo je študiral v Ljubljani, v letih 1947/48 je študiral na politehniki v Pragi, diplomiral je v Ljubljani leta 1954 z idejnim načrtom za Tehnični muzej Slovenije.

Takoj po študiju se je dejavno vključil v arhitekturno načrtovanje v skupini za gradnjo Gospodarskega razstavišča. Leta 1959 je z Brankom Simčičem in Ilijem Arnautovićem dobil Prešernovo nagrado za kompleks hale A na Gospodarskem razstavišču. V tem času se je ukvarjal tudi z grafičnim oblikovanjem, zlasti s plakati in knjižnim oblikovanjem.

Od 1955 se je uspešno uveljavljal kot načrtovalec in raziskovalec v Zavodu za stanovanjsko izgradnjo OLO Ljubljana, po 1962 je deloval v podjetju za projektiranje Konstrukta in ga vodil kot glavni projektant in dolgoletni direktor.

Ukvarjal se je s celostnim arhitekturnim in urbanističnim načrtovanjem ter oblikovanjem. Večino naročil je dobil z zmagami in uspehi na natečajih. Leta 1979 se je povezal s podjetjem AB arhitekturni biro iz Ljubljane. Upokojil se je 1990.

Med letoma 1963 in 1967 je bil predsednik Zveze arhitektov Slovenije. Leta 1981 je bil izvoljen za izrednega in leta 1987 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), piše na spletni strani SAZU.

Ob številnih uglednih priznanjih in odličjih za ustvarjalnost v Sloveniji in Jugoslaviji je leta 1976 drugič prejel Prešernovo nagrado in 2008 Plečnikovo medaljo za življenjski opus.

Žirija je tedaj v utemeljitvi zapisala: “Ustvarjalna pot arhitekta Milana Miheliča so avtorsko prepričljivo zgovorna in živo zaznamovana najvidnejša kakovostna poglavja slovenske moderne arhitekture in njenih mest. Njegove visoko ovrednotene uresničene stavbe in načrti so bili izpovedno poglobljeni dosežki, avtentično udejanjeni iz osebno navdihnjene poetike, obsežnega znanja in bogatih oblikovnih izkušenj. Izrasli so tudi iz globokih korenin Fabianove, Plečnikove in Ravnikarjeve dediščine ter najvidnejših sodobnikov.”

Leta 1980 je umetnostni zgodovinar in kritik Stane Bernik za Arhitekturni muzej pripravil Miheličevo odmevno samostojno razstavo in monografijo.

Zadnje večje Miheličevo delo je njegova cerkev v Stožicah (1990–1994). Arhitekt sam, brez okrasja, z mojstrskim obvladovanjem tlorisa, materialov in svetlobe ustvari duhovni prostor. Stavbar si sam postavi najbolj trajen spomenik. Naša dolžnost je, da to opazimo in ohranimo bodočim generacijam. Čas je, da ob Plečniku in Ravnikarju dodamo nekaj mlajših imen. Mednje gotovo sodi arhitekt Milan Mihelič.

Med Miheličevimi deli velja omeniti še Savske stanovanjske stolpnice (z Arnautovićem) v Ljubljani, veleblagovnico Market v Osijeku, poslovno stavbo Konstrukta v Ljubljani, veleblagovnico Stoteks v Novem Sadu, poslovno stolpnico S2 na Bavarskem dvoru v Ljubljani, veleblagovnico Slovenijales in prizidek k hali B na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

V zadnjih dvesto letih je odstotek ljudi, ki delajo na prostem, padel z 90 na 20 odstotkov. Postali smo bitja, ki živimo v zaprtih prostorih,« opozarja Russell Foster, direktor inštituta za spanje in cirkadiano nevroznanost Univerze v Oxfordu. Ljudje se vse bolj odmikamo od narave, zunanjega okolja in 24-urnega solarnega ciklusa. Težav, ki pri tem nastajajo, je več, a poglejmo le najbolj pereče, ki jih navaja raziskava inštituta YouGov. Opravili so jo predlani med 16.000 posamezniki iz 14 evropskih in severnoameriških držav. V vsej človeški zgodovini ni bilo posameznikovo življenje nikoli tako zapletena mešanica vožnje v službo in domov, dejavnosti in dela v zaprtih prostorih … Vse to nas ločuje od narave, ki je gonilna sila razvoja človeške vrste. Postajamo bitja zaprtih prostorov; generacija, ki živi znotraj.

Negativni vplivi sodobnega življenja
Zdravje je za sodobnega človeka pomembna vrednota, prav tako zdravo bivanje. Na vsakem koraku nas bombardirajo s ponudbami za športne vadbe, vedno več denarja namenjamo članarinam v fitnes centrih, pametnim uram in telovadnim pripomočkom, pa vendar večino gibanja opravimo v zaprtih prostorih. V notranjosti preživimo več časa kot kdaj koli prej. Znanstvene raziskave zadnjih desetletij vse bolj jasno kažejo na negativne vplive, ki jih ima sodobno sedeče življenje na zdravje in kakovost življenja. Omejena količina svežega zraka in dnevne svetlobe pogosto izrazito negativno vplivata na človekovo razpoloženje, spanje in učinkovitost, v nezdravih zaprtih prostorih pa trpi tudi naš dihalni sistem.

Težav se premalo zavedamo
Po anketi inštituta YouGov se posledic življenja v zaprtih prostorih premalo zavedamo, saj so raziskovalci ugotovili velik razkorak med našimi predstavami in realnim stanjem. Na splošno mislimo, da živimo relativno zdravo, vendar je resničnost precej drugačna od naših predstav. Samo pomislite, koliko časa dnevno presedite in prištejte k osmim uram v pisarni tudi vožnjo z avtom, sedenje pri obrokih, posedanje v prostem času … Rezultati vas lahko presenetijo. 82 odstotkov anketirancev je dejalo, da dnevno preživijo v zaprtih prostorih manj kot 21 ur, 62 odstotkov pa jih misli, da v zaprtih prostorih dejansko preživijo manj kot 18 ur. Povprečno anketiranci menijo, da preživijo 66 odstotkov svojega časa v zaprtih prostorih. Raziskave sporočajo zaskrbljujočo številko: v resnici ljudje v zaprtih prostorih preživijo povprečno 90 odstotkov svojega časa ali skoraj 22 ur na dan.

Zakaj bi morali biti zaskrbljeni?
Iz dveh glavnih razlogov: ker je v zaprtih prostorih zrak pogosto bolj onesnažen kot zunaj in ker smo zaradi bivanja med štirimi stenami prikrajšani za spreminjajočo se dnevno svetlobo, ki pomembno uravnava človekovo notranjo biološko uro. Dejstvo je, da je zrak v stavbah običajno bolj onesnažen od zraka na prostem celo v velikih mestih, slab notranji zrak pa s sabo prinese množico možnih tegob, na primer draženje oči, nosu in grla, kašelj ter druge bolezni dihal.

Prekinjen naravni 24-urni ciklus
Pomanjkanje naravne svetlobe zaradi zadrževanja v zaprtih prostorih prekine naravni 24-urni ciklus, v katerem smo se kot vrsta razvijali. Kronobiolog Till Roenneberg je ugotovil, da ljudje na običajen delovni dan preživimo na prostem povprečno le 15 minut. Ta številka temelji na odgovorih, ki jih je podalo prek spletnih vprašalnikov več tisoč oseb. Električne luči, digitalne naprave in družba, ki je aktivna 24 ur na dan, nas vedno bolj oddaljujejo od naravnih ritmov in motijo naš naravni cirkadiani ritem ter močno vplivajo na kakovost spanja in splošno zdravje. Cirkadiani ritem je notranja biološka ura, ki prilagaja naše doživljanje različnim fazam dneva. Pomaga nam uravnavati spanje, hranjenje, krvni tlak in telesno temperaturo. Kot posamezniki in kot družba se moramo bolj zavedati razkoraka med tem, kaj mislimo, kako živimo, in tem, kako resnično živimo. Tako bomo bolje razumeli vpliv sodobnega življenja na naše zdravje in bolje bomo lahko načrtovali naše bivanjsko okolje.

Kako ‘bio’ je zrak, ki ga dihamo?
Zrak, ki ga dihamo, je enako pomemben kot hrana, ki jo jemo, in voda, ki jo pijemo. Kadar razmišljamo o onesnaženosti zraka, vedno pomislimo na mestni smog. Naša mesta rastejo in onesnaženje zraka v mestih je pomembna problematika, le redko pa razmišljamo o kakovosti zraka v zaprtih prostorih. Morda boste presenečeni nad dejstvom, da je lahko zrak v naših domovih do petkrat bolj onesnažen od zraka na prostem. Glede na raziskavo YouGov se tega ne zaveda kar 78 odstotkov ljudi.
Povprečna odrasla oseba vsak dan vdihne približno 15 000 litrov zraka.
Zrak v zaprtih prostorih ima na začetni stopnji enako onesnaženje, kot je prisotno v zraku na prostem. Zdaj k temu dodajmo onesnaževala in hlape iz gradbenih materialov v prostoru, čistil, barv, lakiranega pohištva , plastike …
Prištejmo še dejavnosti ljudi, kot so kuhanje, prižiganje sveč, sušenje perila v zaprtih prostorih ipd. Nenazadnje moramo upoštevati še nekaj, kar delamo ves dan: dihanje! Običajna družina s štirimi člani samo z dihanjem vsak dan odda v ozračje približno 1800 litrov CO2 in 10 litrov vode.

Posledice slabega zraka
Slaba kakovost zraka v zaprtih prostorih povzroči simptome, kot so draženje oči, nosu in grla, glavobol, vrtoglavico in izčrpanost. Dolgotrajni učinki pa so lahko resnejši, na primer bolezni dihal, astma, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) in srčne bolezni. Ljudje, ki živijo v vlažnem stanovanju ali domu, kjer je prisotna plesen, imajo kar 40-odstotkov več možnosti, da zbolijo za astmo. Kar 2,2 milijona Evropejcev je zbolelo za astmo zaradi neprimernih bivalnih razmer. Ne le, da bolezni zmanjšujejo kakovost življenja, ampak predstavljajo tudi velik strošek. Na evropski ravni stroški zaradi nezdravega bivalnega okolja dosegajo 82 milijard evrov na leto, pri čemer ti stroški vključujejo neposredne stroške za zdravljenje in oskrbo ter posredne stroške, kot je zmanjšana produktivnost ali izguba delovne sposobnosti.

Dnevna svetloba izjemnega pomena za dobro počutje
Najnovejše raziskave kažejo, v kako tesni soodvisnosti sta dobro počutje posameznika in izpostavljenost naravni svetlobi. K sreči se večina ljudi tega dejstva tudi zaveda, saj kar 68 odstotkov anketirancev iz raziskave YouGov verjame, da dnevna svetloba pomembno vpliva na razpoloženje. To je razumljivo, saj vsi vemo, kako lahko sončen dan izboljša naše počutje, za sončno svetlobo pa je celo potrjeno, da je učinkovit antidepresiv. Kanadska študija iz leta 2016 je pokazala, da je svetlobna terapija pri zdravljenju nesezonske depresije nekajkrat učinkovitejša od tablet, kar dodatno dokazuje, kako pomemben fiziološki in psihološki vpliv ima dnevna svetloba na človekovo zdravje.

Več sončnih žarkov, manj depresije
Ocenjujejo, da približno 15 odstotkov svetovnega prebivalstva občuti zimsko depresijo ali sezonsko razpoloženjsko motnjo (SAD). Verjetnost zanjo narašča z zemljepisno širino, kar je lahko neposredna posledica omejene izpostavljenosti dnevni svetlobi, ki upada s severnejšo geografsko lego. Tipični simptomi SAD so izčrpanost, pomanjkanje motivacije, občutki brezupnosti in depresije ter težave s spanjem. Najučinkovitejše zdravljenje SAD je svetlobna terapija.

Dnevna svetloba podnevi vam pomaga spati ponoči
Spanje je ključno za pravilno delovanje uma in telesa, motnje spanja pa so povezane s številnimi zdravstvenimi težavami. Izčrpanost, razdražljivost in zmanjšana koncentracija so očitne težave, manj pa je znano, da so s pomanjkanjem spanja povezani tudi pridobivanje teže, srčne bolezni in sladkorna bolezen.
….več v tiskani izdaji PRO Bauhaus #1

Pripravil: Domen Pogorevc, univ. dipl. inž. arh.

Ko govorimo o slovenski poselitvi, velikokrat uporabimo besede ‘kaotična podoba kulturne krajine’.
Ta besedna zveza nam hitro postavi dvom, ali je ta kaotičnost torej dobra, saj izraz kulturna krajina
sam po sebi je. V določenih strokah predstavlja kaos sam po sebi urejen sistem (teorija fraktalov). A kljub vsemu nisem prepričana, ali je temu tako. Poselitev, ki smo ji danes priča, je odraz političnih, socialnih in ekonomskih razmer in sprememb, ki so se odvijale v povojnem obdobju zadnjih petdesetih let v državi, v kateri je vladal socialistični režim. Ideološka usmeritev komunističnega gibanja je spodbujala kolektivizem družbe in interesov oziroma višjo stopnjo podružbljanja, ki naj bi jo dosegli bolj z omejevanjem kot pa z vključevanjem interesov posameznika. Pri urejanju prostora je bila favorizirana družbena stanovanjska gradnja.

Prevladovali so uniformni vzorci in standardi tako za velike urbane aglomeracije kot za odmaknjene podeželske kraje in zaselke. Nenaklonjenost politike do individualne gradnje je tudi eden od vzrokov, da se pri nas niso razvile številne organizirane, načrtovane oblike stanovanjskega zadružništva. Zato vse do danes srečamo v Sloveniji zelo malo primerov načrtovane enodružinske gradnje v ruralnem prostoru. Preskok iz kmečkih povojnih hiš v organizirano blokovsko gradnjo in iskanje uniformiranosti sta po vsej verjetnosti dodatno vplivala na željo po individualnosti in željo po ‘lastni hiši v naravi’.

Individualnost človeka se je vedno bolj uveljavljala in se odražala v povečanju števila enodružinske gradnje. Večina ljudi je zadovoljila stanovanjske potrebe na svoj način: z gradnjo lastne, prostostoječe enodružinske hiše. Večji del enodružinskih hiš (predvsem v izvenmestnem prostoru), ki so bile zgrajene po letu 1970, še danes opisujemo kot ‘moteče, nekakovostne, prevelike, v obliki transformatorjev’ … Ta hiša, ki jo v Sloveniji popularno imenujemo ‘transformator’, je rezultat številnih vplivov. Na eni strani išče vzor v tipu primestne enodružinske vile z balkoni, stopnišči, ograjami itd., na drugi strani pa temelji na uporabi preproste, vsakomur obvladljive tehnologije gradnje, ki omogoča gradnjo v lastni režiji. Hiša, ki je čez leta prerasla v vsesplošen tip gradnje ne oziraje se na regionalne značilnosti in tradicijo.
Oblikovanje teh objektov je danes del obstoječe poselitve kulturne krajine, čeprav ne prispeva k ohranjanju identitete posameznih območij. Njihova anonimna arhitekturna vrednost ni toliko moteča kot prostorska umestitev: v večini so to objekti na izpostavljenih lokacijah brez odnosa do
prostorskih naravnih in ustvarjenih omejitev (odnos do parcele, sosednjih objektov, ceste, prostorskih robov, krajine …).

Sanje o ‘hišici z vrtom’
Pri oblikovanju bivalnega okolja slovenskih naselij je že danes treba upoštevati naslednja nasprotujoča si dejstva: hitri komunikacijski sistem (avtocestni križ) je približal nekoč slabo dostopne predele centralnim urbanim naseljem in delovnim mestom. To omogoča in sprošča večje možnosti zaposlitve predvsem v urbanem prostoru, kjer je koncentracija možnosti večja. Hkrati pa je posamezniku tudi omogočen izhod iz utesnjujočih stanovanjskih enot urbane prenaseljenosti: sanje po ‘hišici z vrtom’ so danes realnost, vendar morajo biti te sanje blizu izvora hrupa (avtocestnega priključka), zato da imamo občutek dobre in hitre dostopnosti do dela, zabave, sprostitve, kulture …

Tako so postale lokacije ob avtocestnih vozliščih magnet za gradnjo novih sosesk, naselij in vseh mogočih posegov. Temu premetavanju po prostoru pa sledijo individualni trendi v oblikovanju, ki se nam na prvi vtis zdijo zgolj dekoracija objekta, pa vendar vplivajo na urbanistično organizacijo prostora in na socialne odnose v njem. Barvitost, kričeče fasade, razni prizidki, dozidave, nadstreški ipd. Vendar ob vsakodnevnem zgražanju nad barvitostjo ‘idealne hišice z vrtom’ pozabljamo na drobne elemente, ki prav tako uničujejo podobo naših naselij: reklamni panoji, razne brunarice kot dodatek garaž in okrasnih elementov, stojnice ob praznovanjih in sejmih, fontane, spomeniki, raznolikost eksotičnega zelenja, Sneguljčica in sedem palčkov ipd. Vsi našteti in podobni elementi urbane in ruralne opreme so seveda nujni, vendar je njihovo oblikovanje, raznolikost uporabljenih materialo in slogov, postavitev v prostor ipd. prav tako preraslo v agresivnost poseganja v smislu ‘boriti se za svoj obstoj’.

Dvoumnosti in dvojnosti posameznika je opisal prof. Trstenjak v knjigi Ekološka psihologija, izdani leta 1984. Ko se ozrem po prostoru, se mi dozdeva, da je ves ta slovenski kaos’ nekako posledica ravno teh kulturoloških in socialnih težav sodobnega človeka:

»To se pravi: človek se obdaja s stvarmi, ki potem kot njegovo okolje vplivajo na njegovo počutje in delovanje, ki pa ga motijo ali celo ogrožajo, kakor hitro so mu v breme ali pa ga preveč zaposlijo. Končno so to pravzaprav njegova lastna notranja nagnjenja in potrebe, ki jih sekundarno ali celo terciarno sam ustvarja, misleč, da bo laže živel, a se znajde v navzkrižju, da zaradi njih težje živi. Sem sodi vse, kar potrebuje v sodobni potrošniški družbi za dvig življenjskega standarda: hiša z vso mogočo tehnično, delno avtomatizirano opremo, vikend hišica v planinah ali ob morju, avtomobil, hišica prikolica, motorni čoln, zračna potovanja na druge kontinente itd. Končno namreč vse to človeka čezmerno zaposluje in ga spravlja v stalno živčno napetost, tako da mnogo ‘udobneje’, kar brezskrbneje živi tisti, ki si nobene teh udobnosti kot skromen podnajemnik ne more privoščiti. Vsemu temu senamreč pridruži še Damoklejev meč odplačevanja mesečnih obrokov za posojila, ki si jih je za dvig življenjske udobnosti najel.« (Trstenjak, 1984: 51).

Živimo v času, ko se hkrati s to navidezno prijaznostjo podjetij in bank, ki posamezniku z visokimi krediti pomagajo zgraditi svoje sanje o hišici na samotni parceli, lastniški seveda, želi omejiti sanje po drugi plati, ki ji pravimo zakonodaja. Kje in kako se začnejo te prve nerazumljene zadrege za uporabnika, je nedvomno povezano s preteklo mislijo ‘saj sem seveda lastnik parcele in na njej lahko naredim kar hočem’. Vendar je želji po tem, da imamo urejena naselja, urejene dostope do svojih objektov z vso pripadajočo infrastrukturo, primerno oddaljen vrtec, šolo, trgovino in vse druge storitve, sledilo urejanje prostora z opredelitvijo območij, primernih za razvoj in širitev določene rabe in dejavnosti naselij. Opredelitev namenske rabe je tako sledila teoriji coniranja dejavnosti.

Namenska raba prostora
Namenska raba prostora velja za temeljni predpis urejanja prostora, ki določa, za kaj je prostor oziroma določeno parcelo mogoče uporabljati, in kateri posegi v prostor so tu mogoči. Namenska raba prostora je s prostorskimi akti določena raba zemljišč in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se ti lahko uporabljajo (ZUreP-2, 2017). Občina je pristojna za načrtovanje prostorskih ureditev regionalnega in lokalnega pomena ter določanje namenske rabe prostora in prostorskih izvedbenih pogojev na svojem območju (ibid.). Načrtovanje namenske rabe mora biti v skladu z načeli racionalne rabe prostora (ZUreP-2, 38. člen). Pri načrtovanju in oblikovanju prostorskih ureditev in posegov v prostor je treba na podlagi opredeljene namenske rabe prostora določiti enotne oblikovne in funkcionalne prostorske izvedbene pogoje (ZUreP-2, 47. člen). Občine v Sloveniji imajo izvirno pravico urejanja prostora na svojem območju (»posegi v prostor, ki se nanašajo na bivanje, opravljanje gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, objekti infrastrukture lokalnih javnih služb in objekti lokalnega grajenega javnega dobra«, Pucelj Vidovi , Pličanič, 2015). Občine z občinskim prostorskim načrtom opredeljujejo območja namenske rabe prostora, s čemer opredeljujejo možne posege na zemljišču. Podrobneje pa pogoje, pod katerimi je mogoče določen poseg izvesti, občine opredeljujejo naknadno s občinskimi podrobnimi prostorskimi načrti (OPPN).

Opredelitev namenske rabe naj bi bila posledica urbanističnega ‘koncepta’ in odločitev o prostorskem razvoju urejanja določene naselbine, in sicer: na lokalnem nivoju v odnosu do dejavnosti v prostoru (kmetijstvo, gozdarstvo, industrija ipd.) in na regionalnem nivoju v odnosu do pomena centralnosti poselitve. Osnova temu pa je v teoriji coniranje rabe. Coniranje je bilo nemška domislica, definirana kot »potreben vzvod za ohranjanje določenega reda in orodje za zaščito javnega interesa in preprečitev zemljiških špekulacij« (Kaliopa Dimitrovska Andrews, 1994). Pa vendar vemo, da še danes določanje namenske rabe samo sledi prvotno izdelanim dolgoročnim in srednjeročnim planom ter vztrajnosti podajanja pobud. Kje se v tej zgodbi določanja zazidljivosti najdeta kompozicijska ureditev in lepota ustvarjanja odprtih javnih prostorov?
Ali zasledimo ta merila in pogoje v regulacijah in pravilih, ki jih splošno poznamo kot 4-metrski odmik od parcelne meje?

Ob iskanju odgovorov, kako in čemu slediti z vizijami zgoščanja mest in ureditev, ki niso skrajno omejevalne, pa vendar postavijo pravila ogrodja, sem naletela na ‘ključ’ členitve prostora, ‘The Transect’ (po Dunay P. Z.), ki je po letu 2008 uporabljen kot osnova za členitev naselij v ZDA; (vir: https://transect.org/rural_img.html) in predstavlja preslikavo sistema prenosa oz. tranzicijo ekosistema iz naravne krajine v urbano (gosto pozidano) območje.
Sistem ‘urbano v ruralno’ sestavlja šest območij, ki so jim dodana posebna območja glede na dejavnost (npr. trgovski centri, letališče, študentski kampus ipd.).
Nadaljevanje in nadgradnja prostorske členitve iz ‘urbano v ruralno’ je predstavljena v ‘The SmartCode: Sustainable Urbanism Module’ (Farr Associates, 2015). To je nadgradnja v model prenosa sistema ‘pametnih kod oz. regulacij’ z vključevanjem visoke stopnje trajnostnih pravil v pravila na nivoju občinskih regulacij. ‘The SmartCode’ je osnova, ki služi standardni organizaciji prostora na osnovi prenosa ruralno v urbano. V posodobljeni sistem so vključena načela trajnosti, ki sledijo načelu ‘zmanjšanja prevoženih kilometrov’. Model nedvomno sledi idejam zgoščevanja mest na nivoju sistema poselitve. Ali s temi modeli lahko nadaljujemo poselitev in reguliramo slovenski prostor?
Najbrž ne, a ideja oblikovalskih kod ponuja urejanje po individualnih željah z omejevanjem možnosti.

…. več v tiskani verziji PRO Bauhaus #1

Pripravila: izr. prof. dr. Alenka Fikfak, dipl. inž. arh., Fakulteta za arhitekturo
Viri fotografij: fotografije uvodnega dela so last avtorice prispevka
Skice: Nina Povše
Načrti: Žan Stojanovič