Plečnikovo nagrado v kategoriji javni prostor je strokovna žirija letos namenila Pokopališču Ankaran arhitektov Uroša Rustje, Primoža Žitnika, Mine Hiršman in Matea Zonte ter krajinskih arhitektov Ane Kučan, Luke Javornika in Danijela Mohoriča. Na nocojšnji prireditvi so podelili tudi tri Plečnikove medalje. Priznanja tudi za Vrtec Bohinj, revitalizacijo ulic na Ptuju, knjigo o arhitektih in spletno stičišče.

Kot piše v utemeljitvi Plečnikove nagrade, zasnova pokopališča posega neposredno v brežino gozdnega roba in izkušnjo kraja naveže na dojemanje krajine v širšem merilu. Avtorji višinsko razliko izjemno zahtevne lokacije premoščajo s klančinami, ki obiskovalca vizualno povezujejo s horizontom in različnimi gozdnimi ambienti. Členitev enotnega pokopališkega prostora na več delov, tako da se posamezna grobna polja potopijo v okoliški gozd, odpira možnost prepletanja gozdne krajine s prostori grobov, kar subtilno aktivira potencial javnega prostora in ga hkrati zaščiti, uporabnikom pa ponuja parkovno ureditev, ki presega program in prostor pokopališča.

Plečnikovo medaljo v kategoriji arhitekturne realizacije večjega merila je žirija namenila Vrtcu Bohinj. Avtorji arhitekture so Ana Jerman, Janja Šušnjar, Sofia Romeo Gurrea-Nozaleda in Miguel Sotos Fernandez-Zuniga, avtorja krajinske arhitekture Luka Javornik in Lara Gligić. Vrtec je umeščen na rob največjega naselja v Bohinjski dolini in se z vhodnim dvoriščem navezuje na nasproti ležeče dvorišče osnovne šole. Dialog med vzgojnima institucijama je po besedah žirije vzpostavljen tako v vsebinskem kot tudi v formalnem smislu. Merilo vrtca pa je hkrati pomembno tudi zaradi velikosti lastnih volumnov, ki temeljijo na tipologiji bohinjske domačije, a na neobičajen način. Gre namreč za njeno povečavo, ki ob dosledni izpeljavi projekta dobi svojo arhitekturno vrednost.

V kategoriji arhitekturne realizacije manjšega merila je žirija Plečnikovo medaljo namenila revitalizaciji Stare steklarske in Vrazovega trga s pripadajočimi ulicami v starem mestnem jedru Ptuja. Avtorji arhitekture so Matevž Zalar, Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher in Samo Kralj, avtorji krajinske arhitekture Darja Matjašec, Pia Kante in Katja Mali. Revitalizacija objektov Stare steklarske in zunanjih ambientov povezuje pomenske in materialne zgodovinske plasti Ptuja s sodobnimi javnimi programi za aktiviranje skupnosti in oživljanje starega mestnega jedra. Intervencije v obliki urbane opreme malega merila delujejo “akupunkturno”, saj izkušnji daje takt predvsem veliko merilo mesta, je zapisala žirija.

Štipendija Plečnikovega sklada Elvisu Jerkiču

Plečnikovo medaljo za bogatitev prostorske kulture je prejel Zaš Brezar za platformo Landezine. Kot piše v utemeljitvi, je Landezine platforma, ki se je iz virtualne točke za objavo referenčnih krajinskoarhitekturnih projektov razvila v mednarodno spletno stičišče, z organizacijo dogodkov pa tudi v realni prostor za spremljanje, razkrivanje in raziskovanje smernic urejanja odprtega prostora. Zanjo so značilne stalna rast, hitra odzivnost, občutljivost in odprtost za soočanje s pogosto neprijetnimi vprašanji sedanjosti in prihodnosti.

Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko je žirija namenila knjigi Raimonda Mercadanteja z naslovom Between History, Ideologies and Conflicts, Architecture in Slovenia 1968-1991. Kot piše v utemeljitvi, knjiga z beleženjem mikrozgodovin polpreteklega obdobja osvetljuje delovanje arhitektov, razkriva širše sistemske in ideološke napetosti ter s tem vzpostavi dragocen vpogled v dogajanje, ki je bilo tesno prepleteno z jugoslovanskim prostorom, v širšem evropskem merilu.

Štipendijo Plečnikovega sklada pa je prejel Elvis Jerkič za magistrsko delo Pravica do železnice: idejna zasnova revitalizacije železniških objektov v Baški grapi (2024).

Na 19. mednarodni razstavi arhitekture v Benetkah bo Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v slovenskem paviljonu predstavil projekt Mojstri gradijo kustosov Ane Kosi in Ognena Arsova. Projekt sestavljajo trije enakovredni deli – prostorska instalacija v Arzenalu, katalog in medresorski simpozij, ki bo novembra v MAO.

Na predstavitvi na ministrstvu za kulturo je danes ministrica Asta Vrečko poudarila, da je slovenski paviljon tesno povezan tako s temo bienala kot tudi z aktualno problematiko na področju arhitekture in oblikovanja prostora. Kustosa, ki sta tudi sama arhitekta, se namreč ukvarjata s tem, kako se gradi in katera znanja so potrebna.

Direktorica MAO in komisarka slovenskega paviljona Maja Vardjan je poudarila, da je proces produkcije arhitekture kompleksen, vendar pa arhitekturni diskurz večinoma izpostavlja le enega akterja tega procesa, in sicer arhitekta oz. projektanta.

Avtorji slovenskega paviljona se s projektom Mojstri gradijo po njenih besedah kritično lotevajo tovrstnega diskurza. V kontekstu beneškega bienala, ki z naslovom Integlliens. Naravno. Umetno. Kolektivno obravnava različne definicije in oblike inteligence ter poziva k njeni širši in bolj vključujoči opredelitvi, preusmerjajo fokus od ideje in učinka arhitekture na vmesno fazo procesa – na njeno materializacijo in delovno silo, ki jo dejansko omogoča.

Ana Kosi iz arhitekturnega biroja KIP (Kosi in partnerji) je povedala, da tema letošnjega slovenskega paviljona izhaja iz njihove neposredne izkušnje in opažanj s terena. V projektu Mojstri gradijo so izpostavljena mojstrska znanja, tehnike in veščine kot integralen in nenadomestljiv del arhitekturne produkcije. S tem repozicionirajo razumevanje vloge gradbenih delavcev v procesu nastajanja arhitekture ter pozornost iz končnega arhitekturnega objekta preusmerjajo k idejam, procesu oziroma samo gradnji.

Arhitektura se po besedah Kosi materializira na gradbiščih, ki so surova, glasna in umazana, kar je v ostrem kontrastu z eterično avro, ki jo pripisujemo arhitekturnim objektom. Arhitekti se vedno bolj oddaljujejo od aktivnega spremljanja gradnje, kar je v navzkrižju s samim bistvom poklica. Beseda arhitekt namreč izhaja iz starogrškega izraza arhitekton, ki označuje glavnega gradbenega mojstra.

Kot je še povedala, je analiza sodobnih slovenskih gradbišč, ki so jo izvedli, pokazala, da je gradnja močno odvisna od človeške delovne sile in “know-howa” ljudi, ki gradijo. Istočasno se gradbena industrija in posledično arhitektura srečujeta s pomanjkanjem mojstrov, ki so s svojimi veščinami bistveni za prevod načrta v kakovosten objekt oziroma arhitekturo.

Gradbeništvo želi po njenih besedah slediti trendom digitalizacije, robotizacije in mehanizacije ter težave z delavci rešiti z njihovo čim večjo eliminacijo iz procesa gradnje, vendar pa se na sodobnem gradbišču ravno človeški dejavnik s svojo ustvarjalno sposobnostjo kaže kot ključen.

Ob zaključku projekta oz. zaprtju arhitekturnega bienala (ta bo potekal od 10. maja do 23. novembra) bo novembra v MAO-ju potekal medresorski simpozij o arhitekturni produkciji v Sloveniji, tako skozi načrtovanje in gradnjo kot sam učinek arhitekture. Katalog Mojstri gradijo, ki sta ga uredila Ana Kosi in Arsov s sodelavci, je zasnovan kot besedilni in vizualni dokument procesa gradnje slovenskega paviljona ter pomeni njegovo vsebinsko poglobitev. Izšel bo v slovenskem in angleškem jeziku.

Ob napovedi odstranitve notranje ureditve Železniške postaje v Ljubljani je razred za umetnosti SAZU izrazil nasprotovanje kakršnim koli posegom v notranjo ureditev postaje. Pozivajo, naj pritličje kolodvora ostane javen, potnikom namenjen prostor.

Kot so pri razredu za umetnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) zapisali v izjavi za javnost, odločno nasprotujejo posegom “v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena”.

»Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena,« je razred za umetnosti SAZU zapisal, da odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. 

Razred za umetnosti SAZU je v izjavi za javnost spomnil, da je skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane. Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. »Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval,« so še opozorili in dodali, da je Mušič prostor oblikoval kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane. Pod izjavo se je v imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU podpisal akademik prof. dr. Jožef Muhovič.

Nihče ne vpraša občanov, čeprav gre za simbol mesta

Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt, ki je zaslovel na področju arheološkega konservatorstva. Že pred časom je opozoril, da ljubljanska oblast troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Je tudi velik nasprotnik gradnje garaže pod ljubljansko tržnico. Februarja letos je v Dnevniku pisal o tem, da je Atelje Marko Mušič 19. februarja 2025 prejel obvestilo Dejana Jurkoviča, vodje sektorja za investicije, o odstranitvi notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana – do česar naj bi prišlo v začetku junija. Atelje Marko Mušič je na podlagi originalnih načrtov z Dunaja notranjost poslopja železniške postaje obnovil med letoma 1987 in 1996. Med drugim je bil rekonstruiran tudi stolpič z uro, ki se je porušil ob potresu leta 1895. V dopisu je bil arhitekt Mušič obveščen, da ima na podlagi zakonodaje pravico pred pričetkom del fotografirati obstoječe stanje. Arhitekt Kovač je ob tem vprašal, kdo odloča o uničenju kulturne dediščine našega mesta. »Nihče ne vpraša nas, občanov, čeprav gre za simbol mesta, ki se uničuje z evropskim denarjem, tega pa bo treba vrniti,« je ocenil, da uničevanje poteka stihijsko, samovoljno ali s tihim privoljenjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana. Državnega prostorskega načrta (DPN), ki bi moral biti osnova za kakršno koli projektiranje, pa po Kovačevih besedah še vedno ni.

Mušič: Zlovešča napoved ukradenega kolodvora se ne sme uresničiti

Tudi arhitekt in Prešernov nagrajenec Mušič tej nameri seveda ostro nasprotuje in trdi, da mora pritličje kolodvora ostati takšno, kot je – marca je javno pismo naslovil na Ministrstvo za infrastrukturo. »Nikoli nisem pomislil, da je to v moji ljubljeni, kultivirani in omikani Ljubljani sploh mogoče. Najprej zato, ker sem bil in sem še vedno prepričan, da mora pritličje našega kolodvora za vedno ostati v osnovni funkciji, za katero je bila postaja takrat, leta 1848, zgrajena. Da mora torej za vedno ostati reprezentativni javni mestni, potnikom namenjeni prostor,« je Dnevnik navedel Mušičeve besede. Potniške postaje so po njegovem mnenju sodobna vrata v mesto. »Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo,« je še zatrdil. Mušičev atelje je zmagal na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično-arhitekturnem natečaju, za svoj arhitekturni dosežek pa je prejel strokovna priznanja. Notranjo ureditev kolodvora so predstavljali na razstavah in jo objavili tudi v knjigah. »Ostajam trdno prepričan, da se zlovešča napoved ukradenega kolodvora ne sme uresničiti,« je poudaril in nadaljeval: »Ne zaradi prizadetega arhitekta, temveč zaradi nepopravljivo prizadete Ljubljane ter njenih meščank in meščanov. Zato je moj glas protesta nepomemben ob glasu Ljubljančank in Ljubljančanov, ki o brisanju legendarne, nenadomestljive vrednote svojega mesta očitno sploh niso obveščeni.« Komentiral je, da je ob tem zanimivo, pa tudi srhljivo, kako zlahka sektor za investicije v železnice ministrstva za infrastrukturo uniči in izbriše vsekakor zares drago notranjo ureditev, ki so jo plačale Slovenske železnice. »Ne igra steklenih biserov, temveč igra z našim, davkoplačevalskim denarjem, s katero bodo lastniku hotela prihranili stroške preurejanja kolodvora za njegove potrebe,« je opozoril.

Postajno poslopje železnice je varovano kot stavbna dediščina, kar pa ne velja za prizidka

Po poročanju Dnevnika so jim z ministrstva za infrastrukturo odgovorili, da bodo Mušičevo notranjost zaenkrat ohranili takšno kot je – vse dokler ne bodo končali z izgradnjo novega nadhoda, predvidoma v drugi polovici leta 2026. Od Zavoda za varstvo kulturne dediščine so sicer dobili soglasje, da lahko objekt ljubljanske železniške postaje ohranijo samo v osnovnem gabaritu iz leta 1849. Kar pomeni, da lahko porušijo severovzhodni in severozahodni prizidek in tudi morebitne Mušičeve avtorske elemente v omenjenih dveh delih. Skladno z veljavnim zazidalnim načrtom je v objektu železniške postaje dopustno urediti poslovno upravne ter trgovsko gostinske dejavnosti, omogočena je bila tudi hotelska dejavnost. Ministrica Alenka Bratušek pa je dejala, da se bodo o prihodnosti Mušičeve dediščine pogovarjali v prihodnosti, ko bo jasno, kaj naj bi se v tej stavbi dolgoročno sploh dogajalo. Po njenih besedah je ključnega pomena, da projektanti sodelujejo z ministrstvom za kulturo oziroma z zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKD).

Izjava za javnost: Odstranitev notranje ureditve postajnega poslopja Železniške postaje Ljubljana

“Stara železniška postaja iz leta 1848 je osrednja ljubljanska znamenitost evropskega pomena. Skozi več kot 70 let zanemarjeno, groteskno predelano in prizidano, opuščeno in odpisano stavbo je med letoma 1986 in 1996 ter po zmagi na arhitekturnem natečaju vzorno prenovil in rekonstruiral akad. Marko Mušič. S tem je kolodvor zopet prezentiral v polnem blišču bidermajerske, na Dunaju zrisane arhitekture. V Mušičevi notranji ureditvi potnikom namenjenih prostorov pritličja pa je podedovane vrednote obogatil in povzdignil z lastno vrhunsko ustvarjalnostjo. V odpisani stavbi preteklosti je ustvaril najlepše javne prostore sodobne Ljubljane.

Zato razred za umetnosti SAZU odločno nasprotuje kakršnim koli posegom v vrhunsko in nedotakljivo notranjo ureditev, ki bi morala biti že zdavnaj tudi uradno primerno zaščitena. Obenem pa odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta in zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem Ljubljane namenjen prostor. Torej takšen, kot ga je akad. Marko Mušič vrhunsko izoblikoval. Kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos Ljubljane.”

V imenu članov V. razreda za umetnosti SAZU – akademik prof. dr. Jožef Muhovič, tajnik razreda