Mladi smo in živi: 100 let šole za arhitekturo v Ljubljani

Kratka zgodovina Fakultete za arhitekturo, Univerze v Ljubljani
Kmalu po ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 je bil na oddelku za stavbeništvo Tehniške fakultete imenovan za docenta Ivan Vurnik, ki je zaključil študij arhitekture na Dunaju. V želji po osamosvojitvi študija arhitekture je Vurnik povabil k sodelovanju Maksa Fabianija, profesorja na Dunajski tehniški visoki šoli, ki se vabilu ni odzval, in Jožeta Plečnika, profesorja na praški umetnoobrtni šoli, ki se je prav tako sprva uveljavil na Dunaju, pozneje pa v Pragi. Čeprav je bila Vurniku zaupana organizacija in vodenje novoustanovljenega Oddelka za arhitekturo, ki je začel delovati leta 1920, velja Plečnik za duhovnega očeta arhitekturne šole v Ljubljani.

Plečnik je kot redni profesor za arhitekturo začel s pedagoškim delom leta 1921, šolo pa je zaznamoval z osebno karizmo in metodo poučevanja, ki jo je spoznal kot učenec Otta Wagnerja na dunajski Akademiji. Šolo si je zamislil v obliki delavnic ali ateljejev, v katerih študenti in profesorji skupaj izkušajo celoten proces načrtovalskega dela. Takšen način poučevanja, kjer v seminarjih sodelujejo študenti različnih generacij, je ostal posebnost ljubljanske šole za arhitekturo do danes.

Po letu 1945 je vpliv na šoli prevzela mlajša generacija arhitektov, Edvard Ravnikar, Edo Mihevc, Marjan Mušič, Boris Kobe, Niko Kralj idr. Ravnikar je kot osrednja osebnost slovenske arhitekture modernizma postavil temelje sodobnega urbanizma in oblikovanja kot dodatni področji študija arhitekture. Zahvaljujoč kakovosti študija, ki se je kazala tudi z uspehi najvidnejših diplomantov, se je že v šestdesetih letih v tedanji Jugoslaviji in tudi v tujini dokončno uveljavil termin Ljubljanska šola za arhitekturo.

Študij arhitekture v Ljubljani je potekal v okviru Tehniške fakultete vse do njenega preoblikovanja leta 1957, ko je bila ustanovljena Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Ta se je leta 1974 razdelila na dve visokošolski organizaciji, VTOZD gradbeništvo in geodezija in VTOZD arhitektura, ki sta obe imeli razmeroma visoko stopnjo samostojnosti. Dokončno so se prizadevanja za samostojno arhitekturno šolo v Ljubljani uresničila leta 1995, ko se je VTOZD arhitektura preoblikovala v samostojno Fakulteto za arhitekturo.

Danes se učni program deli na petletni magistrski študij arhitekture, triletni študijski program urbanizem in petletni magistrski študij urbanizma. V obeh primerih študij temelji na individualnem delu s študenti v seminarjih. Ti nadaljujejo prepoznavno tradicijo šole in hkrati predstavljajo most z ostalimi znanji, ki jih študenti pridobijo pri humanističnih in tehničnih predmetih. Takšen način nudi študentu neposreden stik z aktualnimi vprašanji stroke in družbe na način, kot ga opredeljuje termin teoretična praksa arhitekture. Pomemben generator novih znanj na fakulteti predstavljajo stiki z mnogimi uveljavljenimi arhitekti in teoretiki iz tujine, ki v obliki gostujočih profesorjev utrjujejo povezanost fakultete v mrežo uveljavljenih arhitekturnih šol po svetu.

Več preberite v tiskani izdaji PRO BAUHAUS #2 …