Milan Mihelič: Sto let velikega arhitekta slovenske modernistične misli

Na današnji dan pred stotimi leti se je rodil arhitekt in urbanist, akademik Milan Mihelič – eden ključnih protagonistov slovenske arhitekture druge polovice 20. stoletja, ki je odločilno zaznamoval obdobje modernizma, zlasti v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih.

Mihelič je bil že med svojimi sodobniki cenjen kot izjemno pronicljiv in široko razgledan arhitekt. Za svoje delo je prejel dve Prešernovi nagradi ter Plečnikovo medaljo za življenjsko delo.

Od študija do prvih uspehov

Milan Mihelič se je rodil 20. julija 1925 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. Arhitekturo je začel študirati v Ljubljani, po drugi svetovni vojni pa nadaljeval na politehniki v Pragi. Diplomiral je leta 1954 na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, s projektom za idejni načrt Tehničnega muzeja Slovenije.

Že takoj po študiju se je vključil v arhitekturno prakso, najprej v okviru skupine za gradnjo Gospodarskega razstavišča. Skupaj z Brankom Simčičem in Ilijem Arnautovićem je leta 1959 prejel Prešernovo nagrado za zasnovo kompleksa hale A. V tem obdobju se je ukvarjal tudi z grafičnim oblikovanjem, s posebnim poudarkom na plakatih in knjigah. Leto 1968 mu je prineslo še nagrado Prešernovega sklada za razstavne paviljone na Gospodarskem razstavišču ter za veleblagovnici Modna hiša in Prehrana v Osijeku.

Vodstvene vloge in natečajna praksa

Leta 1955 se je zaposlil v Zavodu za stanovanjsko izgradnjo OLO Ljubljana, kjer je aktivno deloval kot projektant in raziskovalec. Po letu 1962 se je pridružil podjetju Konstrukta, kjer je bil glavni projektant in dolgoletni direktor. Od leta 1979 je sodeloval z arhitekturnim birojem AB iz Ljubljane, do upokojitve leta 1990.
Mihelič je bil vsestranski arhitekt, ki se je ukvarjal tako z arhitekturnim kot urbanističnim načrtovanjem. Njegova dela so pogosto nastajala kot rezultat uspehov na javnih natečajih. Poleg projektantskega dela je bil med letoma 1963 in 1967 tudi predsednik Zveze arhitektov Slovenije. Leta 1981 je bil izvoljen za izrednega, leta 1987 pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Prepoznavna arhitekturna poetika

Za izjemen ustvarjalni prispevek je leta 1976 prejel še eno Prešernovo nagrado, leta 2008 pa Plečnikovo medaljo za življenjsko delo. Žirija je takrat zapisala, da Miheličev opus predstavlja najvidnejša in najkakovostnejša poglavja slovenske moderne arhitekture, zaznamovana z avtentično poetiko, obsežnim znanjem in globokimi koreninami v delih Fabiana, Plečnika in Ravnikarja.
Leta 1980 je umetnostni zgodovinar Stane Bernik v Arhitekturnem muzeju pripravil Miheliču odmevno retrospektivno razstavo in izdal obsežno monografijo.

Ključna dela in vpliv

Med najvidnejša dela Milana Miheliča sodijo Savske stanovanjske stolpnice v Ljubljani (z Ilijem Arnautovićem), veleblagovnica Market v Osijeku, poslovna stavba Konstrukta v Ljubljani, Stoteks v Novem Sadu, poslovna stolpnica S2 na Bavarskem dvoru, veleblagovnica Slovenijales, prizidek k hali B na Gospodarskem razstavišču in župnijska cerkev sv. Duha v Stožicah.

Med modernizmom in postmodernizmom

Miheličeva kariera je zajela celoten razpon razvoja slovenske arhitekture – od visokega modernizma do razplastenega postmodernizma. Njegova arhitekturna misel je ostajala prilagodljiva, vendar izrazno prepoznavna. Medtem ko se je uveljavil z močno strukturirano modernistično govorico, se je znal tudi odzvati na izzive postmoderne. Izrazit primer te preobrazbe je mednarodna avtomatska telefonska centrala v Ljubljani, kjer se poudarek premakne z nosilne strukture na plašč stavbe. Postmodernistične značilnosti so še bolj vidne v zasnovi cerkve v Stožicah in predlogu za prizidek Narodne galerije.

Milan Mihelič je umrl 13. februarja 2021 v Ljubljani, star 95 let. Za seboj je zapustil izjemno arhitekturno zapuščino, ki ostaja temeljni del zgodovine slovenske moderne.