Črpalna hidroelektrarna Kozjak, ki je že več let umeščena v državni prostorski načrt, je tudi na evropski ravni prepoznana kot strateški elektroenergetski projekt. Vlagatelj se sooča z izrazitim nasprotovanjem lokalnega prebivalstva, zato skuša odnose izboljšati z dodatnimi raziskavami, ki bi omogočile izvedbo projekta na okolju in prostoru bolj sprejemljiv način.

Marko Lotrič je na temo Črpalne hidroelektrarne (ČHE) Kozjak že tretjič organiziral javni sestanek, tokrat v hramu kulture v Selnici ob Dravi. Kot je zapisal v vabilu, je bil namen srečanja odprta razprava in iskanje rešitev, sprejemljivih tudi za prizadete prebivalce. Predsednik Državnega sveta je prepričan, da je pri tej približno 600-milijonski naložbi ključno vzdrževati stalen dialog. Vzpostavitev učinkovite komunikacije pa je – glede na dosedanje izkušnje – vse prej kot enostavna naloga.

Tokrat so prvi k besedi pristopili predstavniki investitorja.
»Zopet poudarjam, za kako strateško pomemben projekt gre. Varna in stabilna oskrba z električno energijo je postala ključno vprašanje sodobne družbe,« je opozoril Damjan Seme, generalni direktor Dravskih elektrarn Maribor (DEM). »Zavedamo se, da je projekt obsežen in zahteven, zato ga želimo razvijati skupaj z vami – z lokalno skupnostjo.«

Sredstva preusmerjena na spodnjo Sav

Naložbenik si prizadeva razbliniti nakopičene bojazni in zmanjšati okoljske vplive. Varnost akumulacijskega jezera bodo preverili z dodatno, neodvisno študijo. Podjetje Irga že od lanskega leta izvaja geomehanske raziskave in hidrološki monitoring. Opravljenih je bilo 28 vrtin in 12 razkopov terena, analizirana je geološka sestava in podzemna voda na predvidenem območju jezera.
»Nekatera vodna zajetja bodo zagotovo prizadeta, zato moramo zanje zagotoviti nadomestne vire,« je pojasnil Sandi Ritlop, vodja projekta ČHE Kozjak.

Žičnica namesto tovornjakov

Predstavnica družbe HSE Invest, Janja Skernišak, je predstavila projektno nalogo, v kateri so preučili možnost izgradnje 2,5 kilometra dolge žičnice, namenjene transportu gradbenega materiala na hrib in z njega. Elektroinštitut Milana Vidmarja je medtem prejel naročilo za izvedbo stroškovne študije, ki bo preverila, ali je mogoče daljnovod na območju Kamnice (in nekaterih drugih odsekih) položiti pod zemljo.

Zamisel o kablovodu so podprli tudi v Zavodu za gozdove, kjer poudarjajo, da bi bila na 21-kilometrski trasi zaradi tega potrebna bistveno manjša sečnja dreves, vpliv na okolje pa bi bil občutno manjši. Kot dodaja Igor Kopše, so v zavodu naklonjeni tudi ideji o žičnici.

Po ocenah S. Ritlopa terminski načrt projekta ni ogrožen. Ekipa še vedno sledi časovnici, ki predvideva pridobitev gradbenega dovoljenja do konca leta 2026. Gradnja bi se začela leto pozneje in trajala približno štiri leta.
»Gre za kompleksen interdisciplinarni projekt, ki je bil uvrščen tudi v desetletni načrt razvoja čezmejnega elektroenergetskega omrežja Evropske unije. S tem je pridobil status ‘strateškega projekta skupnega interesa’, kar odpira možnost pridobivanja evropskih sredstev in poenostavlja postopke v fazi pridobivanja dovoljenj,« je dodal.

Pravno in strokovno usklajevanje

»Na občini smo vzpostavili delovno skupino, v kateri sodelujejo svetniki, strokovnjaki in predstavniki civilnih iniciativ,« je pojasnila Vlasta Krmelj, županja Selnice ob Dravi. »Skupina bo pomagala občinskemu vodstvu, da bodo odločitve strokovno utemeljene in razumljive.«

Spomnila je, da so maja v Selnici potekali občni zbori, na katerih so občani izrazili nasprotovanje projektu ČHE Kozjak. Županja meni, da je bil tedaj glavni problem pomanjkanje informacij, kar je vzbudilo bojazni in odpor. »Danes imamo več podatkov in vidimo, da razmišljajo tudi o tem, kako bi negativne vplive čim bolj zmanjšali. Še vedno pa ostajamo odprti za dialog.«

Pravno podporo ponuja nekdanja ministrica

V Selnici ob Dravi pričakujejo, da bodo občani in lokalna skupnost upravičeni do ustrezne odškodnine. Od HSE in Ministrstva za okolje, podnebje in energijo pričakujejo predstavitev alternativnih scenarijev – denimo z manjšim vodnim zajetjem ali z baterijskimi hranilniki, je pojasnil Tadej Gosak iz delovne skupine. V DEM pa vztrajajo, da ne obstaja alternativna rešitev, ki bi zagotavljala enako stopnjo prilagodljivosti in zanesljivosti elektroenergetskega sistema.

Predstavnik civilne iniciative Beno Masten je opozoril, da še vedno čakajo odgovore na več javno zastavljenih vprašanj – med drugim, zakaj DEM zanika obstoj devetih alternativnih lokacij elektrarne v Dravski dolini, čeprav je to navedeno na njihovi spletni strani.

Njihova pravna svetovalka, nekdanja pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, zahteva ponovitev postopka priprave državnega prostorskega načrta. Če do tega ne bo prišlo, bo civilna iniciativa vložila zahtevo za ustavnopravno presojo.

Proizvodnja električne energije iz sonca je v Evropski uniji lani prvič presegla proizvodnjo iz premoga, delež elektrike iz obnovljivih virov pa je bil že skoraj polovičen.

Poročilo o električni energiji v Evropi je pripravila podnebna analitska organizacija Ember. Kot piše v dokumentu, je sonce lani ostalo najhitreje rastoč vir energije v Evropski uniji. Soncu je sledil veter, vetru pa jedrski vir in plin.

Na račun močne rasti energije iz sonca in vetra je delež obnovljive energije na stari celini porasel na 47 odstotkov. Leta 2019 je bil denimo pri 34 odstotkih. Delež energije iz fosilnih goriv je na drugi strani v tem obdobju nazadoval z 39 na 29 odstotkov.

Proizvodnja energije iz plina je v letu 2024 nazadovala že peto leto zapored, delež elektrike iz fosilnih goriv pa je bil po podatkih Emberja lani najnižji doslej.

“Evropski zeleni dogovor je prinesel globoko in hitro preobrazbo elektroenergetskega sektorja Unije,” so poudarili v organizaciji. “Vzpon proizvodnje energije iz sonca in vetra je glavni razlog za upadanje proizvodnje iz fosilnih goriv,” so podčrtali.

“To je velik mejnik. Premog je najstarejši način za proizvodnjo energije, a obenem tudi najbolj umazan. Sončna energija je vzhajajoča zvezda,” je za Guardian dejala soavtorica poročila Beatrice Petrovich.

Sončna energija napreduje v vseh državah članicah

Njihovi izračuni kažejo, da bi EU brez vzpostavljenih dodatnih zmogljivosti za proizvodnjo energije iz sonca in vetra od leta 2019 uvozil dodatnih 92 milijard kubičnih metrov plina in 55 milijonov ton črnega premoga, kar bi stalo 59 milijard evrov.

Po mnenju Emberja so tovrstni trendi razširjeni po vsej Evropi; sončna energija napreduje v vseh državah EU-ja. Več kot polovica jih je bodisi že ukinila premog, fosilno gorivo, ki najbolj onesnažuje okolje, ali pa je njegov delež zmanjšala na manj kot pet odstotkov svoje mešanice energetskih virov.

Civilna iniciativa Snežnik, v katero so se zaradi nasprotovanja postavitvi sedmih vetrnic na planoti vzhodno od Ilirske Bistrice povezali krajani, je zbrala 1000 podpisov, ki jih namerava posredovati pristojnemu ministrstvu. Skrbi jih tudi za pitno vodo.

Civilna iniciativa Snežnik, ki je sredi novembra nastala z namenom, da na hribih Pušlji hrib, Jezerski hrib, Stražica, Volčji hrib, Mrenovkin hrib, Doganov hrib, Gabrovec in Habrica ne zrastejo vetrnice, je do tega tedna zbrala 1000 podpisov, kot stranka v postopku pa sočasno zbirajo tudi 500 podpisanih pristopnih izjav k civilni iniciativi. Tega cilja sicer še niso dosegli, je pojasnil član iniciative Egon Zevnik.

Prav tako v civilni iniciativi do konca leta zbirajo pripombe in pobude glede državnega prostorskega načrta za omenjeno območje, 30. decembra pa bodo vse zbrano predali ministrstvu za naravne vire in prostor, ki vodi postopek postavitve vetrnih elektrarn.

Krajani se bojijo za naravno okolje in vodo

Kot so že oktobra na javni predstavitvi projekta povedali občani, številni projektu nasprotujejo, ker se bojijo, kako bodo vetrnice vplivale na počutje in zdravje ljudi, bojijo pa se tudi za naravno okolje. Naravovarstveniki so ob tem spomnili, da je velik del območja prostorskega načrta zaščiten v okviru Nature 2000, velik del zavzema tudi Unescovo biosferno območje.

Zevnik je poudaril tudi problematiko pitne vode. Polje vetrnih elektrarn je namreč načrtovano v neposrednem vodozbirnem zaledju virov pitne vode v občini. Kot so oktobra poročale Primorske novice, je kraški izvir Bistrice največje vodno zajetje v občini, iz katerega se s pitno vodo oskrbuje približno 10.000 ljudi iz domače in sosednjih občin. Vetrnice bi stale v neposrednem vodozbirnem zaledju kraškega izvira Podstenjšek, ki s pitno vodo oskrbuje približno 400 ljudi.

Številni se bojijo tudi hrupa, zaradi česar menijo, da bi morala država najprej določiti mejne vrednosti nizkofrekvenčnega hrupa in šele nato načrtovati gradnjo naprav, ki takšne zvoke povzročajo.

Vetrnicam nasprotuje tudi župan

Pobudi sicer nasprotuje tudi župan Ilirske Bistrice Gregor Kovačič. Kot je po oktobrski predstavitvi povedal, ima škarje in platno v rokah ministrstvo za naravne vire in prostor. “Mislim pa, da so danes dobili jasno sporočilo, kakšna je volja občank in občanov Ilirske Bistrice, ki projekt umeščanja vetrnih elektrarn ostro zavračajo in si ne želijo takega razvoja, ki bi definiral ta prostor kot tretjerazreden degradiran prostor za vse generacije naprej,” je dejal.

Predvidene vetrne elektrarne bi bile sicer postavljene najmanj 1400 metrov od najbližjega naselja. Te naj bi v premer merile 115 do 180 metrov, v višino pa bi večinoma merile med 100 in 175 metri. Vsaka vetrnica bi imela inštalirano moč sedem megavatom, celotno polje torej 63 megavatov.