Krajinski park Štanjel: po več kot treh desetletjih pred ukinitvijo

Za Zavod RS za varstvo narave in Ministrstvo za naravne vire in prostor je Štanjel predvsem kulturna dediščina. Za biologa dr. Miloša Bartola in številne domačine pa je prav preplet narave in kulturne krajine tisti element, ki daje kraju edinstven značaj – in ga po njihovem prepričanju dela vrednega celostne zaščite.

Krajinski park Štanjel je bil ustanovljen leta 1992, vendar v praksi nikoli ni deloval kot aktivno upravljano zavarovano območje. Zdaj ga občina Komen, ob podpori Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN) in Ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP), namerava izbrisati s seznama krajinskih parkov.

Za del stroke je to zgolj nujna pravna korekcija, ki sledi uskladitvi zakonodaje. Za druge pa takšna poteza pomeni nevaren precedens in opomin, kako hitro lahko zavarovani status izgine brez celovite strokovne presoje ter vključevanja širše javnosti.

»To je eno najbolj biodiverzitetno bogatih območij v Evropi«

Dr. Miloš Bartol, biolog in domačin iz Štanjela, je letos maja predsedniku sveta ZRSVN Jožetu Pustoslemšku poslal pismo, v katerem je opozoril na »protislovja in kršitve« pri upravljanju parka. Izpostavil je, da je občina v zadnjih letih uredila osvetlitev nenaseljene severne ulice znotraj obzidja in z dovoljenjem ZRSVN vgradila več kot sto svetlobnih teles v Ferrarijevem vrtu.

Spomnil je, da je bil Krajinski park Štanjel razglašen leta 1992 na podlagi takratnega Zakona o naravni in kulturni dediščini. Po njegovem mnenju pa Štanjel izpolnjuje tudi današnje kriterije krajinskega parka iz Zakona o ohranjanju narave, saj gre za »izjemen preplet kulturne dediščine in narave«.

»Težko bi našli boljši primer, kot je Štanjel, kjer se kulturna dediščina vseh obdobij – od železne dobe do danes – na vsakem koraku prepleta z izjemno biodiverzitetno krajino, ki je v evropskem merilu ena najbogatejših,« meni Bartol. Dodaja, da je na območju osebno opazoval veliko uharico, velikega skovika, beloglavega jastreba, smrdokavro, kačarja, podkovnjake, velikega pupka ter številne redke vrste hroščev in rastlin, skupaj z značilnimi suhimi kraškimi travišči in skalnimi habitatnimi združbami.

Zakon o ohranjanju narave, 71. člen: “Krajinski park je območje s poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost.”

Ostro kritizira odločitev ZRSVN, ki naj bi ukinitev statusa utemeljil predvsem na pregledu podatkovnih baz. »Baza je pomanjkljiva in ne odraža realnega stanja na terenu. Če podatki niso popolni, strokovna utemeljitev odpade,« opozarja Bartol. Kot ilustracijo navaja primer rastišč bršljanovega pojalnika, ki je na Krasu razširjen, evidence ZRSVN pa ga navajajo zgolj v Parku Škocjanske jame.

ZRSVN: »Območje je antropogeno in brez naravovarstvenih vsebin«

Na Zavodu RS za varstvo narave pojasnjujejo, da je bil park ustanovljen na podlagi stare zakonodaje, ki je dopuščala razglasitev območij tudi z izrazito kulturnimi vsebinami. Veljavni Zakon o ohranjanju narave pa predvideva, da morajo imeti krajinski parki »izjemne naravovarstvene vsebine«.

Po pregledu podatkovnih baz in terenskem ogledu so ugotovili, da območje Štanjela »nima naravnih vrednot, ekološko pomembno območje pa zajema le manjši del«. Območje je, kot navajajo, skoraj v celoti antropogeno, s splošno razširjenimi vrstami, značilnimi za Kras.

»Če povzamemo Zakon o naravni in kulturni dediščini iz leta 1981, je ta omogočal razglasitev krajinskih parkov tudi na izrazito kulturnih območjih, brez naravovarstvenih vsebin. Današnja zakonodaja pa krajinske parke predvideva le tam, kjer obstajajo izjemne naravovarstvene vsebine. Kulturne vsebine, ki so v Štanjelu izjemne, pokriva Zakon o varstvu kulturne dediščine,« pravijo na ZRSVN.

Dodajajo, da bršljanov pojalnik v Sloveniji ni zavarovana vrsta, temveč je uvrščen le na rdeči seznam kot ranljiva vrsta. Zato predlagajo ukinitev statusa krajinskega parka in ohranitev zaščite kulturne dediščine.