Agrovoltaika: priložnost ali tveganje za kmetijska zemljišča?

Nova zakonodaja prinaša večjo jasnost na področje umeščanja sončnih elektrarn na kmetijska zemljišča. A stroka opozarja: vsak kvadratni meter šteje.

Vlada je s potrditvijo novele zakona o kmetijskih zemljiščih odprla vrata sistemski ureditvi agrovoltaike – združevanja kmetijske dejavnosti s proizvodnjo sončne energije. Na papirju gre za sinergijo, v praksi pa se porajajo številni pomisleki. Ali lahko Slovenija z malo razpoložljivimi njivami ohranja prehransko varnost, če jih delimo s sončnimi paneli?

Dvojna raba zemljišč – obetavna rešitev ali kompromis?
Prvi pilotni projekt agrovoltaike v Sloveniji poteka v raziskovalnem sadovnjaku na Brdu pri Lukovici. Financiran je s sredstvi Švicarskega mehanizma, država pa je za nadaljnje projekte zagotovila še približno 2 milijona evrov. Novi projekti bodo majhnega obsega – do 560 m² – in bodo predvsem testne narave: merili bodo vpliv (pol)prosojnih panelov na rastline.

Prenovljeni zakon določa, da agrovoltaika ni več dovoljena na njivah. Omejena bo na:

• trajne travnike z manj kot 35 bonitetnimi točkami,
• zemljišča v zaraščanju, kjer raba že ni več aktivna.

Bonitetne točke (od 0 do 100) ocenjujejo kakovost zemljišča glede na podnebje, naklon, osončenost, tla … Najboljših zemljišč z več kot 95 točkami imamo v Sloveniji manj kot 1 %.

Kot opozarjajo na ministrstvu, prejšnja zakonodaja sicer ni izključevala možnosti postavitve panelov na njive, a ustrezni pravilniki niso bili nikoli sprejeti. Zdaj je to jasno prepovedano.

Zaraščena zemljišča – nova priložnost ali nevaren precedens?
Profesorica dr. Marina Pintar z Biotehniške fakultete opozarja na možnost zlorabe zakonskih lukenj: “Zemljišče, ki ga dve leti ne kosiš, začne veljati kot zemljišče v zaraščanju. Po treh letih že nastajajo pogoji za grmovje. Če to postane praksa, bomo težko govorili o ohranjanju kmetijske rabe.”
Ministrstvo sicer verjame, da namerno zaraščanje zaradi postavitve sončnih elektrarn ni ekonomsko smiselno, saj gre za večletni postopek brez donosa. A kaj, ko zakon dopušča interpretacije.
Eden največjih izzivov je prihodnost teh zemljišč. Kaj se zgodi, ko se sončni paneli obrabijo ali poškodujejo? Pintar opozarja na odsotnost določil o odstranitvi elektrarn in sanaciji tal: “Če bo površina znova zaraščena in obenem obremenjena s paneli, je ne bo več mogoče očistiti s stroji. Opuščena infrastruktura pa postane okoljski problem.”

Katere so prednosti in pasti
V teoriji ima agrovoltaika številne prednosti: zmanjšuje izhlapevanje vode, blaži vročinske obremenitve in omogoča dodatni prihodek za kmete. Vendar učinki niso enoznačni – v slovenskih razmerah lahko senčenje celo zavira rast trave, medtem ko to v sušnejših podnebjih prinaša koristi.
Poleg tega je premalo govora o vzdrževanju. “Paneli se morajo redno čistiti, pogosto tudi s kemikalijami, ki končajo v tleh. V primeru poškodb pa nimamo tehnologije, ki bi lahko odstranila vse ostanke s kmetijskih površin,” opozarja Pintarjeva in poudarja, da v osnovi ne nasprotuje agrovoltaiki – a le tam, kjer ima resničen smisel: na trajnih nasadih in strehah kmetijskih objektov. Ti še vedno predstavljajo neizkoriščen potencial za sončno energijo, brez ogrožanja dragocenih kmetijskih zemljišč. “K povečanju deleža energije iz obnovljivih virov energije smo kot država zavezani, ampak izkoristimo najprej potencial na strehah in šele potem razmišljajmo o agrovoltaiki,” zaključi.